"Pri certifikatu ekološko smo Slovenci bolj papeški od papeža"

Katere so tiste nakupovalne pasti, v katere se kot potrošniki najpogosteje pustimo ujeti?

Največja težava je v dvojnosti živilske industrije. Ta po eni strani želi vzbujati občutek, da potrošnikom le služi – vedno znova bombardira z novimi izdelki, ki jih krasijo oznake "bolj okusno", "bolj varno", "bolj specifično za določene zdravstvene potrebe" –, po drugi strani pa se je treba zavedati, da je njen edini cilj zaslužek.

Kaj nas najbolj prepriča? Reklame na televiziji, letaki v naših nabiralnikih, akcijska prodaja …

Ne bom se delal preveč pametnega, priznam, da tudi sam posegam po takšnih izdelkih, zato tukaj ne bi želel soliti pameti. Je pa zagotovo najpomembneje, da začnemo prebirati prehranske deklaracije, ki so in morajo biti navedene na izdelkih, podatke o hranilni in kalorični vrednosti na živilu ter da istočasno tudi logično razmišljamo. Glavna napaka je, da gremo v trgovino lačni in brez seznama, da se povsem prepustimo trenutnemu navdihu. Brez seznama kupiš vse, kar te v tistem trenutku premami, potem pa se doma boriš z ogromnimi zalogami, ki jih raje poješ, kot zavržeš. V svojo škodo, seveda.

Kako gledate na trgovske kartice zvestobe, ki nas nezavedno silijo v večjo zapravljivost? Še ena čokolada, še en žvečilni gumi (tik ob blagajni po višji ceni, seveda) za dodatno točko …

Katerakoli kartica zvestobe je odličen primer, ki trgovcu pomaga slediti našim nakupovalnim navadam. Če so trgovci še spretnejši, bodo na podlagi nakupovalnih navad že vnaprej vedeli, kaj morajo ponuditi prihodnjič, in če so še spretnejši, vam bodo to ponudil individualno. Po navidezno, ampak samo navidezno bolj ugodni ceni. Treba se je zavedati, da noben trgovec ne dela zato, ker ima potrošnika rad, ampak zgolj zaradi logike zaslužka ali, drugače povedano, trgovci nimajo radi kupcev zato, ker so ljudje, ampak zato, ker imajo denar. To je osnovna logika, s katero se moramo sprijazniti. Seveda pa smo mi tisti, ki imamo svojo voljo in ki svoje znanje lahko uporabimo zato, da preprečimo tiste pasti, ki jih trgovci postavljajo pred nas.

Ob hitrem pregledu cen v reklamah trgovskih hiš, zlahka opazimo bistvene razlike v cenah. Je po vašem bolje opraviti večji nakup enkrat na teden – po možnosti na tisti dan, ki nam ob določeni vsoti prinaša popust – ali obiskati več trgovin, seveda tiste, ki nam določene izdelke ponujajo po bistveno nižji ceni.

Kdor imaš čas, profitira. Imate čas?

Seveda ne.

No, potem pa smo tam. Je pa treba vedeti, da tisto, kar je ceneje, ni nujno tudi manj kakovostno in ni nujno, da je tisto, kar je v akciji, tudi dejansko ceneje. Lahko gre le za star izdelek v novi embalaži, lahko je slabše kakovosti, običajno pa se zgodi, da ga v neki tretji trgovini brez akcije dobimo ceneje.

Ampak pritegne pa napis akcija, četudi to ni.

Seveda tudi mene, čeprav se zavedam te pasti. Treba je preveriti ceno na kilogram, na kos in se ne ozirati zgolj na ceno izdelka.

V kolikšni meri je povprečen potrošnik na to pozoren?

Ne vem, na kaj so pozorni, verjetno pa ne kaj preveč. Seveda se vedno tudi vprašajmo, ali sploh potrebujemo tako veliko količino, kot jo obljublja akcija. Ali potrebujem kilogramsko pakiranje hrenovk? No, teh sploh ne potrebujemo. Za hrenovke rad rečem, da gre za zelo zanimiv koktajl aditivov s povsem naključnim okusom po mesu, medtem ko pri sirih nekaj podobnega velja za topljeni sir.

Kako je z akcijami, ki ob nakupu enega izdelka z izrezanim kuponom drugega prinašajo zastonj?

Nič ne dobimo zastonj, vse plačamo. Taki proizvodi so običajno manj kakovostni. Lahko gre zgolj za čiščenje skladišč in trgovcu izdelka zato ne bo treba uničiti, mi pa bomo dobili občutek, da se trgovec prijazno vede do nas.

Kako je z rokom uporabe. Proizvodi imajo rok uporabe večinoma označen kot uporaben najmanj do, vsi pa vemo, da je večina proizvodov tudi po preteku roka še povsem uporabna. Kakšno je vaše mnenje?

Najboljša garancija za uporabnost so vonj, otip in videz. Oznaka uporaben najmanj do je pretkana zaščita trgovca oziroma proizvajalca, ki do tega datuma zagotavlja kakovost – in je, če je proizvod neužiten, dolžan vrniti denar ali nadomestiti produkt –, po tem datumu pa ne več. Seveda je v primeru pravilne hrambe lahko izdelek še vedno uporaben, kako dolgo, pa je stvar diskusije. Lahko mu upade hranilna vrednost, ni pa nujno.

Roki uporabe so precej različni, so pa opazno daljši kot nekoč. Konkretno, jogurti imajo danes več mesecev dolg rok trajanja. Koliko na to vpliva kemija?

Hm, vprašanje. Kot dietetik predlagam nakup navadnega jogurta brez okusa in dodatkov. Jogurt kot osnovno živilo sam po sebi ne potrebuje aditivov, če pa jih ima, se moramo vprašati, zakaj. Klasičen jogurt jih ne potrebuje. Je pa seveda potrošnik tisti, ki odloča. Moje priporočilo je, kupujmo osnovna živila, doma jih predelajmo sebi v prid in to je to. Sam vedno priporočam navaden jogurt, ki ga po potrebi lahko spremenimo v sadnega. Skratka, navaden jogurt z manj maščobe in sladkorja ter absolutno brez aditivov, sladek pa ravno toliko, kot ga boste sami sladkali. Vedno se je treba vprašati, kaj dejansko je v sadnem jogurtu, kaj pomeni več sadja. Ali je to res sadje ali predelano sadje, ki je toplotno obdelano in je brez vitaminov, neke vrste sadna kaša, ki je ležala nekje v skladišču do preteka roka uporabe, ko so jo predelali v jogurt, dopolnili z dodatki, sladkorjem ali sladili. Če kupujemo manj mastne vrste jogurtov, lahko računamo na večjo vsebnost sladkorjev, sladil ali aditivov.

Kaj pa kakovost produktov, ki so na prodaj pod blagovno znamko trgovca? Praviloma so ti na voljo po nižji ceni.

Težko je oceniti kakovost, odvisna je od tega, pod kakšnimi pogoji se trgovcu uspe dogovoriti s proizvajalcem. Ta trgovcu lahko zagotovi enako kakovost, kot jo zagotavlja izdelkom pod svojo blagovno znamko. Če trgovec izdelke plača pravočasno in v enkratnem znesku, jih bo proizvajalec zato, da se znebi večje količine produktov, prodal po nižji ceni. Trgovskih znamk ne smemo kritizirat že vnaprej, je pa res, da vzbujajo občutek manjvrednosti.

Se lahko kakovost razlikuje od serije do serije?

Vedno.

Kako gledate na razkošno opremljene police pred blagajno, kjer se dlje časa zadržimo v vrsti, otroci pa medtem pasejo zijala in kmalu glasno zahtevajo malenkost tudi zase?

Ja, še en odličen trik. Otroci zahtevajo vse mogoče sladke drobnarije, starši pa tik pred blagajno hitreje popustijo, da imajo mir.

Je po vašem mnenju bolje kupiti zamrznjena sadje in zelenjavo kot pa tisto, ki se dlje časa prevaža iz eksotičnih držav?

Analize, ki so jih delali po različnih trgovinah po vsej Evropi, in strašenje kupcev, da se z zamrzovanjem izgubi ogromno rudnin, so "larifari". Seveda se z zamrzovanjem vedno kaj izgubi, v povprečju gre za izgubo 20 odstotkov rudnin. A če pogledamo priporočila za uživanje zelenjave, preprosto raje zaužijmo 20 odstotkov več zelenjave in tako pokrijmo izgubo. Je pa treba povedati, da Slovenci uživamo premalo zelenjave.

Kaj pa že pripravljeni izdelki, kot so na primer cordon blue, lazanja …

Najprej se moramo vprašati, zakaj jih potrebujemo. Zato, da nam olajšajo trenutno stisko s časom. Ker praviloma ne znamo načrtovat ali se nam ne ljubi, plačamo ceno za manj kakovosten produkt. In s tem ni nič narobe. Narobe pa je, če so te jedi stalnica na našem jedilniku. Večinoma so namreč premastne, preslane, da o čem drugem sploh ne govorim. Če sva konkretna. Cordon blue, Slovenci imamo kar nekaj dobrih proizvajalcev, kjer je v jedi dejansko tudi pravo piščančje ali puranje meso, po drugi strani pa lahko naletimo tudi na stisnjene ostanke mesa v neko mesno maso z manj kakovostnim sirom in salamo. Lepo začinjeno, lepo pakirano, a nekakovostno. Treba je imeti oči na pecljih in paziti, kaj kupujemo. Lahko kupimo uporabne izdelke, ki nam bodo rešili marsikatero časovno stisko, lahko pa kupimo čisti škart.

Kako verodostojne so oznake eko, bio, zdravo, organic itd.?

Pri certifikatu ekološko smo Slovenci bolj papeški od papeža, kar pomeni, da smo blazno strogi. Seveda ne morem povsem izključiti malverzacije, ampak če bi kdo od ekoloških pridelovalcev napravil napako in bi ga odkrili, bi se mu to finančno tako poznalo, da bi dvakrat premislil. Skratka, lahko rečemo, da bi šlo za poslovno smrt.

Drug primer pa je podeljevanje oznake bio, za pridobitev katere so postopki zelo preprosti, pa tudi pravega nadzora ni. Odkar je kar prosto po Prešernu prepovedano objavljati zdravstvene trditve v stilu spodbuja imunski sistem, spodbuja prebavo in podobno, se pojavlja vedno več oznak bio. Obstajajo celo bio bomboni. In kaj je bio bombon? Bombon je bombon, če je bio, ni zato nič bolj zdrav. Morda je razlika le v barvilih, to pa je tudi vse.