SiolNET. Novice Slovenija
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Nobena odškodnina ne more nadomestiti izgubljenega materinstva

4

termometer

 | Foto:
Ana Mezga, ena od šestih izbrisanih, ki so s svojo pritožbo uspeli na evropskem sodišču, zmago doživlja kot osebno zadoščenje, da bo lahko najstarejšima otrokoma dokazala, da je prava mati.

Je sodba evropskega sodišča za človekove pravice zadovoljiv obliž na rane, ki ste jih 20 let doživljali kot izbrisani?

Ne, mislim, da ne. Zadovoljivo je v tem pomenu, da se je ta agonija končala in ti je zato lažje, bolečine pa ostajajo.

Poudarjate, da se obljubljena odškodnina nikakor ne more primerjati z osebnim zadoščenjem, da najstarejšima otrokoma dokažete, da ste prava mati.

Drži. Mislim, da za nobeno mater ne obstaja denar, ki bi lahko nadomestil izgubljeno materinstvo. To bi bilo, kot da bi prodala svoje otroke. Najpomembnejši je duševni mir, ki ga zdaj čutim. Vsa ta leta sem se trudila za to, da imam zdaj čisto vest in me ne bo več preganjala stalna krivda ob očitkih, da sem zapustila otroka.

Ste uspeli vsaj delno nadoknaditi izgubljena leta s svojima starejšima otrokoma, ki sta bila kljub rojstvu v Sloveniji avtomatično izbrisana in so ju hrvaške oblasti dale v rejo? Vi se kot izbrisana brez dokumentov po smrti vaše matere, ki je takrat skrbela za otroka, namreč niste mogli vrniti ponju na Hrvaško.

Teh let nikoli ne bo mogoče nadomestiti. Komuniciranje prek telefona ni isto kot to, da lahko otroka objameš, ga zvečer pokriješ, vidiš njegov pogled … Ko me je obiskal že skoraj odrasli sin, sem ga šla vsako jutro pokrivat, pa mi je rekel, da ga obravnavam kot majhnega otroka. Meni pa je bilo, kot da se je od mene znova odtrgal en del.

Danes ste torej v stikih z obema otrokoma?

S sinom sem bolj kot s hčerko, ki je poročena in s katero se občasno slišiva. Takrat sta bila še majhna in ona je stvari dojemala drugače. Videti je bilo, kot da sem jo zapustila. Zdaj razume, ampak tisto krivdo, tisto bolečino nositi toliko let …

Sinu sem povedala, da bom na sodišču, če bo pravično, dokazala, da to ni bila moja krivda, saj mu tega nisem mogla razlagati takrat, ko se je komaj rodil. Želim, da bi zdaj prišel živet k meni, a imamo težave s stanovanjem. V pogodbi sploh nisem napisana kot članica gospodinjstva, kar poskušamo zdaj urediti.

Na ministrstvo sem tudi pisala, naj mojemu sinu vrnejo stalno bivališče, saj je bil rojen v Sloveniji, pa še nisem dobila odgovora. Najprej bi ga mogla za tri mesece prijaviti na policijo, potem zaprositi za dovoljenje za stalno bivanje – zakaj? Saj je tukaj rojen. To se mi zdi nesmiselno.

"Nisem agresor, nisem proti Sloveniji. Želim le normalno živeti, to je vse. /…/ Naj mi vsaj omogočijo, da živim spet kot človek. Človek s pravicami," lahko preberemo v Zgodbah izbrisanih prebivalcev. Boste po zmagi na evropskem sodišču lahko normalno zaživeli in znova uveljavljali vse pravice, ki vam pripadajo?

Mogoče bo lažje, da te ljudje ne bodo podcenjevali povsod, kamor prideš. Morda se sama pri sebi ne bom počutila tako zavrženo, kot sem se do zdaj. Da bo zelo drugače, pa ne verjamem.

Kakšno stigmatizacijo ste doživljali med ljudmi?

Najbolj si jo občutil, ko si hodil po pisarnah urejat stvari, pa je veliko povedal pogled, obnašanje uradnikov. To se je dogajalo ves čas, še zdaj. Enkrat naletiš na prijazno osebo, drugič na nekoga, ki do tebe čuti odpor. Nesmiselno se je prepirati, rečeš 'Na svidenje, hvala lepa, lep dan vam želim' in odideš.

V teh 20 letih ste spoznali, kaj pomeni solidarnost. Kdo so bili vaši zavezniki v tem obdobju?

Prvi je bil moj sedanji mož, brez katerega ne bi bilo mojega obstoja.

So vam tudi drugi sorodniki stali ob strani?

