Kako se je Slovenija poslovila od Jugoslavije

V Sloveniji danes praznujemo dan državnosti. 25. junija 1991 je namreč slovenska skupščina razglasila Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.

Konec jugoslovanske zgodbe S tem smo Slovenci končali svojo jugoslovansko zgodbo, ki se je začela leta 1918 po koncu prve svetovne vojne, katere stoletnice izbruha se spominjamo letos. Večnacionalna Jugoslavija – do leta 1929 imenovana Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) – je bila krhka država, ki je bila večino svojega obstoja bolj ali manj nedemokratična država.

Prav mednacionalna trenja, ki jih je še okrepila jugoslovanska gospodarska kriza v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, so povzročila razpadanje Jugoslavije. Na jugu zvezne države so se po Titovi smrti in izbruhu dolžniške krize vse bolj krepile unitaristične in centralistične težnje.

Slovenski obrambni mehanizem pred unitarizmom: slovenska suverenost Na drugi strani so te težnje v Sloveniji, ki je bila gospodarsko najrazvitejša jugoslovanska republika, kot nekakšen obrambni mehanizem krepile zahteve po večji slovenski suverenosti in tudi po samostojni slovenski državi.

V Sloveniji se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začelo porajati tisto, kar je leta 1986 v slovenski javnosti dobilo tudi ime – civilna družba. Nastajati so začela nova družbena gibanja (ekologi, mirovniki, aktivisti za pravice istospolno usmerjenih …), Društvo slovenskih pisateljev (DSP) je "odkrilo" idejo Srednje Evrope in nasprotovalo unitarizmu v šolstvu – t. i. skupna šolska jedra. 57. številka Nove revije Pomemben del slovenskih kritičnih intelektualcev se je zbiral okoli Nove revije. Ta intelektualni krog je februarja 1987 izdal 57. številko Nove revije, v kateri so bili objavljeni prispevki za slovenski nacionalni program. Temeljna misel prispevkov je bila, da se mora slovenski narod preoblikovati v nacijo, torej v narod z lastno državo.

Proces proti četverici JBTZ (Janez Janša, Ivan Borštner, Franci Zavrl, David Tasič) pred vojaškim sodiščem je leta 1988 sprožil slovensko pomlad. Leto 1989 je zaznamovalo ustanavljanje novih političnih strank (že maja 1988 je bila ustanovljena Slovenska kmečka zveza). Majniška deklaracija in Demos Novoustanovljene demokratične opozicijske stranke in Društvo slovenskih pisateljev so maja 1989 oblikovali Majniško deklaracijo, v kateri so zahtevali suvereno državo slovenskega naroda in večstrankarski sistem.

Novoustanovljene stranke (Slovenska demokratična zveza, socialdemokrati, krščanski demokrati, kmečka zveza, Zeleni …) so jeseni 1989 ustanovile koalicijo Demos, katere glavna cilja sta bila suverena Slovenija in parlamentarna demokracija. Demosova vlada, Kučan postane predsednik slovenskega predsedstva Ta koalicija je spomladi 1990 zmagala na prvih demokratičnih volitvah po drugi svetovni vojni in oblikovala vlado, ki jo je vodil krščanski demokrat Lojze Peterle. Na volitvah za predsednika predsedstva Slovenije je zmagal Milan Kučan, nekdanji vodja Zveze komunistov Slovenije (ZKS).

Novoizvoljena skupščina je julija 1990 sprejela Deklaracijo o suverenosti Republike Slovenije, ki je določala enoletni rok za sprejetje ustave in postopke ugotavljanja, kateri zvezni zakoni v Sloveniji ne veljajo več. 23. decembra 1990 je bil plebiscit o osamosvojitvi Slovenije, na katerem je 88,5 odstotka vseh volivcev glasovalo za samostojnost. Plebiscitna odločitev je morala biti uresničena v šestih mesecih.

Prva trenja med slovensko vojsko in JLA Slovenija je začela oblikovati lastno vojsko, kar je spravilo v nezadovoljstvo centralistično usmerjeno Jugoslovansko ljudsko armado (JLA). Slovenija po plebiscitu ni več pošiljala nabornikov v JLA, ustanovljena sta bila tudi dva učna centra, kamor so na usposabljanje napotili prve slovenske vojaške obveznike.

Eden je bil na Igu pri Ljubljani, drugi pa v Pekrah pri Mariboru, kjer so 23. maja 1991 nastale prve napetosti med slovensko Teritorialno obrambo (TO) in JLA, ki je obkolila učni center. Zaradi ugrabitve dveh slovenskih teritorialcev je slovenska oblast začela blokado vojašnic. Ta je bila uspešna, saj je JLA (začasno) popustila in vrnila ugrabljena teritorialca. Med demonstracijami proti JLA je padla tudi prva žrtev za samostojno Slovenijo – Mariborčana Josefa Šimčika je do smrti povozil oklepnik JLA.

Spopad za mejne prehode Slovenska skupščina je 25. junija 1991 razglasila neodvisnost Slovenije in prevzela nadzor nad svojimi mejami. Jugoslovanska oblast ni priznala slovenske samostojnosti. Oboroženi spopadi med jugoslovansko armado ter slovensko Teritorialno obrambo in slovensko policijo so se začeli v zgodnjih jutranjih urah 27. junija, prvi premiki JLA pa so bili dan prej na Primorskem.

Slovenska vojska in policija sta v nekaj dneh zaustavili več oklepnih enot, vnovič zasedli mejne prehode, jugoslovansko vojsko na slovenskih tleh pa blokirali v vojašnicah. Intervencija je bila končana 3. julija 1991 in poražena jugoslovanska vojska se je začela umikati v vojašnice.

ZDA proti samostojni Sloveniji, Nemčija za Slovenska prizadevanja za samostojno državo na začetku niso imela veliko zaveznikov med drugimi državami, zlasti ne med tistimi najmočnejšimi. Ena od izjem je bila Nemčija, ki jo je takrat vodil Helmut Kohl. Nasprotno ZDA niso želele samostojne Slovenije. Toda uspešen slovenski odpor proti agresiji je stvari krepko spremenil.

Na začetku julija 1991 so se tako po posredovanju Evropske skupnosti na Brionih začela pogajanja med Jugoslavijo, Slovenijo in Hrvaško. 7. julija so podpisali t. i. brionsko deklaracijo, ki jo je slovenska skupščina potrdila 10. julija.

Pred stavbo OZN zaplapola slovenska zastava Z njo je Slovenija uradno za tri mesece zamrznila osamosvajanje, dejansko pa je le še pospešila njegovo izvajanje. Prve države so medtem že priznale samostojno Slovenijo – pomembno je bilo zlasti nemško priznanje 19. decembra 1991. 15. januarja 1992 je slovensko državo priznala večina članic Evropske skupnosti, 22. maja 1992 pa je postala tudi 176. članica OZN-a.