Milijarder: Sreča se ne zgodi ljudem, ki doma varno sedijo na kavču #intervju

Kako na poti do uspeha vidite srečo? Veliko ljudi pravi, da je tudi ta potrebna, da nekomu uspe tako, kot je vam, da je treba biti ob pravem času na pravem mestu in tako naprej. Je ljudem, ki jim uspe, to morda le težko priznati ali je za uspeh res preprosto treba zgolj trdo delati in se za svoj cilj boriti?

Vse našteto. Obstaja pregovor, ki pravi, da več ko delaš, več sreče imaš. Menim, da se sreča ne zgodi ljudem, ki doma varno sedijo na svojih kavčih. Sreča je pomembna, je dobra in prav je, da jo sprejmeš, ko si je deležen, a to ne more biti tvoj načrt A, morda C ali D. Sreča se zares zgodi ljudem, ki se ukvarjajo s svetom.

Zato, ker smo uspešni v poslih, ker smo se lotili tudi televizije in dobili ameriško nagrado emmy, mi je nekdo nekoč rekel, da imam zares srečo. A ne verjamem, da je to sreča, menim, da je tako zato, ker sem tako zaposlen in predan temu, vedno se z nečim ukvarjam. Zaradi tega so možnosti, da bom imel srečo, večje, kot bi bile, če bi preprosto sedel doma.

Trdno verjamem v to, da vaše rezultate določa vaš odnos. Tako kot pravi rek – če meniš, da zmoreš, ali če meniš, da ne zmoreš, imaš prav. Menim, da ima to zelo veliko opraviti z uspehom. Foto: Ana Kovač

Sreča je torej nekaj, kar pride skupaj z delom.

Tako je. Bolj trdo ko delaš, bolj ko si aktiven, več možnosti za srečo se pokaže. Po drugi strani velja tudi pregovor, da sreča daje prednost pripravljenim. To se je nekoč z investitorjem zgodilo meni. Tri mesece sem se poskušal z njim sestati, a so mi ves čas odgovarjali, da me ne bo sprejel, ker sem zgolj neki mulec.

Ko sem bil v dvigalu, je vstopil prav on, kar je bila sreča, vse preostalo je bilo odvisno od mene. Moral sem biti pripravljen. Če bi se mi takrat pred njim zatikalo in ne bi vedel, kaj reči, bi priložnost izgubil, a dolgo sem razmišljal o tem, zato sem bil pripravljen. Preprosto sem se obrnil k njemu in v dvajsetih sekundah povedal vse, kar sem želel povedati. Tako je nastal "elevator pitch" (izziv kratke predstavitve v dvigalu, op. a.).

Bil sem pripravljen na ta trenutek, to ni sreča, to je priprava, zato menim, da oboje šteje. Dobro je imeti srečo in te bo več, če boste tudi delali več, a nanjo morate biti pripravljeni. Sreča bo le priskrbela priložnost, na vas pa je, da jo izkoristite, ko se ta ponudi.

V svoji karieri ste zares veliko dosegli, a nekje ste morali začeti. Je vaša miselna naravnanost v določeni meri še vedno ostala takšna, kot je bila nekoč?

Seveda in glede tega sta pomembni dve stvari. Trdno verjamem v to, da vaše rezultate določa vaš odnos. Tako kot pravi rek – če meniš, da zmoreš, ali če meniš, da ne zmoreš, imaš prav. Menim, da ima to zelo veliko opraviti z uspehom.

Ljudje me vedno sprašujejo, ali se podjetniki rodijo ali nastanejo, in menim, da je odgovor oboje. Del, ki je ustvarjen, se zgodi na primer v podjetju, kot je Ceed, kjer podjetnike učimo, jim omogočamo dostop do znanja. Pomagamo jim, da postanejo boljši podjetniki, zato sem danes tudi jaz tu, da delim naprej tisto, kar lahko.

"Če začneš razmišljati o neuspehu, je to že razpoka v jezu." Foto: Ana Kovač Del, za katerega rečemo, da se je podjetnik tak rodil, pa je zapisan v genih. Jaz sem večni optimist. V veliko primerih ljudje, ko slišijo za neko idejo, najprej razmislijo o razlogih, zakaj nekaj ne bo uspelo, medtem ko jaz vedno predpostavljam, da to lahko dosežem, dokler me svet ne prepriča o nasprotnem.

Ko sem ustanovil filmsko podjetje, mi je prijatelj rekel, da sem vendar razvijalec programske opreme. Kako bom posnel film? In veste, kaj so mi še dejali? Da 97 odstotkov vseh neodvisnih filmov ne uspe. Vprašali so me, česa pri tem ne razumem in ali želim res kljub temu posneti film. Odvrnil sem jim, da vem, razmišljal pa sem samo o tem, ali bi mi lahko priskrbeli telefonske številke tistih treh odstotkov, ki jim je uspelo. Če je njim uspelo, moram torej govoriti z njimi.

To je podjetniška naravnanost. Da torej deluješ v prepričanju, da ti lahko uspe. Če ti ne, ti ne, a začeti je treba tako, da predpostavljaš pozitivno in iščeš načine, na katere ti lahko uspe, in ne načina za neuspeh. Če začneš razmišljati o neuspehu, je to že razpoka v jezu.

Veliko poslušamo o tem, da je družba v Sloveniji precej nespodbudno okolje, podjetnike sprva veliko ljudi skuša odvrniti od tega, da bi začeli razvijati nekaj novega. Ali to, da kljub taki okolici vztrajamo, dokazuje, da smo res vredni uspeha, ali bi se morali takšnim ljudem izogniti oziroma nehati poslušati njihove nasvete?

Spet lahko omenim organizacije, kot je Ceed, ki skupaj zberejo pozitivno naravnane ljudi, ki delujejo kot podpora. Treba je poiskati in se družiti s pozitivnimi ljudmi, velikokrat ljudem preprosto rečem, naj nehajo toliko časa preživljati v družbi tistih, ki to niso.

Nekoč sem zapisal, da nasvete prejemamo iz bližine, ne iz krogov, ki so za nas relevantni. To pomeni, da nam svetujejo tisti, ki so okrog nas, torej mož, žena, fant, dekle, brat, sestra, naši starši in drugi, ki o tej temi najverjetneje ne vejo veliko.

"Negativni ljudje vas bodo vedno vlekli navzdol. Če je vse, kar vam povejo, negativno, se ne družite več z njimi. Razumem, da je to za marsikoga težko, a menim, da imamo navade, ki nas vlečejo navzdol, in da obstajajo tudi ljudje, ki nas vlečejo navzdol, zato moramo nehati z njimi preživljati svoj čas." Foto: Ana Kovač

Nehajte poslušati ljudi v bližini in upoštevajte tiste, ki so relevantni. Če jih ne poznate, se pridružite organizacijam ali skupinam, poiščite jih. Ne preživljajte vsega časa v družbi ljudi, ki vam govorijo, da vam ne bo uspelo. Ko mi je nekoč mama rekla, da je moja ideja neumna, sem se preprosto vprašal, koliko internetnih podjetij je že ustvarila, in počutil sem se, kot bi me nekdo razbremenil bremena. Zdaj takšne stvari slišim, se zahvalim za nasvete in to je vse, jih pa zares ne upoštevam. Z ljudmi, ki o temi ne vejo veliko, sploh ne začenjam več pogovora o poslu.

Kako je s strahom? Je ta dober ali slab?

Oboje, a to tako ali tako ni pomembno, ker se ga ne moremo znebiti.

Pa ste se kdaj česa bali?

Seveda, a ne neuspeha. Ne poslovnega neuspeha. Ljudem vedno rečem, naj se ne bojijo neuspeha, bojijo naj se apatije.

Ko sem nekoč sedel na letalu, je moški šestdesetih let poleg mene jokal. Pomislil sem, da je morda kdo umrl, da gre morda na pogreb. Ob tem, kar mi je zaupal, me še danes zmrazi. Po prijaznem prigovarjanju, da mu bo morda lažje, če to s kom deli, mi je namreč povedal, da se je zjutraj prebudil in preprosto spoznal, da zadnjih 25 let ni delal ničesar, kar je kdaj želel delati. Počel ni prav ničesar od tega, kar je nekoč načrtoval za svoje življenje, preprosto je vsak dan hodil v službo in to je bilo vse. Spoznal je, da ni počel ničesar, kar bi kaj pomenilo.

Še danes me zmrazi, ko se spomnim na to, in tega se bojim. Da bi se nekega dne zbudil in si rekel, da nisem niti malo živel življenja, ki sem ga vedno hotel živeti, da nisem naredil nič od tistega, kar sem želel početi. Z neuspehom lahko živite. S tem, da niste poskusili, težko. Neuspeh ni nekaj, česar bi vas lahko bilo sram, sram je prisoten, če niti poskusite ne.

"Če želite postati pevec, pa tega ne poskusite, lahko vse življenje gledate druge pevce in se ob tem sprašujete, kaj bi lahko postali. Če poskusite in vam strokovnjaki glasbene industrije rečejo, da niste dovolj dobri ali da vaš glas nima dovolj razpona, lahko s tem živite naprej. Lahko si rečete, da ste poskusili, a vam ni namenjeno, in to prebolite. A če nikoli ne poskusite, boste vse življenje razmišljali, ali ste dovolj dobri ali ne, in to je tisto, česar se bojim." Foto: Ana Kovač

Ali kaj v življenju obžalujete?

Obžalovanje je morda čuden izraz. So stvari, ki bi jih ponovil in morda naredil drugače, seveda, a nobene od njih ne obžalujem. Če se vse to ne bi zgodilo, danes ne bi bil, kdor sem.

Gre torej bolj za napake in to, da se iz njih nekaj naučimo?

Tako je, gre za učenje. To, kar ste v tem trenutku, je seštevek prav vseh korakov, ki ste jih naredili v življenju. Če pogledate nazaj in se vprašate, ali bi spremenili svojo pot, je najverjetneje ne bi, razen če ne sovražite svojega življenja ali tega, kar ste. Tudi vse napake so vas oblikovale v osebo, kakršna ste danes.

Morda bi bilo slabše, če bi menili, da niste naredili nobene napake.

Če nikoli ne naredite nobene napake, če ne poznate neuspeha, se preprosto ne trudite dovolj. Če vse svoje življenje izbirate varnejšo pot, ne boste nikoli nikamor prišli. Nikoli ne boste naredili napake, nikoli ne boste doživeli neuspeha, a boste kot moški z letala, nikoli ne boste naredili ničesar.

"Na enak način ljudje govorijo o brazgotinah. Če nekoga vprašate, od kod ima neko brazgotino na roki, vam bo o njej povedal celo zgodbo. Je zgodba, spomin, ker ste živeli življenje. Celo brazgotine so boljše kot to, da ne bi nikoli poskusili." Foto: Ana Kovač

"Tu so ideje dobrodošle, a uresničevanje je oboževano."

Da, to je tudi del mojega nastopa (smeh, op. a.).

To naj bi imeli nekje napisano.

Da, na svojih vratih imam ta napis. Veste, ljudje prihajajo k meni in trkajo na vrata z idejami, nato pa jih nikoli več ne vidim.

Bi lahko rekli, da je morda prav to tisto, kar loči ljudi, kot ste sami, od večine, ki jim ne uspe? Veliko ljudi ima ideje, a verjetno ni veliko ljudi, ki bi kaj naredili v zvezi s tem.

Točno tako. Včasih mi kdo reče, da moram biti zares zelo pameten, ker sem tako uspešen. Na to odvrnem, da ni res in da pamet nima nič s tem. Razlika je le v tem, da sem pobral lopato in začel kopati, medtem ko so drugi še vedno delali načrt za načrtom, za lopato pa niso nikoli prijeli. Že stotič rišejo bazen, razmišljajo, kako bi bazen lahko puščal in kako ne bo dovolj dober, jaz pa preprosto vzamem lopato in začnem kopati. In da, lahko pritrdim, da je to največja razlika.

Začel sem v glasbeni industriji in dobili smo grammyja, a do tja ni poti brez prvega dne. Tudi tisoč kilometrov dolgo potovanje se začne s prvim korakom. Ne morete na koncu pričakovati rdeče preproge, če niti ne začnete.

In res je, menim, da je resnično edina stvar, ki sem jo kdaj naredil drugače od drugih, to, da sem stvari začel in poskusil. Na poti sem doživel tudi neuspehe, a sem vsaj poskusil, veliko ljudi pa še vedno sedi na kavču in ne počne ničesar.

"Veliko je idej, ki nikoli ne pridejo s kavča." Foto: Ana Kovač V svojem življenju ste spoznali zelo veliko ljudi. Bi lahko potrdili, da je odstotek ljudi, ki poskusijo uresničiti svojo idejo, zelo majhen? Zdi se, da je v ogromnem bazenu ljudi z idejami zares le za nekaj kapljic tistih, ki jih začnejo uresničevati.

Tako je, še vedno je ta odstotek zelo majhen. Ko ljudje gledajo uspešne posameznike in se sprašujejo, zakaj niso oni na njihovem mestu, običajno ni tako zato, ker ne bi bili dovolj pametni ali ker ideja ni bila dovolj dobra, temveč zato, ker v zvezi z njo niso ničesar ukrenili. Ne vem, kakšen je odstotek teh, ki poskusijo, a menim, da je zelo majhen.

Zadnjih šest let potujem po vsem svetu in govorim množicam. Ko se nato ozrem nazaj in pogledam, kaj ljudje počnejo, je zelo majhen odstotek tistih, ki dejansko kaj ukrenejo.

Zelo veliko poslušamo tudi o ravnovesju med delom in življenjem, o t. i. "work-life" ravnovesju, a zdi se mi, da če počneš nekaj, kar imaš zares rad, tega ne ločuješ, tvoje delo je pogosto hkrati tudi tvoj način življenja.

S tem se strinjam. Že samo s tem, ko to govorite, sprejemate velikansko razmejitev med delom in življenjem. Delo torej postane nekaj, kar morate delati zato, da lahko nato ob koncih tedna živite svoje življenje. Zakaj namesto tega ne najdete takšnega dela, ki bi vam bilo všeč? A večina ljudi to preprosto sprejme in prav v tem je težava.

Poleg tega to nikoli ni povsem v ravnovesju. Enkrat je več nečesa, drugič več drugega. Sprete se s svojim partnerjem in imate težavo v tem delu, naslednji teden pa se s to osebo dobro razumete, a nastane težava s stranko. Življenje ne more biti popolnoma urejeno. Tudi ta razmejitev ni resnična in ustvarjajo jo tisti, ki iščejo to ravnovesje.

Torej bi lahko rekli, da to razmejitev poudarjajo predvsem tisti, ki svojega dela ne marajo preveč?

Menim, da je tako. Imamo rek "hvala bogu, da je petek", a Američani govorijo tako zato, ker sovražijo svojo službo. Delajo ves teden, tega ne marajo in komaj čakajo konec tedna. A zakaj ne bi delali nečesa, kar radi počnejo?

Že ob nedeljah zvečer so prijatelji tarnali nad tem, da je naslednji dan že ponedeljek, bili so prav depresivni. Ravno iz tega razloga sem nekoč napisal govor z naslovom Hvala bogu, da je ponedeljek. Če imaš rad svoje delo, se ponedeljka veseliš. In če imaš rad, kar počneš, razmejitev ni tako velika, temveč je vse skupaj ena sama velika zmešnjava. Nikoli ne bo ravnovesja, a hkrati je vse tako, kot mora biti.

"Vprašati se moramo, kakšen sem v odnosih, kako se razumem s starši, sem kaj videl mamo v zadnjem času ali kako gre posel, ali sem finančno v dobrem položaju, ali sem dovolj telesno aktiven in tako naprej. Ves čas moramo biti pozorni na vse in delati na področju, kjer nam utripa rdeča luč. Vse skupaj je lahko zmešnjava, a če počnete, kar imate radi, ni razmejitev." Foto: Ana Kovač

A ne pravim, da ne bi smeli upoštevati vseh plati, gre za to, da smo nanje pozorni ves čas. Če gre delo dobro, se lahko ob koncu tedna odpravite na izlet z družino, ker ste dobili občutek, da jim niste posvetili dovolj časa. Včasih je enega manj, drugega več. Na to moramo biti pozorni.

Vedno povem ljudem, da je kakovost življenja enačba z več spremenljivkami. Vprašam jih, katere so njihove spremenljivke, ki določajo kakovost življenja. Finance so ena, druga je fizično zdravje, tretja čustva, pa duhovnost, odnosi in tako naprej, torej vse to, kar določa vaše življenje. Če naredite seznam, je vedno tako, da je kdaj na boljšem ena, drugič druga spremenljivka, a pozorni moramo biti na vse.

Če bi se morali znova sestaviti, katere sestavine bi zmešali?

Dve stvari sta, ki bi ju najprej določil. To je nekaj, česar prej žal nisem vedel, zdaj pa se tega dobro zavedam.

Prva in največja je sposobnost empatije. Empatija pomeni, da se bolj kot nase osredotočamo na druge. Tega takrat nisem vedel, a kasneje, ko sem gledal nazaj in razmišljal o tem, zakaj sem postal uspešen ter kaj je življenje naredilo zabavno in zanimivo, sem ugotovil, da je bilo odločilno to, da sem začel poslušati zgodbe drugih ljudi, ne svojih. Govoril sem jim, naj mi povejo svojo zgodbo. Empatija je prav tako omogočila, da je naš posel zaživel. Empatijo smo uporabili pri delu s strankami.

Če vzamem za primer potovanja. Za računalniki smo začeli graditi spletni portal za potovanja, a takoj, ko sem se začel pogovarjati s svojimi strankami, sem ugotovil, da je v družinah mama tista, ki rezervira potovanje. Mi pa smo gradili nekaj, kar je bilo namenjeno moški populaciji. Motili smo se, mame so bile tiste, ki so načrtovale družinske počitnice.

Začel sem se pogovarjati z mamami in jih prosil, naj mi povejo svojo zgodbo. Bilo je zabavno, saj sem začel spoznavati ljudi, hkrati pa smo s tem pri poslu postali veliko bolj uspešni. Osredotočili smo se na mame, na to, kaj jim je pomembno in kaj ne, in ko smo izdelek ponudili strankam, so mame dejale, da se počutijo, kot bi bili pri njih doma, ko so načrtovale dopust. Počutile so se razumljene.

Drugi del bi bile spretnosti poslušanja. Ko sem se naučil oditi iz svoje pisarne k eni od mam in jo dve uri zgolj poslušal, je življenje postalo bolj zanimivo, v poslu pa je šlo veliko bolje. To dvoje mi je omogočilo uspeh, čeprav na začetku nisem vedel, da prav to dvoje najbolj potrebujem.

"Empatija je zelo velik del tudi pri delu z zaposlenimi. Ko sem začel razmišljati o njihovem življenju, ne le o svojih ciljih, ko sem jih začel spraševati, zakaj delajo na svojem delovnem mestu, kaj so njihove sanje, je to spremenilo vse. S tem, ko sem se naučil poslušati, sem zgradil kulturo v podjetju, zaradi katere so zame delali sami odlični ljudje in z mano tudi želeli ostati." Foto: Ana Kovač