SiolNET. Novice Slovenija
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Začnimo igrati hrvaško igro #analiza

10

termometer

Borut Pahor, Jadranka Kosor
Foto: STA

Deset let po “fantastičnem dnevu”, podpisu sporazuma o arbitraži med Slovenijo in Hrvaško, njunu odnosi še nikoli niso bili hladnejši. Kdo je odgovoren za “izgubljeno desetletje”? Kakšna je bila igra Hrvaške? In katere so napake, ki jih je v tem času storila Slovenija?

“Kakšen fantastičen dan.”

Ko sta Borut Pahor in Jadranka Kosor 4. novembra 2009 podpisala sporazum, s katerim sta se Slovenija in Hrvaška dogovorili, da bo mejo med državama določilo arbitražno sodišče v Haagu, takratni predsednik slovenske vlade ni skrival zadovoljstva. Zdelo se je, da smo priča novemu začetku. Da sta obe državi zaprli poglavje mučnih odnosov, ki se je vleklo že od osamosvojitve in takratnih, v resnici javno nikoli ne docela znanih, dogovorov in (orožarskih) poslov.

Vsi skupaj se ne bi mogli bolj motiti. Danes, deset let po “fantastičnem dnevu” v Stockholmu, odnosi med Ljubljano in Zagrebom še nikoli niso bili hladnejši. Kdo je torej odgovoren za “izgubljeno desetletje”? Kakšna je bila igra Hrvaške? In katere so napake, ki jih je v tem času storila Slovenija?

Jadranka Kosor in Borut Pahor Novice Deseta obletnica podpisa in vzklika: Kakšen fantastičen dan #arbitraža #video

Zgodba brez pravega zmagovalca

Arbitražna zgodba se je končala brez pravega zmagovalca. Medtem ko Hrvaška meje, kot so jo zarisali arbitražni sodniki, ne priznava, je Slovenija bolj ali manj vse stavila na spoštovanje mednarodnega prava.

V tej (recimo ji) naivnosti je ob šibkem lobistično-diplomatskem aparatu trčila ob bruseljsko “realpolitiko” in tamkajšnja politično-prijateljska razmerja. Predvsem med predsednikom hrvaške vlade Andrejem Plenkovićem, Jean-Claudeom Junckerjem in drugimi prijatelji iz Evropske ljudske stranke (EPP), ki se je prejšnji mesec razgalilo ob zadnjem bruseljskem darilu – pozitivnem mnenju za vstop Hrvaške v schengensko območje.

Nekdanji predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker in hrvaški premier Andrej Plenković. Nekdanji predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker in hrvaški premier Andrej Plenković. Foto: STA

Če Slovenija ni dosegla svojega cilja, torej hrvaškega priznanja meje, je Hrvaška dosegla oba. Danes je članica EU. Hkrati počasi, a vztrajno potiska arbitražno sodbo v pozabo. Tudi v EU, kaj šele v širši mednarodni skupnosti, spor med Slovenijo in Hrvaško že dlje časa ne zanima več nikogar. Še najmanj kot model za reševanje drugih mejnih problemov na Balkanu, saj največje članice EU nimajo več nikakršnega interesa za njeno širitev.

Nepovratno zastrupljeni odnosi

A ta zmaga je bolj pirova. Hrvaška, ki ima številne gospodarske, demografske in družbene probleme, je namreč velike napore in prijateljske vezi v zadnjih treh letih izkoriščala zgolj za ohranjanje mejnega “statusa quo”, ki ji ne bo prinesel nobenega razvojnega ali drugega preboja.

Za nameček njena politika nasprotuje odločitvi, ki za Hrvaško dejansko ni slaba. Prinaša ji večji del Piranskega zaliva kot recimo sporazum Drnovšek-Račan iz leta 2001, Sloveniji pa ne zagotavlja teritorialnega stika z odprtim morjem, ampak zgolj koridor. Širšega načrta, ali in kako sploh rešiti problem, v Zagrebu nimajo. Njihov cilj je verjetno le neskončno kupovanje časa.

