Nedelja, 28. 7. 2024, 22.13
2 uri, 10 minut
Ali Slovenija sploh lahko doseže samooskrbo z mesom?
Matej Resnik: Jedli bomo manj mesa, a bo bolj kakovostno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,01
Ggeneralni direktor Skupine Farme Ihan: Kljub pogostim prehodom slovenskih živilskih podjetij v roke tujih lastnikov ostajamo v domači lasti.
Prehranska samooskrba se vedno pogosteje omenja kot strateška naloga vsake države, a imamo glede uspešnosti na tej poti v Sloveniji dokaj različne izkušnje. To je razvidno že pri ogledu podatkov o samooskrbi z različnimi vrstami mesa in videti je, da pot do tja nikakor ne bo preprosta in bo morda celo neizvedljiva.
Po podatkih statističnega urada je bila leta 2023 prireja govejega mesa v Sloveniji približno 44 tisoč ton, potrošnja v istem letu pa 42 tisoč ton. Pri govejem mesu tako lahko govorimo o doseženi samooskrbi, podobno velja tudi za oskrbo s piščančjim mesom, pri svinjskem mesu pa so razmere povsem drugačne.
Že Avstrija proizvede veliko več prašičjega mesa
Po podatkih državnega statističnega urada smo lani v Sloveniji porabili okrog 64 tisoč ton prašičjega mesa, a smo ga v istem obdobju pridelali samo okrog 23 tisoč ton. Pridelali smo torej le malo več kot tretjino celotne porabe prašičjega mesa in to je daleč od samooskrbe.
Za primerjavo, Avstrija, ki je po površini štirikrat, po številu prebivalcev 4,5-krat večja od Slovenije, je v istem letu pridelala več kot 450 tisoč ton prašičjega mesa, skoraj dvajsetkrat toliko kot v Sloveniji.
Avstrija, ki ima dobrih štirikrat toliko prebivalcev kot Slovenija, v enakem časovnem obdobju proizvede skoraj dvajsetkrat več svinjskega mesa.
Kaj bi lahko naredili bolje?
Zakaj zaostajamo, kaj bi morali narediti in ali je ob poplavi cenejšega mesa iz tujine v neki vidni prihodnosti samooskrba Slovenije z mesom mogoča, so nekatera izmed vprašanj, na katera je odgovarjal Matej Resnik, generalni direktor Skupine Farme Ihan, kjer s ponosom poudarjajo, da kljub pogostim prehodom slovenskih živilskih podjetij v roke tujih lastnikov ostajajo v domači lasti.
Zakaj je na policah slovenskih trgovin še vedno veliko mesa iz uvoza?
Razlogov je več. Globalizacija, ki omogoča lažji pretok blaga, učinkovita logistika, konkurenčnost proizvodnje mesa med državami in nižje proizvodne cene mesa kot v Sloveniji so makro dejavniki, ki ustvarjajo primerno okolje oziroma podlago za uvoz mesa iz tujine. Naš trg je majhen, kar pomeni, da številni tuji proizvajalci ali distributerji mesa zlahka zadostijo povpraševanju po teh, v evropskem merilu, majhnih količinah. Dejstvo je tudi, da se odnos potrošnikov do lokalno proizvedenega mesa razlikuje od države do države.
"Naš trg je majhen, kar pomeni, da številni tuji proizvajalci ali distributerji mesa zlahka zadostijo povpraševanju po teh, v evropskem merilu, majhnih količinah."
Zakaj imamo ravno pri prašičjem mesu tako nizko raven samooskrbnosti?
Vzrokov je več, eden glavnih pa je zagotovo odprt trg oziroma prost pretok blaga. Države, kot so Nemčija, Španija in Danska, so tradicionalno velike proizvajalke prašičjega mesa in tudi država je to panogo strateško razvijala in usmerjala v izvoz. Naše omejene naravne danosti in majhna proizvodnja so privedle do tega, da s ceno nismo bili konkurenčni, kar je privedlo do upada proizvodnje in s tem samooskrbe.
Zakaj se uporabniki raje odločajo za meso iz uvoza?
Slovenski potrošnik najpogosteje posega po poceni nakupu in menim, da je to ključni vzrok. Temu sledijo trgovci, ki potrošniku želijo ponuditi raznoliko ponudbo, vedno dostopno in po ugodnih cenah. Priznajmo si, da kljub naraščajoči kupni moči potrošniki pri mesu dajo prednost ceni. Veliko mesa se proda v akcijah. Pri mesu je še dodatna težava, ker imamo pri svinjskem mesu nizko stopnjo samooskrbe in zato sploh ne moremo zagotoviti celoletnih prodajnih količin trgovcem, ki so zato prisiljeni v uvoz. Kjer je samooskrba zadostna, opažamo, da celotna veriga deluje učinkoviteje.
"Pri svinjskem mesu imamo nizko stopnjo samooskrbe in zato sploh ne moremo zagotoviti celoletnih prodajnih količin trgovcem, ki so zato prisiljeni v uvoz."
Zakaj je slovensko meso neredko dražje od uvoženega?
V Sloveniji je proizvodnja mesa majhna, zato so stroški na enoto proizvedenega mesa bistveno višji kot v tujini oziroma državah z večjo proizvodnjo. Na stroške pomembno vplivajo tudi zelo visoki veterinarsko-higienski standardi, zahteve po dobrobiti živali, stroški dela in strošek krme. V Sloveniji je celotna proizvodnja mesa premalo avtomatizirana in digitalizirana. Razlike med državami so tudi v subvencijah, ki jih posamezne države namenjajo panogi za razvoj in investicije in ki vplivajo na proizvodno ceno.
Kaj pravzaprav (še) določa končno ceno?
Kakšna je končna cena na polici, je odvisno tudi od cenovne politike trgovca. Ali ima maržo za tuje in slovensko meso enako ali ne, je odvisno od politike trgovca in ciljev, ki jih zasleduje. Velik dejavnik je tudi, kako učinkovito deluje nabavno-proizvodna veriga. Pri govedu se nam na primer dogaja, da slovenski proizvajalci oziroma kmetje govedo prodajo tujcem, ker nudijo višje odkupne cene. Nam ostane premalo količin, če pa jih želimo, moramo plačati enako kot tuji odkupovalci. In če trgovci ne bodo pristali na višje cene, bomo težko prišli do slovenske govedine. To se kaže tudi pri količinah zaklanih živali. Količina zaklanih prašičev in govedi se je na letni ravni znižala za devet odstotkov, kar dodatno znižuje proizvodno učinkovitost.
"V Sloveniji je celotna proizvodnja mesa premalo avtomatizirana in digitalizirana. Razlike med državami so tudi v subvencijah."
Koliko mesa v slovenskih trgovinah je slovenskega porekla?
Najprej moramo utrditi, kaj je slovensko poreklo. Slovensko poreklo pomeni, da celoten proces proizvodnje mesa poteka v Sloveniji. Žival se je rodila, je bila vzrejena, zaklana in razsekana v Sloveniji. Certifikat Izbrana kakovost – Slovenija prav tako zahteva, da so vse faze proizvodnje mesa narejene v Sloveniji. Pri govejem in perutninskem mesu dosegamo samooskrbo, medtem ko je pri svinjskem mesu samooskrba manj kot 40-odstotna, kar se kaže tudi na policah trgovcev. Seveda govorim predvsem o svežem mesu, pakiranem ali sveže postreženem.
Ali bi Slovenija sploh lahko dosegla samooskrbo z mesom?
Zdi se mi pomembno, da zadržimo in ustvarjamo pogoje, da bo samooskrba s perutninskim in govejim mesom ostala na sto odstotkov, da ne bomo imeli tudi na tem področju takih težav, s kakršnimi se spopadamo pri svinjskem mesu. Če rešimo še samooskrbo s svinjskim mesom, bo izziv samooskrbe z mesom rešen.
"Pri govejem in perutninskem mesu dosegamo samooskrbo, medtem ko je pri svinjskem mesu samooskrba manj kot 40-odstotna, kar se kaže tudi na policah trgovcev."
Ali jo lahko rešimo?
Zelo težko bomo pri svinjskem mesu dosegli stoodstotno samooskrbo, lahko pa jo pomembno dvignemo ter s tem povečamo prehransko varnost in neodvisnost.
Kaj bi morali narediti za povečanje stopnje samooskrbe s svinjskim mesom?
Morali bi povečati število hlevov, kar pa je z vidika umeščanja v prostor in pridobivanja dovoljenj izredno zahtevno in drago. Tudi če bi hleve zgradili in povečali črede, so naslednji izziv zadostne površine za ravnanje z gnojevko. Vse je rešljivo, vendar le s podporo in jasno strategijo države, lokalnih skupnosti in potrošnikov, ki bodo pripravljeni posegati po slovenskem poreklu.
"Zelo težko bomo pri svinjskem mesu dosegli stoodstotno samooskrbo, lahko pa jo pomembno dvignemo ter s tem povečamo prehransko varnost in neodvisnost."
Ali slovenska država zagotavlja to podporo?
Spodbude mi ne čutimo, prej obratno. Spopadamo se z vedno večjimi omejitvami in zahtevami, ki bodo proizvodno ceno mesa še dodatno dvignile. Mi bi morali obnoviti proizvodne hleve in jih kasneje celo povečati. Vendar se glede na strateški načrt skupne kmetijske politike za obdobje 2023–2027 sredstva za podporo investicijam močno zmanjšujejo. Če smo v preteklosti lahko računali na tri milijone evrov investicijskih podpor v petih letih, bomo po novem lahko prejeli zgolj 800 tisoč evrov. Potem so tu še nove in nove okoljske zahteve, ki terjajo nove investicije, ne da bi povečali proizvodne kapacitete. Prav je, da dvigujemo standarde in bolj skrbimo za varovanje okolja, vendar mora biti to narejeno premišljeno.
Toda država vendarle podpira kmete …
Naliti pa si moramo tudi čistega vina, kar zadeva samooskrbo. Mali kmetje, mala gospodarstva, ki jih država vedno bolj podpira, ne bodo ključ do uspeha pri doseganju samooskrbe in prehranske varnosti. Podpreti in razvijati bi bilo treba večja kmetijska oziroma agroživilska podjetja, ki bodo k sodelovanju povabila manjše proizvajalce, kot to počne naša kooperacija pri pitanju prašičev. Drobljenje obdelovalne zemlje, drobljenje vzreje, drobljenje podpor ne bo prispevalo k večji učinkovitosti, ki vodi do konkurenčnih cen slovenske proizvodnje mesa. Nisem proti razvoju eko kmetij oziroma malih kmetijskih gospodarstev, vendar ko govorimo o doseganju prehranske varnosti in samooskrbe, to ne bo dovolj.
"Pri govedu se nam na primer dogaja, da slovenski proizvajalci oziroma kmetje govedo prodajo tujcem, ker nudijo višje odkupne cene."
Ali se (tudi) v vaši panogi čuti pomanjkanje delovne sile?
Zelo nas skrbita tudi nenehno dvigovanje stroškov dela in pomanjkanje delovne sile. Pred časom je bila sprejeta nova panožna kolektivna pogodba, ki predvideva, da se bodo trenutno najnižje osnovne plače do leta 2028 dvignile za 80 odstotkov. Osebno nimam nič proti dvigu plač, če to dopušča ustvarjena dodana vrednost. Tovrstnega problema z uvozom tuje delovne sile iz Azije ne bomo rešili, temveč bo treba dvigniti prodajne cene. Slovensko meso bo dražje in potrošnik se bo moral odločiti.
Katere so prednosti domačega mesa v primerjavi s tujim?
Glavna prednost je v kakovosti, ki izvira iz kvalitetne krme, dobre genetike živali, ki vpliva na sočnost in okusnost mesa, spoštovanja visokih higienskih in veterinarskih standardov vzdolž celotnega procesa (od vzreje do prodaje) ter zelo restriktivna zakonodaja v zvezi z uporabo veterinarskih zdravil, kot so na primer antibiotiki. V Sloveniji je čas, da žival pride od kmeta v klavnico in naprej na prodajne police, zelo kratek, zato smo lahko prepričani o svežini. Poleg tega pa kratka dobavna veriga povzroča manj izpustov C02 v primerjavi z uvoženim mesom. Ne gre zanemariti niti dejstva, da z nakupom domačega mesa podpiramo obstanek in razvoj podeželja ter razvoj kmetijskih gospodarstev. Vse to pa dolgoročno prispeva tudi k vzdrževanju oziroma izgradnji primerne prehranske varnosti in neodvisnosti.
"Slovensko meso bo dražje in potrošnik se bo moral odločiti."
Zakaj teh vrednosti potrošniki ne prepoznavajo?
