SiolNET. Siol Plus Kolumne
Miha Mazzini
Miha Mazzini
O kolumnistu
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Male pi*kice

4

termometer

Po objavah na Facebooku sodeč smo Slovenci izjemno družbeno angažirani; visoko moralni, pošteni kot iz Trstenjakovih knjig, ne prenesemo krivic, obenem pa imamo sokolji in povsod prisoten pogled.

Ta hip, na primer, se v neki vasi na Kitajskem pripravljajo k pasji pojedini in že ostro protestiramo! Dan prej smo zavzeli moralno držo nad pokolom v Ameriki in tako dalje. Za vse vemo, kako bi morali ravnati in kaj storiti in, kar je najbolj pohvalno, vse tudi povemo.

Po drugi strani pa, če pogledamo stanje v Sloveniji ... Je kovačeva kobila res vedno bosa? Kako to, da vsi ti pokončni in odločni ljudje na domačem terenu prenašajo vso to lopovščino, korupcije, apatijo in razpad sistema? Kako gre torej praksa skupaj z našo teorijo na Facebooku? Pisatelj A. Decembra lani je v Dnevniku izšel članek Mojce Pišek o tem, kako založba Beletrina utrjuje svoj vpliv v agenciji, ki deli denar pisateljem in založbam.

Zjutraj sem prižgal računalnik in Facebook mi je sam ponudil odločen odziv znanega slovenskega avtorja, imenujmo ga le pisatelj A, ki je ostro zapisal, češ, bravo Mojca, tako se piše, razkrinkaj tega Mitjo Čandra (skupaj z Alešem Štegrom vodjo Beletrine) in tako dalje. Imel sem nujno delo, zato sem si rekel, da se bom k zapisu vrnil pozneje. In ko sem se, že čez kakšno uro – ga ni bilo več.

Pisatelj A je pustil svoje protestne izjave proti kapitalizmu, neoliberalizmu, bombardiranju Gaze nedotaknjene, le nestrinjanje z založbo Beletrina je pobrisal.

Zakaj?

Del dneva po zbujanju in pred spanjem je zelo poseben. Strokovno mu pravijo hipnagogično stanje, ko razum še ni čvrsto v sedlu in je zato najbolj ploden del dneva za razne ideje. Predstavljam si, da se je pisatelj A zbudil, na eno oko pogledal novice, prebral članek in ga takoj delil – nato pa šel v kopalnico, mogoče skuhal kavo, se dokončno zbudil – in polil ga je grenki znoj!

"Pa kaj počnem? Beletrina torej prevzema tudi moj vir financiranja, vse, od česar živim, in jaz, osel, proti njim protestiram! Kako si lahko kaj takega privoščim? Saj se jim lahko še zamerim!"

Takoj je stekel pobrisat svojo odločno izjavo.

Teritorij vpliva Slovenski pisatelj A je s svojim oskubljenim pogumom deloval pametno, saj seveda ni nor, da bi grizel roko, ki ga bo mogoče kmalu hranila. Njegov primer ni nič posebnega, le da je ubogi protestnik vsa imena v svoji izjavi opremil z aktivnimi povezavami, da so vpleteni brali in se mu je kulturniška srenja veselo smejala za hrbtom. A kolumne si ne bi zaslužil, če ne bi bil simptom množičnega pojava, ki ga lahko strnem v naslednje pravilo: protestiramo tam in proti tem, ki nam ne morejo zameriti, in za kar nam ni treba prevzeti nobene odgovornosti.

Kar ima za posledico ravnanje naslednje vrste:

1. Na Facebooku ponorite zaradi Kitajcev, ki jedo pse v Yulinu. Poveste jim svoje in se dobro počutite, pravičnik ste, ni kaj. Za povrh boste dobili za objavo veliko lajkov. Če so bili vaši predniki lakaji, ste zdaj vi lajkaj.

2. Greste na sprehod in zagledate lokalnega politika ali župana, kako brca psa. Takoj priskočite in mu pomagate, navežete tudi pogovor: "Gospod, kako grozni so ti psi, kako trdo kožo imajo, da nas podplati kar pečejo." Počutite se dobro, ker ste poskrbeli za lokalne zveze, od katerih sta odvisna vaš kruh in namaz na njem. Otroci vam bodo hvaležni.

3. Zvečer bentite čez politikovo/županovo ravnanje na anonimnih forumih in razpošljete nekaj anonimk, saj, ko je dneva konec, ne smete pozabiti, kdo ste – pravičnež! Otroci vas bodo občudovali.

Ravnanje pisatelja A nas je torej naučilo pomembnega pravila brezhrbteničarstva: protestiraj globalno, prilizuj se lokalno.

Ojej, porečete, saj to je preveč omejujoče, mar res ne morem protestirati tudi lokalno? Lahko, a previdno. Naj nam za učbenik uspešnega preživetja spet ponudijo navdih objave pisatelja A: kadar protestira proti domačim osebam, vedno izbere nemočne.

Če proti drugim pisateljem, najde le take, ki nočejo biti del mehanizma za deljenje denarja in niso člani žirij. Pa starejši morajo biti – pri mladih nikoli ne ve, kaj bodo postali v življenju. Skratka, ravnajte kot mišičasti pretepač, ki se spravlja le nad starke.

Tudi domačih politikov se lahko lotite, a pri teh res nikoli ne veste, kdaj so povsem nokavtirani. Tako je pisatelj A pogosto imel na tapeti Janeza Janšo, ko je bil ta na najnižji točki; odkar je iz zapora in mu priljubljenost raste, naš protestnik o njem molči.

Z veseljem bom bral njegove objave, če po volitvah SDS prevzame kulturno ministrstvo.

(Naj za trenutek prekinem kolumno in primerjam ravnanje pisatelja A s svetlim zgodovinskim zgledom:

"Napoleonovo vračanje je z velikimi naslovi svojih uvodnikov najbolje opisal pariški časopis Monitor. 9. marec 'Korziška pošast je pobegnila z Elbe.' 12. marec: 'Prikazen se je privlekla do Grenobla.' 13. marec: 'Tiran je že v Lyonu in izvaja teror.' 18. marec: 'Uzurpator se približuje prestolnici.' 20. marec: 'Napoleon bo jutri opoldne prispel pred mestno obzidje.' 21. marec: 'Imperator je že v Fontainbleauju.' 22. marec: 'Sinoči je Njegovo cesarsko veličanstvo vkorakalo v Pariz.'"(vir))

Porečete: joj, ampak, kakšno mnenje bom imel o samem sebi, če se bom dan za dnem slinil po močnejših? Preprosto: najti morate ventile za sproščanje. Zakaj ne bi protestirali proti dogodkom na drugem koncu sveta, na katere tako ali tako nimate vpliva? To je pomemben element laganja samemu sebi in brez tega ste težko priliznjenec, ki ima o sebi dobro mnenje.

Ko svetovno vprašanje postane lokalno Zanimiv obrat se zgodi, kadar nekaj tam daleč postane tisto tu blizu. Imigranti prihajajo na obale Evrope že dolgo in imeli so močno podporo v slovenskih pravičnikih Facebooka. Kako so jim stali ob strani! Kako so navijali zanje! Kako so se zgražali nad Evropo!

Potem pa smo lahko brali novico, da naj bi jih vsaka država sprejela določeno kvoto, Slovenija 495.

V trenutku je navijanje potihnilo in ni ga več nazaj. Pod novico na RTV-portalu je 27 strani komentarjev in videti je, da so vsi ostro in žaljivo proti.

Zanimivo, mar ne?

