Kaj prinaša izginuli nasmeh Zorana Jankovića

Zoran Janković gre na kongres svojega otroka. Stranke, ki jo je v nekaj tednih pripeljal do zmage, ki je ni znal pretopiti v vladanje po predčasnih volitvah leta 2011. Nič ne kaže, da spopada z (začasno) naslednico, ki jo je določil sam, na kongresu PS 25. aprila ne bo. A dokler delegati ne bodo imeli pred seboj volilnega lističa, na katerem bo tudi ime Alenke Bratušek, ni mogoče izključiti presenečenj.

Pazi, plaz! Kot je bilo za veliko večino presenečenje tista zamrznitev predsedniškega mesta na kongresu "pozitivcev" januarja lani. A vendarle so razmere zdaj bistveno drugačne. Janković je pod plazom kazenskih ovadb ter tudi že ene obtožnice in morda ocenjuje, da mu predsedniško mesto največje vladne stranke lahko da dodatno zavetje.

Dvojno vodstvo in bojazljiva Erjavec in Virant Če namreč dobesedno beremo njegove javne izjave, povezane z njegovo motivacijo za vrnitev v nacionalno politiko, lahko najdemo kar nekaj nedoslednosti. Pravi, da v zadnjem letu ni hodil po terenu in obiskoval članov PS, ker stranka ne more imeti dvojnega vodstva. Na drugi strani dvojnost – on po kongresu predsednik stranke, Bratuškova predsednica vlade iz te iste stranke – ni težava.

Hkratno kritiziranje (ne izvaja se gospodarski program PS) in podpiranje Alenke Bratušek kot predsednice vlade ne zveni iskreno. Kot kaže, ljubljanski župan, ki bo 9. maja zelo verjetno napovedal še eno kandidaturo na lokalnih volitvah, računa, da zaradi pragmatizma in strahu pred predčasnimi volitvami vlada ne bo razpadla. To je malo verjetno, a ni nemogoče. Janković ima namreč prav, ko opozarja na številne preobrate, ki sta jih v zadnjih treh letih uprizorila predsednika DeSUS in DL, Karl Erjavec in Gregor Virant.

Iluzije beograjskega pisma Na drugi strani Bratuškova plačuje ceno za neuresničeno "vojno napoved" iz tako imenovanega beograjskega pisma. Velja spomniti, kaj je zapisala tik pred pozneje odpovedanim kongresom oktobra lani, ko je bila na vladnem obisku v srbski prestolnici. "Če to ne bom jaz, ker v stranki ne bi imela zadostne podpore, potem bo moral poskušati sestaviti vlado nekdo drug. To je dejstvo. Nihče ne sme imeti iluzij, da bi lahko volilni kongres stranke uporabil za vzvod, s katerim bi si podredil predsednico vlade ali kako drugače dosegel cilj, ki ga pred tem ni uspel ... Zaradi vsega tega bi moralo biti vsem jasno: čas za igrice se je nepovratno iztekel!"

Vse je enako, vse drugo so nianse Vrgla je rokavico Jankoviću, jo s prestavitvijo kongresa vzela nazaj in latentna nestabilnost v stranki se je stopnjevala do danes. Retorika ostaja enaka (ne bom predsednica vlade, če ne bom predsednica stranke), a Bratuškova je zdaj bistveno šibkejša zaradi nove samozavesti Zorana Jankovića. Ta je tudi posledica dejstva, da je Komisija za preprečevanje korupcije, ki ga je odnesla z nacionalnega političnega prizorišča, pod vodstvom Borisa Štefaneca mrtva institucija.

Recept za katastrofo Bratuškova bi lahko v času, ko se težave kopičijo (arhivski referendum, vzpon SDS Janeza Janše, nestabilnost v vladi), simbolično zmago zabeležila vsaj s skupno listo treh liberalnih strank (PS, LDS, Zares) na evropskih volitvah. A tudi ta projekt otežuje dejstvo, da bo šele na dan, ko je treba že oddati kandidature Državni volilni komisiji, znano, kdo je vodja PS. Razpršitev liberalnih glasov ob razdrobljenosti na levici pa je recept za katastrofo na evropskih volitvah 25. maja.

Česa se boji Igor Lukšič? Čeprav dogajanje v zadnjih tednih spominja na umiranje na obroke v "zadnjem stadiju" vlade Boruta Pahorja, so predčasne volitve vendarle še v oklepaju. Kot je pomenljivo pripomnil predsednik Socialnih demokratov Igor Lukšič, ki mu je na javnomenjskih lestvicah začel v zelje skakati nekdanji predsednik računskega sodišča Igor Šoltes, je ključno, da ima predsednica vlade v parlamentu zagotovoljenih 46 glasov.

Kako široko in iskreno se bo smejal Janković? Edino, kar je v tem trenutku jasno, je, da bodo razmere nekoliko bolj pregledne po tem, ko bo znan epilog na kongresu PS. Od širine in iskrenosti nasmehov Zorana Jankovića bo odvisna tako usoda stranke, ki lahko kot največja vladna stranka ostane brez evropskega poslanca, kot države in državljanov, ki se bodo morda še tretjič v zadnjih šestih letih odpravili na volišča iskat nove voditelje.