Peš iz Škofje Loke do Medžugorja

Pobožnost romanja je razširjena v večini religij. Za katoliško vero je bistvo romanja v dolgem potovanju, ki je nekakšna pokora za storjene grehe. Za 60-letnega Jožeta Ruparja pa je to duhovna spodbuda, očiščenje in tudi delček samopotrjevanja. V tem duhu je junija letos krenil na nekaj več kot 630 kilometrov dolgo pot, ki se je začela v domačih Retečah pri Škofji Loki. Marijino romarsko središče Medžugorje v Bosni in Hercegovini je dosegel po 17 dneh. Na dan je v povprečju premagal 37 kilometrov, največ celo 46.

Prehodil tudi špansko Camino Pohodništvo je njegova strast, z ženo namreč proste dneve najraje preživita v slovenskih gorah. Nad romanjem pa se je predvsem navdušil, ko je leta 2011 prehodil znamenito špansko Camino, ki vodi do romarskega mesta Santiago de Compostela. "Prvo nekoliko daljše romanje je bilo sicer nekaj let pred Caminom, ko smo se s sorodniki peš odpravili do Svete Gore. Takrat se nam je tudi porodila zamisel, da bi šli v Santiago," je pojasnil. Po Caminu je vzklila tudi želja po Medžugorju.

Pot sta načrtovala skupaj z nečakom, a ker ta ni imel časa, je že kazalo, da bo vse skupaj padlo v vodo. Ker pa je bila želja tako močna, je zbral pogum in se kot kakšen svetopisemski romar, ki je šel v puščavo, na pot, ki je bolj ali manj vodila po Jadranski magistrali, podal sam.

"Za račun te pa lahko po hrbtu vsekam" Na tako dolgi poti se človeku pripeti marsikaj, pravi. "Ker sem bil peš, sem imel ogromno časa za opazovanje narave, morja, naletel sem na pse, mačke in celo želve." Med potjo je spoznal tudi veliko prijaznih in ustrežljivih ljudi. Marsikdo, s katerim je pokramljal ob cesti, ga je povabil na kavo ali pivo, mu ponudil prigrizek in mu zaželel srečno pot. "V neki gostilni na Hrvaškem me je sprejel lastnik. Ko sem mu povedal, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, pa mi je samo odvrnil, da ima takšen gost pri njem brezplačno postrežbo. Tako me je lepo postregel in tudi poklepetal z mano. V neki pekarni pa sem dobil zastonj zajtrk samo zato, ker sem bil tisto jutro prva stranka," opisuje dobrotnike na poti. Lepo so ga sprejeli tudi v nekaterih župniščih, kjer so mu ponudili tudi brezplačno prenočišče. "Ko sem enega od duhovnikov prosil za račun, mi je odvrnil, da me lahko samo zelo po hrbtu vseka."

V samostanu so mu vrata zaprli pred nosom A niso vsi tako dobrodušni. Nekje ga je gospodar prepodil celo iz svoje sence, češ da se on že ne bo ukvarjal z nekim romarjem. Sicer so ga kot prvi, kljub priporočilom iz domače župnije in kapucinov iz Škofje Loke, zavrnili v frančiškanskem samostanu v Trsatu. Ker ni v njihovi navadi, da bi ponujali prenočišča, so mu vrata zaloputnili pred nosom. "Bil sem tako slabe volje, da me je imelo, da bi na Reki sedel na vlak in se odpeljal domov." Razočaranje je čutil tudi v nogah, ki so bile tisti dan težje, zadnji kos poti pa se je neznansko vlekel. Naj le uresniči svoj cilj, so ga po telefonu prepričali domači.

"Na tako dolgi poti seveda pridejo tudi slabi trenutki. Marsikaj se mi je podilo po glavi, kdaj me je imelo, da bi se najraje peljal z avtobusom. To je bilo predvsem v jutranjih urah, ko pa sem začel hoditi, so me take misli zapustile. Čez dan pa je pomagalo kakšno pivo, predvsem pa veliko vode," se spominja Rupar.

Kljub vmesnim dvomom je po 17 dneh hoje, dva dni pred pričakovanji le dosegel cilj. "Ob utrujenosti me je prevzemalo veliko zadovoljstvo. Cilja sem bil vesel, sploh ker ob odhodu od doma nisem vedel, da bo ob mojem prihodu ravno obletna slovesnost prikazanja Marije."

Ob vprašanju, kateri je naslednji cilj, pa se je le nasmehnil.