Sobota, 8. 4. 2017, 12.51
6 let, 1 mesec
Prvič objavljeni posnetki: kako so regulirali Ljubljanico #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
11
V prvi polovici tridesetih let dvajsetega stoletja so bila sredi Ljubljane velika gradbena dela. Betonirali so strugo Ljubljanice. Objavljamo posnetke del, na katerih se vidi tudi lokomotiva, s katero so iz središča prestolnice odvažali zemljo in ki je razburjala Ljubljančane.
Ljubljanica je pogosto močno poplavljala Ljubljano, zato so jo mestni veljaki že pred več sto leti poskušali ukrotiti. Velik korak k temu je bila gradnja Gruberjevega prekopa, ko so v letih med 1773 do 1780 izkopali kanal v ožini med gradom in Golovcem in s tem odvečno vodo speljali po drugi poti.
A Ljubljanica je kljub temu še naprej poplavljala. Leta 1825 so zato začeli poglabljanje in regulacijo reke v mestu, dela so z daljšimi vmesnimi prekinitvami trajala vse do druge svetovne vojne.
S kamero je snemal lastnik gradbene družbe
Eno od najbolj plodovitih obdobij regulacije Ljubljanice so bila trideseta leta 20. stoletja, ko so nabrežja Ljubljanice obnavljali po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika.
Posnetki, ki jih objavljamo, so nastali leta 1933. S 16-milimetrsko kamero jih je posnel Ivan Bricelj, navdušen amaterski filmar in prvi mož Ljubljanske gradbene družbe, ki je opravljala nekatera dela pri regulaciji Ljubljanice v mestu.
Preberite še:
-> Prvič objavljeni posnetki izpred 85 let: kako so gradili Nebotičnik #video
-> Donald Trump je zavrnil ponudbo za nakup ljubljanskega Nebotičnika
Strugo Ljubljanice je reguliralo več gradbenih podjetij, na posnetkih so delavci Ljubljanske gradbene družbe, ko betonirajo skoraj 900 metrov struge od Šentpetrskega mostu do Tromostovja. Na posnetkih, ki nam jih je odstopil Bricljev vnuk Andrej Mlakar, tako lahko vidimo Cukrarno, Zmajski most in tudi Nebotičnik, ki ga je prav tako gradila Ljubljanska gradbena družba.
Kot Nebotičnik velik kup zemlje
Na posnetkih se vidi, kako so odvečno zemljo in kamenje odpeljali po železnici, ki so jo prav za ta namen postavili v središču Ljubljane. Izkopanega materiala je bilo zelo veliko, saj so strugo poglobili za tri metre.
Kot poroča Slovenski narod, so iz struge izvozili 72 tisoč kubičnih metrov zemlje in kamenja. To je tako velik kup materiala, da bi se v njem skril ljubljanski Nebotičnik, je še poročal časnik.
Dim iz lokomotive je motil Ljubljančane, vagone so vlekli konji
Na posnetkih je tudi parna lokomotiva, ki je vlekla vagone z odvečnim materialom. Dim iz lokomotive naj bi prebivalce ob reki tako motil, da so po poročanju časnika dosegli prepoved uporabe parnih lokomotiv v mestu.
Sekcija za regulacijo Ljubljanice je sicer pozneje zanikala, da bi prepovedali uporabo teh lokomotiv, a vagone so vseeno nekaj časa vlekli konji, kar je upočasnilo dela. Ljubljanska gradbena družba je zato namesto parnih kupila dizelske lokomotive.
"Ljubljana ima največjo greznico"
Ljubljančane pa takrat ni motil le dim iz lokomotiv, ampak tudi neznosen smrad, ki se je širil iz struge. V strugo so se namreč stekali greznica in odpadki iz bolnišnice. Reka, ki bi odplaknila smrdeče izločke Ljubljančanov, pa je bila speljana drugje.
"Greznica, ki se v strugi Ljubljanice širi od Šentpetrskega mosta navzdol do Mladinskega doma na Kodeljevem, je tako velikanska in tako smrdljiva, kakršne ne premore ves svet," je konec aprila 1933 v članku z naslovom "Ljubljana ima največjo greznico" poročal Slovenski narod.
"Likof z vinom, klobasami in cigaretami"
Kljub težavam z lokomotivami, poplavami, deževjem in celo kratki stavki je bila regulacija skoraj 900 metrov dolgega odseka Ljubljanice končana prej, kot so pričakovali najbolj optimistični gledalci, je poročal časnik. Samo betoniranje struge v tem delu je trajalo manj kot štiri mesece, po koncu del, septembra 1933, pa je Ljubljanska gradbena družba delavcem pripravila "likof z vinom, klobasami in cigaretami".
Na posnetkih vidimo tudi radovedne Ljubljančane, ki so imeli, kot kaže, pogosto tudi pripombe o tem, kako naj se nadaljujejo dela.
Časnik Slovenski narod se je takole obregnil ob njih: "Vsak dan je na stotine radovednežev s tehtnimi razlagami in sila strokovnjaškimi kritikami ter z najumestnejšimi, prav zveličavnimi nasveti spremljalo in spodbudno pospeševalo delo. O, kje bi bila še danes Ljubljanska gradbena družba nekje v blatu tam za mesarskimi lopami pod Vodnikovim trgom. Če se ne bili tako požrtvovalno podvizali ti njeni najbolj goreči pomočniki!"
Ljubljanica danes:
Velik pečat urejanju nabrežij reke je dal arhitekt Jože Plečnik v tridesetih letih 20. stoletja. Prav iz tega obdobja so posnetki, ki jih objavljamo. Plečnik je s svojimi načrti reko približal mestu in mu z ureditvijo nabrežij in gradnjo mostov dal sredozemski značaj.
Plečnik je sicer tudi razmišljal, da popolnoma prekrije Ljubljanico v središču mesta in jo uporabi kot bulvar. To idejo je opustil, so pa po njegovih načrtih naredili Trnovski pristan, Trnovski most, uredili Gradaščico, naredili Čevljarski most, Gerberjevo stopnišče, Tromostovje, Tržnico in Zapornice na Ljubljanici.
Letos zaznamujemo 145. obletnico rojstva in 60. obletnico Plečnikove smrti, leto 2017 je tako poimenovano Plečnikovo leto, ko se po vsej Sloveniji odvija veliko dogodkov v povezavi s tem največjim slovenskim arhitektom. V Cankarjevem domu v Ljubljani se je tako pred dnevi odprla razstava Ljubljanica in mesto, ki bo potekala do 30. junija.
11