Katera je najbogatejša politična stranka v državi

Tudi iz poročil o poslovanju največjih strank ni mogoče razbrati, kateri posamezniki so strankam v letu 2016 nakazali denar, na kakšen način so jim pomagali (z donacijami ali posojili) in za kolikšne zneske je šlo. Sploh, ker je v politiki nekakšna javna skrivnost, da gre za pomembne finančne vire strank. 

Stranke v finančnem plusu

Javno objavljena poročila razkrivajo:

-  da je za največjimi političnimi strankami v finančnem smislu uspešno leto 2016. Skupaj so ustvarile dober milijon evrov plusa, torej presežka prihodkov nad prihodki;

-  da med šestimi največjimi strankami največ denarja od članarin dobijo v Slovenski demokratski stranki (SDS) in Socialnih demokratih (SD). Najmanj denarja iz tega vira so prejeli v Stranki modernega centra (SMC), ki pa je lani kot edina med strankami iz državnega proračuna prejela več kot milijon evrov denarja;

-  da je najbolj zadolžena stranka SD, sledita ji SDS in DeSUS. Vse tri naštete stranke so zadolženost v primerjavi z letom 2015 zmanjšale. Preostale stranke nimajo najetih posojil pri bankah ali drugih finančnih institucijah;

-  da se bo finančna slika strank že v prihodnjem letu verjetno poslabšala, saj bodo na sporedu dvojne volitve: državnozborske in lokalne.

Podjetja ne smejo, skriti posamezniki pa lahko 

V Sloveniji ni politične stranke, ki bi bila v zadnjih letih kaznovana zaradi kršitev financiranja pravil predvolilnih kampanj. To ne preseneča ob dejstvu, da si politične stranke pravila, ki veljajo zanje, dobesedno pišejo same.

Od januarja 2014 političnih strank ne smejo več financirati podjetja. To je posledično pomenilo, da so morale stranke denar, ki so ga prej dobile od njih, najti drugje. Že nekaj mesecev pozneje, tik pred državnozborskimi volitvami, so tako poslanci spremenili zakon o političnih strankah. Z njim so znesek, ki ga lahko posameznik strankam še podari v gotovini, s 50 zvišali na 420 evrov. 

Nova ureditev, proti kateri so glasovali le poslanci Državljanske liste in Pozitivne Slovenije (obeh strank danes ni več v državnem zboru), je strankam omogočila drobljenje prilivov. Nova pravila financiranja kampanje, ki jih je kritizirala tudi Komisija za preprečevanje korupcije (KPK), so začela veljati teden dni pred volitvami. Zakon je znižal tudi globe, ki lahko stranke doletijo, če pri financiranju ne spoštujejo zakonodaje.

Kdo vse pomaga strankam? Uradno nihče.

Tudi zaradi prepovedi financiranja podjetjem je postalo toliko bolj pomembno vedeti, kdo so posamezniki, ki financirajo stranke. Še leta 2015 je šest največjih političnih strank zbralo za 138 tisoč evrov prispevkov fizičnih oseb. Lani so jih prejele približno 171 tisoč evrov, torej skoraj četrtino več. 

V Sloveniji ni politične stranke, ki bi bila v zadnjih letih kaznovana zaradi kršitev financiranja pravil predvolilnih kampanj. Foto: Klemen Korenjak A podatkov o tem, kdo vse jih je nakazal, v poročilih skoraj ni. 

V SD so med funkcionarji, ki naj bi prispevali stranki več, kot znaša povprečna plača v državi, navedli predsednika Dejana Židana, evropsko poslanko Tanjo Fajon in ministrico za obrambo Andrejo Katič. Skupaj so stranki namenili pet tisoč evrov, kar je približno šestina vseh nakazil, ki jih je stranka prejela od posameznikov. 

V SDS pa so slabih 13 tisočakov prejeli od treh evropskih poslancev oziroma poslank: Romane Tomc, Milana Zvera in Patricije Šulin. Skupaj so prispevali slabih 13 tisočakov, kar je enako 14 odstotkom vsega denarja, ki ga je SDS dobila od fizičnih oseb. 

Kateri drugi poslanci, člani, simpatizerji in drugi posamezniki pomagajo financirati največje politične stranke v Sloveniji, v njihovih poročilih ni razkrito.

Kaj pravijo na računskem sodišču?

Nad financiranjem političnih strank in njihovimi volilnimi kampanjami bedi računsko sodišče. Odgovor na vprašanje, ali se jim zdi zakonodaja o financiranju političnih strank ustrezna, po njihovem ni enoznačen, nekatere rešitve pa bi lahko bile tudi drugačne. 

Ali torej zakonodaja daje podlago za resnični vpogled v njihovo financiranje in financiranje volilnih ter referendumskih kampanj? 
Financiranje političnih strank urejata dva zakona: o političnih strankah ter o referendumski in volilni kampanji. Oba računskemu sodišču, kot meni samo, omogočata "dovolj velika pooblastila za revidiranje političnih strank, ki nam dajejo dober vpogled v financiranje političnih strank in volilnih ter referendumskih kampanj".

Pravilo enega računa ima tudi obvode

Če posumijo, da v letnem poročilu stranke niso prikazani oziroma niso pravilno izkazani vsi podatki, lahko na računskem sodišču zahtevajo pojasnila, podatke in listine tretjih oseb, tudi fizičnih.

“Na naša zaprosila nam odgovarjajo ne samo osebe javnega prava, temveč tudi banke ter zasebni subjekti kot dobavitelji. Ne smemo pa spregledati, da tudi politične stranke same na spletu objavljajo nekatere informacije o dogodkih, ki so lahko koristne pri izvajanju v revizij političnih strank," so pojasnili. 

Že pri prvem preverjanju je računsko sodišče pod vodstvom Tomaža Vesela ugotovilo, da sta dve največji stranki – SMC in SDS – prikrili imena posameznikov – donatorjev.  Foto: Bojan Puhek Pri financiranju volilnih in referendumskih kampanj pa je treba upoštevati, da mora njihov organizator po zakonu vsa finančna sredstva, ki jih sam nameni ali dobi za financiranje kampanje, zbrati na posebnem transakcijskem računu in da mora vse stroške volilne kampanje poravnavati izključno s tega računa. 

“Ker pa se volitve vedno dogajajo lokalno, obstaja tveganje, da stranka oziroma organizator kampanje ni poročal o vseh stroških volilne kampanje,” so nam pojasnili na računskem sodišču, kjer delajo s polno paro. 

Kaj so nepravilnosti pri financiranju strank ...

Leta 2013 se je spremenil zakon o političnih strankah, po katerem je računsko sodišče dobilo obveznost vsakoletnega revidiranja strank, ki iz državnega oziroma občinskih proračunov dobijo več kot deset tisoč evrov. 

V letu 2014 je tako revidiralo poslovanje 12 političnih strank oziroma tistih, ki so imele v sklicu obeh parlamentov v tistem letu svoje poslance. Že pri prvem preverjanju po reformi financiranja strank in kampanj je ugotovilo, da sta dve največji – SMC in SDS – prikrili imena posameznikov-donatorjev. 

Lani so na računskem sodišču izvedli revizijo poslovanja sedmih političnih strank za leto 2015, letos pa že izvajajo revizijo poslovanja sedmih parlamentarnih strank, ki ga analiziramo v prispevku.

Katere nepravilnosti je odkrilo računsko sodišče?

• Računi, ki se nanašajo na redno poslovanje politične stranke, so bili plačani s posebnega transakcijskega računa za volilne kampanje namesto s transakcijskega računa za redno poslovanje ali obratno.
• Stranke so prejele denarne prispevke pravnih oseb in nekaj izrednih popustov pravnih oseb. Stranke bi morala taka nedovoljena nakazila v 30 dneh nakazati v humanitarne namene, a tega ne počnejo.
• Nedovoljene prispevke manjšega števila tujih državljanov.
• Problematična so tudi različna medsebojna nakazila političnih strank, ki so predlagale skupno listo kandidatov za volitve poslancev v Evropski parlament, državni zbor in za volitve županov ali občinskih svetnikov.
• Precej je primerov, ko stranke v svojem letnem poročilu niso poročale o vseh fizičnih osebah, ki so darovale stranki več kot višino povprečne bruto mesečne plače.
• Nekaj je primerov, da stranke niso imele pristopne izjave članov, ki so plačali članarino.
• Stranke so tudi izknjižile svoje obveznosti, ker upnik naj ne bi več obstajal.
• Stranka je izvedla storitve za drugo politično stranko, ki jih je ta plačala.
• Stranka je prejela posojilo od pravne osebe, ki ni banka ali posojilnica. 
• Stranka v svojem letnem poročilu ni razkrila vseh podatkov o posojilih ali pa ni razkrila posojil, ki so jih stranki dale fizične osebe.

… in kaj sistemske težave?

Ob vsem tem je računsko sodišče ugotovilo sistemske težave pri financiranju strank: 

• nekateri občinski predpisi omogočajo občinam, da zaračunajo političnim strankam nižje najemnine za občinske prostore kot preostalim na subjektom na trgu,
• nižje cene ali celo brezplačne storitve za objavo oglasov v občinskih glasilih v obdobju volilnih kampanj ali za objave člankov med letom;
• zakonodaja ne omogoča medsebojnih nakazil političnih strank, ki so skupaj nastopale na volitvah; tako je računsko sodišče ugotovilo, da je ena stranka s pogodbo odstopila drugi politični stranki del prihodkov, ki jih dobi iz državnega proračuna za svoje redno delo v državnem zboru.

Zakaj je v tujini drugače?

Na nezadostno zakonsko ureditev financiranja političnih strank in nevarnost neučinkovitega nadzora nad njihovim finančnim položajem so v preteklosti opozarjali tudi v Transparency International Slovenia – Društvu Integriteta. 

Leta 2014 so opravili raziskavo, ki je zajela deset dimenzij financiranja političnih strank, ključnih za zagotavljanje preglednosti ter zmanjševanje korupcijskih tveganj in zlorab. Po mnenju društva se je za posebno oviro izkazala ureditev, ki posameznim strankam omogoča, da lahko pred javnostjo zadržijo informacije o precej visokih zneskih. Predlagalo je popolno prepoved prispevkov, vplačanih v gotovini.

Poleg tega je znano, da začnejo organizatorji volilnih kampanj denar zanje zbirati šele po volitvah, ko zaprejo posebne račune, na katere bi se moral stekati denar za volilne kampanje.

Drugačna praksa preglednosti financiranja in kazni je v tujini. V ZDA je na primer vsak trenutek znano, koliko sredstev je posamezni predsedniški kandidat zbral za kampanjo. V Franciji in Veliki Britaniji pa se poslancem, ki so goljufali pri financiranju kampanj, odvzame mandat.