SiolNET. Novice Slovenija
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Golobu in Fajonovi sporočajo: Slovenija mora zastaviti ves svoj ugled in vpliv

10

termometer

Ukrajina | Podpisniki vztrajajo, da razumna politika do ruske agresije na Ukrajino terja vztrajno prizadevanje za mir.  | Foto: Reuters
Podpisniki vztrajajo, da razumna politika do ruske agresije na Ukrajino terja vztrajno prizadevanje za mir. Foto: Reuters

"Vojna v Ukrajini je že globoko v četrtem mesecu, zato je samoumevno, da se vrstijo pozivi k razumnemu ravnanju vseh, ki bi lahko prispevali h koncu morije," so v uvodu odprtega pisma predsedniku vlade Robertu Golobu in zunanji ministrici Tanji Fajon zapisali podpisniki, sicer nazorsko izjemno različni ljudje. Svoje misli so strnili v osem točk. 

"Ker želje po tem, da bi prevladal razum in bi se brutalna ruska agresija na sosedo ustavila, ostajajo neuslišane, je vse večji tudi strah, da bi dogajanje v Ukrajini izgubili izpred oči," še pišejo podpisniki odprtega pisma. K drugim pobudam za delovanje v skladu z zdravo pametjo so, kot so navedli, pristavili svoje poglede v osmih točkah.

V celoti si jih lahko preberete v nadaljevanju: 

1 Veseli nas, da v slovenski in evropski javnosti vlada široko soglasje o nesprejemljivosti neizzvanega in surovega napada Ruske federacije na suvereno, mednarodno priznano državo Ukrajino. Veseli nas, da se nam je uspelo poenotiti v obsodbi grozodejstev, ki jih na plečih Ukrajincev izvaja ruski režim. V teh oblačnih časih za Slovenijo, Evropo in svet nas pomirja, da v veliki meri soglašamo, da pobijanje otrok in nemočnih, barbarska obleganja, kakršna smo nekoč z grozo gledali v Bosni in na Hrvaškem, stradanje, obstreljevanje in uničevanje nekdaj cvetočih mest in vasi, napadanje civilnih objektov, preganjanje ali celo deportacije ljudi z njihovih domov, ropanje in požiganje zalog hrane, rušenje kulturnih spomenikov ter navsezadnje enostranske aneksije nimajo mesta v sodobni Evropi in zaslužijo brezpogojno obsodbo. Skupna nam je tudi želja, da bi se trpljenje čim prej končalo in bi zavladal mir. Na tem skupnem soglasju je treba graditi politiko, ki naj jo Slovenija zagovarja v mednarodnih forumih. 

2 Vendar se uresničevanje želje po miru v sedanjih razmerah kaže kot izjemno težavna naloga, ki terja zares razumno ravnanje. Tako ni le zato, ker agresor trenutno ni pripravljen opustiti svojih uničevalnih načrtov in ekspanzionističnih ambicij. Če naj bo mir res trajen in trden, mora v sebi nositi vsaj osnovne poteze pravičnosti. V nasprotnem primeru se bo slej ko prej izkazalo, da gre le za premor pred novim napadom ali celo za mir, kakršen vlada na pokopališčih.

skodelica Mariupol Novice Ukrajina objavila seznam orožja, ki ga potrebuje, da konča vojno

3 Da bi bil mir pravičen, je treba v prvi vrsti prisluhniti tistim, ki jim je bil mir samovoljno in surovo odvzet. To so v konkretnem primeru državljanke in državljani Ukrajine. Če bi se ob začetku neizzvanega ruskega napada sami odločili, da bodo svojo državo, njeno prihodnost ter človeške in naravne vire najbolje zaščitili tako, da se premočni sili ne upirajo in v zatišju počakajo na boljše čase, bi morali njihovo odločitev spoštovati brez omalovaževanja. Vendar so se odločili drugače. Domnevamo, da so se za odločen oboroženi odpor odločili tudi zato, ker sovražnik in ideologija, s katerima so se morali dokončno soočiti 24. februarja letos, nista nova. Ne stegujeta rok le po ozemlju Ukrajine, marveč ukrajinski narodni identiteti in kulturi zanikata pravico do samostojnega obstoja. Zanikata pravico Ukrajincev, da sami odločajo o svoji usodi in omalovažujeta ukrajinski jezik, pogosto z besediščem in dejanji, ki jih predobro poznamo iz naše zgodovine in na katere nas je v svojem opusu spominjal nedavno preminuli pisatelj Boris Pahor. Na ozemljih, ki so že pristala pod rusko okupacijo, od Krima do hersonskega okrožja, se to v polnosti potrjuje. Ker so se Ukrajinke in Ukrajinci kot skupnost opredelili za to, da obstoj svoje države in samobitnosti ubranijo z orožjem, je njihova izbira po našem prepričanju zavezujoča tudi, ko premišljujemo o primernem ravnanju slovenske zunanje politike. V nasprotnem primeru bi pristali na logiko imperializma in zanikali vrednote, na podlagi katerih se je Slovenija osamosvojila. Menimo, da ni mogoče verodostojno obsojati ruske agresije na Ukrajino in hkrati vleči potez, ki bi vodile k oslabitvi ukrajinskega odpora kot podlage za pravičen in trajen mir.  

4 To pomeni, da moramo ukrajinski odpor podpreti z vsemi sredstvi, ki so naši državi kot članici svetovne skupnosti držav na razpolago. Tudi zato, ker je režim Ruske federacije že v preteklosti grobo kršil načelo nedotakljivosti državnih meja kot steber evropske in svetovne ureditve po moriji druge svetovne vojne. Dejstvo, da je nasilna kršitev ozemeljske celovitosti Gruzije in Ukrajine, skupaj s tiho dejansko ukinitvijo samostojnosti Belorusije, minila brez hujših posledic za Rusko federacijo, ni le ustvarilo nevarnega precedensa, temveč služilo – ne prvič v sodobni evropski zgodovini – kot spodbuda za frontalni napad. Zato je nedopustno, da bi tuje države v imenu "miru za naš čas" pristale na trgovanje z ozemljem napadene države. Slovenija je bila v preteklosti sama žrtev ekspanzionističnih skomin in genocidnih politik režimov v njeni soseščini. Tudi zato je v vitalnem interesu naše države, da zastavi ves svoj ugled in vpliv, da se zoperstavi vrnitvi k "münchenskemu formatu" pogajanj, kjer prizadeta država čaka na odločitev samooklicanih velesil. Polom "sporazumov" iz Minska nam dokazuje, da takšen format ne vodi ne v stabilnost ne v mir, temveč služi zgolj za upravičevanje kršitev mednarodnega prava in vodi k nadaljnji agresiji.

Omar Naber Trendi Omar Naber o Ukrajini: Tega, kar se jim trenutno dogaja, si niso zaslužili

5 Seveda se je mogoče pogovarjati o tem, da odnos zahodnih držav, ki so se štele za zmagovalke hladne vojne, do Ruske federacije, ki se je morala soočiti z izgubo velikega imperija in negotovo usodo številnih rojakov v drugih delih propadle Sovjetske zveze, v zadnjih treh desetletjih ni bil vselej ustrezen in spoštljiv do občutljivosti ruske javnosti in naroda. Toda narobe bi bilo, če bi kot suho zlato posvojili razlage sedanjega ruskega vladajočega režima o občutku ogroženosti zaradi širitve evroatlantskih povezav proti vzhodu Evrope kot motorju njegovih neracionalnih odločitev. Pri tem ne smemo pozabiti, da želja Ukrajincev po članstvu v EU izhaja iz istih teženj, ki so bile v ozadju včlanitve Slovenije in ostalih postkomunističnih držav leta 2004, prizadevanje po članstvu v zavezništvu, ki bi zmoglo močnejšo sosedo odvrniti od napadalnih skomin, pa se v luči zadnjih mesecev ne kaže le kot povsem razumno, temveč tudi kot pereče aktualno.   

6 Glede na razvoj v zadnjih dveh desetletjih je treba ugotoviti, da je ravno narava ruskega režima ključni dejavnik, ki države v njegovi soseščini spodbuja k čim hitrejši in temeljitejši integraciji v nadnacionalne povezave, katerih težišče leži dlje na zahodu. Še pred frontalnim napadom na Ukrajino se je namreč pokazalo, da tako kot ruski režim ne priznava subjektivnosti ukrajinskemu ljudstvu in državi, tako na območju, ki ga ima za svojo vplivno sfero, ne trpi avtonomnega političnega in družbenega razvoja v posameznih državah. Ukrajinski "greh" v njegovih očeh ni toliko ločevanje od Rusije kot oddaljevanje od nedemokratičnega družbenega modela, ki prevladuje v njej. Možnosti Ukrajine in drugih ruskih sosed, da same izbirajo svojo pot v prihodnost, ne smejo imeti manjše teže kot varnostni pomisleki ruske javnosti, če jih ta v danem trenutku sploh lahko verodostojno izrazi v jeziku in dejanjih, ki so vredni skupnosti miroljubnih držav.

Wall Street Digisvet Krvavi ponedeljek in ekstremni strah: se ponavlja majska katastrofa?

7 Končno mora Slovenija, tako kot druge evropske države, ukrajinski odpor proti ruski agresiji podpreti na podlagi lastnih temeljnih interesov. Iz uradnih izjav Vladimirja Putina in vidnih predstavnikov ruskega režima je namreč jasno, da pod vprašaj ne postavljajo "zgolj" državnosti Ukrajine, marveč celotno evropsko ureditev, ki je nastala kot posledica procesov demokratizacije v Sovjetski zvezi, začetih pod vodstvom Mihaila Gorbačova. Naivno bi bilo torej misliti, da bi popuščanje glede Ukrajine ustavilo revizionistične namere ruskega režima; kot spet kažejo izkušnje iz preteklosti, je veliko verjetneje, da bi jih le še podžgalo. Znatna sredstva, ki jih je ruski režim v preteklem desetletju vložil v financiranje nedemokratičnih sil v Evropi in drugod – tudi v času, ko sta največji državi v EU iskali dogovor, ki bi zadovoljil ruske zunanjepolitične interese v Ukrajini, pa čeprav za ceno mednarodnega prava – pričajo, da je destabilizacija evropskega projekta za uradni Kremelj enako pomemben cilj kot ozemeljska širitev v prostoru nekdanjega sovjetskega in ruskega imperija. 

8 Na podlagi navedenega vztrajamo, da razumna politika do ruske agresije na Ukrajino terja vztrajno prizadevanje za mir, ki pa ga je po našem mnenju možno doseči le z lojalno in odločno podporo ukrajinski obrambi, za katero so se ob izbruhu vojne odločili Ukrajinke in Ukrajinci. Prav tako verjamemo, da mora iskanje trajnega miru izhajati iz neomajnega spoštovanja suverene in demokratično izražene volje ukrajinskega ljudstva.

Robert Golob. Janez Janša. Matej Tonin. Novice To imajo skupno Golob, Janša in Tonin

Podpisniki odprtega pisma predsedniku vlade RS in zunanji ministrici RS:

Luka Lisjak Gabrijelčič, Aleš Maver, Frane Adam, Gorazd Andrejč, Matej Avbelj, Samo Bardutzky, Aleš Berger, Bojan Brezigar, Miro Cerar, Milan Dekleva, Jasmin B. Frelih, Pavle Gantar, Boris Golec, Gregor Golobič, Tamara Griesser Pečar, Igor Guardiancich, Roman Jakič, Ivo Jevnikar, Janez Juhant, Janez Kopač, Miha Kosovel, Attila Kovács, Primož Lubej, Marko Marinčič, David Movrin, Andrej Naterer, Jurij Perovšek, Rajko Pirnat, Renato Podbersič, Alenka Puhar, Renata Salecl, Brane Senegačnik, Branko Soban, Mitja Steinbacher, Dejan Steinbuch, Janez Stergar, Rok Stergar, Simona Škrabec, Ivan J. Štuhec, Janez Šušteršič, Žiga Turk, Uroš Urbas , Peter Verovšek, Gregor Virant, Peter Vodopivec, Janja Vollmaier Lubej, Taja Vovk van Gaal, Simon Zupan, Andreja Žižek Urbas, Lilijana Žnidaršič Golec. 

"Več sofisticiranega orožja prejme Ukrajina, več ga aktivira tudi Rusija"

Pismo je verjetno tudi odziv na poziv vladi več uglednih Slovencev, med njimi obeh nekdanjih predsednikov Milana Kučana in Danila Türka, k "razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini" in k uresničevanju zaveze iz koalicijske pogodbe, da bo vlada na področju zunanje in obrambne politike izhajala iz "ustavnega načela mirovne politike ter kulture miru in nenasilja".

"Več sofisticiranega orožja prejme Ukrajina, več ga aktivira tudi Rusija. Tako se vojna podaljšuje in eskalira v dolgotrajno pozicijsko vojno, ki prinaša dolgotrajno pobijanje in uničevanje, s podražitvami energentov in žitaric pa ima za talca Evropo in velik del sveta. Zaradi draginje in lakote v revnih državah lahko pričakujemo nov, še hujši begunski val," so med drugim zapisali.

Zato menijo, da morata Zahod in Slovenija kot njegov del poiskati alternativne pristope k ukrajinski vojni, take, ki bi rusko in ukrajinsko vodstvo pripravili k resnim mirovnim pogovorom.

Med podpisniki poziva so med drugimi tudi profesor socialne psihologije in kolumnist Vlado Miheljak, sociologa Rastko Močnik in Rudi Rizman, pisateljica in antropologinja Svetlana Slapšak in Mirovni inštitut.

