Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Petek,
6. 11. 2015,
16.52

Osveženo pred

5 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Peter Hribar Rado Hribar Ksenija Hribar Grad Strmol intervju

Petek, 6. 11. 2015, 16.52

5 let, 1 mesec

Peter Hribar: Rado Hribar je dal denar za izgradnjo Planice

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue 2
Rado je govoril cel kup svetovnih jezikov, imel je nepopisne zveze. Veste, kaj bi lahko dosegli, če bi ga znali pametno uporabiti, se o vplivu Rada Hribarja sprašuje njegov nečak.

Po včerajšnjem intervjuju s Petrom Hribarjem, nečakom umorjenih zakoncev Hribar z gradu Strmol, objavljamo nadaljevanje pogovora o podjetniški moči zakoncev in njunem vplivu v takratni družbi.

Omenili ste, da se oprali spomin na svojo družino. Kakšen je vaš odnos do družinske dediščine? Vemo, da je bila vaša rodbina pred vojno zelo pomembna … Moj stari oče Dragotin Hribar je bil najprej močan tiskarnar v Celju. Nato je v Ljubljani kupil "kocarno" na Zaloški, imenovala se je Kocarna Terpinc, in iz nje ustvaril tovarno pletenin in trikotaže – Pletenino. To je bila sodobna tovarna, v njej so delali na uvoženih strojih iz Anglije.

Pletenina je bila prva tovarna v nekdanji Jugoslaviji, ki je izdelovala najlonske nogavice. Po vojni je "veliki gospodarstvenik" Luka Leskošek pobral stroje iz Pletenine in jih dal v Savlje v tovarno Tonosa (zdaj že nekdanja Tovarna nogavic Savlje, op. p.).

Moj stari oče je bil zelo znan finančnik, bil je bančnik in eden od ustanoviteljev prve ljubljanske borze. Dal je denar za gradnjo Moderne galerije, bil je tudi najboljši osebni prijatelj dolgoletnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Ta ga omenja v svojih spominih. Župan je bil frontmen, na prvih okopih v politiki, moj stari oče pa je bil v ozadju in finančno nadzoroval stvari. Tudi pri obnovi Ljubljane po potresu leta 1895 je Hribar zadevo vodil politično, finančno pa moj stari oče.

Po smrti starega očeta je stara mama Evgenija Šumi sama vodila družino s 13 otroki in prevzela posle – tovarno z 200 delavci. Tako kot moj stari oče je tudi ona prihajala iz podjetniške družine, njena mati Josipina Šumi je namreč ustvarila tovarno Šumi.

Kako uspešen podjetnik je bil Rado Hribar? Po smrti stare mame je Pletenino in Šumi najprej prevzel najstarejši Rado Hribar, ki pa je tovarne pozneje prepustil mlajšima bratoma – Svetu Šumi, Petru pa Pletenino. Rado je bil doma v bančništvu. Ustvaril je veliko premoženje, z njim je kupil grad Strmol. Financiral je tudi izgradnjo prve letalnice v Planici.

Bil je velik estet in ljubitelj umetnosti. Bil je svetovljan, potoval je po svetu. Imel je močne zveze po vsej Evropi, tudi v vseh kraljevih hišah, na angleškem dvoru na primer. Imel je tudi poslovne stike z Nemci, že dolgo pred vojno. Policijski general Brenner, ki je bil med vojno na Bledu, je bil njegov osebni prijatelj. Brenner mu je pomagal, če je Rado hotel koga rešiti.

Kaj se je zgodilo s premoženjem družine po vojni? Obema bratoma, Petru in Svetu, je oblast po drugi svetovni vojni vzela tovarni. Obsojena sta bila kot vojna zločinca in narodna izdajalca. Moj oče je z bratoma leta 1950 pobegnil v Kanado. Neki moj stric je bil računovodja. Strica Zorana so, čeprav je bil nedolžen, obsodili na montiranem Nagodetovem procesu. To so težke stvari. Našo družino so zdesetkali, raztepla se je po vsem svetu. Zdaj nas ni veliko, čeprav je bilo 13 otrok. Tisti, ki smo, pa smo prav v redu.

Imate s svojimi sorodniki stike? Ja, imam. Zdaj, ko smo bili na sedmini po pogrebu, smo ugotovili, da je čas, da se pogosteje dobivamo, ker se sploh ne poznamo. Raztepeni smo po vsem svetu. Odločili smo se, da enkrat letno priredimo srečanje, malo čajanko, nič posebnega. To pa ne bo srečanje članov družine Hribar, ampak praznovanje rojstnega dne strmolskega aligatorja. Zdaj mu moram le še določiti ime in datum. (smeh, op. p.).

Torej so zgodbe o aligatorju resnične? Se je Ksenija Hribar res sprehajala z njim po Ljubljani? To je resnica. Veste, kje je bil Šumi? Zraven je bila še ena zgradba – Devetica. Imela je le eno nadstropje. Zgoraj so bivali kočijaži, spodaj pa je bila konjušnica. Ko je Rado to kupil, je nadzidal še eno nadstropje. To je bilo Radovo stanovanje, ki ga je mojemu očetu in materi podaril kot poročno darilo. Tam smo živeli.

