SiolNET. Novice Slovenija
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Izpoved Lojzeta Peterleta: Zabili so nam nož v hrbet

10

termometer

Lojze Peterle
"Pri Janezu Stanovniku ne gre samo za politični, ampak tudi moralni problem. Po tiho se je pridružil partiji, pri tem pa še vedno igral krščanskega socialista," pravi Lojze Peterle. Foto: Matej Leskovšek

"Nadaljevanka z nezaupnico je zame skoraj patološki odmik od poslanstva politike," nam je v intervjuju povedal predsednik prve slovenske vlade Lojze Peterle. Med drugim nam je zaupal tudi, da se mu je po dvajsetih letih ponovil rak in da so osamosvojitelji pred natanko 30 leti Deklaracijo za mir doživeli kot nož v hrbet.

Lojze Peterle se je rodil 5. julija 1948 v Čužnji vasi pri Trebelnem. Leta 1967 se je vpisal na študij zgodovine in geografije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Pozneje se je vzporedno vpisal še na študij ekonomije na Ekonomski fakulteti ter diplomiral na prvi stopnji poslovne smeri. Leta 1975 je bila njegova diplomska naloga iz zgodovine nagrajena s Prešernovo nagrado.

Maja 1990 je Peterle postal predsednik prve demokratično izvoljene slovenske vlade, potem ko je koalicija DEMOS zmagala na prvih demokratičnih parlamentarnih volitvah. Leto prej je bil izvoljen za predsednika novoustanovljene stranke SKD – Slovenskih krščanskih demokratov.

V letih 1993– 1994 je opravljal funkcijo podpredsednika vlade in zunanjega ministra. Funkcijo zunanjega ministra je opravljal tudi v letu 2000. Med letoma 2004 in 2019 je bil tudi evropski poslanec iz vrst NSi. Danes je upokojen.

Gospod Peterle, kako preživljate težak čas epidemije, ki je močno vplivala na naš način življenja?

Predvsem imam čas. V njem skušam najti pozitivne strani in nove priložnosti. Seveda mi manjka Slovenija, manjka mi družabnost, petje, gledališče, a sem že v krogu ožje in širše družine našel dovolj vzpodbudnega. Veliko komuniciram s prijatelji. Sodelujem na raznih zoom konferencah, tako na evropski kot tudi globalni ravni. Dela imam, kolikor hočem. Seveda premišljujem, kam vse to vodi - doma, v Evropi in globalno.

Se boste cepili proti koronavirusu, ko bo to mogoče?

Moj letnik še ne bo kmalu na vrsti. Upam, da bom do takrat lahko dovolj na jasnem, kako je z učinkovitostjo in varnostjo cepiv ter  drugimi vprašanji, o katerih slišimo zelo različna mnenja. Pravkar sem bral, da v Nemčiji nekega cepiva ne priporočajo starejšim od 65 let. Če so glede istega cepiva zaskrbljeni Švicarji, sem zaskrbljen tudi jaz. Zdi se mi prav, da je cepljenje prostovoljno.

Sami ste se v preteklosti že spopadali s hudo boleznijo. Kakšno je danes vaše zdravstveno stanje?

Meni se je po dvajsetih letih ponovno oglasil rak. Za menoj je operacija in trenutno sem v fazi okrevanja. Na splošno se počutim v redu.

Lojze Peterle Novice Lojze Peterle: Na pot osamosvojitve smo se odpravili golih rok

Česa vas je v življenju naučil boj z rakom?

Predvsem to, da imamo veliko možnosti, če ravnamo odgovorno in pravočasno. Treba se je treba ukvarjati z vzroki, ne samo s simptomi. Izredno pomemben je življenjski slog. Izbiramo ga sami. Mislim, da pri raku podcenjujemo notranje, predvsem duševne razloge. Podcenjujemo tisto, kar povzroča v nas napetost in bolečino, kar nas, po domače povedano, žre, potem pa celice podivjajo.

V času epidemije so mnogi skeptični do znanstvenih dognanj in ukrepov, ki jih priporoča zdravstvena stroka. Pojavlja se cel kup teorij zarote. Bi ljudje morali bolj zaupati uradni medicini?

Ne bi rad govoril na pamet, a priori ali kar počez. Zanima me, kaj je res: iz česa je cepivo, kakšni algoritmi bodo urejali beljakovine v mojih celicah, koliko je učinkovito in varno, kakšni so stranski učinki.  Vsi pa vemo, da ne gre samo za znanost, ampak za posel stoletja v veliki naglici. Ob tem vemo tudi, da se "resnica znanosti" lahko nanaša samo na raziskano. O neraziskanih zadevah znanost ne more oziroma ne sme govoriti.

Problem je, če se iz stroke sliši različne glasove in razlage. Komu verjeti? In če slišiš, da nekega cepiva ne priporočajo nosečnicam, zastrižeš z ušesi. Te stvari delamo na tak način prvič. Vsak bi se rad izognil virusu, nihče pa tudi ne bi rad bil poskusni zajček. Medicini in politiki dolgoročno lahko pomaga samo resnica - o virusu in cepivih.

Se slovenska vlada dovolj dobro spopada z epidemijo?

Z epidemijo se ne sooča samo vlada, ampak cela družba. Vsi smo soodgovorni. Vlade po vsem svetu z malimi razlikami izvajajo zelo podobno politiko. V Evropi imamo tudi nekaj skupne politike.

Na delu je veliko različnih elementov: stroka, politika, ljudski pritisk, protesti in teorije zarote. Jaz nimam nobene podlage, da bi dvomil v ambicijo vlade, da naredi najboljše. Saj kakšen motiv bi pa imela, da tega ne bi poskušala? Lahko si samo želimo, da je pri tem čim bolj uspešna.

Seveda nikomur ni všeč zaprtost, omejitve pri potovanjih in težka situacija v šoli, a razumem vlado, da želi omejiti okužbe in da se želi izogniti infarktu zdravstvenega sistema, ki je bil že na mejah zmogljivosti. Vlada ima odgovornost presojati o glavnem interesu. Tukaj se potem mešata gospodarski in zdravstveni interes. Zame je zdravje na prvem mestu.

Je vlada storila kakšne napake pri obvladovanju epidemije?

Pri tako zahtevnem poslu nujno delaš napake. Je pa marsikaj odvisno od podatkov. Ko se pojavijo bolj optimistične številke, se kak ukrep sprosti, včasih pa se tudi kaj na hitro spremeni, ker se pojavijo druge številke. Zdaj je pa vprašanje, ali temu rečemo napaka ali odziv na novo epidemiološko sliko.

Gotovo ljudje ne želijo preveč sprememb v zelo kratkem času. Mogoče je bila kakšna napaka narejena pri navodilih, ampak pri takšnem delu neizbežno pride tudi do tega. Ljudje so tudi v vladi, ne samo v zdravstvu, že nekaj mesecev preobremenjeni. Pričakovati v taki situaciji samo idealne odgovore, je preveč. Nekaj prizanesljivosti ne bi škodilo.

Ali so stranke, ki sestavljajo tako imenovano Koalicijo ustavnega loka, sposobne zamenjati aktualno vlado in voditi državo v času epidemije?

Za vodenje države je alergija do Janše in njegove vlade prešibko izhodišče. Tale nadaljevanka z nezaupnico je zame kot politika, ki je bil trikrat v vladi in eno od njih vodil, skoraj patološki odmik od poslanstva politike. Če se neka vlada sama ukine, odide in zakalkulira, se človek vpraša, zakaj bi hoteli takoj nazaj. Ljudje iz teh strank se poleg tega niso mogli niti dogovoriti, da bi imeli mandatarja iz svojih vrst, ampak so morali iskati nekoga od zunaj. Sedaj je njihov najmanjši možni skupni imenovalec Karl Erjavec.

Ta se je že poslovil od politike in nima niti podpore celotne svoje poslanske skupine. Če je že zdaj tako, potem se človek vpraša, kako bi takšna vlada delovala. Spomnimo se, kako so nas svoj čas zaposlovali z razlikami med seboj. Kar naprej smo poslušali, kaj v koaliciji ne gre. Pri  vsej različnosti v Janševi vladi ta koalicija deluje. Pa ne gre samo za virus. Precej stvari se je začelo premikati. Slovenija gradi, vrnila se je na zunanjepolitični oder in pripravlja se na predsedovanje svetu EU.

Skratka, kar počne KUL, se mi zdi škodljivo guganje barke v zelo zahtevni situaciji. Tudi ideja, da bi imeli po padcu vlade Marjana Šarca ali pa zdaj predčasne volitve, je nora. Zdaj potrebujemo stabilnost in sodelovanje.

Zakaj menite, da je predsednik stranke DeSUS Karl Erjavec prevzel vlogo kandidata za predsednika vlade, kljub temu da je bilo ves čas več ali manj jasno, da konstruktivna nezaupnica nima zadostne podpore poslancev?

To bi morali vprašati njega. Ne glede na to, ali gre za več ega ali za več ozadja, bi rekel po starem: "Najprej znesi jajce, potem pa kokodakaj". Tile pa kokodakajo že dolge mesece, jajca pa nikjer. Ob tem so se znašli v paradoksu. S tovrstnim neresnim politiziranjem namreč dosegajo nasprotni učinek, saj krepijo tistega, ki ga ne marajo.

Kako ocenjujete današnji nivo politične komunikacije?

Razlikujem med komunikacijo in ekskomunikacijo. Prvo nam ne gre najbolje, sicer ne bi pogrešal dialoga.

Ko spremljam debate v parlamentu, vidim to, čemur ljudje rečejo negativna energija. Ogromno je napadov, obmetavanja, zajedljivosti, cinizma in izmišljenih zgodb. Tako si politika ne more povrniti zaupanja. Tovrstna politika dela škodo slovenski sedanjosti in prihodnosti.

Spomnim se časa osamosvajanja. Glede na današnje scene je bilo takrat skoraj romantično. Predvsem pa me skrbi to, da se nesankcionirano širi sovražni govor in da so se zgodili nasilni izgredi. Vrača se nasilje in revolucionarni pozivi. To je v nasprotju z duhom, ki naj bi ga praznovali ob 30. obletnici osamosvojitve. Pa jaz nisem za nobeno vsegliharstvo. Mislim tudi, da ne potrebujemo vedno in povsod enotnosti. Potrebujemo pa normalne razmere za delo.

Sprašujem se, kaj ima slovenska levica od te alergije na Janšo. Mislim, da nas zaposlujejo z napačno dilemo. Že nekajkrat so stavili na ne Janšo in je bilo vsakič slabše. Poglejte, kako neučinkovite vlade smo imeli, brez zunanjepolitične orientacije in brez evropskih idej. Marjanu Šarcu se ni niti zdelo vredno govoriti pred Evropskim parlamentom.

Agresija JLA junija 1991 Novice Konspirativno srečanje, ki je obrnilo našo zgodovino

Kot ste že omenili, letos obeležujemo 30 let, odkar smo si izborili samostojno državo. Nekateri menijo, da smo neodvisno državo dobili prelahko in da je zato ne znamo dovolj ceniti …

Ne bi rekel, da smo jo dobili lahko. Tudi ne bi rekel, da je vojna za Slovenijo trajala deset dni. Ko je bila izvoljena moja vlada, nam je na isti dan Jugoslovanska ljudska armada pobrala orožje in zato smo naslednji dan začeli priprave na obrambo. Če tega ne bi storili, en teden pred plebiscitom ne bi pokazali postroja Slovenske vojske in ne bi junija v vojni za Slovenijo zmagali.

Za vlado, ki sem jo imel čast voditi, se zadeve niso začele s plebiscitom, ampak 16. maja. Kljub plebiscitu z jasnim rezultatom smo doživljali nagajanje do konca, do proglasitve države. Jaz sem vesel, da smo v taki notranji in zunanjepolitični situaciji izkoristili nasmeh zgodovine. Tisti, ki je bil takrat v vladi ali blizu nje, ve, da je šlo skrajno zares, da nam ni bilo nič podarjenega.

Tudi glede žrtev smo kdaj slišali, češ, kakšna vojna pa je to. Poglejte, mi bi lahko imeli že prvi dan tisoč ali več mrtvih. Tisoče vojakov smo imeli obkroženih oziroma blokiranih v kasarnah, ki smo jim odklopili vodo in elektriko. Če bi nam bil cilj žrtve, ne pa osamosvojitev, bi lahko imeli zelo drugačne številke, a mi smo silo pokazali, kolikor je bilo res treba, ostalo pa smo se trudili doseči po politični in diplomatski poti. In smo tudi dosegli. Torej, zame je dejstvo, da je bilo tako malo žrtev, pri čemer obžalujemo vsako od njih, vojaško in civilno, uspeh te vojne.

Srečo smo seveda imeli tudi s svetovno politično sliko. Komunizem se je sesul, Berlinski zid je padel, svet se je zrahljal. Nekoč sem dobil informacijo o pogovoru med takratnim ameriškim predsednikom Georgem Bushem starejšim in predsednikom Sovjetske zveze Mihailom Gorbačovom. Gorbačov naj bi rekel, da za njih ni dobro, če zmaga jugoslovanska vojska, če zmaga Slovenija pa tudi ne.

Ta stavek pove, kako so se te zadeve presojale, hkrati pa je Amerika vseeno postavila kriterij, da je na prvem mestu demokracija. Ta prostor so si pustili, čeprav so bili dokaj kategorično proti osamosvajanju.

Spomnimo se, da na dan razglasitve države nismo imeli na Trgu republike nobenih tujih predsednikov, ministrov ali premierjev niti diplomatov, ker so dobili navodila, naj se na ta dan ne kažejo v Ljubljani. Imeli smo nekaj prijateljskih deželnih glavarjev iz Avstrije in Italije, sicer smo pa tam stali sami, preletavali pa so nas migi JLA. Nismo imeli ne mentorja ne zaveznika. Mi smo šli v to s svojo vizijo, s svojim pogumom in veliko ljudsko podporo.

Rekel bi, da je bila sreča tudi tak rezultat plebiscita, ki ga ne bi bilo, če ne bi slovenskega neba razsvetlile sile za osamosvojitev in če ne bi na prvih demokratičnih volitvah z državotvorno idejo zmagal Demos.

"Tovrstna ureditev Trga republike je sramota za demokratično državo, katere ustavni  red nasilju ne daje veljave političnega sredstva. Ta slika ni v skladu z našimi vrednotami, tudi ne z duhom Evrope," o spomeniku revoluciji na ljubljanskem Trgu republike pravi Lojze Peterle. "Tovrstna ureditev Trga republike je sramota za demokratično državo, katere ustavni  red nasilju ne daje veljave političnega sredstva. Ta slika ni v skladu z našimi vrednotami, tudi ne z duhom Evrope," o spomeniku revoluciji na ljubljanskem Trgu republike pravi Lojze Peterle. Foto: Bor Slana

7. februarja mineva tudi 30 let od predstavitve Deklaracije za mir, podpisniki katere so se zavzemali za preprečitev oboroževanja Slovenije. Predsednik Demosa Jože Pučnik jo je označil za veleizdajo. Je imel prav?

Jaz razumem prave mirovnike, njihov ideal miru in ga tudi spoštujem. Tudi jaz si želim svet, v katerem bi nehali paradirati, predvsem pa se streljati, vendar tega ne bom doživel. A takrat smo mi potrebovali nekaj drugega. Potrebovali smo vojsko, obrambo. Če je ne bi imeli, ne bi uspeli. Potrebovali smo orožje, kar je v parlamentu, in to po plebiscitu, podprla minimalna večina. Takrat vlada danes  opevane enotnosti ni čutila.

Tisto deklaracijo smo res doživeli kot nož v hrbet. Drugo bi bilo, če bi se mi igrali taktično igro, a to ni bilo dogovorjena zadeva in nočem se niti spomniti, kdo vse je to podpisal. Tisto je bila takrat resna zgodba in me ne čudi, da je Pučnik to tako trdo poimenoval.

Med podpisniki je bil tudi pokojni Janez Stanovnik, takratni član predsedstva Republike Slovenije. Podpirate potezo Mestne občina Ljubljana, ki mu je po smrti postavila spomenik?

Seveda ne. Povsem jasno je, kje je takrat stal Janez Stanovnik, na strani osamosvojitve ne. Ta spomenik je dokaz, da takrat ni bilo take enotnosti, kot se zdaj govori. Eni smo hoteli suvereno in demokratično Slovenijo, drugi pa Slovenijo v nekoliko spremenjeni Jugoslaviji.

Pri Janezu Stanovniku ne gre samo za politični, ampak tudi moralni problem. Po tiho se je pridružil partiji, pri tem pa še vedno igral krščanskega socialista, kot je to popisal Igor Omerza. Jaz bi rekel, da ne spada v slovenski panteon.

Tudi na Trgu republike še vedno stoji spomenik, posvečen revoluciji.

Mi imamo simbolno zmedo v jedru samem. Mislim, da je to edinstven primer v Evropi. V 30 letih se tega ni dalo spremeniti, lahko so pa z istega trga odstranili lipo, simbol osamosvojitve. Tam nimamo, recimo, spomenika neznanemu padlemu junaku, tudi ne  spomenika borcem za osamosvojitev.

Na Trgu republike, na katerem smo tudi razglasili samostojnost, je bila tisti dan samo ena rdeča zvezda, in sicer na zastavi, ki smo jo odstranili.

Tovrstna ureditev Trga republike je sramota za demokratično državo, katere ustavni red nasilju ne daje veljave političnega sredstva. Ta slika ni v skladu z našimi vrednotami, tudi ne z duhom Evrope.

Stranke že nekaj časa tekmujejo v izjavah, da se ne bodo ukvarjale z ideološkimi vprašanji. Tudi Trg republike je ideološko vprašanje. Ko nekaj poseže v mit o osvoboditeljih in izdajalcih, v stare strukture in pridobitve revolucije, se vedno začne govoriti o ideoloških vprašanjih. V bistvu pa gre kar naprej za oblast in denar.

Kako pa vidite potezo ustavnega sodišča, ki je do svoje končne odločitve zadržalo odlok občine Radenci, s katerim so Titovo ulico preimenovali v Cesto osamosvojitve Slovenije, zaradi česar so po slabem mesecu morali vrniti table z napisom Titova ulica?

To kaže, kje smo. Pričakoval bi, da bo ustavno sodišče ravnalo v skladu z odločitvijo o poimenovanju nove Titove ceste v Ljubljani, kjer je bilo jasno povedano, da Tito ni naš simbol demokratične Slovenije. Tole me seveda skrbi. Mi kot demokratična država ne moremo živeti s svetom, ki smo se mu z osamosvojitvijo in uvedbo demokracije odpovedali. Od Ustavnega sodišča ne bi pričakoval dvojnih meril.

p Novice Peterle: Kar se dogaja, je poden slovenske politike #video

Za konec, kako kot osamosvojitelj in prvi predsednik slovenske vlade gledate na nadaljnji razvoj Slovenije. Nas po epidemiji čakajo boljši časi ali bi nas moralo skrbeti za našo prihodnost?

Prihodnost nas mora vedno skrbeti, boljše čase pa lahko prinese samo večja kakovost naše medsebojnosti. Pred 30 leti smo bili sposobni zgodovinskega preboja. Izvedli smo ga za vse. Sedaj je potreben nov preboj. Epidemija nam je lahko pri tem v pomoč, saj razkriva naše slabosti.

Pred dnevi sem bil zelo vesel, ko smo se v eni od celjskih srednjih šol po Zoomu spominjali 30. obletnice osamosvojitve in so mladi govorili o tem, da bi morali bolj začutiti Slovenijo. Po drugi strani pa smo izvedeli, da 25 odstotkov anketiranih mladih sploh ne ve, da smo imeli vojno za Slovenijo.

Če bi bili mi tako enotni glede osamosvojitve, potem bi mladi v šoli izvedeli, zakaj smo se odločili za osamosvojitev, ne pa da imamo  ignoranco, ki traja 30 let. Če nimaš lastne države za vrednoto, kako jo boš branil, če bi bila ogrožena.

Nas je tako malo, v Evropi pa toliko potreb po mladih izobraženih ljudeh, da se nam lahko generacija za generacijo razide po Evropi. Naš izziv je, da uredimo našo medsebojnost in življenje tako, da bo Slovenija atraktivna in najboljša izbira za našega mladega državljana. Zaenkrat ni tako. Mene so mladi ljudje prosili, naj jim pomagam, da bodo šli v Evropo ali kam drugam v svet. In to ne, ker pri nas ne bi imeli dela, ampak zato, ker jim moti stanje duha pri nas.

Mi smo zunanje fronte z osamosvojitvijo uredili, notranjih pa še ne, sicer se nam ne bi dogajal recidiv revolucionarnega obnašanja in terminologije. Jaz sem vesel, da smo različni, ne uživam pa v tem, da smo razdeljeni. A eni podžigajo razdeljenost in polarizacijo in s tem gre energija v napačno smer. Jaz bi si želel, da bi bil duh osamosvojitve vir nove slovenske rasti.

Za nov preboj so potrebni skupni cilji. Do teh se lahko pride samo z dialogom in odgovornostjo do novih generacij.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 94
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin