Kako je Miro privatiziral slovensko vlado

Mali podalpski državici zadnje mesece kaže precej dobro: imamo solidno gospodarsko rast, na ulici je iz meseca v mesec manj brezposelnih, Janez je dokončno nazaj v parlamentu. Kakšen razcvet! Slovenija bo nemara še res postala druga Švica! Tudi Avstrijci, ki iz dneva v dan odkrivajo nove luknje, ki jih je povzročila banka Hypo, nam zdaj zavidajo do obisti. A komu gredo te zasluge, če ne vladi Mira Cerarja? Miro je tisti, ki je zagrizel v kislo jabolko privatizacije! Tega ni storila še nobena vlada do zdaj.

Slovenska vlada je na prodaj! Ko je oni dan prebiral nemške časopise, ki so peli hvalnico gospodarskemu okrevanju Slovenije po krizi, ob tem pa srebal domačo kavo in jedel domači kruh z domačo marmelado iz Mercatorja, ga je prešinilo. “Moja vlada je to državo potegnila iz brezna. Kaj, ko bi zdaj pomagali še drugim, ki so se znašli v škripcih?”

Sedel je za računalnik in svojim ministrom poslal e-pošto:

Luka bi imel Mira le zase Luka Mesec je prav tisti dan opravljal svoje običajne nakupe v spletni trgovini eBay. Nekaj pravih kubank in odlično ohranjen Marxov Kapital iz leta 1902. Nakup, ki se splača! Nato pa šok. Luka je naletel na oglas slovenske vlade. Globoko je zajel sapo in poklical Mira:

Luka: Miro, zdravo. Ali prav vidim? Slovenska vlada je na prodaj? Miro: Ja, Luka, tako je. Luka: Ampak, Miro, tega ne moreš narediti. Tvoje vlade ne moremo kar tako prodati. Vi ste vendarle naša srebrnina! Kaj pa nam bo še ostalo, če prodamo še vas?! Če boste vi odšli, bo nad to deželo zavladal tuj gospodar ... Miro: Luka, pomiri se. Vse bo še dobro. Iztržili bomo, kolikor bo le mogoče.

Govorice so se kot blisk razširile tudi po Evropi. Slovenska vlada je na prodaj! O tem so poročali vsi veliki tuji časopisi. In o kakšnih številkah se je govorilo. Nekateri analitiki naše vlade pod dvema milijardama evrov sploh ne bi dali! V Grčiji in na Hrvaškem je bilo interesa za nakup največ.

Slovenci ne bodo več hlapci Miro je bil presenečen. Niti v sanjah si ni upal pomisliti, da bi lahko za to vlado iztržil tolikšne zneske. “Če se nam uspe prodati za dve milijardi evrov, je to dovolj za 300 reform! Slovencem nikoli več ne bo treba klečeplaziti pred drugimi, jih prositi za pomoč. Slovenci ne bomo več hlapci,” je bil prepričan predsednik vlade. Zanimanje je bilo ogromno, zato se je Cerar odločil, da organizira dražbo.

Pomembne glave na dražbi v Ljubljani Sredi Ljubljane so se tisti dan zbrale same pomembne glave. Prišli so grški finančni minister Janis Varufakis, pa hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović, pa tudi predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker. Vso so bili tam z enim samim namenom: da kupijo slovensko vlado - vlado Mira Cerarja.

Cerar hodi po stopinjah Bratuškove in Janše Na dražbo je s skupino protestnikov prišel tudi Luka Mesec, da bi "končal to farso" in pustil "še tisto nekaj malega Slovencem, kolikor jim je ostalo". Luka je bil čisto potolčen. "Cerar hodi po stopinjah Bratuškove in Janše," je tožil. "Cerarja ne damo, privatizacija je fuj," so vzklikali protestniki.

Dražba se je začela. Vladna ekipa je stala na odru. Sonce je pripekalo, ministri pa so se že pošteno potili. Prvi je bil s svojo ponudbo na vrsti predsednik Evropske komisije Juncker.

Jean-Claude (nekoliko zmedeno): Miro, kje pa je Alenka? Ima danes mar kakšne druge obveznosti, da je ni tukaj? Miro: Jean-Claude, Alenke vendar ni v tej slovenski vladi.

Jean-Claude je bil razočaran. Prepričan je bil, da je Bratuškova, do katere je gojil tako globoka čustva, članica te uspešne ekipe. Igra je bila zanj končana.

Miro tisti dan ni oblekel kravate Ostala sta le še hrvaška predsednica in grški finančnik. Najprej je svojo stavo položil grški minister Varufakis. To je bil Mirov favorit. Če bi Miro rešil Grčijo, bi se z zlatimi črkami zapisal v evropsko zgodovino. Da bi naredil vtis na Varufakisa, ta dan ni oblekel kravate, saj je tudi Grk znan po bolj sproščenem slogu.

Janis: Za slovensko vlado Grčija ponuja 500 milijonov evrov. Kolinda: Hrvaška plača 800 milijonov evrov. Janis: Grki res potrebujemo pomoč. Ponujamo milijardo evrov! Kolinda: Lepa naša ima velik potencial. 1,1 milijarde evrov za slovensko vlado!

Miro je bil nekoliko zaskrbljen: ponujene vsote so bile precej nižje od tistih, o katerih so govorili analitiki. Najvišjo ponudbo je dala hrvaška predsednica, Varufakis višje ni šel.

Janis: Miro, žal mi je, a Grčija si slovenske vlade ne more privoščiti. Ponudil sem svoj maksimum. Miro: Janis, ampak z nakupom dobiš 17 izredno kompetentnih ljudi, ki bodo popeljali tvojo državo iz krize. Ta denar se ti bo povrnil v nekaj mesecih. Verjemi mi, tudi Slovenija je šla skozi težavno obdobje, pa nas poglej zdaj. Cvetimo! Janis: Žal mi je, Miro, a več ne moremo dati. Moja ponudba je že tako presegla vse meje in Angela mi jih bo spet napela.

Miro je postal otožen in zaskrbljen: "Juncker sploh ni želel sodelovati, Grki pa nimajo denarja. Kaj naj storim zdaj? Naj slovensko vlado prodam Hrvaški? Ampak oni že imajo naš Mercator, pa naše Žito …"

Prodati ali ne, to je zdaj vprašanje Nemirno je postopal po trgu, gledal v tla in razmišljal: Prodati ali ne prodati. Prodati ali ne prodati. Prodati ali ne prodati ... Po kakšni uri pregovarjanja s samim seboj se je Miro vendarle odločil. Obrnil se je, da bi razglasil svoje odločitev, a kupcev ni bilo več. Kolinda in Janis sta se naveličala čakanja in jo popihala.

Miro je ostal sam. Slovenska vlada je ostala slovenska. "Res je, da smo ostali brez zajetnega kupčka denarja, a včasih je treba ceniti tudi druge stvari. Poštenje! Resnico! In domače. Ja, domače!" Skomignil je z rameni in jo tudi sam popihal v senco.