Jože Podržaj, človek z najdaljšim stažem v zaporu na Dobu

A kot v intervjuju za Planet Siol.net pojasnjuje direktor našega največjega zapora na Dobu Jože Podržaj, se na tem položaju gotovo ne bi mogel obdržati, če bi svojo moč zlorabljal: "Jaz se otepam te moči, jo pa imam." Preberite še, zakaj je Bineta Kordeža po tednu dni za zapahi premestil na polodprti oddelek zapora, kako je v zaporu danes in kako je bilo v času nekdanje skupne države.

Javnost se zmrduje nad vašo odločitvijo, da ste le po tednu dni od prihoda Bineta Kordeža za zapahe slednjega premestili na polodprti oddelek, kjer je le milejši režim. Zakon določa, da je mogoče nekoga namestiti v ugodnejši režim pod pogojem, da lahko pričakujemo, da tega ne bo zlorabil. Najbolj evidentna in nedvoumna zloraba je beg. Če za nekoga pričakujemo, da je to možno, ga ne namestimo v ugodnejši režim. Pri tistih, ki sami nastopijo kazni, ta argument odpade, razen če ugotovimo razloge, zaradi katerih bi pobeg lahko pričakovali. To je denimo tipično za tiste, ki sicer pridejo v zapor s prostosti sami, je pa evidentirano, da imajo težave z alkoholom, drogo. Izhajamo iz načela in logike, da je pri tistih, pri katerih je sodišče ocenilo, da lahko čakajo na poziv za prestajanje kazni na svobodi, to dovolj močan razlog, da bi lahko ugotovili drugače. Letos je na Dob do tega trenutka prišlo 170 novih obsojencev, od tega jih je 41 prišlo samih, 22 smo jih dali na polodprti oddelek.

Pri Kordežu smo preverjali tudi druge okoliščine, denimo morebitne druge odprte postopke, kar je lahko okoliščina za premislek. Primer Kordež je relativno preprost, čist, glede na to, da moramo delati zakonito, bi bilo nestrokovno in bi odstopali od običajne prakse, če bi postopali drugače.

Ste torej Srečka Prijatelja premestili na zaprti oddelek zaradi drugega postopka? Ja, pri Srečku Prijatelju je nova okoliščina nastala z izrekom nove kazenske sankcije in nastopom nove kazni. A tudi on ni nobena izjema. Če se pri nekom, ki je v svobodnejšem režimu, pojavi neka nova okoliščina, lahko tudi na osebni ravni, recimo razveza, lahko te nove okoliščine pomenijo resno tveganje za zlorabo. Je pa res, da je ta ocena v naši pristojnosti, da te ocene povzročijo travmo, nelagodje, zato poskušamo to še dodatno skomunicirati.

Mediji smo že poročali o težavah JGZ Pohorje, o tem, da ni dovolj denarja za izplačilo obsojencev. Kaj se zdaj dogaja? Trenutno se kažejo rešitve, zunaj je že tretji razpis, ki bo trajal do 17. avgusta, s katerim bi prodali opremo in oddajali prostore. Gre za izločitev industrijskega dela, v okviru zavoda pa bi ostal kmetijski del. Dejstvo je tudi, da je bil JGZ Pohorje zasnovan kot začasni projekt leta 2002, zdaj pa je mimo že več kot desetletje.

Nekaj obsojencev obdeluje vrt, na polodprtem oddelku se ukvarjajo s konji. Kaj jim še lahko ponudite? Z občino Šentrupert se dogovarjamo, da bo investirala v elektrarno na biomaso, kar pomeni, da bomo imeli cenejšo elektriko in toploto, višek toplote pa naj bi uporabili za rastlinjak na polodprtem oddelku, s čimer bi v zavodu pridobili 30 delovnih mest. Projekt naj bi stekel najpozneje v dveh letih.

Morda pa lahko Kordež pomaga iz krize spraviti JGZ Pohorje? Pri vsakem obsojencu poskušamo izkoristiti njegovo znanje, seveda v okviru mogočega. Obstaja sistematizacija delovnih mest. Zakaj pa ne? Kaj konkretno pa bi lahko delal,še ne vemo.

Varuhinja človekovih pravic je komentirala zaslužek obsojencev, ki se giblje nekje med 23 in 230 evri, kar je po njenem mnenju absolutno premalo. Obsojenci ne dobivajo plače, temveč neke vrste žepnino, ki olajša prestajanje kazni, saj si tako lahko privoščijo kakšen priboljšek v zavodski trgovini. Dejstvo pa je, da imajo zagotovljeno hrano, spanje, pranje, zavarovanje in tako naprej, zato je seveda stvar debate, ali je to malo, dovolj ali celo preveč, a dejstvo je, da si lahko obsojenec s poštenim delom standard bivanja v zaporu izboljša. Delo je bilo vedno plačano, to je pravica iz dela. Večkrat je bilo govora o prisilnem delu s strani zapornikov, a to ni res, ker pri prisilnem delu delavci nimajo nobenih pravic. V tem primeru pa dobijo nagrado, do 30 dni letnega dopusta, so zavarovani.

Jim teče delovna doba? Ne, je pa res, da posameznikom na njihovo željo izdamo potrdilo, da so tukaj delali. A gre bolj za referenco, da potem zunaj laže dobijo službo. Ne gre za klasično delovno razmerje, zato zakon tukaj ne velja.

Naslednje leto bo minilo 30 let, odkar ste na Dobu, torej ste "odsedeli" najvišjo možno kazen v Sloveniji. Razmišljate o pokoju? Niti ne, sploh ne računam. Blagor nam, delali bomo do konca.

Vas je postavila vlada, kdo danes nastavlja direktorje zapora? Mene je postavila vlada, od leta 1995 pa je za to pristojen generalni direktor Dušan Valentinčič. Do takrat so bili zavodi samostojni, zdaj pa smo pod generalno upravo. Delovno mesto direktorja so zelo degradirali. Valentinčič me lahko kadarkoli premesti na katerokoli delovno mesto znotraj sistema v skladu z mojo izobrazbo. V tem smislu smo padli, ampak po svoje je to razumljivo. Manj razumljiva so razmerja znotraj sistema. Po kvalifikaciji smo namreč uradi, ampak dejstvo je, da je Urad Dob specifičen in drugačen od drugih uradov že po velikosti, po številu obsojencev in posledično strukturi.

Ni vseeno, ali ima zavod sto obsojencev s povprečno kaznijo šest mesecev ali pa Dob, ki ima danes 582 obsojencev s povprečno kaznijo 8,5 leta zapora. Ta dejstva se ne odražajo niti v kadrih, kaj šele drugje. Te bitke bijemo stalno. Ni ljudi, delajo se nadure, prisiljeni smo kršiti zakonodajo, saj ne moremo zagotavljati razporeda v skladu z zakonodajo, glede dela, pavze.

Kakšna je razlika v odnosu do obsojencev od vaših začetkov leta 1984 in danes oziroma kakšni so obsojenci danes? Razlika je enormna, nedvomno. Zapor je ogledalo družbe, takrat o človekovih pravicah ni bilo govora, čeprav je bil tedanji zakon, vsaj slovenski, zelo napreden, vendar se je potem spremenila struktura zaprtih. Takrat o organiziranem kriminalu nismo vedeli nič, o problematiki droge zelo malo, glavni problem je bil alkohol. Nismo imeli spolnih prestopnikov, predvsem pedofilov. Danes je sicer precej premoženjskih deliktov, preostali dve tretjini pa predstavljata spolne zlorabe in droga.

Več kot sto obsojencev, to je kar petina zaprtih, na Dobu sedi zaradi spolnega nasilja. Ali smo Slovenci tako sprevržen narod ali je podobno tudi denimo v Evropi? Število obsojencev za spolna kazniva dejanja se je povečalo po belgijski aferi, mislim, da to sovpada, tudi v Evropi. Pri nas se to zelo pozna, to je bila tabu tema. Sicer pa so razmerja podobna, dohiteli smo Evropo, kar kaže, da smo prej malo zaostali.

Začeli ste kot psiholog, pa me zanima, kateri obsojenec je bil za vas najbolj intriganten? Zagotovo Maks Mlakar, ki je ubil svojo hčer, staro pet let. To je bil moj prvi resnejši primer. Mlakar je bil po klasifikaciji hudo motena osebnost. Zanikal je vpletenost v umor, a so bili dokazi očitno močni in trdni. Zanimiv je bil, ker je bil večplastna osebnost. Morilec, zelo inteligenten, sposoben: njega smo eno obdobje koristno uporabili v razvoju Pohorja, čeprav je bil brez formalne izobrazbe. Enkrat je poskušal tudi zbežati na Hrvaško, ko smo ga poslali postavljat neke strojnice, a so ga ujeli. Končal je kot brezdomec v Kopru, nekdo ga je ubil.

Odločate o usodi prav vsakega posameznika, ki pride na prestajanje kazni, imate moč. Nimam problema z močjo. Če bi imel ta problem, niti ne bi mogel tega več delati. Kakorkoli se otepam te moči, jo pa imam, definitivno. Na nobenem položaju na Dobu me ta moč ni impresionirala, tudi na ravni sodelavcev, kjer se to najprej pokaže. Vodenje sem organiziral tako, da odločam samo o tistem, čemur se formalno ne morem izogniti, in o tistem, za kar sam ocenim, da je bolje, da odločim jaz. Ena zelo dobra kombinacija tega, kar moram in kar želim. Je pa to dvorezen meč.

Nekdanji obsojenec Janko Gačeša, ki je sklical celo tiskovno konferenco na temo domnevnih nepravilnosti, ki naj bi se dogajale za zidovi, se z vami gotovo ne bi strinjal. Gotovo, da ne, še marsikdo drug se ne bi, saj sem rekel, da gre za dvorezen meč. Vodenje takšnega sistema temelji predvsem na zaupanju sodelavcev, a tukaj ne gre za klasično podjetje, tukaj gre za dve populaciji. In sicer za 230 zaposlenih in 582 obsojencev. Pomembno je, da zadeve tečejo zakonito, da ne prihaja do krivic.

Simptomatične, vsaj zame, so tožbe zapornikov. Če se spomnite akcije odvetnika Francija Matoza, ki je vložil skoraj 200 vlog obsojencev o razmerah na Dobu, jih je več kot sto formalno rešenih. Niti v enem primeru evropsko sodišče ni prepoznalo utemeljenosti pritožb, prepričan pa sem, da tudi druge ne bodo zdržale presoje sodišča. Za razliko od Ljubljane, kjer je bila petim obsojencem dosojena odškodnina. Meni so te sodbe logične, saj poznam sceno. Ne da se hvalim, no, lahko se tudi pohvalim, smo ustvarili dober sistem, čeprav je zaprt. Čeprav je to neka kletka, ampak znotraj te kletke obsojencem pustimo dihati, pustimo živeti.

Naš hišni red je zelo odprt, dejansko nenehno iščemo nove možnosti, kako stvari izboljšati, prav zato, da ne dajemo dodatnega občutka, kar je najbolj nevarno, da imamo neko potrebo, da jih dodatno kaznujemo. Ni ne etično ne zakonito, če bi obsojencem dodatno grenili življenje. Tega ne razumejo vsi, na daljši rok pa jih veliko spregleda.

Seveda ne moremo mimo sistemskih ureditev, se pa trudimo. Prav zdaj smo pripravili predlog, ki ga je generalni urad že sprejel, da bomo dovolili klice tudi na mobilne telefone iz zaprtega dela, ne mobitelov, samo klice na mobitel. Ker veliko ljudi sploh nima več stacionarnih telefonov.

Telefonski klici so za obsojence zelo pomembni. Seveda, razmišljamo tudi o internetu na polodprtem oddelku, zaradi mene bi lahko imeli tudi mobilne telefone, ker res nima smisla, da jih nimajo. Stvari se razvijajo, mi poskušamo slediti. To so za nekoga majhne, za nekoga pa izredno pomembne stvari.