Na tisoče Slovencev v Avstrijo, Carina pa se je preselila v Slovenijo

Carina Rumpler prihaja iz okolice Semmeringa, kraja, ki leži med Dunajem in Gradcem. V Gradcu je doštudirala arhitekturo, ker pa po selitvi v Slovenijo ni našla dela, se je vpisala na magisterij iz urbanizma. Kot študentka dela tudi v podjetju Duol in poučuje nemščino na jezikovni šoli LanguageSitter. "Začela sem spet študirati, ker je v Sloveniji malo težje najti službo, kot študentki mi je lažje. Urbanizem me zanima."

Ljubezen s festivala

V Slovenijo se je pred dvema letoma preselila zaradi ljubezni. S fantom sta se spoznala v Avstriji. Delovala je v neki organizaciji, ki je organizirala festival za mlade iz vse Evrope, ki se ga je udeležil tudi simpatičen Slovenec. Po skupaj preživetem tednu si je mislila, da tega fanta nikoli več ne bo videla. A po treh tednih je prišla prvič v Slovenijo.

Carina ima rada hitrost in občutek svobode na motorju. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Tako je septembra 2009 spoznala Koper. Prvič je bila sama v državi, kjer ni razumela niti besede. Ker govori angleško, italijansko in malo francosko, je ponavadi razumela vsaj nekaj, tu pa nič. Kmalu je ugotovila, da se v Kopru lahko znajde z italijanščino. "A rekla sem si, to ne bo šlo. Če pridem večkrat v Slovenijo, se moram naučiti slovenščino. Ko sem prišla domov, sem si kupila prvi učbenik."

Razume tudi slovenska narečja

Od takrat se je počasi spoznavala novi jezik. Po selitvi v Slovenijo je govorila kar angleščino, saj jo vsi razumejo. Pogovore v slovenščini je le poslušala in vedno več razumela. Danes razume tudi večino narečij. "Zdaj pa sem kar ponosna, da mi gre že dobro. Zdaj vsak dan uporabljam slovenščino v službi in na fakulteti." Tudi profesorji so zelo prijazni in ji po potrebi omogočijo opravljanje izpitov v angleščini.

S fantom še danes komunicirata v angleščini, "ker je nevtralna, da ni nihče od naju v prednosti". Zdaj poleg arhitekturnega dela tudi poučuje nemščino. Kot otrok je vedno govorila, da bo učiteljica, potem se je raje odločila za arhitekturo, ker je na področju jezikov težje najti službo. A ker v Sloveniji od začetka ni našla drugega dela, je začela poučevati in zdaj v tem uživa.

"Lažje je, ker sem se sama učila slovenščino. Ob tem sem razmišljala o svojem jeziku. Ugotovila sem, da so nekatere stvari tudi v nemščini zapletene. Tudi mi zapletamo," pove v smehu.

Z vlakom v Koper? Ojoj!

Preden se je preselila v Slovenijo, sta se s fantom izmenično obiskovala dvakrat na mesec. Ker še ni imela svojega avtomobila, se je vozila z vlakom – do Ljubljane, saj bi do Kopra trajalo predolgo. "Včasih imaš občutek, da do Kopra prideš hitreje peš kot z vlakom."

Arhitekturo je študirala na visoki strokovni šoli, zato je pridobila sicer isti naziv, kot bi ga na univerzi, a je sistem učenja drugačen. Imela pa je precej težav pri priznavanju izobrazbe. Lahko bi ji priznali nekaj predmetov, a bi morala začeti od začetka. Pri vpisu na magisterij iz urbanizma pa ni imela težav.

Nogomet je začela igrati že v Avstriji, tu pa je svoj prostor našla v klubu v Grosuplju. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

V Avstriji ne poznajo študentskega dela

Iskanje dela v Sloveniji je bilo težko, saj večinoma iščejo študente in zaposlujejo le po poznanstvih, ugotavlja. "V Avstriji nimamo študentskega dela, vsi se zaposlujemo po običajni poti. Zato je prehod lažji, saj večina študentov že med študijem dela in se potem pogosto zaposli v istem podjetju. Tu pa namesto redne zaposlitve raje vzamejo študente." Če si pa še tujec, je sploh težko, iz izkušenj pove Carina.

Slovenska mama kuha ogromno

Bistvenih razlik med Slovenci in Avstrijci ni opazila, to pa pripisuje tudi skupni zgodovini obeh držav. Izpostavi le družinska kosila in praznovanja, a tudi to je morda specifika njene in fantove družine, ugiba Carina. "Ko slovenska mama kuha kosilo, kuha veliko in se jé tri ure. Tega pri nas ni. Tudi ko zdaj pridem domov na obisk, imamo običajno kosilo in to je to."

Pogoj za selitev v Slovenijo je bil, da najde ustrezen klub, kjer bo lahko trenirala nogomet. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Najbolj pogreša svoj jezik in narečje, da bi lahko govorila, ne da bi morala vedno razmišljati, kako bi oblikovala stavke.

Strastna nogometašica

"Tukaj se imam dobro. Sploh zdaj, ko imam tudi službo, študiram in igram nogomet." Enkrat ali dvakrat na teden ima namreč nogometne treninge v FC Borke v Grosuplju. Začela je v Avstriji pri 15 letih, prej se je nogometa učila le od svojih dveh bratov. Pravi, da je v Avstriji ženski nogomet nekaj bolj običajnega, več je izbire med klubi. V Sloveniji je le ena uradna liga, ona pa igra v drugi, rekreacijski ligi – "ligi Lepota in zdravje", se pošali.

Tri mesece je poskusila igrati v klubu Olimpija, a ji ni bilo všeč, ker je bilo preveč resno. "Ne želim igrati profesionalno. Pomembno mi je tudi druženje, vzdušje. To sem zdaj našla v Grosuplju."

Veliko bere, tudi v tujih jezikih, da jih ne pozabi. V zadnjem času se preizkuša v slacklinu, v Avstriji je igrala namizni tenis, a ji ni tako všeč, ker je raje zunaj v naravi.

Najnovejša sprostitev - slackline. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Naokrog z motorjem

Carina je tudi motoristka, vozi cestni motor. Razlogi za odločitev za nakup so tudi praktični – ker je vožnja po mestu hitrejša, v Gradcu lahko celo zastonj parkiraš. Izpit je naredila takoj, ko ga je lahko - pri 24 letih.

Je hitra voznica? "Hmm … ja," se nasmeje. "Všeč mi je, ker čutiš veter, hitrost, svobodo. Kot da letiš." Ob vprašanju o tem, kako Slovenci vozimo, le zavzdihne. V Ljubljani je še posebej čudno, pravi. "Vozniki sploh ne uporabljajo smernikov." Zdi se ji, da imajo v Avstriji več radarjev in so vozniki zato bolj disciplinirani.

Slovenija ni njena prva izkušnja tujine – na izmenjavi Erasmus je bila na Sardiniji, eno poletje pa je delala v Nemčiji. Zdaj s fantom živita v Ljubljani, kjer se zelo dobro počuti. Carina si želi ostati v Sloveniji, morda le ne nujno v Ljubljani, saj je odraščala na podeželju.