Sorodniki ne. V Ljubljani imam sestro, s katero se od izbrisa ne pogovarjava več. Obsojala me je, da sem otroka pustila na Hrvaškem in preprosto odšla. Zato hočem dokazati, da to ni res, primorana sem bila ostati tu, saj nisem mogla čez mejo.

Pozitivne izkušnje pa ste imeli z nekaterimi posamezniki, ki so se potrudili za vas, kajne?

Zelo sem hvaležna piranski županji Vojki Štular, ki mi je veliko pomagala in stala na naši strani zaradi stanovanja. Vsa čast, res je bila prava županja, pripravljena pomagati ljudem. Tudi zdravnik Gasparini mi je veliko pomagal, ko sem zaradi čira na želodcu skoraj umrla, saj si tako dragega zdravljenja sama ne bi mogla privoščiti.

Tudi sosede so mi stale ob strani, a čeprav sem na Obali že toliko časa, se ne morem privaditi, niti nimam več prijateljic, s katerimi bi bile povezane kot sestre. Čeprav sem zelo odprta in rada pomagam drugim, tudi v Karitasu. Še danes rada podarim oblačila. Ko nekaj nekomu dam, čutim posebno zadoščenje, čeprav meni ni nihče na primer podarjal oblačil.

Kako ste se preživljali v času izbrisa?

Mož me je preživljal. Če njega ne bi bilo, ne bi bilo mene. Naključno sem ga spoznala, to je bila res sreča kot na loteriji. Še zdaj me preživlja, čeprav je že v letih.

Obe zadnji nosečnosti v času izbrisa ste preživeli brez zdravniških pregledov in po spletu srečnih naključij uspeli preživeti čir na želodcu. Po dolgih letih imate spet urejeno zdravstveno zavarovanje. Kakšne posledice so na vašem zdravju pustila leta življenja brez osnovnega zdravstvenega zavarovanja in z zelo okrnjeno možnostjo zdravljenja?

Kot je rekel moj zdravnik, je to takšna bolezen, tako psihična kot telesna, ki se ne da več pozdraviti. Tablete pa delajo svoje. Ne zdržim več brez njih, nisem se mogla prepogibati, pa sem dobila tablete in zdaj je lažje. Sicer pa sem v vseh teh letih skoraj postala odporna proti bolečini.

V Slovenijo ste kot 14-letnica prišli leta 1979, maja 1993 pa ste s hrvaškim državljanstvom in dovoljenjem za stalno bivanje v Sloveniji v osmem mesecu nosečnosti ostali brez plače in pred stanovanjem z zamenjano ključavnico. Ste si takrat mislili, da dve desetletji uradno ne boste obstajali?

Niti slučajno. Če bi mi takrat kdo to rekel, bi rekla, da je nor. Nisem si mislila, da bi se tako lepo življenje, kot sem ga imela, lahko toliko obrnilo. Takrat leta 1993 sem bila dobre volje, veselila sem se, da bom videla sodelavke, ko bom šla dvignit porodniško nadomestilo. Kar zameglilo se mi je pred očmi. Pričakalo me je še zaplombirano stanovanje, kar je bilo v njem, je ostalo tam. Ni me tako prizadelo, da so mi vzeli lastnino, ampak da so mi vzeli življenje.

Ste se leta 1991 zavedali možnosti, da lahko izgubite status stalnega prebivalca, če ne pridobite slovenskega državljanstva?

Ne, mislila sem, da bom lahko z dovoljenjem za stalno bivanje nemoteno nadaljevala svoje življenje v Sloveniji.

Se v Sloveniji še vedno počutite tujko?

Ja. In vedno se bom. Nikoli ne bo več, kot je bilo.

Ste se torej zato odločili, da zdaj nočete slovenskega državljanstva?

Drži. In ga ne bi imela. Preveč sem imela rada Slovenijo in v njej lepo živela, dokler se ni zgodil izbris. Tudi če bi mi ga dali in prinesli domov, ga ne bi vzela.

Kaj napovedujete 25 tisočim, ki so še vedno večinoma brezimna množica izbrisanih, številni še vedno z neurejenim statusom?

Saj ga tudi mi ne bi imeli, če ne bi morali iti v Strasbourg …

Šele za pot na obravnavo na evropsko sodišče ste torej pridobili potrebne dokumente za prečkanje meje?

Ja, marca je bilo to nepričakovano hitro urejeno, v začetku junija pa smo šli v Strasbourg.

Mislite, da bo tudi preostalim izbrisanim uspelo doseči pravico?

Težko, v Sloveniji ne. Po nalogu evropskega sodišča bodo najprej rešili nas, to verjamem, da se bo zgodilo. Za preostale se mi zdi skoraj nemogoče, razen če bodo spet šli v Strasbourg. Vsak ima pravico povedati svojo zgodbo in doseči pravico, a mislim, da je edina možnost pot na evropsko sodišče.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin