Izbrisani: kaj je res in kaj ni

V kinematografih se vrti Izbrisana, film Siolovega kolumnista Mihe Mazzinija, ki je ponovno odprl razpravo o dogajanju v začetku devetdesetih in posledicah izbrisa, ko je država več kot 26 tisoč tujcem iz republik nekdanje Jugoslavije ukinila pravico do stalnega prebivališča v Sloveniji.

Zato ponovno objavljamo članek iz leta 2012 o mitih, ki še vedno krožijo o izbrisanih. Članek smo posodobili z aktualnimi podatki.

"Izbrisani zahtevajo slovensko državljanstvo."

Ne drži. Izbrisani ne zahtevajo državljanstva, ampak želijo, da se jim prizna pravica do stalnega prebivališča v Sloveniji, ki so jo imeli že pred osamosvojitvijo. Po osamosvojitvi bi torej (p)ostali tujci s pravico do stalnega prebivališča v Sloveniji. To pravico jim je slovenska država odrekla oziroma jo je "izbrisala" 26. februarja 1992.

"Niso jih izbrisali, zato poimenovanje 'izbrisani' ni primerno."

Fizično njihovih imen niso izbrisaIi. Ime se nanaša na izgubo (izbris) pravice do stalnega prebivališča v Sloveniji, ki so jo imeli pred osamosvojitvijo. Takrat so v matičnih uradih na osebne kartone izbrisanih ob datumu 26. 2. 1992 napisali "Postal tujec" in kartone izločili v posebno mapo. Drugi tujci (Avstrijci, Nemci in drugi), ki so takrat živeli v Sloveniji, so medtem v novi državi ohranili status tujcev s stalnim prebivališčem.

"Lahko bi si uredili slovensko državljanstvo."

Drži. Slovenija je vsem državljanom nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan plebiscita (23. december 1990) urejen status stalnega prebivališča, ponudila državljanstvo. Zakaj izbrisani niso vložili vloge? Razlogov je več. Nekaj jih je bilo prepričanih, da so slovenski državljani, saj so se rodili v Sloveniji. Nekateri o tem niso bili obveščeni (obveščalo se je le prek medijev), nekateri pa so zgolj želeli ostati bosanski, srbski, hrvaški ... državljani, a s pravico do stalnega prebivališča, ki so jo imeli še pred osamosvojitvijo. Nekateri pa so vlogo za državljanstvo vložili, a je bila zavrnjena.

Trendi "Od vlade do vlade se je izbris vlekel kot plesen, ki je okužila vso slovensko družbo" #intervju

"Država jih je obvestila, da se jim spreminja status in da naj si ga uredijo."

Ne drži. Po podatkih, ki smo jih pridobili iz enega od matičnih uradov, so jih obvestili šele, ko se jim je status že spremenil v status tujcev brez pravice do stalnega prebivališča. Takrat so jih pozvali, naj si status uredijo, kar je bilo za veliko izbrisanih nemogoče, saj so ostali brez dokumentov (glej spodnji odgovor).

"Tudi po izbrisu bi si lahko uredili status tujca s stalnim prebivališčem v Sloveniji."

Formalno da, a realno je bilo za mnoge to nemogoče. Veliko si jih je statuse tudi uredilo, mnogi pa zaradi vojne niso mogli v države nekdanje SFRJ, da bi si uredili nove dokumente (osebne izkaznice, potne liste ...), ki so jih potrebovali za pravilno izpolnjeno vlogo v Sloveniji. Poleg tega so slovenske oblasti večini izbrisanih uničile slovenske oziroma jugoslovanske dokumente, zato niti fizično niso mogli prestopiti meje.

"Izbris je bil zakonit."

Ne drži. Slovensko ustavno sodišče je večkrat ugotovilo, da je bil izbris nezakonit, zakonodajalcu pa naložilo, da izbrisanim retroaktivno vrne status stalnega prebivalca. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (2010, 2012, 2014) je ugotovilo, da izbris in njegove posledice predstavljajo kršitev človekovih pravic in Sloveniji naročilo, naj pripravi sistem odškodnin.

"Večina izbrisanih je vojakov JNA in agresorjev."

Ne drži. Od 25.671 izbrisanih je bilo samo okoli 500 posameznikov (torej približno dva odstotka) zaposlenih v JLA (večina teh ima slovenske družine). Nihče od njih nikoli ni bil obsojen za kakršnokoli dejanje proti slovenski državi. Med izbrisanimi je bilo sicer 14.775 moških, 10.896 žensk, od tega dobra petina otrok.

"Med izbrisanimi ni bilo posameznikov, rojenih v Sloveniji."

Ne drži. Med njimi se najdejo tudi takšni, ki so se rodili in vse življenje živeli v Sloveniji, a so bili vseeno izbrisani. Do tega je prihajalo pri otrocih iz mešanih zakonov. Po takratni zakonodaji so se starši ob rojstvu morali odločiti, katero republiško državljanstvo bo imel otrok. Če se niso odločili za slovensko, se je tak posameznik po osamosvojitvi lahko znašel med izbrisanimi. Tako so tudi ljudje, ki nikoli niso živeli zunaj Slovenije, v Sloveniji postali tujci. Ena takšnih je Mirjana Učakar.

"Kaj sploh protestirajo, pravica do stalnega prebivališča ni tako pomembna."

Ne drži. V Sloveniji ogromno pravic izhaja prav iz pravice do stalnega prebivališča. Izbrisani so zaradi izgube statusa stalnega prebivalca izgubili službe, zdravstveno zavarovanje, pravice socialnega varstva, niso se mogli šolati in podobno. Mnogo jih je zato zapadlo v revščino, številni so bili izgnani ali pa se v Slovenijo niso mogli vrniti.

"Številka izbrisanih se spreminja, nihče točno ne ve, koliko jih je."

Leta 2002 je veljalo, da je izbrisanih 18.305, leta 2009 so jih našteli 25.671. Alenka Pšeničnik z ministrstva za notranje zadeve je aprila 2010 na zaslišanju pred komisijo DZ, ki je preučevala odgovornost funkcionarjev za različna štetja izbrisanih, dejala, da je do različnega števila prišlo zato, ker se bile elektronske evidence dopolnjene s podatki iz ročne evidence.

Izbris se je zgodil v času Demosove vlade, ki jo je vodil Lojze Peterle. Foto: Bor Slana

"Za izbris je kriva Demosova vlada"

Izbris se je zgodil, ko je Slovenijo vodila prva vlada v samostojni Sloveniji, t. i. Demosova vlada pod vodstvom Lojzeta Peterleta. Takrat je ministrstvo za notranje zadeve, ki ga je vodil Igor Bavčar, upravnim organom izdalo centralno interno navodilo, da naj izbrisanim odvzamejo pravico do stalnega prebivališča. Pristojni državni sekretar na ministrstvu je bil Slavko Debelak. Tudi vse kasnejše vlade Janeza Drnovška nezakonitosti izbrisa niso popravile.

Razsežnosti izbrisa so se pokazale šele deset let po izbrisu, leta 2002, ko je javnost prvič izvedela, da naj bi bilo izbrisanih več kot 18 tisoč (kasneje se je izkazalo, da jih je celo več kot 26 tisoč).

"Zadeva z izbrisanimi je rešena."

"Ne. Slovenija je status vrnila približno 11 tisoč izbrisanim. Primeri vseh preostalih 15 tisoč ljudi so nerešeni. Ti so sicer že pred leti večinoma zapustili Slovenijo. Potekajo še izplačila in odškodninske tožbe proti Sloveniji.

"Slovenijo bodo odškodnine zaradi izbrisa stale milijone evrov."

Da. Evropsko sodišče za človekove pravice je v primeru Kurić in drugi proti Sloveniji leta 2012 vladi naložilo, da pripravi sistem odškodnin. Vlada je izbrisanim ponudila 50 evrov za vsak mesec izbrisa (evropsko sodišče je sicer šestim tožnikom v tej sodbi prisodilo 250 evrov na mesec). Zagovornik človekovih pravic, pravnik Matevž Krivic, je znesek označil za sramoten. Velika večina izbrisanih se je kljub temu odločila, da ta znesek sprejme. Po podatkih ministrstva za javno upravo je država do 20. 3. 2019 prejela 8.178 zahtevkov in posameznikom priznala okoli 26,5 milijona evrov odškodnin (izplačanih pa je bilo dobrih 24,5 milijona evrov).

Le majhen odstotek izbrisanih se je odločil, da gre v tožbo. Državno odvetništvo je v zvezi z izbrisanimi prejelo 435 zadev. Skupna zahtevana vrednost vseh zahtevkov znaša okoli 17.340.000 evrov. O veliki večini tožb še ni odločeno, zaključenih je 90 zadev, do zdaj pa je državno odvetništvo v vseh tožbah izbrisanih izplačalo za 174.440 evrov odškodnin in odvetniških stroškov, so nam sporočili z Državnega odvetništva.

(Poslanci so sicer najprej omejili skupno višino denarne odškodnine, ki se lahko dosodi izbrisanim, a je ustavno sodišče omejitev ocenilo kot protiustavno, zato je državni zbor konec leta 2018 sprejel novelo zakona, po kateri višina ni več omejena. Hkrati spremenjeni zakon zamudne obresti od denarne odškodnine za škodo zaradi izbrisa omejuje do višine glavnice.)

Novice Poslanci ukinili omejitev višine odškodnin za izbrisane