Kaj otroku pomeni sreča? "Da se imata oči in mami rada. In da imata rada mene."

Anita Ogulin je sinonim za sočutje, pomoč otrokom in družinam. Je predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste - Polje, ki je ena od najaktivnejših enot ZPMS, in eden najbolj prepoznavnih obrazov slovenske humanitarnosti. Pogovarjali smo se o nestrpnosti do revščine, nesmiselnem kopičenju dolgov, težavah družin in otroški sreči.

Slovenska filantropija in Ameriška gospodarska zbornica v Sloveniji sta letos že tretje leto zapored izvedli projekt Vračamo družbi, teden korporativnega prostovoljstva, v okviru katerega podjetja na različne načine vračajo družbi. TSmedia se je na primer odločila, da socialno ogrožene družine odpelje v Botanični vrt. Kaj dobrega naredimo s tem?

Ogromno. Že to, da družine dobijo brezplačno vstopnico, da so deležne vodenega ogleda Botaničnega vrta, navsezadnje pa tudi to, da sploh kam grejo. S tem pomagamo socialno ogroženim družinam oblikovati socialno mrežo. Ta je izredno pomembno, saj vemo, da družba take družine izloča, po drugi strani pa se izključujejo tudi same.

Zakaj? Ker je revščina v Sloveniji še vedno velika stigma, narašča pa tudi nestrpnost do revščine. Podobno kot do begunstva.

V kakšnem smislu se kaže ta nestrpnost? Z izjavami, kot so: "Ne težite mi kar naprej s temi zgodbami", "Nočem jih ne videti ne poslušati" in podobne. To so seveda izjave ljudi, ki živijo v milnem mehurčku. Ko ta mehurček enkrat poči, pa so stvari kar naenkrat precej drugačne. Meja med imeti in ne imeti je v realnosti precej tanka in tega se je treba zavedati.

Ko enkrat padeš, je lahko pristanek precej trd, zato je zelo dobro, da takrat, ko kaj imaš, to deliš z drugimi ali pa vsaj znaš pravilno živeti, kar pomeni, da ti uspe tudi kaj prihraniti za težke čase.

Kako pomembna je pri vašem delu medijska podpora? (V sodelovanju z ZPMS na Planet Siol.net izvajamo projekt Siolov žarek.) Brez nje si svojega delovanja ne znam več predstavljati. Z zgodbami, ki jih objavljate, spreminjate potek dogodkov. Mislim tudi, da je zelo pomembno, da senzibiliziramo ljudi. Če ne tistih, ki bi lahko pomagali, pa nočejo, pa vsaj tiste, ki so tik pred tem, da se znajdejo na dnu. Tako jih zbudimo, da pridejo po pomoč.

Pred dvema letoma ste dejali, da kar 40 odstotkov ljudi ne zmore več plačevati položnic. Odstotek je verjetno danes še večji. Da. Vsak drugi Slovenec ni več sposoben redno plačevati položnic. Plačevanje položnic je namreč meja, ki kaže, kako hitro lahko zdrsneš v revščino. Če nimaš sredstev, ki bi ti omogočala plačevanje položnic do roka – govorimo o ljudeh, ki so skrbni in živijo po minimalnih standardih potrošništva –, in če nimaš denarja za preživetje, potem si na meji revščine.

Vsa od komunalnih do elektro podjetij pravijo, da plačila, če sploh so, prihajajo z velikim zamikom. To pa jasno kaže, da ljudje bremena ne zmorejo. Da se razumemo, pri tem ne gre za malomarnost.

Se vam zdi, da ljudje predolgo odlašajo, preden zaprosijo za pomoč? Se jim poleg rednih položnici nakopičijo tudi zamudne obresti, stroški ponovnega priklopa in podobno? Da, to je največja težava! Ne vem, zakaj ljudje ne ukrepajo prvi mesec, ko vidijo, da sami ne zmorejo. Vem in verjamem, da bi, če bi se mi kaj takega zgodilo, odšla k odgovornim na vodovod ali komunalo in povedala, kakšne težave me pestijo. Prepričana sem, da bi se dalo kaj urediti tudi glede zamudnih obresti, izvršbe in podobnega.

Tako pa ljudje prepozno prihajajo po pomoč, ko so izvršbe, sodni sklepi in rubeži že pred vrati. Takrat so vsote že tako visoke, da jih – če zgodb teh ljudi ne objavi določen medij ter s tem dobi malce več pozornosti in zbere nekaj pomoči – ne morejo poplačati. Žal pa po drugi strani z medijsko razgaljenostjo pridejo tudi očitki, kot so: "Za to si imela, za položnice pa nimaš" in podobni.

Po objavi nekaterih zgodb menda dobivate kritične telefonske klice, češ da določeni ljudje ne bi smeli biti upravičeni do pomoči. Kdo mislite, da stoji za temi klici? Joj, ogromno jih je, to je težko verjeti. Analizirala sem jih. Marsikdo od teh klicateljev je tudi sam v stiski, vendar ne zbere poguma, da bi se razkril.

Da se vrnem k prej naštetim zavodom. Kakšne so vaše izkušnje? Znajo prisluhniti? Seveda je verjetno drugače, če jih pokliče Anita Ogulin ali pa neki, karikiram, Janko Novak iz Pivke. Ne bi rekla, da je bistveno drugače. In pri tem me marsikaj jezi. Če nekdo ni imel denarja za plačilo položnic, potem pa mu izklopijo elektriko in nato zaračunajo priklop, ali ni logično, da tudi tega ne bo mogel plačati?

Poleg tega se velikokrat sploh ne pozanimajo, kakšno je ozadje ljudi, ki ne plačajo položnic. To, da v primeru, v katerem se mama samohranilka znajde v bolnišnici, otroci pa pri svojcih, odklopijo elektriko, je neverjetno! Takrat tudi sama izgubim živce. Neko družbeno razumevanje, ločevanje od primera do primera bi vendarle moralo biti.

Omenili ste pomembnost medijskega pokrivanja zgodb socialno ogroženih družin. Koliko medijskih partnerjev imate, ki širijo te zgodbe? Povsem iskrena bom. Če bi bili čisto vsi mediji temu naklonjeni, bi bil še vedno predstavljen samo promile ljudi, ki prihajajo k nam.

Težava je v razkritju. V nekaterih primerih je potrebno popolno razkritje družine in glede na to, kako kritično se velikokrat odzovejo sosedje, je to za ljudi vedno težje. Po drugi strani pa je res, da taka medijska izpostavitev običajno prinese veliko denarja in praviloma reši zgodbo.

Koliko vas te zgodbe še ganejo oziroma koliko ste se že utrdili pri tem delu? Ali še vedno pustite, da se vas dotakne? Predvidevam, da je vaše delo precej več kot samo služba. Čeprav podoživljam vsako zgodbo, še vedno skušam na vsako gledati z distance, kjer lažje vidiš, kaj se da narediti in kaj zmoreš. Res pa je, da v nobeno zgodbo ne bi mogla vstopiti, če nase ne bi prevzela njenega bremena. Natanko vem, da je vsaka stvar rešljiva tako ali drugače in da s tem, če bom jokala z družino, ne bomo rešili ničesar.

Je pa dejstvo, da nobena zgodba ne more biti rešena, če človek ne dela v njej tudi sam. To povem vsaki družini. Pomagali vam bomo, vendar brez vašega sodelovanja ne bomo zmogli. Če hočeš spremembo, jo moraš najprej narediti pri sebi. To je najpomembneje. Vsak, ki je pripravljen na lastno spremembo, se lahko s kolen spet postavi na noge. Če na to ni pripravljen, pa se tudi mi z njim ne moremo obremenjevati v nedogled. Določen čas še pomagamo, predvsem zaradi otrok, jih spodbujamo, da bodo zmogli videti svoj cilj, ki pa bo na drugi poti, kot jo živijo starši.

Kdaj je zgodba za vas zgodba s srečnim koncem? Takrat, ko družina zmore brez nas iti naprej.

Koliko je takih primerov? Okrog 30, 40 odstotkov. S tem mislim na rešitev celotne družinske zgodbe. Če govoriva o otrocih v posameznih družinah, pa je ta številka večja.

In kar me najbolj žene naprej in mi daje popolno zadoščenje, je to, da tisti otroci, ki so rojeni v revščini, v življenju nekaj naredijo iz sebe ter tudi zaradi nas sledijo svoji poti in svojim sanjam. In jih z našo podporo tudi uresničijo.

Ti otroci se potem vračajo in za nas delajo kot prostovoljci. Dajejo več, kot so prejeli. Temu rečem dobra družba. To je tisto, kar moramo delati, če želimo našim otrokom zagotoviti lepšo prihodnost.

Kako lahko običajen smrtnik pomaga, da bo svet lepši, čeprav se to sliši precej fantazijsko? Mislim, da ljudje dobro vemo in čutimo, kdaj kdo živi v pomanjkanju, čeprav tega ne pokaže. Takrat je naša naloga in odgovornost, da pristopimo do njega in mu rečemo: "Ne skrivaj tega, kar se ti dogaja. Rad bi ti pomagal."

To lahko storimo tako, da k sebi povabimo otroke iz te družine in jim omogočimo, da doživijo tisto, kar bi moral doživeti vsak otrok. Ko se bliža šola v naravi in je jasno, da eden od sošolcev ne more iti, naj se starši organizirajo tako, da prispevajo nekaj malega za tega otroka, da bo tudi on lahko okusil to veselje.

Šola in vrtec sta instituciji, v katerih se zelo dobro vidi, kdo zmore in kdo ne. Če to seveda hočeš videti. Ko neki starš išče sto in en razlog, zakaj njegov otrok ne more na to ali drugo dejavnost, je logično, da zato, ker tega finančnega bremena na zmore.

Imejmo odprte oči!

Mene bi najbolj osrečilo to, da bi vsi živeli človeka vredno življenje, da o otrocih sploh ne govorim.

Ne govorim o tem, da bi morali biti vsi samo srečni in veseli, seveda se moramo zavedati tudi svojih dolžnosti in odgovornosti, ampak če smo pošteni do sebe in do drugih, bi lahko, če smo funkcionalno opremljeni, s tem opremili tudi druge.

Pomembno je, da smo širokosrčni, da bi živeli tako, da ne bi bilo ne lačnih, ne zavrženih in ne povsem izključenih.

To so moje sanje.

Ko družini pomagaš in se ta postavi na svoje noge, skoraj ni družine, ki se ne bi vrnila in rekla: "Vemo, da nočete zahvale, zato bi radi samo vprašali, kako lahko pomagamo." Ali ni to nekaj najlepšega, kar se lahko zgodi?

Družino, ki ni znala čutiti, je pa doživela veliko slabih stvari, smo toliko senzibilizirali, da je odgovorna tudi za druge in da zmore sama iti naprej.

To je proces, ne gre samo za humanitarnost. Ko se ti nekje zatakne in ne zmoreš, takoj odpri vrata! Za njimi je prav gotovo nekdo, ki ti bo pomagal. Samo nikar ne čakaj! Ne izločati se iz družbe! Ne skrivaj, da je hudo.

Slovenija je v večini primerov v šibkem socialnem stanju, ampak če bomo samo stokali, bomo samo še na slabšem. Ne govorim o tem, da je treba podpreti Zvezo prijateljev mladine Slovenije. Mi smo samo ena od teh organizacij in vsaka je potrebna za to družbo. Lahko pomagate neposredno. V organizaciji so samo tisti ljudje, ki si sočloveku ne upajo povedati, da so v stiski. To ne bi smela biti sramota.

Vedno več se govori o teh zgodbah, verjetno tudi zaradi medijske podpore, pomoči pa je verjetno vedno manj. Vedno manj. Podpora donatorjev usiha, kar je logično. Družbeno stanje ni naklonjeno projektom, ki naj bi izboljšali kakovost življenja ljudem.

Morate vedeti, da ZPMS ni bila ustanovljena kot humanitarna organizacija. ZPMS je skrbela za organiziran prosti čas otrok, za vzgojo vrednot, za kompetentno starševstvo ter številne programe in projekte, ki so otroke in starše opremljali za življenje.

Šele z osamosvojitvijo Slovenije in spremembo sistema so nastale take razmere, da smo se morali, če smo hoteli pomagati otrokom, razviti tudi v humanitarno organizacijo.

Še vedno je ves čas v središču otrok. Če želiš podpirati otroke in njihov razvoj, pa moraš poseči tudi v družino. V tem času so se vrednote tako spremenile, da je tudi družina ogrožena. Zaradi potrošništva in tehnologije se sploh ne pogovarjamo več!

Velikokrat vidim mamice z otrokom v naročju in telefonom na ušesu. Neverjetno! Otrok potrebuje mamo, ne pa telefona! Kako boš otroka naučil sodelovanja, pogovora kot tako, da se mu posvetiš? Otroci so begavi, niso navajeni poslušati in se pogovarjati. Z njimi moramo biti v odnosu z vsemi čutili. Težave se rešujejo s pogovorom. Sploh ne dojamemo, kam plujemo. Povsem smo izgubili kompas!

Širimo dvojno morali in spuščamo potrošništvo v družino, kjer bi moralo biti varno območje za otroka.

Kaj vam pripovedujejo otroci? Kakšne težave jih pestijo? Dejstvo je, da pred otrokom ne moremo ničesar skriti. Otrok vse čuti. Najpogosteje nam pripovedujejo, da se starši z njimi ne pogovarjajo, da jih ne zanima, kako se počutijo, kako so spali, s kom so se igrali, kako je ime njihovemu prijatelju, le vozijo jih z ene dejavnosti na drugo, če si to seveda lahko privoščijo. To ne vodi nikamor!

Kaj je za otroka sreča? To, da se imata oči in mami rada. In da imata rada njega. Da ga mami kdaj objame, oči pa si vzame čas zanj takrat, ko si otrok tega želi. Kar na jok mi gre.