Torek, 28. 4. 2026, 4.00
3 tedne, 1 dan
Na dopust s psom: pozor pred nevarno srčno glisto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,73
Zdravljenje srčne gliste je dolgotrajno in mučno, a v večini primerov je bolezen ozdravljiva.
Če se na prvomajski oddih na obalo Slovenije, Hrvaške, v Grčijo ali drugam v Sredozemlje odpravljate s svojim psom, je priporočljivo poskrbeti za zaščito pred nevarnimi paraziti. Srčna glista predstavlja resno, tudi smrtno nevarnost, ki jo prenašajo komarji.
Srčna glista je parazit, ki napada pse, redkeje tudi mačke in človeka. Okužbo povzroča zajedavec Dirofilaria immitis, ki se razvije le pri višjih temperaturah, običajno nad 25 stopinjami Celzija, zato je najpogostejša prav na obalnih območjih južne in srednje Evrope, vse pogosteje pa se pojavlja tudi v notranjosti. Komar kot vmesni gostitelj z ugrizom prenese ličinke v pasji organizem, kjer se v nekaj mesecih razvijejo v odrasle gliste, ki se naselijo v srcu in pljučnih arterijah.
"Življenjski krog srčne gliste je kar precej zapleten. Ti odrasli osebki glist živijo v desni strani srca, pri psih in drugih živalih pa tudi v večjih krvnih žilah. Izločajo majhne ličinke, mikrofilarije, ki se pretakajo po krvnem obtoku živali in čakajo na vmesnega gostitelja. To je komar, ki tega parazita posrka skupaj s krvjo, ko se napaja, in okuženi komar potem piči svojo naslednjo žrtve," je potek okužbe orisala veterinarka dr. Tina Roškar.
Znaki, na katere moramo biti še posebej pozorni
Znaki bolezni so lahko sprva blagi – pes je utrujen, manj je, občasno ima mehak in suh kašelj, težave z dihanjem, je šibek, zmeden, dezorientiran ali pa manj vzdržljiv, opazne so spremembe teka in izguba teže.
V hujših primerih lahko nastanejo resni zapleti, kot so zamašitve žil in celo izguba zavesti.
"Ko je stanje res slabo, je že pozno, saj takrat ti veliki črvi lahko tudi zamašijo določene žile. Nastane sindrom, ko se začne v trebuhu nabirati voda in se lahko pojavijo res huda kritična stanja. K sreči imamo takih okužb relativno malo zaradi razširjene ozaveščenosti lastnikov in izvajanja preventive. Pogosteje bolezen odkrijemo pri uvoženih psih, pri psih iz zavetišč," je še dejala Roškar.
Veterinarji lahko bolezen odkrijejo s testi, ki odkrivajo specifične antigene, ki jih v krvni obtok izločajo odrasle samice. Mikrofilarije se dobro vidijo pod mikroskopom, je še pojasnila. "Diagnostika ni težka, precej bolj zahtevna sta zdravljenje in oskrba živali, ko je bolezen v napredovani fazi z odraslimi razvitimi pljučnimi in srčnimi črvi, ki so lahko veliki tudi do 30 centimetrov."
Diagnoza ni vedno lahko postaviti, saj lahko veterinar prisotnost ličink v krvi potrdi šele po več mesecih od okužbe. Pogosto bolezen odkrijejo naključno ob drugih pregledih.
Zahtevno in dolgotrajno zdravljenje
Zdravljenje je zahtevno in dolgotrajno, a v večini primerov uspešno, če se začne pravočasno. Poteka pod nadzorom veterinarja in vključuje postopno uničevanje parazitov, saj bi njihovo prehitro odmiranje lahko povzročilo resne zaplete. Terapija traja več mesecev, spremljanje še dlje.
"Okužba ni neozdravljiva, je pa protokol res precej dolg in zahteven. Če ima pes že razvite znake bolezni, je zdravljenje težavno in lahko se konča tudi neuspešno. Prav je, da opozorimo, da gre za zelo nevarno bolezen, ko pride do te faze," je opozorila Roškar in dodala, da je najučinkovitejša preventiva.
Skupna izbira zaščite z veterinarjem
"Zaščite je več vrst, od tablet, sirupov do cepiv, ki psa varujejo vso sezono. Lahko uporabljate ovratnice, ki odganjajo komarje. Odvisna pa je tudi od našega načina življenja in okolja, v katerem biva pes, ter od časa in lokacije izpostavljenosti morebitnim okužbam."
Roškar, ki svoje delo opravlja na veterinarski kliniki, specializirani za pse, mačke in preostale male živali Moj Vet, še pravi, da so lastniki psov pri nas vse bolj ozaveščeni o nevarnosti srčne gliste. "Večina se jih zaveda, da se je pred odhodom na morje dobro posvetovati, in vedno se skupaj odločimo, kaj bi bilo za štirinožnega spremljevalca najprimernejše," je sklenila.