Bilo je res lepo stanovanje. 240 kvadratnih metrov, zelo razkošno opremljeno. A to ni bistveno, bistvena je kopalnica. V njej je bila kad, ki je bila malo večja od običajne in malo drugače narejena. Ene stene ni imela z naklonom, ampak so bile vse pravokotne. Ve se, da je točno v tisti kadi aligator Rada ugriznil v ramo, in to močno. Pošteno ga je šavsnil. Po tistem so se morali odločiti, očitno je postal nevaren.

Res je tudi, da je pokojni stric Mirko, profesor, filozof, imel opico, ki jo je po Ljubljani nosil na rami. Ekscentrik pač! V družini ne poznam nikogar, ki ne bi imel rad živali. To sem najbolj pokazal jaz – z veterino.

So vaši sorodniki prevzeli podjetniško žilico od prednikov? Jaz sem več kot 20 let nadaljeval Pletenino, a podjetje smo pred enim letom ustavili. Navadna majčka, ki z materialom, delom in vsem trgovca v veleprodaji stane deset evrov, ne more konkurirati. Da ne govorimo o roku plačila, ki ni 90, ampak 150 dni. Kitajci so popolnoma uničili tekstilno industrijo najprej v Ameriki, nato pa še v Evropi. Italijani so edini na svetu imeli posebno ministrstvo za tekstilno industrijo, danes imajo le še nekaj velikih znamk. Enako se je zgodilo s čevljarsko industrijo. To je moja linija.

Preostali pa so šli v druge poklice. Nihče ni tak podjetnik, kot so bili naši starši. Tudi možnosti so čisto drugačne.

Umor Rada in Ksenije Hribar ni bil edini umor med predvojnimi industrialci. To je bil sloj, ki je bil zelo podjetniško usmerjen, potem pa v bistvu izbrisan. Iz zgodovinske perspektive, kakšno škodo je to naredilo Slovencem? Veliko sem razmišljal o tem. Tudi predsedniku sem rekel, da mi ni jasno, komu je bil tako v napoto, saj se je dobro vedelo, kakšen položaj in zveze ima in kaj bi lahko recimo po vojni naredil za novo, mlado državo. Čeprav nikdar ne bi bil komunist, kar vam lahko pokažem s primerom mojega očeta.

Rado je govoril cel kup svetovnih jezikov, imel je nepopisne zveze. Veste, kaj bi lahko dosegli po diplomatski liniji, če bi ga znali pametno uporabiti! Ne, treba ga je bilo odstraniti. Drugič, tu je bilo premoženje, ki je verjetno koga fino mikalo, ne glede na to, da je bilo državno. 8. maja 1945 so Nemci izginili, grad pa je bil že v noči na 9. maj 1945 močno zastražen, in to z VOS, ne s partizansko vojsko. Potem pa ga je Maček dolga leta imel za svoj zasebni vikend – v državni lasti.

Mislim, da je s tem, da so te ljudi odstranili v najbolj ustvarjalnih letih – stric je imel 43 let, moj oče in stric sta bila še bistveno mlajša – ta narod ogromno izgubil. Potem se je pač uvedlo nekaj drugega, drugačna miselnost. Vse je bilo naše. Vemo pa, kam je to pripeljalo. Ni bilo pa vse slabo, kar je bilo po vojni.

Leta 1945 so ta narod na neki način obglavili. Vsa ekonomska elita – kar je niso pobili – je šla, bežala je iz države. "Zasebni feder je zasebni feder," mi je vedno govoril oče. Lahko je država zadaj, a to je skupek ljudi, ki vsak vleče po svoje. Če je to zasebno, moraš pa zelo dobro razmišljati, kako se boš obnašal.

Kako so ti vaši predniki vodili podjetja? Zakaj so bili tako uspešni? Če je kdaj mama hotela malo bolj poskrbeti za našo družino, je oče vedno rekel: "Ne, Špela, najprej so naši delavci, šele potem smo mi." To je bilo osnovno pravilo v podjetju. Če bi vam povedal, kaj vse je on hotel po vojni narediti, bi se zamislili. Zelo je bil spoštovan. Tudi danes je nekaj takih podjetnikov v Sloveniji, ki imajo podoben odnos.

In še nekaj zanimivega: naši so bili za tiste čase zelo resni letalci, velike ptice. Moj oče se je veliko ukvarjal s konstrukcijami. Skonstruiral je letalo, ki se je imenovalo Minima in je po konceptu nekaj podobnega, kot je danes Pipistrelov Virus. Ti fantje so se že takrat dogovorili, da je Rado že skoraj kupil zemljišče v Črnučah, da bi takoj po koncu vojne postavil tovarno. Čeprav še ni imel narejenega prototipa, mu je po svojih zvezah uspelo v takratnem pariškem letalskem klubu prodati 142 teh letal. Obstajata dva vira – eden pravi 142, drugi 149 letal. In to le na podlagi teorije in svojih zagotovil – to pokaže, kaj je bil. Da ne govorimo o drugih načrtih, ki so jih imeli.

Mislim, da smo veliko izgubili. Tu je težava. Pri nas razmere niso take, kot bi morale biti. Zato so tudi take težave, kot so, ker je očitno kolizija interesov še vedno prevelika.

Ne spreglejte