Na polemike se je v ponedeljek v Mariboru odzval premier Golob, vendar zgolj z željo, da bi se stališče oblikovalo v odboru državnega zbora za zunanjo politiko. Želi si, da bi se stališče oblikovalo do vrha EU, ki bo v Bruslju 23. in 24. junija.

Zunanja ministrica Fajon pa je v izjavi za RTV Slovenija ponovila, da skupni cilj še vedno ostaja iskanje možnosti, da bi Rusijo spravili nazaj za pogajalsko mizo. "Zunanja politika Slovenije bi morala biti osredotočena na humanitarno in razvojno pomoč," je dejala.

Kučan: Nihče ne zahteva premirja

Z zaskrbljenostjo se je na ukrepanje ob vojni v Ukrajini Kučan odzval že pred časom. V izjavi za televizijo Top TV je kot nerazumno ocenil to, da nihče ne zahteva premirja, temveč se je vsa mednarodna pomoč usmerila v dobavo orožja, kar ga skrbi.

Potegnil je vzporednice z osamosvojitveno vojno v Sloveniji in dejal, da je tudi Slovenija tedaj najprej zahtevala premirje, kar je nato vodilo v mirovna pogajanja. "Nabava orožja bo povzročila le čedalje več mrtvih in ranjenih," je še menil. 
O tem smo poročali tukaj:

Miha Kordiš Novice Opozicijski protesti za mir #foto #video

V vladnih strankah zadržani do odprtih pisem glede Ukrajine

V zadnjem pismu je petdeseterica podpisanih podala drugačno stališče od pisma iz prejšnjega tedna, kjer so podpisniki zapisali, da zahodno oboroževanje ukrajinskih sil samo podaljšuje konflikt in da ni realnih možnosti, da bi te lahko v celoti pregnale agresorja s svojega ozemlja.

Poslanec Gibanja Svoboda Lenart Žavbi je v imenu največje parlamentarne stranke dejal, da z nobenim pismom ne soglašajo v celoti. Na vprašanje, kakšno stališče bo vlada zavzela do dodatnega oboroževanja Ukrajine, je Žavbi dejal, da tovrstne dobave še iz časa preteklega mandata potekajo normalno, pri tem pa je dodal, da verjame, da si kaj več od tega Slovenija ne more privoščiti, saj da ne razpolaga z zadostnimi količinami opreme.

Žavbi je poudaril, da se mu zdi pomembno, da Slovenija pomaga Ukrajini predvsem z razvojnimi, humanitarnimi in postkonfliktnimi metodami oz. sredstvi, glede odnosa do Rusije pa je dejal, da je treba težiti k temu, da se sprti strani usedeta za mizo in se začneta pogovarjati.

Golobovo napoved je z odobravanjem pospremil tudi poslanec Levice Matej Tašner Vatovec, ki je ponovil, da stranka nasprotuje dodatnemu oboroževanju, ki po njegovem prepričanju gre na roko predvsem vojaški industriji.

Vatovec je poudaril, da je treba v Ukrajini čim prej najti pot do premirja, kar pa bo po njegovih besedah zahtevalo, da tako Rusija kot Ukrajina in Nato popustijo v delu svojih zahtev. Glede odprtih pisem, je za obe dejal, da sta pomanjkljivi.

Pri tem je Vatovec opozoril na trpljenje, ne samo tistih, ki so ujeti v vojni, pač pa tudi vseh Evropejcev in prebivalcev drugod po svetu, ki zaradi vojne v Ukrajini čutijo posledice inflacije.

V opoziciji podpirajo petdeseterico

Branko Grims iz vrst SDS je nedvoumno podprl petdeseterico, ki je podpisala drugo pismo, rekoč: "Realna pot je žal samo ena in to zagotovo ni tista, ki je v prvem pismu."

Po njegovem prepričanju je treba doseči premirje, a do tega lahko pride samo, če se predhodno vzpostavi ravnovesje sil na bojišču.

Podobno stališče je zavzel poslanec NSi Janez Žakelj, ki je izrazil prepričanje, da mora EU pokazati enotnost pri podpori Ukrajini.

Poslanska skupina SDS je vložila zahtevo za sklic izredne seje državnega zbora za sprejem deklaracije v podporo maja sprejeti resoluciji Evropskega parlamenta, ki je EU pozval, naj sprejme vse potrebne ukrepe v podporo pregonu krivcev za zločine proti človečnosti med vojno v Ukrajini, je danes sporočil poslanec SDS Branko Grims.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin