Ponedeljek, 28. 11. 2016, 11.38
6 let, 6 mesecev
Nadzornik slovenskega proračuna: Če bi poplave načrtovali tako, kot načrtujemo javne finance, bi nastala velika škoda
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,53
1
Očitno nam Evropska komisija ne verjame več, da bomo strukturne reforme resnično izvedli. Iz podatkov, ki jim jih pošiljamo, ni videti napredka, opozarja namestnik predsednika računskega sodišča Jorg Kristijan Petrovič.
Petrovič od leta 2004 opravlja funkcijo vrhovnega državnega revizorja, od leta 2013 je prvi namestnik predsednika računskega sodišča, ima pa devetletni mandat.
Bil je pobudnik spremembe ustave v zvezi s fiskalnim pravilom. Zaradi odzivov na gospodarsko krizo, zlasti zaradi zadolževanja države, so z nekaj somišljeniki ustanovili civilno iniciativo za vpis fiskalnega pravila v ustavo. Bil je tudi član strokovne delovne skupine, ki je pripravila ustavne spremembe.
Zanimalo nas je, kako je danes zadovoljen z učinki sprejetega fiskalnega pravila in kako kot eden glavnih "nadzornikov" javnih financ gleda na stanje v državi.
Kako danes gledate na to, da še vedno nimamo fiskalnega sveta? Kdo nosi odgovornost za to?
Pri vzpostavitvi fiskalnega sveta imamo resne težave. Ne gre samo za to, da ne izpolnjujemo obljub, ki smo jih dali svojim evropskim partnerjem, predvsem imamo težave v proračunskem procesu. Proračuni romajo v državni zbor brez mnenja fiskalnega sveta. Poslancem odrečemo neodvisno mnenje o tem, kakšen bo vpliv posameznega proračuna na dolgoročno vzdržnost javnih financ.
"Proračune in zanje potrebne projekcije na uradu za makroekonomske analize in razvoj ter na ministrstvu za finance pol leta pripravlja več kot sto ljudi, fiskalni svet pa naj bi temu pariral s štirimi, in to v rokih, ki niso daljši od desetih dni. Težko."
Vlada bi morala nujno predstaviti strukturne učinke vsakega zakona, ki ga pošilja v obravnavo v državni zbor, vključno z zakonom o izvrševanju proračuna. Žal posluha za to ni.
Za izvolitev članov fiskalnega sveta je potrebna dvotretjinska večina, vendar do samega glasovanja niti ne pridemo. Stvari se ustavijo že pri naboru kandidatov. Strokovnjaki, za katere bi pričakoval, da bodo prevzeli to funkcijo, so razočarani nad zapisanimi določbami zakona.
Tako odgovorne funkcije niso pripravljeni opravljati za polovično plačo, še posebej pa jih moti določba zakona, da ima institucija lahko le štiri zaposlene. Kje ste še videli, da zakon določa število zaposlenih? To je stvar predstojnika, kadrovskega načrta, naloženih nalog in razpoložljivih sredstev, ne pa stvar zakona.
Strokovnjaki se bojijo zastaviti svoj ugled, saj tvegajo, da se bodo prej kot v letu dni osmešili, ker fiskalni svet ne bo zmogel izpolniti svojih nalog. S fiskalnim svetom se pravzaprav zapleta že od samega začetka. Ves čas imam občutek, da ga politika najraje ne bi imela.
Preberite še:
-> "Bila sem v samici, ko se je Ratko Mladić sprehajal po hodniku"
-> Kristina o Japonski: To je država, ki ni lahka za življenje
-> "Facebook uporabljamo tako, kot smo pred desetletjem brskalnik" #intervju
-> Rojena leta 1916: O smrti ne razmišljam. Še ko bo prišla, bo to prezgodaj.
-> Uroš Urbas: O čem govori Miro Cerar, ko govori
"Ko bo prišla kriza, bo težko vanjo vstopati s tako visokim dolgom" #video
Če že nimamo delujočega fiskalnega sveta, ali imamo vsaj učinek fiskalnega pravila?
Kar zadeva fiskalno pravilo, lahko rečem, da učinek je, ni pa dovolj intenziven.
Ker je zakon o njegovi izvedbi pomanjkljiv ali ker ga ne upoštevamo?
Ena pomanjkljivost je gotovo to, o čemer sva pravkar govorila. Nimamo fiskalnega sveta, ki bi v vseh fazah sprejemanja podajal svoje mnenje. Poleg tega je bilo že v zakonu o fiskalnem pravilu predvideno, da se bodo določene podrobnosti uredile v novem zakonu o javnih financah. Pa tega zakona še vedno ni.
Imamo določene zaveze. Slovenija mora strukturni primanjkljaj letno zmanjšati za vsaj 0,6 odstotne točke.
Odprava strukturnega primanjkljaja pomeni, da moramo zagotoviti trajna znižanja porabe ali zvišanja prihodkov v proračun. Zadnja pokojninska reforma deloma začenja dajati rezultate. Niso pa dovolj veliki na letni ravni, da bi izpolnili predpisane 0,6 odstotne točke. Morali bi torej sprejeti še druge strukturne ukrepe. Tu smo premalo ambiciozni!
"Naravnost neverjetno je, koliko držav je po zadnji krizi oblikovalo vrhovne fiskalne institucije. Ponekod jih imenujejo fiskalni svetovi, drugod jim pravijo uradi za proračunsko odgovornost. Vsem je skupno to, da se del fiskalne oblasti prenaša nanje."
Kaže, da nam tudi Evropska komisija ne verjame, da bomo res izvedli reforme.
Iz podatkov ne vidijo naših zavez, zato nam ves čas pišejo, da ne predvidevajo, da se bo strukturni primanjkljaj zmanjšal, ampak da se bo celo povečal. Leta 2016 naj bi znašal –2,2 odstotka, leta 2017 celo –2,4 odstotka, leta 2018 pa naj bi se spet malo zmanjšal, in sicer na –2,3 odstotka.
Evropa je v napovedih torej kritična. Drži, da smo trenutno še vedno znotraj leta, in lahko rečemo, da so to napovedi, ki lahko zgrešijo. A kmalu ne bomo več v napovedih, ampak v poročilih. Objavljene bodo statistike. Če se bo tam izkazalo, da so bile te napovedi točne, bomo imeli resno težavo. Ugotovili bomo namreč lahko, da smo kršili ustavo.
V kakšnem obdobju smo danes z vidika javnih financ?
Zdaj smo v zelo nevarnem obdobju, ko je zelo veliko skomin, za kaj vse bi porabili denar, ki začenja ponovno pritekati v proračun. Te apetite je treba brzdati. Najprej moramo poskrbeti za poravnavo vseh obveznosti, zaradi katerih smo krizo relativno zelo lepo prešli.
Saj veste, v tej krizi smo se za potrebe tega, da je država normalno delovala, da so bili izplačani pokojnine, plače in vsi socialni transferji, precej zadolžili. Ogromno denarja smo porabili tudi za sanacijo bank. Po mojem mnenju je bilo zadnje napaka. Žal mi je, da nismo ravnali tako kot Islandija. Ob začetku krize je naš javni dolg znašal 20 odstotkov BDP, zdaj ga imamo za več kot 80 odstotkov. To je huda dinamika.
"Zdaj smo v zelo nevarnem obdobju, ko je zelo veliko skomin, za kaj vse bi porabili denar, ki začenja ponovno pritekati v proračun. Te apetite je treba brzdati."
Zdaj, ko imamo nenadoma več denarja, ljudje na vse to zadolževanje pozabljajo in želijo dvig plač, pokojnin. Apetiti so trenutno res veliki, kar je po svoje razumljivo. Že tri leta imamo gospodarsko rast. Že leta 2015 je bil BDP zgodovinsko najvišji, višji kot leta 2008, ki je bilo rekordno leto.
Zdaj je čas, da javne finance spravimo v kondicijo, s katero bomo tudi prihodnje krize lahko normalno prestali. Pri zadolževanju, s katerim država lajša hude učinke krize, je namreč velika razlika, ali ga izvaja ob tem, ko ima le 20 odstotkov dolga, ali to počne, ko je njen dolg nekajkrat večji.
Kako ste vi razumeli zadnje opozorilo Evropske komisije Sloveniji?
Zadnja ocena Evropske komisije je bila zelo kritična. Bil sem presenečen, kako ostro so zadeve zapisali. Zapisali pa so jih pač zato, ker gledajo podatke, ki jih damo. Ni konkretnih ukrepov.
Očitna je razlika v dinamiki zadolževanja pred letom 2008 in po njem, opozarja Petrovič.
Mislim, da na prihodkovni strani nimamo več fleksibilnosti. Če dvignemo še kakšen davek, bo naše gospodarstvo popolnoma nekonkurenčno. Delati moramo torej na odhodkovni strani.
Vaš predlog?
Zadnja pokojninska reforma ima neke učinke, ampak to ni dovolj. Določene strukturne učinke je dosegla tudi zakladnica. Pri upravljanju dolga, predvsem z raztegnitvijo njegove ročnosti in zamenjavo dolarskega v evrski dolg, je povečala zaupanje trgov, kar se je odrazilo z izboljšanjem bonitetnih ocen in posledično nižjimi obrestmi za zadolževanje.
Če ne bo še drugih učinkov iz drugih reform, zdravstvene reforme ali reforme državne uprave, ne bo šlo. Vsakič, ko odpremo teme o fleksibilnosti trga, je vik in krik, a enkrat bo treba resnici pogledati v oči.
Tudi v javni upravi lahko obseg zaposlitev niha. Kdaj se krči javna uprava? V dobrih letih. Če jo krčiš v slabih letih, stroške le prelagaš iz levega v desni žep. Preneseš jih na socialne transferje. Če pa jo krčiš v dobrih letih, je prednost še ena. Ko se na trgu pojavijo potrebe po delavcih, ni treba zaposlovati tujcev, ampak lahko trg posrka tudi te ljudi iz javne uprave. Te stvari so gotovo bolj obvladljive v dobrih letih kot pa v času krize.
Kje bi bil po vašem mnenju pravi začetek reševanja težav?
Najprej moramo doseči nominalni presežek proračuna, takrat se bo dolg zares začel zmanjševati. Zdaj se namreč lahko kmalu zgodi, da se bo pojavil učinek, ki bo celo kazal na zmanjšanje dolga. Na dolg lahko gledate kot na nominalno številko, ta se bo verjetno še nekaj časa povečevala.
Zelo radi pa, ko imamo visoke stopnje rasti – in mi jih imamo že od zadnjega četrtletja leta 2013 –, dolg prikazujemo relativno glede na BDP. Če BDP raste hitreje, kot raste dolg, se zdi, da se dolg znižuje. Vendar je treba razumeti, da se dolg znižuje le relativno, se pravi glede na BDP. Nominalno pa to seveda ni vedno res.
Nevarno je, če to relativno zmanjševanje dolga preveč optimistično interpretiraš in začneš ponovno nebrzdano trošiti ter se dodatno zadolževati. Ko ponovno pride kriza in BDP spet pade, ti dolg namreč ostane.
Stvari se takrat popolnoma obrnejo. Dolg, ki bi danes recimo znašal 75 odstotkov BDP, lahko jutri postane 100-odstoten. Čeprav je dobrodošel, je lahko torej danes pretirani optimizem nevaren, ker preveč poveča apetite.
"Dolg, ki bi danes recimo znašal 75 odstotkov BDP, jutri lahko postane 100-odstoten. Čeprav je dobrodošel, je torej lahko danes pretirani optimizem nevaren, ker preveč poveča apetite."
Ko govorimo o dolgovih, je za "navadne" državljane najbolj otipljiva številka tista, ki pove, koliko je zadolžen vsak državljan. A ta tega zneska nikoli ne da neposredno iz žepa, zato bremena ne občuti. Kje pa so posredni učinki na premoženje vsakega državljana?
Že nekaj let imamo približno enako velike proračune, porabimo okoli devet milijard. Leta 2008 smo za obresti dajali 200 milijonov evrov. Če bi takrat hoteli porabo znižati za 800 milijonov, bi ljudje rekli, da je to nemogoče. Kje naj vzamemo 800 milijonov? Komu naj vzamemo?
Potem pa pride kriza in mi še vedno vsako leto približno enako trošimo. Ker imamo manj prihodkov, se bistveno več zadolžujemo. Dolg narašča. Obresti kar naenkrat znašajo približno milijardo evrov. To pomeni, da smo danes ob enakih prilivih in enakem obsegu denarja, ki ga v proračunu porabimo, sposobni živeti z 800 milijoni manj kot pred manj kot desetimi leti. Torej se da znižati porabo.
Neposredno smo prikrajšani nekaj pri plačah, pokojninah, socialnih transferjih, predvsem pa po mojem mnenju pri investicijah in nekaterih storitvah. Tam izgubljamo.
Zaključnemu računu za leto 2015 je računsko sodišče zaradi razhajanj v nekaterih bilancah izreklo mnenje s pridržkom. Kot že več let zapored. Zakaj vlada teh popravkov ne sprejme?
To je precejšnja bolečina. Revizija državnega proračuna je v zakonu zapisana kot obvezna revizija. To je največja revizija, ki jo ta institucija naredi. Pregledamo zakonitost porabe in bilance.
"Strukturni primanjkljaj je resna težava. Še posebej zato, ker ga v letih rasti neposredno ne vidimo."
Že več kot deset let opozarjamo na nekatere napačne knjižbe. Nekaj časa smo vedno končali pri tem, da je ministrstvo za finance reklo, da nimajo pravne podlage, da bi bilance sploh popravili.
A pred petimi leti je bil spremenjen zakon o javnih financah, ki je računskemu sodišču dal možnost, da od ministrstva za finance, ki je odgovorno za predložitev bilanc, zahteva tako imenovani popravek revizorja. To pomeni korekcijo knjižb, če bilance niso ustrezno narejene.
Ministrstvu za finance vsako leto predlagamo kar nekaj popravkov. Oni vsako leto vztrajajo, da tega ne bodo naredili, enako vlada. Zadnja možnost je, da parlament naloži vladi, da se zaključni račun popravi, a tudi to se še nikoli ni zgodilo. To pri nas pušča grenak okus.
Ali državni zbor s tem pravi, da naj zasebni sektor dela po pravilih, državnim institucijam pa ni treba?
Na neki način. Želel bi si, da bi državni zbor nekoč dal znak, da to ni prav.
Govorimo o majhnih popravkih, ki jih pravzaprav nihče z vidika nekega širšega vpliva na primanjkljaje niti ne bi čutil. Imeli pa bi čiste bilance in jasno sporočilo, da je z državnimi bilancami enako kot s podjetniškimi – če revizor odkrije napake, se jih takoj odpravi.
Zaradi visoke zadolženosti smo prikrajšani pri plačah, pokojninah, socialnih transferjih, predvsem pa po mojem mnenju pri investicijah in nekaterih storitvah, meni Petrovič.
Je to vztrajanje v napačnem prikazovanju ignoriranje pravil, površnost ali je zadaj kakšen namen?
Gotovo je v ozadju neki namen. Običajno bi ti popravki deloma vplivali na primanjkljaj. Tega pa smo se, vsaj dokler smo bili v proceduri zaradi presežnega primanjkljaja, seveda otepali. Nič, kar bi vplivalo na primanjkljaj, ni bilo dobrodošlo.
Slovenijo ste imenovali "strukturni bolnik Evrope". Zakaj je strukturni primanjkljaj tako pereč?
Evropska komisija je v lanski napovedi ocenila, da smo država, ki je pri odpravi strukturnega primanjkljaja naredila najmanj, in izrazila tveganje, da lahko kmalu postanemo država z največjim strukturnim primanjkljajem.
Druge države so se te težave očitno lotile mnogo bolj temeljito in izvedle bistveno večje prilagoditve. Strukturni napor nekaterih držav presega nekaj odstotnih točk, pri nas pa se na letni ravni pogovarjamo o tem, ali bomo izvedli strukturni napor v višini ene odstotne točke ali le 0,6 odstotne točke. Pa še pri tem nam Evropska komisija napoveduje, da nam ne bo uspelo.
Strukturni primanjkljaj je resna težava. Še posebej zato, ker ga v letih rasti neposredno ne vidimo. Proračuni imajo zaradi velikih prilivov v viških konjunktur lahko celo nominalne presežke. Težava nastane, ko s krizo ti presahnejo, podeljene pravice, ki se izplačujejo iz proračunov, pa ostanejo. Dolgoročno trošimo več, kot imamo, čeprav za to ni nobenih ekonomsko opravičljivih razlogov.
"Pri vsem skupaj me najbolj čudi to, da čeprav vsako leto povemo, da bomo, če bodo popravili bilance in jih uskladili s tistim, kar zahtevamo, izdali pozitivno mnenje, do danes še nismo imeli ministra ali ministrice za finance, ki bi imel za pogum za kaj takšnega."
Pred nekaj dnevi sta bila sprejeta tudi proračuna za prihodnji dve leti. Sta po vašem mnenju realna? Se ustrezno odzivata na priporočila Evropske komisije?
Z vidika nominalnega – primanjkljaja, prihodkov in porabe – z napovedovanjem nimamo velikih težav. Morda so le kakšne stvari precenjene. Sicer pa, če se zunanji parametri ne bodo bistveno spremenili, bomo te napovedi verjetno tudi dosegli.
Bolj me skrbijo dolgoročni vidiki. Vidim visoka tveganja, da se te stvari ne bodo izpolnile tako, kot smo si zadali. To pa je skrb vzbujajoče.
Če bi se tako obnašali pri poplavah, bi nastala velika škoda. Kadar prihajajo poplave, je vedno vprašanje, kako visok zid ali nasip bomo zgradili. Pameten gospodar se ne prereka z napovedovalci, temveč zgradi tako visoko obrambo pred poplavami, kot jo je napovedala najbolj pesimistična napoved. Ker noče tvegati.
"Upoštevati bi morali najbolj neugodno napoved in skladno z načelom previdnosti pustiti še nekaj dodatne rezerve."
Tudi pri javnih financah bi moralo biti tako. Upoštevati bi morali najbolj neugodno napoved in skladno z načelom previdnosti pustiti še nekaj dodatne rezerve. Le tako bi imeli zagotovilo, da ne bomo prišli v situacijo, ko bi zaradi napačnih napovedi in morebitnih nepredvidenih zadev kršili ustavo.
Pri vsem skupaj se moramo zavedati, da je odprava strukturnega primanjkljaja še vedno le eden od nujnih etapnih ciljev. Končni cilj je namreč znižanje dolga.
Evropska komisija nam je že lani napisala, da moramo strukturni primanjkljaj ne le znižati, ampak bi morali doseči strukturni presežek, in sicer 2,4 odstotka, če želimo do leta 2030 izpolniti maastrichtski kriterij glede dolga. Ta mora biti nižji od 60 odstotkov BDP.
Čaka nas torej še zelo velik strukturni napor, ampak ta ni neizvedljiv. Potrebna je le večja ambicioznost pri njegovem odpravljanju.
1