Paranoja Če ste se kdaj vprašali, zakaj pri nas vsak dogodek opremimo s teorijo zarote in vedno iščemo skrite vzroke, pomislite na to, da je v družbi, kjer nič ni izrečeno v obraz, ampak vse zašepetano za hrbtom, zarota običajni način delovanja in vse drugo meji na čudež.

Nasveti mladim Da ne bi starši te kolumne skrivali pred otroki, naj dodam didaktični razdelek: da, prilizujte se! To je normalna in občečloveška lastnost za doseganje rezultatov. Sploh v majhnem narodu, kjer vsak pozna vsakega in z njim preživi vse življenje – zakaj bi si ga oteževali in krajšali?

Če mi ne verjamete, vzemite kak prospekt za vadbo joge. V vsakem piše, da je pogoj za zdravo in dolgo življenje gibčna hrbtenica. Predstavljajte si, kako gibčna mora šele biti, če je želatinasta? In kako dolgo in zdravo boste živeli, če je sploh nimate?

Slovenska težava Prilizovanje vsevprek je še posebej primerno za narod pod tujim gospodarjem in/ali pod diktaturo. Z obojim imamo bogate izkušnje. V samostojni državi pa postane totalna lizaška harmonija težava: če se v družbi prilizujejo čisto vsi, družba propade, saj povsem izgubi stik s stvarnostjo.

Predstavljate si pomočnika kapitana na potapljajočem Titaniku, kako svojemu šefu govori: "O, kako vi dobro šofirate, šef! O! In to ne samo levo in desno, marveč tudi navzdol!"

Nekdo, občasno, preprosto mora razpočiti balon prilizovanja in poskrbeti za stik z realnostjo. Ker so lastnosti ponavadi razporejene po populaciji po normalni distribuciji, imamo tudi pri nas nekaj odstotkov žvižgačev; ljudi, ki po svojem značaju ne morejo držati zaprtih ust. Večja težava je molčeča večina, ki jih takoj stigmatizira in izloči, saj kvarijo utvare.

In potem, v taki družbi, ki noče resnice in hoče zgolj in samo laž, skopirajo ureditev iz družb z nekajstoletno tradicijo demokracije in javne debate: postavijo direktorja in nad njim nadzorni svet. Ha, ha, ha! Kakšna komedija! Ker se potem nadzorniki in direktor srečajo na sestanku in drug drugemu pihajo na dušo. Želite strašno misel? Tukaj je: med nami so ljudje, ki so Igorju Bavčarju govorili, da je poslovni genij. In to s sestanka na sestanek. Ni čudno, da ga boli srce, odkar so izginili.

Še kakšno bolj strašno misel? Izvolite: Slovenija ne vodi evidence zdravniških napak. Mar si upate svojemu zdravniku povedati, da je storil napako? Si ga upate prijaviti? Prav tako ne vodimo evidence kakovosti šol in drugega. Ne vodimo ničesar, s čimer bi se lahko komu zamerili.

Jasno mi je, da ne bo kar ves narod nenadoma postal pogumen in kritičen; ljudje smo narejeni za beg pred realnostjo. Trdim le, da bi potrebovali le nekaj odstotkov več ljudi, ki bi si upali spregovoriti na pravih mestih, v obraz, ne za hrbtom. Na pamet rečeno, par sto ljudi, dobro razporejenih, lahko razbije zdajšnje lizanje pet drug drugemu. Najprej celo en sam, če ga okolica ne bi takoj razglasila za konfliktno osebo in ga izločila, če bi postal zgled in bi dobil podporo okolja.

Vesela novica Skratka, hotel sem reči le: Slovenija je najboljša mogoča država, kar jih lahko zgradijo male pi*kice. Z vsakim molkom, ki si ga privoščite tam, kjer bi morali končno spregovoriti, postaja le še boljša.

Če želite drugačno državo, potem za trenutek odložite pse na Kitajskem in se polotite težave pred svojim pragom. In ta ni na Facebooku, anonimnem forumu ali za šankom.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin