SiolNET. Novice Slovenija
4,75

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Matej Avbelj: Zgraditi moramo svobodnega posameznika, ki bo odgovoren, ki bo razmišljal s svojo glavo

4,75

termometer

Foto: Bor Slana

"Manjka nam elana in udarnosti. Potrebujemo pa tudi kapital in ekonomsko svobodo. Če ni zasebne iniciative, ki bo podprla tvoje ideje, te ostanejo na papirju. Tega pri nas ni, ker ni razpršenega svobodnega zasebnega sektorja, ki bi podpiral tiste ideje, s katerimi se strinja," ob razmišljanju, kje je Slovenija in kam gre, poudarja pravnik Matej Avbelj.

Posvet ob 30. obletnici 57. številke Nove revije, ki so ga organizatorji poimenovali "Prispevki za slovenski nacionalni program II", je dal iztočnico za razmislek o tem, kje je Slovenija danes in kam želi.

O tem smo se pogovarjali s pravnikom Matejem Avbljem, ki pripada mlajši generaciji soustvarjalcev "druge" 57. številke Nove revije.

Skupaj z avtorji prvotnih prispevkov za slovenski nacionalni program ste po 30 letih zapisali nekakšen nov nacionalni program. Je to tisti program, ki ga Slovenija danes potrebuje?
Prispevki za nacionalni program II so po mojem zelo pomembni, ker ustvarjajo most med zgodovinskim izročilom Nove revije, ki je vrednostni temelj slovenske ustavnosti in zaokrožuje prispevek neke generacije, kot je rekel Peter Jambrek, k slovenstvu in to slovenstvo končno odpira navzven, h konstruktivni zgodbi.

Do zdaj smo predvsem razdirali. Razdreti smo morali Jugoslavijo, razdreti smo morali ostaline totalitarnega režima – to nam ni uspelo. Ker nam ni uspelo, se zdaj ukvarjamo z Evropsko unijo, s pomočjo katere bi lahko morda izboljšali tudi Slovenijo.

Sicer pa je mlajša generacija, ljudje do 40 let, pred leti že napisala prispevke za nov nacionalni program. Imenovali so se Evropska Slovenija in so po mojem mnenju danes še mnogo bolj aktualni kot tedaj, ko so nastajali.

Kako Sloveniji uspeva v evropskem kontekstu?
Za zdaj nam še ne uspeva. Toda dejstvo, da se je pojavila Ljubljanska pobuda, dejstvo, da se je akademska iniciativa prelila v politične, državniške vode, je izjemno pomembno. To nasprotovanje ali norčevanje, češ, kaj bo majhna Slovenija lahko prispevala Evropski uniji, kaže, da je to nekakšna nova iniciativa, ki bi lahko dobila učinek snežene kepe in zrasla v nekaj večjega.

Jean Monnet je pred 60 leti razumel, da se Francija lahko vzpostavi, konsolidira kot normalna država zgolj skozi prizmo evropske integracije. Če je to tedaj veljalo za Francijo, ko je bila bolj izdelana, institucionalizirana država, kot je danes Slovenija, to danes še toliko bolj velja za Slovenijo, kjer nikakor še nismo zgradili slovenske državnosti tako, kot smo se namenili.

"Ne more pa staro z oživljanjem starega ustvariti novega." "Ne more pa staro z oživljanjem starega ustvariti novega." Foto: Bor Slana

Na posvetu smo videli zlasti starejšo generacijo, enako je na splošno v Sloveniji. Lahko ta prinese kaj novega, svežega?
To je dejstvo v številnih evropskih državah, zlasti državah na jugu. To so gerontokratske družbe. To lahko prinese kaj novega ob domnevi, da bo staro podalo roko novemu in ga s svojimi izkušnjami iz preteklosti potisnilo naprej v prihodnost. Ne more pa staro z oživljanjem starega ustvariti novega.

Ali torej starejša generacija uspešno potiska mlajšo naprej?
Krog ljudi, ki danes predstavlja ta zbornik, upoštevaje njihov doprinos h gradnji slovenske državnosti, je zelo odprt do mlajših. Mnogo bolj odprt kot kateri drugi krogi, še vedno trdno zasidrani zlasti na slovenskih univerzah, kjer bi se morala ustvarjati nova intelektualna jedra, ki se močno trudijo, da se mlajše generacije in njihove ideje ne prebijejo v ospredje.

