Nedelja, 24. 3. 2024, 14.11
7 mesecev, 1 teden
Na blagoslov butaric prišli z litrom gina in cigaro v ustih #foto #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,71
Na Ljubnem ob Savinji so domačini tudi letos na cvetnonedeljsko mašo in blagoslov, kot veleva tradicija, prišli s čudovito izdelanimi ljubenskimi poticami oz. butaricami. Opaziti je bilo najrazličnejše motive. Številni so bili povezani z lanskimi poplavami. Kljub tragediji, ki jih je doletela, Ljubenci še vedno najdejo moč in voljo za zabavo in druženje, saj so, kot pravijo, veseli ljudje. Med ljubenskimi poticami je bilo tako opaziti tudi steklenico gina, cigaro, balon in vrček piva.
Na Ljubnem ob Savinji domačini namesto butaric na cvetno nedeljo na blagoslov prinesejo t. i. ljubenske potice. "To ni kulinarična poslastica, ampak so butarice. Potica je na Ljubnem to, kar je v Sloveniji štrudelj, slovenski potici pa se pri nas reče šarkelj," je v začetku pogovora pojasnila domačinka in avtorica knjige Ljubenske potice Karolina Kalan Adamič.
Potica je obvezno sestavljena iz od pet do sedem vrst zelenja
Za ljubenske potice je značilno, da se v njih preplete od pet do sedem vrst zelenja, ki pa mora biti tradicionalno in posebno za ljubensko okolje. To so tisa, pušpan, bršljan, božji les, dren in dve vrsti vrbe – iva in meka.
Kalan Adamičeva ob tem poudari, da običajne vrste vrbe v ljubenskih poticah ni najti, saj velja, da se je na vrbi obesil Jezusov izdajalec Juda Iškarijot. Prav tako je posebnost, da pušpana v višje ležečih krajih niso uporabili, medtem ko so v dolini ga.
Pri motivih ni meja
Za razliko od materialov motivi ljubenskih potic niso strogo določeni in gredo v korak s časom. Na cvetno nedeljo je tako na Ljubnem opaziti več kot sto vrst različnih motivov. To so lahko verski simboli – molitveniki, monštrance, bandere – ali pa simboli iz vsakdanjega življenja, ki se skozi čas spreminjajo.
Če je to včasih bilo kmečko orodje, je danes opaziti športne in gospodinjske pripomočke, ženske imajo tudi klobuke in dežnike, otroci poganjalčke, dojenčki spleteno dudo. Ker gre razvoj naprej, je danes med ljubenskimi poticami najti tudi mobilne telefone, tablice in preostalo sodobno tehnologijo.
Številne dame so si izdelale nakit, na primer ogrlice, broške in torbice.
"Velja, da ima vsak Ljubenec na cvetno nedeljo svojo potico. Nekateri o tem, kaj bodo prinesli, razmišljajo že tedne prej, zares pa jih delajo šele na cvetni petek in soboto, če so malo bolj kompleksne, pa gredo že malo prej k tesarju. Tudi motiva ne razkrijejo vse do cvetne nedelje," še pove Karolina Kalan Adamič.
Z ljubenskimi poticami gredo na procesijo okoli cerkve, potem k maši, po maši pa domov na kosilo. Doma butarice razdrejo in zelenje skurijo, s čimer imajo blagoslovljen ogenj.
Od starih kmečkih orodij do sodobne tehnologije
Tudi danes je bilo pred cerkvijo svete Elizabete opaziti tako tradicionalne kot sodobne motive. Domačini so v izdelovanju ljubenskih potic pravi eksperti. Nekateri so izdelek začeli načrtovati nekaj dni pred cvetno nedeljo, večina pa je navdih dobila zadnji dan.
Številni mladi so izdelali kmečka orodja.
Maketa slovenskega kozolca
"Pripravil sem skorjevko. To je majhen bivak, v katerem so včasih prebivali gozdarji. Naredili so leseno ogrodje in ga obdali s skorjami oziroma s smrečjim lubjem," je pojasnil Rihard Gregorc.
"Mojo potico mi je pomagal narediti ati. Predstavlja orodje, s katerim živalim čistiš dlako. Doma jih imamo polno, krave, pujse, kokoši in race."
Med motivi ljubenskih potic je bilo veliko ročno izdelanih žag.
Podkev za srečo
"Izdelal sem sekiro v naravni velikosti iz smrekovega lesa," je dejal Klemen Vezovnik.
"Ati mi je pomagal izdelati cepin, ampak ga sam še ne smem uporabljati."
"Moja potica predstavlja lopar in na njem kruh. Z loparjem kruh potisnem v krušno peč. Ta motiv sem izbrala, ker mami rada pomagam pri peki kruha, pa tudi kuham rada," nam je pojasnila domačinka Neja Atelšek.
"Za svojo potico sem naredil prežo, ki jo lovci uporabljajo za lov," je povedal Jan Podlesnik.
Precej motivov ljubenskih potic je bilo povezanih z obrtmi, kot so gozdarstvo in lesarstvo, ob nedavnih poplavah, ki so prizadele Ljubence, pa tudi z gradbeništvom.
Helikopter, ki je v času poplav prinašal hrano.
Skupina 15 ministrantov, med njimi tudi Božidar Lovrenčič, so izdelali orodje, ki so ga na Ljubnem potrebovali in ga je celo primanjkovalo v času lanskih poplav. "Veliko tovornjakov zemlje in nanosa so peljali mimo moje hiše, zato sem se odločil, da bom izdelal tovornjak," je pojasnil Lovrenčič.
Najmlajši od bratov Brglez je iz lesa izdelal macolo v naravni velikosti.
Prav posebno ljubensko potico je prinesla Saša Tostovršnik. Izdelala je herbarij, v katerem je bilo pet vrst zelenja, ki ga Ljubenci vpletejo v ljubensko potico.
"Ker je včeraj deževalo, smo izdelali dežnik."
Brez mobilnega telefona niti na cvetnonedeljsko mašo.
Ura je tri. Šole je konec.
"Midve pa imava sanke. Pri nas je še vedno polno snega," sta povedali sestrici z Ljubnega ob Savinji.
Čudovita prispodoba iz narave
"Za ribiško mrežo sem se odločil, ker gremo včasih z bratoma lovit ribe, sta tudi v ribiškem zboru," je dejal Juš Atelšek.
Tudi v družini Podlesnik je vsak član imel svojo potico. Oče radio, mama priročno torbico, sinova pa mikrofon in kelih.
"Naredil sem hrošča. Je bilo kar precej dela. Lotili smo se šele včeraj in smo delali pozno v noč. Najprej smo izdelali osnovo iz lesa, nato pa jo oblekli v bršljanove liste in dodali malo meke. Celotna družina je delala skupaj. Najprej eno potico, drugo in tako naprej. Za vsakega smo naredili svojo," je povedal Tomaž Brglez.
"Pripravil sem kavico za dobro jutro in uporabil vse klasične materiale."
"Moja potica ima dve funkciji, lahko je vrček piva ali pa svetilka. Za spremembo smo ročaj naredili iz trte, kar sicer ni tradicionalni material v ljubenskih poticah," je povedala Tajda Kranjc.
Za zabaven motiv potic sta se odločila Podkrižnikova. Prišla sta z balonom in cigaro. "Prejšnji vikend smo ravno imeli zabavo. Otroci so praznovali deseti rojstni dan. Videla sem balone in dobila idejo," je povedala Ana Podkrižnik.
Izredno precizno izdelano in bolj moderno potico je na blagoslov prinesla Tjaša Brglez. Izdelala je steklenico gina z dvema kozarcema. Uporabila je hruškov in lipov les, od zelenja pa meko in tiso.
Karolina Kalan Adamič, domačinka z Ljubnega ob Savinji, nekdanja novinarka in urednica, je leta 2012 napisala knjigo Ljubenske potice. "Knjiga Ljubenske potice je plod enoletnega dela, raziskovanja med domačini. Napisala sem jo zato, ker se mi je zdelo prav, da se na ta način poklonim in oddolžim svojemu kraju in vsem ustvarjalcem, ki s tako spoštljivostjo, skromnostjo in globoko versko vdanostjo že leta in leta izdelujejo ljubenske potice."
Kalan Adamičeva ne živi več na Ljubnem ob Savinji, se pa v domačem kraju še vedno vsako leto udeleži cvetnonedeljske maše in prinese svojo potico. "Ko sem bila stara štiri leta, sem dobila svojo prvo potico. Izjemno sem bila ponosna, ko sem imela svojo butarico okrašeno s pisanimi trakovi, ki jim na Ljubnem rečemo pankelci. V potici sem imela tudi pomarančo, kar je bilo vedno več kot jabolko," se spominja avtorica knjige Ljubenske potice, ki je leta 2012, ko je knjiga izšla, kot svojo potico na blagoslov prinesla kar svojo knjigo. Zakaj potica?
Posebno mesto v ljubenskih butaricah ima jabolko.
Butarica se na Ljubnem torej imenuje potica. Kot je povedala Kalan Adamičeva, se je je po eni od razlag tako ime prijelo, ker je tako bogata z zelenjem in ker so včasih vanje vpletali tudi kruh in pecivo, pa ker je tako natančno povita, po drugi pa zaradi jabolk, ki imajo že od nekdaj v ljubenskih poticah posebno mesto.
"Prav jabolka so bila prva blagoslovljena stvar, ki si jo lahko v velikem tednu pojedel. Fantje so ga največkrat pojedli že na cvetno nedeljo, ko so se vračali s trga, pri nekaterih hišah pa so jih prihranili za veliki teden, lahko tudi za velikonočno jutro. Takrat so ga pojedli pred velikonočnim zajtrkom, da ne bi imeli težav z grenčico. Če je bilo jabolk malo, so med družinske člane razdelili enega, olupke pa je dobila živina," vlogo jabolka v butarici oziroma potici pojasni Kalan Adamičeva.
Pomaranče v ljubenskih poticah so včasih bile znak prestiža.
Kasneje so Ljubenci namesto jabolk v svoje butare začeli vpletati pomaranče. "Te so bile znak prestiža. Krstni botri, ki so ob veliki noči prinesli darilo, t. i. pisanko oziroma na Ljubnem pirhe, so to darilo prinesli že teden pred veliko nočjo, zato da so njihovi krščenci v butarico oziroma potico lahko dali pomarančo. Tako se je njihov krščenec na cvetno nedeljo ponašal s tem, da je imel v potici pomarančo," je običaj opisala Kalan Adamičeva.
Prva dokumentirana nenavadna potica, ki ni bila snop zelenja, je bil zaboj za shranjevanje tesarskega orodja, po domače imenovan cimermanska krošnja. Leta 1887 jo je izdelal domačin Jože Poličnik. Takrat je bila namreč na Ljubnem navada, da so fantje med seboj tekmovali, kdo bo na cvetno nedeljo k posvetitvi prinesel največjo in najtežjo potico. Ker je bil Poličnik šibke postave, se ni mogel kosati z močnimi vrstniki, zato se je odločil, da bo, če ne more narediti največje in najtežje, naredil najlepšo potico.
Sogovornica ob tem poudari, da je bil Poličnik neizmerno pogumen, saj so vsi prinesli klasično zelenje, medtem ko je on na blagoslov prišel s cimermansko krošnjo, izdelano iz sedmih vrst zelenja. Čeprav je župnik pred farani dejal, da je Poličnik prinesel šemo, torej maškaro, mu to ni vzelo poguma in je ljubenske potice izdeloval še naprej.
Najstarejša fotografija ljubenskih potic je bila posneta leta 1912. Na njej je videti potice različnih motivov – bobne, bandero, srce.
Poličnik pa je bil tudi pastir oziroma volar. Deset let kasneje, leta 1897, je na planini pri smučišču Golte pasel vole in ker so ga drugi pastirji ujezili, je dejal, da bo to leto za motiv ljubenske potice uporabil vola. Ker so se bali, da ne bi bilo bogoskrunstva, so ga ključarji pričakali na enem od bližnjih mostov. Ko so videli, kako lepo kravo je izdelal, so mu dovolili iti na blagoslov.Kasneje je bil nad njegovimi izdelki prevzet tudi župnik, zato ga je vsako cvetno nedeljo počakal kar pred cerkvijo, prav kmalu pa so njegovi ideji začeli slediti tudi drugi Ljubenci. Tekmovanj pa se na Ljubnem že zdavnaj ne gredo več. Vsaka butarica je namreč posebna in edinstvena.