Menim, da je velika večina potrošnikov ozaveščenih in lahko pridobi informacije o prednostih slovenskega mesa, če to hoče, čeprav priznam, da bi lahko cela panoga tu naredila še korak naprej. Premalo je namreč konkretnih odgovorov, podprtih z argumenti in analizami. Vprašanje je le, ali je potrošnik za slovensko meso pripravljen plačati več. Za zdaj je delež takšnih potrošnikov majhen, se pa dviguje. Trend bo po mojem mnenju šel v smeri, da se bo pojedlo manj mesa, ki pa bo bolj kakovostno.
Kolikšen delež slovenskega mesa se proda v tujino?
Po uradnih statističnih podatkih smo iz Slovenije izvozili približno 16 tisoč ton živih živali goveda in manj kot dva tisoč ton živih prašičev. Tudi rejci delujejo na prostem trgu in vedno pogosteje se pojavlja, da je zaslužek ključni faktor odločitve, kam bo rejec žival prodal. To ustvarja na trgu vakuum in višje odkupne cene za predelovalce.
"Menim, da je velika večina potrošnikov ozaveščenih in lahko pridobi informacije o prednostih slovenskega mesa, če to hoče, čeprav priznam, da bi lahko cela panoga tu naredila še korak naprej."
Kako to, da slovensko meso sploh odhaja v tujino, češ tujec plača več, obenem ga pa mi uvažamo, češ slovensko meso je dražje zaradi ekonomije obsega?
Izvaža se kakovostno meso oziroma živali, ker so zanje potrošniki na tujih trgih pripravljeni plačati več, uvaža pa se meso, ki je poceni. Našo zemljo in kmetijske subvencije uporabljamo tudi za to, da najbolj kakovostno proizvedeno govedo prodamo tujcem, pri nas pa ostane premalo količin, pa še te moramo odkupiti po visokih cenah.
Zakaj dopuščamo, da slovenska živilska podjetja prehajajo v tuje roke? Ali je to lahko potencialno nevarno?
To, kar se dogaja, je posledica več let trajajoče slabe agroživilske politike. Panoga je izredno zahtevna in terja velika investicijska vlaganja, če želi na dolgi rok preživeti in se razvijati. Če sami nismo sposobni prepoznati, da je proizvodnja hrane strateška dejavnost, jo zaščititi in razvijati, je povsem logično, da vstopajo v to dejavnost tisti, ki se tega zavedajo, so kapitalsko močni in razvojno naravnani. Kapital bo ostal tam, kjer so pogoji zanj ustrezni oziroma konkurenčni. Menim, da bi se morali bolj ukvarjati s tem, kako ustvariti pogoje, da bi tako domač kot tuj kapital ostala in se razvijala v slovenskem agroživilskem sektorju. Tu pa ima veliko vlogo država, ki lahko vse ključne elemente, ki zagotavljajo prehransko varnost države, ustrezno zaščiti.
"Našo zemljo in kmetijske subvencije uporabljamo tudi za to, da najbolj kakovostno proizvedeno govedo prodamo tujcem, pri nas pa ostane premalo količin, pa še te moramo odkupiti po visokih cenah."
Kako se boste ubranili pred morebitnimi poskusi tujih prevzemov?
Če bi hipotetično res prišlo do poskusa prevzema, odločitev sprejme lastnik in ne uprava. Uprava je dolžna z vso skrbnostjo proučiti prednosti in slabosti, ki bi jih prevzem ustvaril, analizirati njihov vpliv na poslovanje in to predstaviti lastniku. Če bi do tega resnično prišlo, poudarjam pa, da teh informacij nimam, bi vse napore vložil v to, da se zagotovi in zaščiti obstoj ter razvoj vseh ključnih procesov v vertikalni verigi.
Za konec nekaj lahkotnejšega: v imenu družbe imate še vedno Ihan, čeprav je sedež podjetja v Kamniku, hlevi pa so v Krškem in Kočevju. Nič več pujsov v Ihanu?
Res je, nekoč smo imeli v Ihanu hleve in poslovno stavbo, zdaj pa v Ihanu nimamo več nobene dejavnosti in tudi nobene nepremičnine. Nekaj pogovorov o spremembi imena družbe smo v okviru potekajočega procesa prestrukturiranja sicer že imeli, a se za zdaj za to nismo odločili.
