Sobota, 25. 2. 2023, 16.21
1 leto, 10 mesecev
Matjaž Nemec o tem, zakaj razmišlja o vrnitvi v Slovenijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,81
52
Matjaž Nemec je državni politični parket zamenjal za evropskega in se skupaj z družino preselil v Bruselj.
Nekaj mesecev po nastopu funkcije evropskega poslanca se je Matjaž Nemec z družino preselil v Bruselj. Po dobrega pol leta življenja v tujini je v pogovoru za Siol.net razkril, da s partnerko ne izključujeta možnosti vrnitve v Slovenijo. "Imam občutek, da smo otroka odvzeli iz naravnega okolja, od starih staršev, ki zanj pomenijo neko osnovo. Tukaj izhajam iz osebne izkušnje, sam sem namreč odraščal v izjemni toplini družine in rad bi, da tako živi tudi moj otrok. Ne izključujem, da bova s partnerko z naslednjim šolskim letom sina vključila v slovenski predšolski sistem," nam je Nemec zaupal v pogovoru.
Matjaž Nemec je bil pred izvolitvijo za poslanca v državnem zboru asistent predsednika republike Boruta Pahorja. Leta 2014 je bil na listi SD izvoljen za poslanca v državnem zboru, kjer je bil do leta 2022, ko je kot nadomestni evropski poslanec zamenjal Tanjo Fajon, ki je postala nova slovenska zunanja ministrica. Tudi on je v politični skupini socialistov in demokratov (S&D). V pogovoru za Siol.net je spregovoril o usklajevanju družinskega življenja z delom evropskega poslanca, o projektih, ki ga čakajo do konca mandata, in načrtih za prihodnost.
Kako gledate na trenutne razmere v Sloveniji, predvsem v luči nezadovoljstva različnih skupin javnega sektorja glede višine plač in krize, v kateri se je znašlo slovensko zdravstvo?
Funkcija evropskega poslanca mi omogoča pregled nad izzivi, s katerimi se spopadajo države članice, in moram reči, da Slovenija ni nobena izjema. Energetska kriza in draginja, še poprej pa epidemija covid-19 so močno zarezale v življenje ljudi po vsej Uniji in sprožile upravičena pričakovanja, da države članice in EU kot celota naslovijo te probleme, tako glede velikega cenovnega pritiska kot krize v zdravstvu. Pomembno je, da je aktualna slovenska vlada aktivno pristopila k reševanju teh izzivov, obetamo si reformo plačnega sistema v javnem sektorju in zdravstveno reformo. Sam vidim tudi velik napredek v smislu politične retorike, da se z ljudmi pogovarja, ne pa jih izključuje in ustrahuje.
Se pa Slovenija v primerjavi z nekaterimi starejšimi demokracijami z večstoletno tradicijo svoje politične demokratične tradicije šele uči. Želel bi si – in to je predvsem izziv za mlajše generacije –, da se ne bi več spotikali ob razlike iz preteklosti in da bi ne glede na različna politična izhodišča skušali najti skupna stičišča v prihodnosti. Ne glede na težave, ki jih imamo zdaj v slovenskem zdravstvu, kar je po moji percepciji sicer ključno slovensko družbeno-politično vprašanje v tem trenutku, moramo najti način, da od preostalih zdravstvenih sistemov v EU vzamemo tisto, kar je najboljše za nas, za krepitev javnega zdravstva, kar bo v prvi vrsti služilo ljudem kot uporabnikom zdravstvenih storitev. Odgovor na ta izziv bomo morali najti, ker problemi v zdravstvu niso levega ali desnega izvora, ampak zadevajo vse nas.
Sam sem eden od tistih, ki zdaj že dve leti in pol nimam osebnega zdravnika. Seveda me to skrbi, državljank in državljanov brez osebnega zdravnika je v naši družbi preveč. V primerjavi z globalnim svetom smo prebogata družba, da bi si lahko privoščili razgradnjo zdravstvenega sistema, ki smo ji priča danes.
Tudi v Evropskem parlamentu imamo razprave o tem, kako bi nacionalni zdravstveni sistemi težave reševali s pomočjo Evropske unije. Ingerenca Bruslja se zdravstvenega sistema in zdravstvene politike posameznih članic dotika samo v posameznih delih, na primer na področju enotne dobave zdravil. Na tem področju imamo v EU še vedno sistem deljenih pristojnosti v odnosu do posameznih držav članic.
Kako bi primerjali nacionalno politiko in politiko na evropski ravni?
Preskok iz slovenskega v evropski parlament zame ni bil pretresljiv, ker sem Bruselj poznal, mednarodni in diplomatski parket mi je znan s prejšnjih funkcij, precej kolegov in kolegic, evropskih poslancev in poslank sem poznal že prej. Način dela je zagotovo drugačen od slovenskega, okolje je bolj prijazno in motivacijsko, vsi se po svojih najboljših močeh trudimo reševati izzive evropske družbe in Slovenije. V prvi vrsti evropski poslanci zastopamo svojo državo in ne samo stališča politične skupine, iz katere prihajamo.
Jaz se v tem okolju znajdem. Mogoče zaradi znanja tujih jezikov, izzivi sodobnega sveta in celotnega mednarodnega okolja so mi bili vedno blizu, dobro poznam tudi regijo Zahodnega Balkana, ki je po desetih letih v Bruslju znova aktualna in izredno pomembna za ohranjanje stabilnosti in miru.
Pod vtisom vojne v Ukrajini poskušamo dnevno prispevati svoj delež in mislim, da nam z ekipo to tudi uspeva. Prek komunikacijskih kanalov, ki jih imamo na voljo, to skušamo prenašati tudi v Slovenijo, zato da ljudje vidijo, kaj sploh počnemo v Bruslju. Zdi se mi, da je bilo v preteklosti tega premalo. Za razliko od drugih kolegov se poskušamo z informacijami približati ljudem, da lahko vsakodnevno ocenjujejo naše delo.
"Preskok iz slovenskega v evropski parlament zame ni bil pretresljiv, ker sem Bruselj poznal, mednarodni in diplomatski parket mi je znan s prejšnjih funkcij, precej kolegov in kolegic, poslancev in poslank iz EP sem poznal že prej. Način dela je zagotovo drugačen od slovenskega, okolje je bolj prijazno in motivacijsko."
Omenili ste, da je tukaj okolje precej bolj motivacijsko. Zakaj mislite, da v Sloveniji ni tako?
Evropski parlament je sestavljen iz predstavnikov 27 držav. Tukaj se govori 24 uradnih evropskih jezikov, v parlamentu sedi 705 poslank in poslancev. Zavedamo se, da je ta krhkost in hkrati moč Evropskega parlamenta ravno v načinu komuniciranja, v zavedanju, da so nas razlike v preteklosti delile, in ravno na teh razlikah gradimo boljšo prihodnost. Zavedamo se, kako pomembno je ohraniti visoko raven dialoga, in to ne glede na razlike, ki jih imamo.
To je tisto, kar pogrešam v slovenski politiki, da bi se kot narod zavedali, da smo se v svoji 30-letni zgodovini postavili na zemljevid, da smo v Bruslju zastopani enakovredno kot velike evropske države, da je slovenski glas enakovreden francoskemu, italijanskemu, nemškemu, španskemu …
Zavedanje med evropskimi poslanci je, da Slovenke in Slovenci nismo dosegli "samo" samostojnosti, ampak tudi mednarodno uveljavitev. Od tukaj verjetno izhaja ta osnovna razlika.
Imam izkušnjo dveh mandatov v slovenskem parlamentu. Marsikdaj sem se tudi sam ujel v zanko neprimerne retorike. A tisto, kar je v življenju pomembno, ne samo v zasebnem, tudi v političnem, je, da se iz izkušenj in iz svojih napak učimo. Ko gledam sebe v vlogi evropskega poslanca, se mi zdi, da tu dosegam neko politično zrelost, ki sem jo pridobival zadnjih 15 let v slovenski politiki.
Kakšna je vloga Evropskega parlamenta in vas kot evropskega poslanca? Nekomu v Sloveniji se ta institucija zdi preveč oddaljena, da bi vzbudila njegovo zanimanje. Zakaj je pomembno, da bomo odšli na naslednje evropske volitve?
Po moji presoji je ta percepcija napačna. Moramo se namreč zavedati, da se približno dve tretjini zakonodaje, ki je implementirana v nacionalne politike, sprejema v Evropskem parlamentu. Gre za pomembne vsebine, ki se dotikajo življenja vsakega posameznika. Zato je pomembno spremljati dogajanje v evropskih institucijah, ker bomo na naslednjih volitvah ključno vplivali na smer, ki jo bo ubrala Evropa v prihodnosti.
Izzivov je precej, po moji presoji bo morala EU veliko narediti za to, da bo samostojna v nekaterih politikah, kot so na primer obrambna, varnostna in zunanja politika. Vidimo lahko, kako vojna v naši bližini vpliva na draginjo, na občutek varnosti, kako vpliva na naš vsakdan.
Ko ste bili lani imenovani za evropskega poslanca, ste v Bruselj prišli skupaj z družino. Kako to, da ste se odločili za ta korak?
Ključno vlogo pri tem je odigrala moja partnerka, ki je poklicne ambicije trenutno dala na stran in na prvo mesto postavila družino. Imava 21-mesečnega dečka Maja in odločitev je temeljila na tem, da želimo živeti skupaj. Pri tem je veliko pozitivnih in tudi negativnih plati. Negativna je zagotovo oddaljenost od domačih krajev, ki terja veliko odrekanja in prilagajanja, predvsem kar zadeva družino. Svoje zasebno življenje smo si tako poskušali prilagoditi glede na obveznosti, ki jih imam v službi.
Priznati moram, da je z mojega zornega kota kakovost bivanja Sloveniji na višji ravni kot v Belgiji. Ni drugega razloga – razen poklicnega –, zaradi katerega bi se preselil sem To je bila izključno poklicna odločitev, zato da sem lahko jaz osredotočen na svoje delo, kar mi omogoča, da sem pri tem tudi uspešen.
Ta odločitev nam, kot že rečeno, predstavlja veliko izzivov in ni nujno, da bo pri tem tudi ostalo. Po sedemmesečnem bivanju lahko že naredimo nekatere ocene, kakšne so razlike med Slovenijo in Brusljem. Tisto, kar me pri tej odločitvi bega in ustvarja ponoven razmislek glede vrnitve v Slovenijo, je, da imam občutek, da smo otroka odvzeli iz nekega naravnega okolja, od starih staršev, ki zanj pomenijo neko osnovo. Tukaj izhajam iz osebne izkušnje, sam sem namreč odraščal v izjemni toplini družine in rad bi, da tako živi tudi moj otrok. Ne izključujem, da bova s partnerko z naslednjim šolskim letom sina vključila v slovenski predšolski sistem, ki velja, tukaj se moramo pohvaliti, za enega izmed boljših v Evropi.
Kako potem usklajujete družinsko življenje z delom evropskega poslanca?
Evropski parlament ima pod svojim okriljem tudi vrtec, do katerega imajo dostop vsi uslužbenci, ki so zaposleni v instituciji. V skupini mojega otroka sta še dva otroka iz Slovenije, kar nam omogoča, da ohranjamo slovenski jezik. Učni proces namreč poteka v francoščini. Standard v vrtcu je primerljiv s tistim v Sloveniji. Tisto, kar pogrešamo v predšolskem procesu vzgoje v Belgiji, je stik.
Dobra plat pa je, da mi fizična bližina vrtca – ta je namreč le nekaj minut stran od stavbe parlamenta – omogoča, da sem jaz tisti, ki Maja zjutraj peljem v vrtec in ga ob koncu delovnega dne pridem iskat. Za razliko od naših vrtcev ima ta fleksibilen urnik, kar pomeni, da imamo v 12-urnem časovnem obdobju možnost otroka vzeti iz varstva in ga kasneje ponovno pripeljati nazaj. To nam omogoča vmesno druženje in skupno kosilo. Poleg tega sva oba s partnerko zelo vesela, da najin Maj z velikim veseljem vsako jutro odhaja v vrtec, kar je za naju veliko olajšanje.
Nekatere poslanke na parlamentarne seje pripeljejo svoje otroke. Kakšen je vaš pogled na to?
To je v Bruslju nekaj povsem normalnega, ne samo za poslance, ampak za vse zaposlene. Nič nenavadnega ni, ko na hodnikih srečamo starše z otroki. Tudi sam sem sina večkrat vzel s sabo v službo. To je ena od dobrih praks, ki bi jo veljalo vpeljati tudi v Sloveniji.
Otroci vselej prinašajo veselje, in ko sam pripeljem svojega otroka, vidim, kako v prostor vnese drugačno energijo. Zagotovo sem eden tistih, ki podpira tovrstna ravnanja.
V Evropskem parlamentu ste član odbora za zunanje zadeve. Zunanja ministrica je nedavno predstavila novo zunanjepolitično strategijo Slovenije, ki je precej drugačna od prejšnje, leto dni stare. Strategija se tako ponovno spreminja. Kakšno luč to meče na Slovenijo, nas druge države jemljejo resno?
Če analiziram področje zunanje politike v zadnjih 30 letih, bi ga označil kot konsistentno, ne glede na spremembe vlad, ki so se dogajale. Zadnji odmik, ki je seveda odvisen od zunanjega, globalnega dogajanja, se je zgodil v zadnjih letih, ko se je Slovenija približala skupini višegrajskih držav. Ta skupina se je marsikdaj odmikala od politike večine držav članic EU. Tukaj gre za odnos do nekaterih človekovih pravic, odnos do zunanjepolitičnih izzivov, kot je odnos do konflikta Rusije. Z vidika evropskega poslanca pa vseeno lahko rečem, da je Slovenija prepoznana kot država, na katero se lahko EU zanese, ne glede na odmike v času Janševe vlade.
Kot izrazito razliko opažam, da se je zaradi vojne v Ukrajini evropski interes za Zahodni Balkan ponovno povečal in s tem tudi vloga Slovenije v evropski zunanji politiki. Na Zahodnem Balkanu veljamo za kredibilnega partnerja in z vsemi državami nekdanje Jugoslavije gojimo izredno dobre odnose.
Na področju Zahodnega Balkana smo dosegli izjemen uspeh, ki je bil opažen. Ko se je slovenska politika poenotila glede vprašanja podelitve statusa kandidatke BiH, smo ključno pripomogli k temu, da ima država zdaj tudi formalno status kandidatke za članstvo v EU. To je močno sporočilo za celotno regijo. Izzivov v regiji je seveda še precej, a v zadnjih mesecih je viden napredek na tem področju, ker obstaja obojestranski interes, da se Zahodni Balkan čim prej integrira v evropsko družino, kamor tudi spada.
"Priznati moram, da je z mojega zornega kota kakovost bivanja Sloveniji na višji ravni kot v Belgiji. Ni drugega razloga – razen poklicnega –, zaradi katerega bi se preselil sem."
Kako komentirate koncept feministične zunanje politike, ki je eden od temeljev nove zunanjepolitične strategije Slovenije?
Ne gre za nov koncept. Tukaj bom nekoliko bolj oseben. Sam sem odraščal z materjo samohranilko, zato mi je odnos so žensk v naši družbi dobro poznan. Sam sem se v svojem političnem udejstvovanju, izhajajoč iz svoje osebne izkušnje, vedno zavzemal za pravice žensk.
Žal mi je, da je tudi na področju zunanje politike treba še vedno opozarjati na kršitve teh pravic, čeprav gre za vrednote, ki bi morale biti vsesplošno sprejete in upoštevane. Vseeno se mi zdi, da Slovenija spada med države, ki razume pomen zavezanosti tem vrednotam. Kljub temu, da moramo na področju enakopravnosti med spoloma narediti še veliko, veljamo za bolj napredne v EU.
Gre tudi za priznanje, da so bile ženske v zgodovini pri reševanju marsikaterega vprašanja precej bolj odločne in vztrajne kot moški. To razumem kot jasno sporočilo, namenjeno predvsem politikam omejevanja pravic, ki se nam včasih zdijo že samoumevne, torej pravic žensk in pomena enakovredne vloge žensk v družbi in politiki.
Kakšni so vaši načrti do konca poslanskega mandata, za kaj se boste zavzemali?
Od samega začetka me je moja poslanska skupina podpirala pri sprejemanju pomembnih vlog znotraj parlamenta. Zelo dejaven sem na področju Zahodnega Balkana in področju, ki je meni zelo drago, to je reševanje čezmejnih vprašanj. Sam namreč prihajam iz obmejnega pasu in moja osebna filozofija je, da se mora življenje v EU izkazati tudi in predvsem ob mejah, da ljudem olajša, ne pa oteži življenje.
Med izzivi, ki me čakajo, pa je dodelitev funkcije, ki je z evropske perspektive in večjih držav članic izjemnega pomena. Prevzemam namreč vodenje največje delegacije Evropskega parlamenta, ki jo je do zdaj vodil kdorkoli iz Slovenije, in sicer vodenje delegacije za države severne Afrike, tako imenovane regije Magreb. Za to funkcijo so se vselej potegovale največje države, ki imajo na tem območju zgodovinski ali strateški interes - Francija, Španija, Italija, Portugalska -, prvič pa bo skupino za to regijo, ki pokriva izjemno krhko in pomembno območje za EU, vodil poslanec iz Slovenije. Govorimo o državah, kot so Libija, ki se spopada z migrantskimi izzivi, Alžirija, ki je nov partner v ponujanju alternative za ruski plin, tukaj je še Tunizija, ki je nekoč veljala za simbol demokracije, danes pa je sredi razgradnje. Najpomembnejša naloga, ki me čaka v naslednjih mesecih, pa je, da zaradi korupcijskih afer, ki so se dotikale Maroka, ponovno vzpostavim institucionalni odnos med Unijo, Evropskim parlamentom in kraljevino Maroko.
Matjaž Nemec prevzema vodenje delegacije držav severne Afrike, tako imenovane regije Magreb.
Seveda pripravljamo tudi tisto, kar me je zaznamovalo doma v Sloveniji, to je organiziranje dobrodelnih nogometnih tekem v mojih rojstnih Biljah. Z Aleksandrom Čeferinom sva leta 2018 organizirala izjemno odmevno dobrodelno tekmo in nekaj podobnega bi si želel organizirati tudi v Bruslju, s prisotnostjo kolegov iz Evropskega parlamenta. V velik užitek mi je, da smo se z ekipo ob samem začetku odločili, da bomo organizirali dogodke v Evropskem parlamentu, ki bodo predstavljali Slovenijo. Tisto, kar me veseli v naslednjem mesecu, je, da bomo s sodelavci organizirali dogodek ob prvi obletnici smrti Borisa Pahorja. Tukaj pričakujemo velik obisk vseh živečih Slovenk in Slovencev v Bruslju in od drugod.
V naslednjih mesecih nas čaka veliko izzivov, veselimo se jih in želimo, da bi za seboj pustili pečat in ga prenesli tudi v Slovenijo. Da bi ljudje videli in razumeli vsa naša prizadevanja, ki smo si jih zastavili.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Zaradi podpore in sprejetosti v Evropskem parlamnetu se spogledujem z možnostjo, da bi v naslednjem mandatu lahko nadgradil svojo vlogo. Podpirajo me tako v moji domači stranki SD kot v evropski stranki socialistov in demokratov. To me navdaja z energijo in željo po dobrem delu tudi v prihodnjih letih.
V naslednjem obdobju se bomo osredotočali na čezmejna vprašanja. Ne samo med Italijo in Slovenijo, ampak tudi z Avstrijo, Madžarsko. 150 milijonov Evropejcev namreč živi ob meji in tukaj vidim veliko priložnost, predvsem pa odgovornost za delo v naslednjih letih. Odpirali bomo vprašanja ljudi, ki živijo ob meji. Poznam mešane pare, ki imajo otroke, nimajo pa pravice do otroških dodatkov. To je nedopustno, saj spravljamo evropske državljane v drugorazredni položaj. To je le eno izmed vprašanj, ki smo jih in jih bomo še naslavljali.
52