Tako ni presenečenje, da so odnosi med sosedama danes skoraj nepovratno zastrupljeni in razdraženi. Srečanj na najvišji ravni ni, če odštejemo predsedniško. Novi slovenski veleposlanik v Zagrebu Vojislav Šuc je skoraj tri mesece čakal na agrema, kar je bilo v diplomatskih krogih dojeto kot jasno sporočilo o (ne)zaupanju med državama.

arbitraža

Gospodarska in obveščevalna vojna

Še več, Hrvaška in Slovenija, njena tretja največja uvozna in izvozna partnerica, sta že nekaj časa v tihi gospodarski vojni. To je najbolj vidno pri dogajanju okrog Mercatorja, pred tem pa ob sanaciji Cimosa. Že pred tem sta Agrokor in hrvaška živilska industrija pripravila teren za razširitev v Slovenijo, ki je šele leta 2017 odgovorila s blokado prevzemnih načrtov rovinjske Adris Grupe s Pozavarovalnico Sava. Večjih slovenskih investicij ni bilo, če odštejemo Impolov nakup šibeniške tovarne TLM.

Tudi na obveščevalni fronti je bilo v zadnjih letih burno. Razkritje prisluhov Ivana Tolja, lobista hrvaške vlade, ki je želel v njenem imenu vplivati na poročanje POP TV, so v domači obveščevalni skupnosti dojeli kot odgovor na ponižanje iz leta 2015.

Takrat so hrvaške tajne službe prek časnika Večernji list in srbskega tabloida Kurir v javnost lansirale prisluhe med slovenskim arbitrom Jernejem Sekolcem in agentko vlade Simono Drenik, s katerimi so hrvaški politiki dokazovali “kontaminiranost” arbitraže. Krožijo celo informacije, da hrvaške obveščevalne lovke segajo tudi v nekatere slovenske politične stranke in samooklicane medije.

Pravzaprav je arbitraža le vrh ledene gore problemov med državama. Ti segajo od Nove Ljubljanske banke (NLB), ki ji hrvaška sodišča prisojajo plačila obveznosti njene predhodnice LB, do nikoli rešenega vprašanja skupnega odlagališča jedrskih odpadkov iz krške nuklearke.

Ludo Bammens Posel danes Razkrivamo: koga je klical lobist hrvaške vlade? #arbitraža #video

Zakaj so na Hrvaškem enotni, v Sloveniji pa nikoli ne?

Gledano za nazaj je med slovensko in hrvaško politiko vendarle ključna razlika – če je prva vedno znova razklana, druga ne glede na barvo vladajoče stranke sledi isti liniji, ki jo v resnici določa diplomatski aparat z nekaterimi “večnimi” sivimi eminencami.

Ivo Sanader in Janez Janša Ivo Sanader in Janez Janša Foto: Bojan Puhek

Hrvaška stališča so že od leta 2002, ko je sabor zavrnil sprejetje sporazuma Drnovšek-Račan, domala enaka. V odnosih s Slovenijo želijo teči kroge in jih vedno znova vračati na začetek. Pri dvostranskih pogovorih sta vztrajala tako Ivo Sanader kot danes Andrej Plenković, pri čemer želijo občasno dati na mizo tudi paketno reševanje vseh težav, ko jim to ustreza. Pri vprašanju schengna recimo ne.

Ves čas se je vedelo, da bo Hrvaška izkoristila vsako priložnost za izstop iz arbitraže. Žal jo je naposled dobila – s prisluškovalno afero, v kateri do danes ni bila docela pojasnjena vloga slovenskega arbitra Sekolca (za njegovo sogovornico Simono Drenik je danes jasno, da je bila čista). Prizadevanja obveščevalnih in drugih služb južne sosede so verjetno še okrepile predhodne prostodušne izjave nekdanjega ministra za zunanje zadeve Karla Erjavca, ki je na eni od lokalnih televizij govoril o “neformalnih informacijah” z arbitražnega sodišča.

Andrej Plenković, Angela Merkel Novice Arbitraža: Plenković ujezil Slovenijo, a zakaj je v resnici moral k Merklovi?

Delali smo napake. Katere?

V istem času Slovenija ni zavzela konsistentne drže. Prva vlada Janeza Janše je leta 2005 nespametno odstopila od sporazuma Drnovšek-Račan, ki ni rešil le problema meje, ampak tudi NLB in nuklearke. Odnose s Hrvaško je “resetirala”, s tem pa storila prav to, kar so v Zagrebu ves čas želeli.

Z vztrajanjem pri sporazumu Drnovšek-Račan bi se lahko v Sloveniji izognili mučni epizodi z blokiranjem hrvaških pristopnih pogajanj. Morda bi si druga vlada Janeza Janše prihranila tudi podpis sporazuma v Mokricah, ki naj bi rešil NLB pred zahtevki hrvaških bank, a ga v Zagrebu že več let serijsko kršijo. Enako kot recimo sporazum, ki slovenskim ribičem omogoča plovbo ob zahodni obali Istre.

Miro Cerar Miro Cerar Foto: STA Neenotnost je glavna “rak-rana” slovenske politike tudi od razglasitve arbitražne sodbe v letu 2016. Medtem ko je vlada Mira Cerarja vztrajala pri spoštovanju arbitražne razsodbe, je njen predsednik kljub nasprotovanju ostalih koalicijskih partnerjev hodil v Zagreb na srečanja s Plenkovićem, ki so jih na Hrvaškem že prikazovali kot de facto začetek dvostranskih pogovorov.

V Cerarjevi vladi do zadnjega ni bilo enotnega mnenja, ali in kaj storiti s tožbo za uveljavitev arbitraže, ki so jo naposled vložili lani. Ne gre pozabiti, da so med pomembnejšimi “botri” in vplivnejšimi člani nekaterih levosredinskih strank tudi poslovneži, neposredno povezani z ekonomskimi interesi hrvaških oligarhov v Sloveniji. Del svojega vpliva so pokazali prav ob Agrokorjevem nakupu Mercatorja.

V vsem tem času Janševa SDS od začetka ni skrivala, da je spoštovanje arbitražne razsodbe ne zanima. Ravno nasprotno, v tej stranki bi mejno vprašanje reševali z novimi dvostranskimi pogajanji. Po tej logiki bi torej Hrvaška v pogovorih s Slovenijo pristala na zanjo slabšo rešitev, kot jo prinaša arbitraža.

Ursula von der Leyen Novice Bo nova šefica EU do Hrvaške bolj nepopustljiva kot Juncker? #arbitraža

Čakajoč nove generacije politikov

Kako naprej? Vedno bolj se zdi, da smo priča trajnemu stanju odnosov, ki jih bodo verjetno reševale šele prihodnje, morda spet bolj modre generacije politikov na obeh straneh meje. V dobrih dvajsetih letih sta namreč državi porabili že vsa diplomatska orodja. Dogovarjali sta se na ravni dveh držav (Drnovšek-Račan, Janša-Sanader), za pomoč sta prosili posrednika (Williama Perryja), šli sta na arbitražo ...

Za zdaj je jasno, da bo Slovenija vztrajala pri uveljavitvi arbitraže. A v Zagrebu dobro vedo, da je politična situacija pri nas nestabilna. Če bo manjšinska vlada Marjana Šarca padla, novo pa bi sestavil Janez Janša, bo Slovenija spet spremenila strategijo.

To nikakor ne bi bilo pametno. Arbitražna sodba je v resnici za Slovenijo še najboljša in najbolj oprijemljiva stvar, ki jo ima v dvostranskih odnosih trenutno na voljo po sporazumu Drnovšek-Račan. Če bi jo zavrgla, bi bil lahko prihodnji pogajalski izplen še slabši – če bi do kakršnega koli dogovora sploh prišlo.

Morda bi bilo najpametneje nekaj časa igrati hrvaško igro, torej taktično počakati na izid hrvaških rednih parlamentarnih volitev, ki bodo prihodnjo jesen, in počakati na oblikovanje nove hrvaške vlade. Ker so hrvaške upe za vstop v schengen za zdaj že pokopali v Nemčiji in na Nizozemskem, je edini adut, ki ga ima Slovenija, potrpljenje in strateški premislek, če ne bi bilo bolje začeti reševati katerega od drugih problemov, ki v realnem življenju lahko povzročijo hujši glavobol hrvaški vladi. Ne gre pozabiti, da je ekonomski bankrot svojega gospodarstva pred dobrim letom komajda rešila s še danes sporno sanacijo Agrokorja, največjega hrvaškega konglomerata. Tu bo v prihodnosti še kako odvisna tudi od Slovenije.

Če je meja, takšna kot je, že 28 let, lahko verjetno počaka še kakšno leto ali dve. Ali pa sto let, kot radi poudarjajo Hrvati, ko opozarjajo na nerešen spor glede morske meje med Nemčijo, Dansko in Nizozemsko.

Mercator Posel danes Je to rešitev za Mercator in državo pred hrvaško-rusko fronto? #video

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 15
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin