Petek, 21. 2. 2014, 15.18
1 leto, 8 mesecev
Osebni zgodbi o življenjski stiski
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2
Eden od sinov je končal študij menedžmenta in je tudi brez službe, mlajši sin pa še študira in končuje magisterij.
"Z mojo pokojnino 522 evrov živimo štirje člani družine in s tem moram plačati vse položnice in stroške. Mlajšemu sinu občasno uspe dobiti kakšno delo prek študentskega servisa, to pa je tudi vse," pravi naša sogovornica.
Na Škofijski karitas ji pomagajo s plačilom položnic, zaprosi pa tudi za hrano. "Težava s položnicami je še posebej pozimi, saj je več stroškov kot prejemkov. Poleg humanitarne pomoči si moram pomagati z izrednimi limiti, da pridem čez mesec. Če mi ostane za kilogram mesa na mesec, je že prava sreča," še poudarja.
Pravi, da bi poprijela za kakšno dodatno delo, vendar je nihče od delodajalcev ne želi vzeti na delo, ker se bojijo, da bi imeli z njo kakšne težave ter plačevali stroške in odškodnine zaradi njene bolezni. Operirano je imela namreč hrbtenico.
Že dve leti je brezposelna in prijavljena na zavodu za zaposlovanje, vsi skupaj pa živijo od socialne pomoči v višini 250 evrov in otroških dodatkov v enaki višini. Od tega mora plačati 420 evrov najemnine za stanovanje, potem pa še za 420 evrov za položnice.
"Na Karitas prihajam po pomoč za plačilo položnic in pakete s hrano. Svojim otrokom nisem sposobna kupiti prav ničesar, otroci nimajo kaj obleči, nimajo dovolj hrane. Žalostno je, da gredo otroci na kosilo, moji pa ne morejo, ker socialna pomoč pač ne more plačati vsega in plača samo malico. Službe ne dobim."
Mož, od katerega se je ločila in ki so ga zaradi nasilja deportirali v Bosno, ne plačuje otroških dodatkov. "Slovenskega jezika ne znam in se ga zelo težko učim, saj sem v glavnem delala skupaj s svojimi rojaki. Življenje je katastrofa," pravi zagrenjeno.
