Miha Mazzini: Izbrisana

Nisem se mislil odzvati, potem pa sem nedavno prebral "desnega" komentatorja, da ceni Draga Jančarja ravno zato, ker je pisatelj, ki ve, kje mu je mesto - da je tiho. Pri čemer si domišljam, da bi "levi" komentator takoj nasprotoval in ostro dodal - ni res, enkrat na leto lahko grmi s prižnice na proslavi za osmi februar.

Mar slovenskemu pisatelju res ne preostane drugega kot izbira med molkom in praznim ritualom, ki že patetičen ni več?

Zgodovina pisateljevanja na Slovenskem

Ko sem izvedel za izbris, sem naivno pričakoval, da v tem trenutku za tipkovnice sedajo legije slovenskih pisateljev in pisateljic. Bil sem mlad in nisem še dobro poznal lastnega okolja in kulture slovenstva. Osnovno, kar morate vedeti, sem položil v usta eni od oseb v filmu: "Majhna država smo, v kateri moraš neprestano paziti, komu se boš zameril." Kar seveda velja za vse prebivalce, ne le pisatelje.

Mnenja Miha Mazzini: Čudežna beseda, ki bo spremenila Slovenijo

Pisatelji so v socializmu resnično imeli poseben status - oblast se jih je bala. Naivni komunisti so bili še tako v 19. stoletju, da so mislili, kako umetnost lahko "pokrene" množice in jih vrže z oblasti. Preberite Kocbekov povojni dnevnik in izvedeli boste o boju za vile in bazene, nagrado za pridne. Te so se sicer v zrelem socializmu zmanjšale, a še vedno so se našla stanovanja in navidezne službe.

Osamosvojitev je s tem v precejšnji meri pometla in danes mladi lahko o tem le zavistno sanjajo in se borijo za ostanke in malenkosti. Nagrade so se zmanjšale, a še vedno obstajajo. Predvsem pa se družba ni povečala in se je v številnih pogledih celo bolj zaprla.

Zato previdno in po načelu: kdor molči, se stotim prilizuje.

Vsi razlogi za tišino

Poglejte samo spored slovenskih gledališč - kakšno zrcalo pa ta zvrst, ki zmore reagirati najhitreje, drži slovenski družbi ali sodobnemu svetu? In kakšno prijetno presenečenje je bil letošnji spored portoroškega filmskega festivala, saj večina celovečercev ni gledala samo v svoj popek.

Če bolečih tem ne obdelamo sproti, udarijo na plano v naslednjih generacijah, ponavadi v tretji, kot obljublja Biblija. Tako se sedaj ukvarjamo z drugo svetovno vojno in povojnimi poboji.

"Pisateljevanje je samotno in naporno delo. A paradoksalno gre pisatelj v samoto zato, da se iz nje vrne z izdelkom, s katerim poskuša družbo povezati." Foto: Ana Kovač

Mnenja Miha Mazzini: Česa na proslavi ne boste slišali

Ta trenutek pa v naši bizarni normalnosti premoremo vse mogoče, od pisatelja, ki v tujini govori točno to, kar želijo slišati, vključno s sladkim stališčem do migrantov, doma pa si ne upa pisniti, do onega, ki se mu ne zdi vredno nastopiti s svojimi stališči, saj je "čisto vsem kristalno jasno", kaj je prav in narobe.

Vsi razlogi za javne nastope

Sprehodite se po Facebook straneh naših intelektualcev in pisateljev in ugotovili boste, da jih je precej zelo družbeno angažiranih, a v Izraelu in Palestini. Oni dan sem naletel na debato, kjer so na tipkovnico padala obskurna politična imena izraelskega parlamenta - naši komentatorji vedo vse, vsakega si upajo kritizirati, hkrati pa se mi, kljub težkemu položaju Palestincev, vseeno zdi, da bi morali pometati malce bližje domu. Ne morem pa se otresti misli, da izboru kritik pomaga tudi prislovičen antisemitizem teh krajev (berite Cankarja, recimo).

(Spotoma poglejmo začetek opisa zadnjega romana Andreja E. Skubica: "Upokojeni častnik izraelske vojske Avishai Bronfman  …" Nedvomno gre za delo, ki si ga na zasedenih območjih podajajo iz rok v roke in poljubljajo avtorjevo ime na platnici.)

Da ne bi komu delal krivice: v zadnjem mesecu je na tapeti Venezuela, ki jo razgledani Slovenci spremljajo tako goreče kot tekmo med dvema nogometnima kluboma.

Kot sem zapisal v kolumni Male pi*kice, se slovenski politični junak aktivira tam, kjer je varno, od Izraela do Venezuele, ne pa doma. Takole: protestiraj globalno, prilizuj se lokalno.

Mnenja Miha Mazzini: Usoda slovenskega junaka

Hollywood

Skubic filmu Izbrisana najbolj zameri "Hollywood", kar moram razložiti. Najprej mlajšim bralcem: ne, v filmu ne nastopajo super junaki, marveč čisto navadni ljudje. Skubic izraz uporablja v pomenu svoje generacije: film nam prebudi čustva, kar je nekaj slabega.

Enačenje čustev z nečim slabim ni tako običajno, kot se zdi določenim generacijam, in nikakor ne velja po celem svetu in ni od zmeraj.

Če pogledamo zgodovino slovenskega filma, vidimo, da, recimo, film Dolina miru vključi oboje, razum in čustva, ter ga ni sram ne prvega in ne drugega. Prelomnico je pomenil vdor francoskega intelektualizma, ki se je spacal s slovenskimi kompleksi majhnosti, in s filmom Ples v dežju so čustva postala nezaželena, znak nečesa nižjega, neintelektualnega, celo nemestnega, vaškega (spotoma, Ples v dežju ni drugega kot zatrta čustva in nepotrebno trpljenje zaradi tega).

Še danes lahko zasledite v precej slovenskih filmskih kritikah podton v slogu: češ, film me je čustveno pretresel, torej ne more biti umetnost! V življenju sem nasedel mnogočemu, a tej trapariji nikoli.

Naloga umetnosti je ravno ta, da nas razgiba čustveno in razumsko, da nas premakne v srcu in v umu.

"Ko sem izvedel za izbris, sem naivno pričakoval, da v tem trenutku za tipkovnice sedajo legije slovenskih pisateljev in pisateljic. Bil sem mlad in nisem še dobro poznal lastnega okolja in kulture slovenstva." Foto: Tina Deu

Mnenja Miha Mazzini: Reševanje goljufa Kobala

Mala gospa, velika vojna

Apokrifna zgodba pravi, da sta se leta 1862 srečala predsednik  Abraham Lincoln in pisateljica Harriet Beecher Stowe, ki je napisala roman Koča strica Toma. Predsednik ji je dejal: "Vi ste torej ta drobna gospa, avtorica knjige, ki je začela to veliko vojno."  (vir)

Junaki tega romana so črnci in bralci so nenadoma ugotovili, da berejo o - ne boste verjeli - čisto navadnih ljudeh. Oni so nenadoma postali mi. Če v nekom ugledate človeka, ga je težko zatirati, mučiti in ubijati.

Skubičev strah pred čustvenim zbujanjem gledalcev je pomemben, ker zadene v srčiko problema, čeprav, menim, se tega ne zaveda. O izbrisanih vlada mučen molk, izbris je postal nekakšna nečedna družinska skrivnost. Občasno se vsujejo zaničevalni komentarji o Drugih, ki so paraziti in prebrisanci, izkoriščevalci, nikakor ne mi, pošteni Slovenci. V resnici je seveda prva slovenska vlada umetno naredila nas in njih - ločnica naj bi bil le kraj rojstva. Kje ste rojeni, vas nikakor karakterno ne označuje in ni vaša krivda, verjemite.

Mnenja Miha Mazzini: 2018: izbor groženj in besnenja

Priprave na naslednji izbris

Lani, torej konec leta 2018, je "komisija DZ [predsednik Matej Tonin] sprejela predlog priporočila za okrepitev varnosti v Sloveniji" (vir), v katerem "opisujejo ključne varnostne grožnje in tveganja", ki prežijo na nas.

A glej, niti z besedo ne omenijo tihega madžarskega kupovanja Prekmurja in korakanja italijanskih fašistov vedno bliže meji, celo spora s Hrvaško ne.

Namesto tega beremo o hujši grožnji: "17 odstotkov v Sloveniji živečega prebivalstva ni rojenega v Sloveniji" (vir).

Leta 1992 so drugi ljudje ocenjevali varnost Slovenije in ugotovili, da so nam nevarni tisti, ki so bili rojeni v republikah bivše Jugoslavije. Nakar je nekdo pripomnil: "Dajmo jih izbrisati!" in očitno se jim je zdela ideja tako genialna, da so jo uresničili.

Šestindvajset let kasneje nova generacija premišljuje o istem in najde istega krivca. Le da tokrat svojo paranojo razširi kar na vse, ki se niso rodili v Sloveniji. Sedaj lahko le čakamo, da bodo izbrisali 17 odstotkov prebivalstva.

Slovenski umetniki

In tu leži velika krivda slovenskih umetnikov. V vseh teh letih nismo ustvarili zadosti del, s katerimi bi pokazali, da so izbrisani le navadni ljudje. Da ste lahko dober ali slab človek, prijazen ali sovražen, ne glede na to, kje in komu ste se rodili. Slovenska literatura, drama in film niso iz izbrisanih Drugih naredili spet Nas. Ker njihovih zgodb ni v umetnosti, so torej dvakrat izbrisani, kot državljani in kot ljudje.

Čustva in razum

Film Izbrisana zaradi mene lahko zmerjate tudi s tem, da je čustven. Hotel sem narediti intimno pripoved o posledicah, ki jih imajo odločitve politike, in po reakcijah občinstva vidim, da se nam je posrečilo. Do sedaj sem že nekajkrat šel po predstavi na oder in pogled na pretresene obraze v dvorani je nekaj, česar ne bom pozabil.

Še vsakič do sedaj pa so ljudje po nekaj minutah ganjene tišine spregovorili in so se hoteli pogovarjati, kar pomeni, da jim je film nahranil tudi razum. V Trstu so nas organizatorji vrgli ven ob pol enih ponoči naslednjega dne, češ, da sedaj pa res morajo zapreti dvorano.

Pisateljevanje je samotno in naporno delo. A paradoksalno gre pisatelj v samoto zato, da se iz nje vrne z izdelkom, s katerim poskuša družbo povezati. Pa četudi se mu ne posreči več, kot da en sam človek v drugem ugleda sočloveka, je storil svojo dolžnost. Ne delam si utvar, moč posameznika je zelo omejena. Še vedno, pri svojih letih, pa nepopravljivo naivno mislim, da mora vsak od nas narediti vsaj tisto malo, kar lahko. Več od molka v literaturi in sikanja po družbenih omrežjih.