Šef poslancev Levice pojasnil, kaj si misli o Kordišu, Tomićevi in Golobovi plači

Foto: Ana Kovač Vodja poslanske skupine stranke Levica Matej Tašner Vatovec se je rodil 6. februarja 1983 v Kopru. Po izobrazbi je doktor filozofije. Delovne izkušnje je nabiral kot sekretar pri Študentski organizaciji Univerze na Primorskem, prevajalec, asistent na Fakulteti za humanistične študije Koper Univerze na Primorskem in raziskovalec na Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem. Od leta 2014 naprej je poslanec državnega zbora.

V intervjuju smo se z njim pogovarjali o ruski invaziji na Ukrajino, dogajanju v Levici in prihajajočih parlamentarnih volitvah.

Svet v zadnjem tednu pretresa invazija na Ukrajino, ki jo je sprožil ruski predsednik Vladimir Putin. Je bil Zahod, torej predvsem ZDA in Evropska unija, v preteklosti preveč popustljiv do Putina, ki je dolga leta pobijal kritične novinarje in predstavnike opozicije, sprožal vojne in aneksiral tuja ozemlja, ne da bi čutil kakšne konkretne posledice?

To vprašanje ima gotovo dolgo brado. Tudi dogodki z aneksijo Krima in v bistvu tudi podpora v Donbasu, ki jo je Rusija izvajala, imata določene posledice. Sankcije so bile sicer že dlje časa uvedene v manjši obliki, si pa ne predstavljam, da bi brez tega, kar se je zgodilo prejšnji teden, Zahod ali pa Nato šel z vsemi topovi nad Rusijo, ker bi to verjetno pomenilo še večje prelivanje krvi, kot ga vidimo zdaj.

Ocenjujem, da je trenuten odziv, predvsem kar zadeva sankcije in podporo Ukrajini, ustrezen, seveda pa upamo in si vsi želimo, da bi sankcije čim manj prizadele navadne ljudi tako v Rusiji kot v Ukrajini in ne nazadnje tudi v Evropi. Vsaka vojna je na koncu predvsem škoda za civiliste, medtem ko so režimi na varnem. Prav je, da sankcije so, bi pa z njimi res morali ciljati ožji krog funkcionarjev okoli Putina, Putina samega in seveda oligarhijo, ki poganja to mašinerijo.

Resnično pa upam, da pride čim prej do premirja in da ne bo dodatne eskalacije ne s sankcijami ne, seveda, z vojaško silo.

Novice Kaj ima za bregom Vladimir Putin?

V Sloveniji in drugje po svetu se množijo pozivi k miru v Ukrajini. A ni v trenutni situaciji bolj od tega, da napadalca in žrtev napada pozivamo k miru, primerno to, da jasno povemo, kdo je krivec za nasilje, da ga pozovemo k prenehanju in umiku ter da ga nato kaznujemo za zločine?

Absolutno, saj tudi stališče Levice glede vojne v Ukrajini je zelo jasno. Absolutno obsojamo rusko invazijo. Vojaškega napada si verjetno še kakšen teden ali dva nazaj nihče ni niti predstavljal, ampak zdaj je zelo jasno, da je vsakršna obsodba absolutno na mestu in potrebna.

Kar zadeva povračilne ukrepe, če jih tako imenujemo, mislim, da moramo v tem trenutku vršiti vsakršen pritisk na Rusko federacijo oziroma na Putina. Sankcije, ki targetirajo njega, njegovo mašinerijo in oligarhijo, ki ga drži na oblasti in financira, morajo biti ostre in zelo determinirane, seveda ob upoštevanju tega, da si vsi želimo, da bi ta situacija čim prej prenehala.

Poziv k miru, k prenehanju nasilja in k umiku vseh ruskih vojaških enot iz Ukrajine je osnovni predpogoj, če želimo, da se ta zadeva ne samo umiri in ne pljuskne prek meja Ukrajine, ampak da ne bomo končali s tem, da bo Ukrajina še ena od opustošenih držav po takšnih intervencijah.

Tukaj bi morala vsa svetovna javnost imeti oči uprte v prvi vrsti v civiliste, v tiste, ki bodo na koncu zaradi vojne najbolj trpeli. Oligarhi in Putin ne bodo. S tega vidika moramo sprožiti tudi nek razmislek, kaj po tem. Jaz si resnično želim, da pride čim prej do premirja, seveda brez popuščanj pri zahtevah po ozemlju. Mislim, da si ukrajinsko ljudstvo zasluži samo odločati, kakšno državo želi imeti.

Ta eskalacija, ki smo ji priča, je pokazala, da je dirka, ki se jo gresta tako Zahod kot tudi Ruska federacija z oboroževanjem in napenjanjem vojaških mišic zadnjih 70 let, pokazala, da je to pač dirka do dna. Kot mednarodna skupnost bi morali v okviru Združenih narodov začeti razmišljati o demilitarizaciji sveta.

Zdaj je v prvi vrsti bolj kot kadarkoli prej na mestu vprašanje prepovedi vsakršnega jedrskega orožja. Prva stvar, ki bi jo morali zahtevati, je absolutno, da se vse države članice Združenih narodov zavežejo k temu, da se preneha z uporabo jedrskega orožja. Vemo, da o tem obstaja zelo širok konsenz. Velika večina držav članic Združenih narodov je podpisala sporazum o prepovedi jedrskega orožja, razen seveda jedrskih velesil, ampak danes, ko vidimo, da po dolgih letih po koncu hladne vojne znova obstaja resnično tveganje, da bi lahko ena od teh velesil sprožila jedrske konice, mislim, da tu več ne bi smelo biti pomislekov. Nihče si ne želi jedrske zime, konca človeštva.

Glede demilitarizacije sveta, ki ste jo omenili, je koordinator vaše stranke Luka Mesec na Twitterju zapisal: "Nasprotujemo povečevanju vojaških izdatkov. Kar potrebujemo, je globalni dogovor o demilitarizaciji, ne pa nadaljevanje oboroževalne tekme." Dejstvo pa je, da je globalni dogovor o demilitarizaciji utopija, ki se ne bo nikoli uresničila. To vsi vemo. Politiki pa ste tukaj, da ponujate realne rešitve konkretnih problemov. Zakaj se torej v stranki Levica zavzemate za nekaj, kar je popolnoma nerealno, hkrati pa me zanima, kakšen je plan B, če demilitarizacije sveta ne bo.

Mislim, da je odgovor na to zelo preprost. Politika bi morala delovati na način, da spreminja stvari, ne pa da se vnaprej vda. Pri vojni v Ukrajini je na mizi neko zelo bazično vprašanje, ali bomo še živeli v svetu, kot ga poznamo danes, ali pa ga bomo uničili. Po eni strani imamo blazen pritisk, ki ga je ustvarila kriza kapitalizma, povečanje socialnih razlik, ogromen prepad v premoženjski neenakosti in tako naprej. Danes gledamo, kako si ljudje ne morejo privoščiti plačevanja položnic za ogrevanje in kako se draži hrana.

To je pač nek produkt sveta, v katerem smo živeli zadnjih 30, 40 let, ki je privedel do tega, da so se neki osnovni principi, ki jih je zgradila povojna Evropa, predvsem socialne pravičnosti, skupnosti in solidarnosti družbe, pod tem pritiskom individualizma in tega, kar je prinesla Thatcher-Reaganova doktrina popolne odgovornosti posameznika samega zase, uničili.

In s tem je povezana tudi okoljska kriza oziroma podnebni zlom, ki smo mu priča. Če na vse te stvari pristanemo, da pač ni izhoda in da je treba nadaljevati po neki poti, ki je status quo, potem smo dejansko soočeni s tem, da bo vsak moral skrbeti sam zase. To je ta najbolj osnovna oblika darvinizma. Pač, preživel bo tisti, ki se bo znašel na najboljši način. In obsojeni smo na to, da bomo ostali brez okolja, v katerem bi lahko živeli na nek dolgi rok. Če v to enačbo vključimo še vprašanje širjenja in oboroževanja vseh držav na tem svetu s tveganjem konfliktov tudi zaradi naravnih virov, potem smo v bistvu pred precepom, ali bo neka civilizacija še obstajala ali pa bo propadla.

Toda samo človek, ki lahko poskrbi zase, lahko poskrbi tudi za druge. Nekdo, ki ne more poskrbeti zase, ne bo mogel pomagati drugim.

Mislim, da je to napačna predpostavka in napačen koncept družbe. Država je tista, ki mora po eni strani ustvariti pogoje, da lahko vsak naredi nekaj iz sebe, vendar je tudi država tista, ki je absolutno odgovorna za to, da tistim, ki tega v določenem trenutku zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin ne zmorejo, pomaga. Tukaj smo v zadnjih desetletjih naredili prevelik razkorak med tem, kako bi moral biti odgovoren vsak samo zase, in tem, kaj je odgovornost države. To dejansko pripelje do tega, da se krhajo temelji, na katerih je nastala povojna Evropa, ki je videla, da je treba ljudem pomagati.

Kaj je boljša rešitev za dolgoročno varnost Slovenije: ukinitev Slovenske vojske in izstop iz Nata ali okrepitev naših obrambnih sil in celotne obrambne zveze Nato?

Nobeno dodatno oboroževanje in seveda pošiljanje vojakov na tuja bojišča ne more prispevati k trajnemu miru. Ta pa bi moral biti cilj. Oboroževalna tekma do dna do tega cilja ne more pripeljati. Tukaj vztrajamo na poziciji, da je to igra z ničelno vsoto. Oboroževanje ne more biti nekaj, kar bo pripeljalo do ciljev, o katerih sem prej govoril, se pravi več socialne pravičnosti in ugodno življenjsko okolje. Tudi orožje ima namreč velike posledice za okolje.

Kar zadeva to, je po naši oceni tudi trenutna zastavitev slovenske obrambne politike, ki služi predvsem kot servis zveze Nato z orožjem, ki ni niti namenjeno obrambi domovine, če izhajamo iz ustave, nesmiselna. V tem trenutku je veliko večje tveganje se dodatno oboroževati in pošiljati vojake na primer v bližino ruske meje kot pa vztrajati na diplomatskih naporih in zagotavljanju pomoči doma, v primeru naravnih nesreč, denimo.

Mislim, da bi to moralo biti stališče Slovenije kot neke relativno majhne države, ki nima velikega niti vojaškega niti drugega vpliva. Zato bi morali več narediti na diplomaciji in skušati iskati rešitve, ki bi vodile k umirjanju razmer, ne pa klicati k conam brez letenja, kar je dobesedno vojna napoved Ruski federaciji.

"Sodobni pojavi neonacističnih in neofašističnih gibanj so stvar, s katero se soočamo. Evropa jih je polna, tudi v Ukrajini so se pojavljale." Foto: Ana Kovač

Dodatno oboroževanje z namenom vzpostavitve ravnotežja sil med nasprotujočimi entitetami lahko ima odvračalni učinek, s čimer se možnost napada, kot je bil ruski na Ukrajino, močno zmanjša. Če bi Ukrajina skupaj z zavezniki vzpostavila ravnotežje sil z Rusijo, bi možnost ruskega napada bila verjetno veliko manjša.

Ravno obratno. Mala Ukrajina ne bo nikoli mogla imeti tako velike vojaške moči.

Skupaj z zavezniki.

Če pa vzamemo v zakup še zaveznike, imate pa že zdaj zelo očitno premoč zveze Nato v primerjavi z Rusijo, zato menim, da je dodatno oboroževanje absurdno, ker to pomeni samo še dodatno eskalacijo. Saj smo videli, kako se je svet zavrtel po kubanski raketni krizi. Ti vojaški premiki in rožljanje z orožjem ne morejo pripeljati do trajnih rešitev, lahko pa vsi upamo, da zaradi dogodkov v Rusiji pride do padca Putinovega režima in mogoče je tudi to pot k izhodu iz tega nevzdržnega položaja.

Putin je napovedal denacifikacijo Ukrajine, kar je neverjetno, saj jo konec koncev vodi potomec žrtev nacističnega nasilja Volodimir Zelenski. Pri tem se hitro pojavijo vzporednice s tem, ko pri nas na levici Janševo vlado obtožujete fašizma. Nekateri pri tem opozarjajo, da se izraz fašizem v Sloveniji uporablja preveč lahkotno, kar je tudi omalovažujoče do Slovencev, ki so v zgodovini resnično trpeli zaradi fašističnih grozot. Kaj menite vi?

Sodobni pojavi neonacističnih in neofašističnih gibanj so stvar, s katero se soočamo. Evropa jih je polna, tudi v Ukrajini so se pojavljale. To je težava našega časa. V zadnjem desetletju opažamo močan porast ekstremno desnih gibanj, ki odkrito in zelo eksplicitno koketirajo z fašizmom. To vidimo v Italiji z Ligo Matea Salvinija in seveda tudi z bolj skrajnimi gibanji, kot so Casa Pound in Forza Nuova, kjer gre za zelo odkrito fašistična gibanja in celo stranke, čeprav naj bi bile prepovedane. Podobno je tudi drugod po Evropi, v Franciji in tako naprej.

Zanimivo je, da je Putin eden glavnih sponzorjev teh strank. Putin je prijatelj s Salvinijem, sponzoriral pa je tudi Marie Le Pen v Franciji in imel odkrite pogovore z nekdanjim Trumpovim svetovalcem Stevom Bannonom. Sodeloval je tudi z madžarskim premierjem Viktorjem Orbanom. Če potegnemo črto, so to vse prijatelji Janeza Janše.

Menite torej, da v Sloveniji živimo v fašizmu?

Poglejte, to, v kar se je Slovenija prelevila v zadnjih dveh letih, je nekaj, česar si tudi v naši državi nismo mogli predstavljati, ko je Marjan Šarec odstopil kot predsednik vlade. Nihče si ni mogel predstavljati, da bomo imeli popolno podreditev javnih medijev, kar se je dogajalo z STA in kar se dogaja trenutno z RTV Slovenija, se pravi pretvorbo medijske krajine v enoumje oziroma v rezanje vseh kritikov, pritiske na sodstvo, na vse, ki razmišljajo drugače, kar smo videli z demonifikacijo protestnikov v času epidemije.

To so znaki ali simptomi, ki jih pač opazujemo v avtoritarnih družbah in režimih. Ne nazadnje je to tudi to, kar počne Putin v Rusiji, ko zapira svoje nasprotnike, tlači novinarje in izvaja cenzuro. Pri nas bi sateliti okoli stranke SDS prepovedali dve stranki, dva politična konkurenta. Jaz mislim, da so to znaki nekega avtoritarnega režima. Če želite, lahko to imenujemo tudi fašizem.

Kaj pa se dogaja v vaši stranki? Dva poslanca, Željko Cigler in Franc Trček, sta vam prestopila v poslansko skupino SD, Violeta Tomić pa je izstopila iz stranke, a še ostaja del poslanske skupine. Kje so razlogi?

Razloge za odhode bi verjetno morali iskati pri vsakem posamezniku. Mislim, da so sami pojasnili zadeve. Tega niti ne bi pogreval. Kot smo že večkrat poudarili, smo bili predvsem v zadnjem času v zaključnih fazah priprav kandidatnih list za parlamentarne volitve.

Stališče organov je bilo, da bo ta lista prenovljena, drugačna, z različnimi kandidati in kandidatkami, zato je bila ocena, da nekateri na tej listi ne bodo ali pa vsaj ne v želenih okrajih. Kaj več kot to ne bi špekuliral. Načeloma smo se z vsakim od teh, ki so odšli, pogovorili. Upam, da ni nekih zamer in da bomo lahko normalno delovali naprej.

So morda ti odhodi pokazatelj kakšnega širšega nezadovoljstva v stranki?

Nikakor. Kot rečeno, pripravili smo prenovljeno listo, na kateri je tudi nekaj zanimivih imen. Stranka je v dobri kondiciji in mislim, da bomo na volitve odšli z dobrim "mindsetom", z neko resno motivacijo, saj bo naslednjo vlado čakalo veliko izzivov, za katere bo treba poprijeti.

"Mi ne zagovarjamo ekonomskega zapiranja in tega, da bi šli po nekih starih poteh držav, ki so propadle. Imate seveda zelo jasno socialno uspešne kapitalistične države, ampak te se tudi dobro zavedajo, kaj je vloga države." Foto: Ana Kovač

Levica je stranka, "katere najljubši šport je brcanje človeka, ko je na tleh", je ob odhodu na Facebooku zapisala Violeta Tomić. Kaj pravite na te njene besede?

Tako kot naš koordinator Luka Mesec bi se tudi jaz Violeti predvsem zahvalil za njeno delo v tem času. Mislim, da je bila ena od ključnih oseb, ko so se stranke koalicije Združene levice združevale v Levico. Takrat je odigrala zelo pomembno vlogo in je tudi ves čas bila zagovornica te enotne Levice in stališč stranke.

O Violeti vse dobro. Ostaja članica poslanske skupine in še vedno zagovarja stališča Levice. Njena odločitev pa je, kakršna je. Pogovorila sva se in dogovorila, da ostanemo v tem sodelovanju v poslanski skupini in za zdaj to dobro deluje.

Kaj pa menite o javnih nastopih in izjavah vašega poslanca Mihe Kordiša? Ima Kordiš vašo podporo ali menite, da vam s svojimi izjavami dela škodo?

Miha v večini svojih javnih nastopov in javnih intervencij zelo jasno, odkrito in direktno zagovarja stališča stranke. Nekih ekscesov z zadnjem času tudi ni bilo. Ko se zgodi kak tak spodrsljaj, se tudi vsakič pogovorimo z njim, ampak mislim, da se Miha na žalost sooča predvsem z neko demonizacijo, ki prihaja od zunaj. Vidite, kakšno ljubezensko izpoved mu Rok Snežič dokazuje s svojim delovanjem.

Odvija se tudi nekaj propagandne vojne z lažnimi računi na Twitterju in podobne stvari, s katerimi se poskuša Miho Kordiša prikazati kot neko deviacijo, a če ga v državnem zboru natančno poslušate, niso njegova stališča nič kaj drugačna od tistih, ki jih izrekamo drugi člani poslanske skupine. Se ga je pa prijel sloves, ki mu je bil po mojem tudi neupravičeno prilepljen predvsem s strani strank na desnih tribunah.

Robert Golob je na čelu Gen-I leta 2020 prejel 214 tisoč neto prihodkov, bruto pa verjetno še enkrat toliko. Si je zaslužil toliko denarja?

Pravzaprav je to vprašanje, s katerim bi se moral ukvarjati nadzorni svet družbe in tisti, ki so ta izplačila odobravali. Vemo, da so pač plače v gospodarstvu takšne, da imajo menedžerji tudi odgovornost za svoje delo. Če je obstal toliko časa na čelu Gen-I, neki razlogi za to verjetno so, ampak mislim, da to v tem trenutku niti ni ključno vprašanje. Ključno je, kaj in koga bo Robert Golob predstavljal. Pričakujem predvsem njegova programska izhodišča in njegovo ekipo. Takrat ga bom lahko ocenjeval politično.

Omenili ste, da gre za plače v gospodarstvu, pri čemer treba dodati, da gre za državno gospodarstvo, saj je Gen-I državno podjetje. Se vi v stranki Levica vidite v koaliciji s človekom, ki s svojimi prihodki v državnem podjetju ne pooseblja ravno ideala enakosti, za katerega se zavzemate v vaši stranki?

Še enkrat, vprašanje Roberta Goloba je, kakšna bodo njegova politična stališča. Jaz ne vem, kakšne so razmere v Gen-I, ali so ljudje na "minimalcih" ali pod "minimalci", ali so razmere za delavce tam ugodne ali ne. Jaz upam, da so ugodne, se pa s tem nisem niti ukvarjal. Definitivno pa se naša stališča glede tega ne bodo spreminjala. Če bo program Roberta Goloba nekaj, kar ne bo skladno s programom Levice in seveda tudi s preostankom opozicije KUL, to pomeni, da ne bomo kompatibilni, ampak jaz verjamem, da vseeno nismo tako daleč narazen, da ne bi bila neka osnovna možnost sodelovanja prisotna.

Še enkrat, vprašanje je, za kakšnimi programskimi stališči človek stoji.

Javnomnenjske ankete kažejo, da bi na volitvah, če bi bile ta konec tedna, prejeli okoli osem odstotkov glasov. A vi verjamete tem raziskavam ali se pridružujete mnenju tistih, ki trdijo, da javnomnenjske ankete v bistvu ustvarjajo javno mnenje, namesto da bi ga merile?

Predvsem je do volitev še dolga pot. Mislim, da se v tem času zna še marsikaj zgoditi. Nekaj, kar lahko iz teh trendov vseeno zaznamo, je trdna podpora, kar nas veseli. Čakajo nas pa še soočenja, delo na terenu in vse preostale kampanjske aktivnosti, ki tako ali drugače vplivajo na razpoloženje volivk in volivcev.

Nikoli še ni bila nobena napoved tako točna, da bi ji lahko mesec in pol pred volitvami poponoma verjeli. Mislim, da bo tudi rezultat trenutno najmočnejše stranke odvisen tudi od tega, kakšen bodo program in kandidati. Nismo pa se v naši stranki nikoli posebej ozirali na trenutne "rejtinge" v predvolilnih anketah, ker pač vztrajamo na tem, da je treba delati na terenu in zagovarjati stališča, ki so v zadnjih osmih letih konsistentna in konstantna.

"Želeli bi si seveda tudi, da imamo kakšno močno državno banko. To je vedno nekaj, kar država potrebuje." Foto: Ana Kovač

Državni zbor bo morda že kmalu odločal o noveli zakona o dohodnini. Na področju plač je sicer eno najpomembnejših vprašanj v Sloveniji, kako doma zadržati mlade, izobražene strokovnjakinje in strokovnjake, ki zaradi boljših pogojev dela in višjih plač odhajajo v tujino. Katere konkretne rešitve imate za to pripravljene v vaši stranki?

Ta problem je precej širok. Kar zadeva dohodnino, je vprašanje smiselnosti vrtanja 800-milijonske proračunske luknje za zelo različne učinke na dohodninski lestvici na različne upravičence. Ta reforma bi imela največ učinkov za tiste, ki so najbolje plačani. Tukaj govorimo ravno o tistih menedžerjih v energetiki in podobno. Daleč od tega, da bi nek mlad inženir imel zelo velike koristi od te dohodninske reforme.

Nekaj deset evrov seveda lahko pomeni veliko predvsem tistim z najnižjimi plačami, ampak vprašanje je, na kakšen račun, kdo bo dobil največ in kakšne bodo posledice za državni proračun.

Tukaj imamo širši problem slovenskega gospodarstva. Slovenija je še vedno zelo močno vezana na izvozni proces, ker pač proizvajamo surovine in polprodukte in jih potem izvažamo v tujino za končne izdelke. To so seveda najslabše plačana delovna mesta v proizvodnji.

S takšnim gospodarskim modelom seveda ne moremo zadržati ljudi. Za tekočim trakom si verjetno prav veliko ljudi ne želi delati, čeprav je to popolnoma spoštovanja vredno delo, zato bi morali začeti razmišljati o delovnih mestih z višjo dodano vrednostjo. Takšnih pa ne more biti brez ustrezno visokih plač. Tukaj bo pa moral tudi delodajalski del začeti razmišljati o tem, ali bo vztrajal na tem modelu maksimizacije dobičkov in čim nižjih plač ali pa bo čas tudi za razmislek o drugačnem principu, na primer o večji udeležbi delavcev pri upravljanju podjetij, o možnosti zadružnega prevzema zaposlenih v manjših podjetij, ko gredo lastniki v pokoj in nimajo nikogar, ki bi to družbo prevzel, in tako naprej.

Tudi tukaj bo treba pogledati v tujino, v države na Zahodu, kjer se ti modeli v zadnjih letih močno uveljavljajo in imajo tudi koristi na strani zaposlenih. Plača ni edini motivator za uspešno delo in pripadnost podjetju, ampak tudi ti procesi vključevanja ljudi v odločanje, ki imajo pozitivne učinke in tudi dvigujejo produktivnost podjetij.

Novice Janša na shodu v podporo Ukrajini: Kdor popušča Putinu, se ni ničesar naučil #foto #video

Ampak višjo dodatno vrednost je treba najprej ustvariti, šele nato se lahko dvignejo tudi plače. Verjetno gre težko tako, da se naprej dvignejo plače, nato pa se začne ustvarjati dodana vrednost.

Da, ampak vprašanje je, kako to uspeva drugim. Če greste čez mejo, ima isto delovno mesto v Avstriji bistveno višjo dodano vrednost kot v Sloveniji. To ni samo zaradi tega, ker so tista podjetja drugačna, ampak ker je plačni model drugačen. Veliko podjetij, ne pravim da vsa, imamo tudi svetle izjeme, stavi na zelo tradicionalno logiko maksimiziranja dobička, kjer se pač "tišči dol" plače.

To je po mojem mnenju ključno vprašanje, pri katerem so potrebne spremembe, in sicer koliko si bodo lastniki podjetij, naj si bodo to tuje korporacije ali pa tudi domači lastniki, pripravljeni odškrniti od dobička in ga investirati nazaj v podjetje, ne pa vleči ven samo čiste dobičke, in to je tudi ključno vprašanje, ki vpliva tudi na višjo dodano vrednost posameznega podjetja.

Podjetja bi morala razumeti, da ni dobiček edini in izključni cilj, ki bi ga morala zasledovati. V zadovoljstvo zaposlenih je na primer tudi treba investirati. To ni nekaj, kar pride samo od sebe. Investiranje v podjetje ne pomeni samo kupovanje novih strojev ali pa programske opreme, ampak denimo tudi izobraževanje in večja vključenost zaposlenih v podjetja. Tudi to bi morali razumeti kot investicijo in priložnost za rast, ne pa kot nepotreben strošek, ki se mu poskušajo izogniti. V Sloveniji te logike manjka, seveda pa imamo tudi svetle izjeme.

"Za tekočim trakom si verjetno prav veliko ljudi ne želi delati, čeprav je to popolnoma spoštovanja vredno delo, zato bi morali začeti razmišljati o delovnih mestih z višjo dodano vrednostjo." Foto: Ana Kovač

Katera država na svetu je trenutno za vas vzor, po katerem bi se morala Slovenija zgledovati?

Te primerjave niso nikoli hvaležne, ker je vsaka država zelo specifična. Verjetno bi to morala biti neka kombinacija držav. Imeli smo precej zanimivih politik v skandinavskih državah, predvsem na področju socialne varnosti in delavskih pravic. Mislim pa, da ni treba toliko razmišljati o tem, kako bi lahko Slovenija bila kot drugi, na primer druga Švica, ampak bi morali izumiti novo Slovenijo in predvsem izhajati iz težav ljudi.

Preslikava modelov iz tujih držav se ne more nikoli stoodstotno obnesti. Moramo pogledati, kakšno imamo trenutno stanje. Ljudi trenutno pestijo predvsem visoke položnice za elektriko in visoke cene energentov, osnovnih življenjskih potrebščin, realno nizke plače in nestimulativna delovna mesta. To so vprašanja, s katerimi bi se morala ukvarjati vsaka slovenska vlada, in vzpostaviti slovenski model, ki bo izboljšal to državo.

V stranki se zavzemate za demokratični socializem in svarite pred stranpotmi kapitalizma, a mednarodne lestvice in primerjave kažejo, da so najbolj kapitalistične države, ki imajo najbolj odprto in svobodno gospodarstvo, tudi najuspešnejše, kakovost življenja v njih pa je neprimerljivo višja kot v ekonomsko zaprtih, socialističnih državah.

Mi ne zagovarjamo ekonomskega zapiranja in tega, da bi šli po nekih starih poteh držav, ki so propadle. Imate seveda zelo jasno socialno uspešne kapitalistične države, ampak te se tudi dobro zavedajo, kaj je vloga države. V teh državah, če govorimo o skandinavskih državah, imajo zelo močno zavest o tem, katere segmente države je treba ohranjati v državni lasti. Imajo zelo jasno ločnico med tem, kaj država ohranja pod svojim dežnikom, in kaj prepušča trgu. To je tudi temelj našega programa, da osnovne storitve, ki so ključni državni stebri, se pravi zdravstvo, sociala, šolstvo in tako naprej, ostanejo v državni lasti.

Želeli bi si seveda tudi, da imamo kakšno močno državno banko. To je vedno nekaj, kar država potrebuje.

Naš program ne zagovarja tega, da je treba zapreti ekonomijo in izgnati ali zapreti vse, kot se nam rado podtika. Dejansko pa zagovarjamo, da država mora ohraniti določene segmente v svoji lasti, ker samo na tak način lahko dosegamo tisto, o čemer sem prej govoril, da država takrat, ko je treba, poskrbi za svoje ljudi.

Če bomo privatizirali zdravstvo, šolstvo, imamo tudi modele privatizacije socialnega varstva, bomo pristali na to, da bo samo ozek segment ljudi lahko svoje otroke šolal, sebe in starejše zdravil ter skrbel za njihovo oskrbo v starih letih. Take družbe si ne moremo želeti.

Torej iz skandinavskih držav ne bi vzeli le socialnega modela, ampak tudi odprto, svobodno, tržno gospodarstvo?

Saj odprto in svobodno tržno gospodarstvo imamo. Nismo na točki, da bi zagovarjali podržavljanje celotnega gospodarstva in plane, kot so obstajali nekoč. Definitivno pa mora imeti država v lasti kritično infrastrukturo, na primer logistiko. Zdaj smo spremljali vprašanje turizma in turistične infrastrukture. To so ključne panoge, na katere mora imeti država ne samo vpliv, ampak mora imeti koristi od tega. Turizem in Luka Koper sta dve zadevi, ki prineseta državi največ. Prodaja velike verige hotelov, turističnih kapacitet ali pa, bog ne daj, Luke Koper, ali pa dati pristanišče v upravljanje nekemu zasebniku, bi povzročila zelo konkretno in resno škodo za državo. Recept je torej zelo preprost. Ključna infrastruktura in ključne dejavnosti morajo ostati v državni lasti, seveda pa je gospodarstvo nekaj, kar je svobodno in odprto.

Kakšna je vaša vizija razvoja Slovenije?

To je vprašanje prihodnosti, za katerega pa je treba delati zdaj. Po teh dveh letih, ki smo jih preživeli s trenutno vlado, je naša vizija enaka kot leta 2018, ampak z zelo konkretnimi in jasnimi cilji. Želimo si družbo, ki ne bo nikogar zanemarjala, ki ne bo nikogar pustila za sabo, se pravi družbo, ki bo delovala kot skupnost.

Potrebujemo zelo jasen odgovor na krizo, do katere je privedel kapitalizem. Imamo zelo konkretne težave ljudi z draginjo. To je prva stvar, ki jo je treba rešiti. Drugi, ključni in verjetno največji projekt, v katerega bo morala država vstopiti, je vprašanje zelenega prehoda. Kako energetiko transformirati na način, da ne bomo svojega planeta spravili na kolena. Seveda smo majhen akter, ampak če ne bomo začeli pri sebi, potem niti drugje nimamo vpliva. Tretje je povratek k osnovnim demokratičnim načelom.

To so trije stebri, ki bi jih prihodnja vlada morala takoj začeti graditi, si zavihati rokave in postaviti nastavke, ki bodo omogočili, da ne bo nihče izključen, da bomo imeli kje živeti v smislu bivalnega, življenjskega okolja in da bomo imeli osnovne demokratične mehanizme, na katere se bo lahko vsak državljan zanesel.

Država oziroma vlada bi morala imeti več posluha za zahteve svojih prebivalcev. Ne nazadnje smo zahteve ljudi videli tudi z dolgo serijo različnih protestov v zadnjih dveh letih. To je nekaj, na kar ni pozabila samo ta vlada, ampak vladajoča politika zadnjih nekaj desetletij. Tudi za to bo treba delati. Glede na to, da so poslanci izvoljeni kot predstavniki ljudstva, mislim, da se mora najti način, kako spet slišati glas ljudstva, a ne le na volitvah, ampak čez celoten mandat. Obstaja veliko predlogov, kako se ta demokracija lahko nekoliko bolj razširi in povrne.

Zeleni prehod, ki ste ga omenili, je zelo drag proces, ki si ga lahko privoščijo samo najbogatejše, razvite, kapitalistične države. Revne o tem ne morejo niti razmišljati. A tudi v teh bogatih državah bo ta prehod udaril po žepu njihove državljane in povzročil dodatne socialne stiske.

To je gotovo vprašanje, a če tega ne storimo, se lahko soočimo s tem, da bomo v Kopru poleti imeli 50 stopinj, da na primer Ljubljana počasi ne bo več primerna za življenje in tako naprej. Tukaj gre za vprašanje družbenih prioritet in neke globalne odgovornosti. Se strinjam, da imajo revnejše države težave postavljati vetrnice in tako naprej, ampak tu mora v bistvu mednarodna skupnost, vsa EU skupaj s preostalimi partnerji, najti ustrezne mehanizme.

Obstajajo nastavki, da se, podobno kot v času epidemije, najde denar in zagotovi ekonomsko manj stabilnim državam, da pač to transformacijo izpeljejo. Vlaganje v obnovljive vire energije ne sme biti razumljeno samo kot kaprica bogatih držav, ampak kot predpogoj za ohranitev našega planeta, pa ne toliko za nas, ampak za naše otroke.

Res ne vidim, kako bi lahko še naprej odgovorno zagovarjali umazano energijo, ker je pač postavitev sončnih panelov in preostalih obnovljivih virov dražja. Že zaradi neke odgovornosti do naslednjih generacij tega ne morem razumeti. Če vidimo, da se lahko enormne količine vlaga v popolnoma nesmiselne stvari, in tukaj sva spet na začetku intervjuja, denimo oboroževanje, bi lahko našli dovolj denarja tudi za ozelenitev energetskih virov, če bi se odpovedali tej oboroževalni tekmi do dna. Tukaj je na koncu vprašanje, ali si želimo še živeti na tem planetu ali pa bomo kot v znanstvenofantastičnih filmih iskali izhod na Marsu ali pa kje drugje.