V katero smer gre danes Slovenija?
Gremo v smeri sreče, to veste, ne? (smeh, op. p.) V resnici je pa naša Slovenija v mrtvem teku in se premika k temu, da se nič ne zgodi, da stvari ostanejo take, kot so bile.

Predsednik vlade vodi vlado, ne vlada državi. Na splošno je moj občutek, da gre za mrtvi tek, katerega cilj je, kot je rekel Aleš Maver, da bo v teh krajih vedno vse po starem.

Ta status quo je nevzdržen in ga je treba prebiti. Vendar pa ne na način, nad katerim se zdaj navdušujejo preštevilni –  med njimi gospodje Orban, Kaczynski ali Trump. Torej tako, da se v prihodnost premikamo tako, da gremo nazaj v preteklost.

Kakšen je torej vaš predlog? Kako naprej?
Tako, da se spopademo z izzivi, ki nas resnično obkrožajo. Ti izzivi presegajo okvire nacionalnih držav. Zahtevajo sodelovanje držav in ljudi onkraj meja.

Pri pospravljanju domače hiše pa je treba poskrbeti za tiste pogoje, ki jih zahteva slovenska ustava: vzpostaviti delujočo pravno državo in na njej ekonomsko svobodo, ki je temelj vsake druge svobode.

Zgraditi moramo svobodnega posameznika, ki bo odgovoren, ki bo razmišljal s svojo glavo in bo pripomogel k ustvarjanju boljšega jutri.

"Krog ljudi je danes zelo odprt do mlajših. Mnogo bolj odprt kot kateri drugi krogi, še vedno trdno zasidrani zlasti na slovenskih univerzah, kjer bi se morala ustvarjati nova intelektualna jedra, ki se močno trudijo, da se mlajše generacije in njihove ideje ne prebijejo v ospredje." "Krog ljudi je danes zelo odprt do mlajših. Mnogo bolj odprt kot kateri drugi krogi, še vedno trdno zasidrani zlasti na slovenskih univerzah, kjer bi se morala ustvarjati nova intelektualna jedra, ki se močno trudijo, da se mlajše generacije in njihove ideje ne prebijejo v ospredje." Foto: Bor Slana

"Treba je." Kdo bo to izvedel?
Vsak po svojih močeh na svojih področjih, na katerih ima znanje. Naloga tistih, ki se gredo politiko, je, da to ustvarijo v politiki. Vendar pa, na žalost ali na srečo – odvisno od tega, kaj si želite, za zdaj tovrstne politike v Sloveniji ne vidim.

Zato je za tiste, ki si želijo ustvariti boljši jutri, v slovenskem političnem prostoru ogromno prostora. Zeva velikanska praznina, ki naravnost kliče po tem, da nekdo uresniči tisto, kar so zapisali v 57. številki Nove revije, v slovensko ustavo in k čemur smo se zavezali, ko smo vstopili v Evropsko unijo.

Toda politiko ustvarjajo volivci. Si želijo tako spremembo?
Vemo, da skoraj več kot 50 odstotkov volilnega telesa ostaja doma, kar pomeni, da so volivci razočarani nad trenutno politično ponudbo. Obstoječa politika pa dela tako, da krepi svoja radikalna jedra in vodi na volitve tiste, ki so prepričani o svojem prav in bodo v prihodnje še bolj prepričani. Takšna politika ne more pripeljati Slovenije na bolje.

Po optimističnem scenariju se lahko iz te tihe večine razvije takšna Slovenija, kot sem jo opisal. Po pesimističnem scenariju pa je 25 let in več ustvarjanja, gnetenja slovenskega narodnega telesa na način, kot smo ga poznali, ustvarilo ravno takšno državo, kot jo imamo. Ta popolnoma ustreza svojemu ljudstvu.

V takem primeru je stvari nemogoče reformirati, ker ljudstva ne moreš zamenjati, revolucije pa se seveda ne gremo. Voditelji, politika, institucije so zgolj ogledalo družbe. To je pesimistični scenarij, ki pa omogoča izselitev: ali v notranjost ali v zunanjost.

A treba je ostati optimist.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 28
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin