Franc Bogovič: Imamo nedoraslo in nedostojno opozicijo

Foto: Ana Kovač Rodil se je 2. februarja 1963 v Senovem pri Krškem. Leta 1984 je diplomiral iz agronomije. Zaposlen je bil kot kmetijski pospeševalec in vodja kooperacije, zatem je ustanovil in vodil družinsko podjetje. Leta 1986 je postal predsednik Krajevne skupnosti Koprivnica, od leta 1998 do leta 2011 pa je bil štirikrat zapored izvoljen za župana Občine Krško. Dvakrat zapored je bil izvoljen za poslanca, bil je tudi minister za kmetijstvo in okolje.

V Evropski parlament je bil prvič izvoljen leta 2014 na listi SLS in NSi, leta 2019 pa je bil ponovno izvoljen, tokrat na listi SLS in SDS. V prvem mandatu evropskega poslanca je njegovo delo najbolj zaznamovala iniciativa za pametne vasi ter projekt Zavezništvo za mlade. V Evropskem parlamentu je član Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja (AGRI) ter nadomestni član Odbora za regionalni razvoj (REGI), sodeluje pa tudi v delegaciji za odnose s Srbijo in delegaciji za odnose s Kitajsko ter v medskupini Pametne vasi za podeželske skupnosti za razvoj gorskih, odmaknjenih in redko poseljenih območij.

Od leta 2009 do leta 2013 je bil podpredsednik Slovenske ljudske stranke (SLS), med leti 2013 in 2014 pa je vodil stranko kot predsednik. Funkcijo podpredsednika SLS je ponovno prevzel leta 2018.

Je poročen in oče treh otrok, hčere in dveh sinov, ter dedek štirih vnukov.

Trenutno ste v Sloveniji. Kako je biti doma? Kakšne so razlike v ukrepih doma in v tujini?

Lahko rečem, da je doma odlično. Živim na podeželju, kjer tudi v času najstrožjih ukrepov nismo čutili primeža karantene. Hiša stoji na samem in ko sem stopil iz hiše, nisem nikogar ogrožal. Na voljo imam tudi sprehajalno pot okrog hiše in po gozdu. Po več kot 20 letih profesionalne politike sem imel prvič v življenju več časa, da sem bil z družino. Imam tri odrasle otroke in če prej nisem imel veliko časa za njih, sem si ga zdaj vzel za vnukinji, ki živita v neposredni bližini in sta bili v istem mehurčku.

V času epidemije sem bil v Bruslju ves lanski junij, september in oktober ter prejšnji teden na marčevskem zasedanju. Razlika je očitna. Bruselj je eno od najbolj ogroženih mest, uvedeni so zelo strogi ukrepi, tudi glede karantene in policijske ure. Zaprto je skoraj vse, izjema so živilske trgovine in nekaj večjih trgovin. Mesto je zelo prazno, večina ljudi dela od doma. V Bruslju se res opazi velika razlika, če zdajšnje dogajanje primerjamo z običajnim življenjem pred koronakrizo. V Evropskem parlamentu je delo na daljavo zelo dobro organizirano in poteka nemoteno. Ukrepi znotraj parlamenta pa so zelo strogi, gre le za stičišče 27 držav in je nekako nezaželeno, da smo prisotni tam.

To je koronavirus prinesel in upam, da bomo vseeno tudi kaj dobrega odnesli od ukrepov. Med drugim smo zdaj bolj vešči različnih aplikacij, naročanja po spletu in z manj migracijami pozitivno vplivamo tudi na okolje. Zagotovo pa pogrešamo stike, to je tisto, česar se ne da nadomestiti.

Foto: Ana Kovač

Trenutno politično dogajanje v Sloveniji je pereče. Kako vi ocenjujete trenutne razmere v slovenski politiki?

Zelo jasno se je v času odstopa Marjana Šarca kot predsednika vlade in s postavitvijo vlade Janeza Janše pokazal razkol v družbi, predvsem pa v politiki. Bojim se, da je ta prepad vedno večji. Več kot očitno je, da premier Šarec ni bil sposoben voditi vlade, absolutno nesposobna je bila njegova vlada tudi za upravljanje s tako epidemiološko krizo, bila je tik pred razpadom. Njegov manever z odstopom je bil izhod v sili, ki pa se mu ni izšel po računih, da bodo predčasne volitve. Precenil je svoj politični kapital. In pokazalo se je, da sta spremembi pri vodenju Stranke modernega centra in DeSUS omogočili, da se je bila politična sredina pripravljena pogovarjati z Janezom Janšo. Nastala vlada je bila šok za prišepetovalce iz ozadja, posledica je bil totalni napad že v času nastajanja vlade in neprestan neizprosen politični boj tudi ves čas koronakrize vse do danes.

Lahko smo veseli, da smo v tem zahtevnem letu imeli zdajšnjo vlado, ki je operativna, za razliko od prejšnje. Ne bi bil rad v tem času ne v koži zdravnikov ne v koži politikov, ki so morali sprejemati odločitve o stvareh glede virusa, za katerega nihče na svetu ni vedel, za kaj gre, in predvideti razvoj dogodkov. Človek bi pričakoval, da bi v takšnih okoliščinah tudi opozicija bila pripravljena na vsaj kanček sodelovanja in da zdravstvena kriza ni tema, ki bi jo izkoriščali za politični boj. Pri nas je to obratno in smo v tem pogledu unikum v Evropi.

Imamo nedoraslo in nedostojno opozicijo brez pravih idej. Zdi se mi, da se jih loteva že neka panika. V času koronakrize je vedno več ljudi prepoznalo znanje, sposobnost in operativnost ene in druge vlade in opazilo, da je razlika pri tem velika. V družbi je ogromno ljudi, ki niso podporniki Janeza Janše, mu pa priznavajo operativnost.

Konkretno: v Bruslju je potekala razprava o medijski svobodi. Je upravičena? Kakšno je vaše mnenje?

V dnevni politični boj imamo vključene tudi medije. Na eni strani imamo medije, kjer ima vpliv tudi SDS in se točno ve, od kod prihajajo, kdo jih financira. Na drugi strani je pa en kup medijev, ki pokrivajo približno 80 % medijskega prostora in ki poskušajo prikazati videz nekega nevtralnega medija, v resnici pa mnogi igrajo polni politični aktivizem. Pokazalo se je, da medijski prostor le ni tako nevtralen in objektiven, kot so si ljudje ves čas predstavljali. Na primer, da človek nekaj prebere v Delu, Dnevniku, pogleda na nacionalni televiziji in je to sveta resnica. Pokazalo se je, da ni tako.

Razprava o medijski svobodi v Bruslju je bila politični izvoz teh slovenskih bitk na evropski parket. Po sedmih letih v Evropskem parlamentu mi je zelo jasno, kako stvari potekajo. Razpravo o medijski svobodi v Sloveniji so predlagali slovenski evropski poslanci iz SD in LMŠ, njihove poslanske skupine so predlog podprle, pridobile večino in že smo bili v trojčku z Madžarsko in Poljsko. Citirali so se medijski članki, ki so bili objavljeni doma v Sloveniji. Zelo pozorno sem spremljal razpravo v Evropskem parlamentu, v kateri sem tudi sam sodeloval, in lahko rečem, da ni bilo povedanega nič drugega kot to, kar doma poslušamo že vse leto. S to razliko, da se je vse skupaj prestavilo v Evropski parlament, od česar pa koristi ne bo imel nihče.

Foto: Ana Kovač

Se vam zdi primerjava oziroma obravnava z Madžarsko in Poljsko sprejemljiva?

Povsem nepotrebno je, da smo se znašli v trojčku z Madžarsko in Poljsko. Bojim pa se, da bomo zdaj v tem trojčku tudi ostali in v nadaljevanju je mogoče pričakovati, da se pridružita morda še Bolgarija, Hrvaška … Govorimo torej, da so na tapeti države, ki jih vodijo voditelji iz ELS (Evropske ljudske stranke), in v te je uperjen kritičen pristop socialistov in liberalcev. V Evropskem parlamentu denimo nismo tako pozorno obravnavali Malte, Slovaške ali Romunije, kjer so socialisti na oblasti in kjer se dogajajo umori novinarjev, politično-mafijske povezave pa so vodile do tamkajšnjih socialističnih vlad. V Evropski ljudski stranki nismo ravnali tako, kot ravnajo socialisti in liberalci v primeru zgoraj omenjenega trojčka, ampak smo jasno opozorili na problematične primere in prepustili državam, da rešijo svoje notranje probleme.

Se v Bruslju res toliko ukvarjajo s Slovenijo? Kakšno je v resnici stanje?

Verjetno vseeno imate nek pogled od zunaj: kako vi vidite medije v Sloveniji? 

Kakšne posledice, če sploh, bi lahko imelo trenutno politično dogajanje na predsedovanje Slovenije, ki se bliža?

Predsedovanje ima kar nekaj neznank. Ena od njih je oblika predsedovanja glede na epidemiološko sliko, kar povzroča kar nekaj težav. Tudi jaz in moji sodelavci v poslanski pisarni organiziramo mednarodno konferenco na temo pametnih vasi – 1. oktobra na Gradu Rajhenburg – in že pripravljamo vzporedne scenarije izvedbe dogodka glede na to, kaj bo takrat dopuščala epidemiološka slika.

Upam, da bomo v času predsedovanja v Sloveniji zakopali politične sekire in preprosto čim bolje predstavili Slovenijo, ki bo predsedovala Evropski uniji. Običajna praksa je, da se v času predsedovanja med koalicijo in opozicijo sklene neke vrste pakt o nenapadanju. A glede na to, da bodo parlamentarne volitve sledile hitro po predsedovanju, in glede na poznavanje domačega političnega prostora ter akterjev je to pri nas težko pričakovati. Zagotovo pa ne bo koristilo, če bomo imeli tedaj domači politični boj preseljen tudi v Evropski parlament.

Slovenija se je s predsedovanjem EU leta 2008 zapisala kot prva nova članica v EU po letu 2004, ki je dobila ta izziv in ga tudi dobro opravila. Ne vidim razloga, da izziva ne bi dobro opravila tudi zdaj.

Kako pa komentirate dogajanje v Evropski ljudski stranki? Za vami je precej razburkano obdobje.

Evropski ljudski stranki (ELS) se lahko pripiše kar velik del zaslug za takšno Evropsko unijo, kot jo imamo danes. Gre za zelo heterogeno skupino, blizu 60 je vseh strank, ki smo članice ELS, iz Slovenije na primer tri. Tako kot je pestra in različna Evropa, so tudi članice v ELS in vidim precejšnjo razliko med državami Beneluksa, skandinavskimi državami, ki imajo precej bolj liberalen pristop in katerim je skupno tudi, da so bile v srednjem veku kolonialne sile in so multikulturno družbo začele ustvarjati že v 16. oziroma 17. stoletju. Zato je tam družba drugačna kot v državah, ki smo v srednjem veku branile Evropo pred Turki in islamom, po drugi svetovni vojni pa bile v nekem drugem družbenem redu.

Pogrešam to, da bi države, ki so se razvijale drugače od nas, ki smo pristopili k EU kasneje, videle razlike v našem razvoju in kulturi med državami ter ne bi silile novih članic s svojimi navadami ali odločitvami. Leto 2015 je v bistvu prelomno. Začela se je migrantska kriza in takrat je bila Madžarska oziroma njen voditelj Orban prvi, ki je jasno povedal, da se upira pristopu severozahodnih držav EU do migracij in da bodo na Madžarskem varovali svoje meje pred nezakonitimi migranti in striktno pregledovali, kdo izpolnjuje pogoje za azil, kar bo merilo za vstop v državo. Ni dovolil prostega prehoda meja vsevprek. Z zamikom je Evropa potem vendarle posvojila ta koncept, celo socialisti in liberalci, ki so prej hodili na meje odpirat vrata in vabit ljudi.

Upor Madžarske proti migrantskim kvotam je po mojem prepričanju povzročil velike napade na Viktorja Orbana, na suspenz Fidesza v ELS in posledično njegov izstop iz ELS. Kot vidimo zdaj, nastaja nova politična skupina v Evropi na desnem političnem robu, ki bo imela – po mojem prepričanju – za posledico še bolj razklan političen prostor, podobno kot ga ima danes Slovenija. To prinaša negotove čase, zato ocenjujem izstop Fidesza iz ELS kot slab tako za ELS kot za EU. Seveda pa podpiram, da se na Madžarskem razčistijo vse obtožbe, povezane z nepravilnostmi pri javnih naročilih, korupciji in kmetijskih subvencijah, ki se ji očitajo. To velja za vse države v EU.      

Foto: Ana Kovač

Kako pa sodelujete s preostalimi evropskimi poslanci iz Slovenije?

V prejšnjem mandatu sem bil eden tistih, ki se je večkrat potrudil, da smo nekatere projekte izpeljali skupaj. Vsi poslanci smo na mojo pobudo in pobudo Lojzeta Peterleta gostili dva avtobusa slovenskih čebelarjev, s kolegico Tanjo Fajon sva gostila briške vinarje, s kolegom Igorjem Šoltesom sva v nordijskem centru v Planici organizirala dogodek na temo sobivanja varovanih območij, športa, kmetijstva … Tega sodelovanja je bilo precej.

V tem mandatu je položaj malce zahtevnejši, tudi zaradi domače politične scene. To, da je Tanja Fajon postala predsednica Socialnih demokratov, se dosti pozna na tem področju. Tudi v poslanski skupini ELS, kjer smo štirje slovenski poslanci, je manj sodelovanja, kot ga je bilo v preteklosti. Mnenja so večkrat različna in ni vedno samoumevno, da se bomo pod kakšno mnenje podpisali vsi štirje, običajno se podpišemo trije.

Kako pa komentirate pismo Ljudmile Novak, ki ga je poslala pred kratkim? V njem je izpostavila nekaj težav, s katerimi se sooča na svoji politični poti, predvsem je kritična tudi do predsednika vlade.

Želel bi, da se vsi vpleteni pogovorijo. Predvsem imam v mislih NSi in SDS, modro bi bilo z obeh strani, da se razmere umirijo. Za razliko od medijske teme, ki je bila izvožena v Evropski parlament, je bilo to pismo posredovano in namenjeno domači publiki. Sam sem z Ljudmilo Novak odlično sodeloval v preteklosti in tudi danes dobro sodelujeva, kar velja tudi za kolegico Romano Tomc in Milana Zvera iz SDS. Izkušnje kažejo, da tam, kjer se v takih primerih vpleteni ne pogovorijo, vsi na dolgi rok izgubijo. Tudi v Slovenski ljudski stranki izkušnje kažejo, da kadar se nismo povezovali, ampak smo razbijali in izključevali, so bile negativne posledice za stranko. V politiki, če želimo na dolgi rok delovati, je treba sodelovati tudi z ljudmi, s katerimi se v nekaterih stvareh ne strinjaš. V osebnem ali poslovnem življenju mogoče lahko izbiraš ljudi, če pa želiš oblikovati slovensko politiko, pa moraš biti sposoben sodelovanja z vsemi in poiskati kompromise. Zgledi v tujini kažejo podobno, že če pogledamo Avstrijo, ki ima koalicijo Zelenih in Evropske ljudske stranke, kar ni ravno običajno, a so našli dovolj skupnih točk, da vodijo državo.                 

Foto: Ana Kovač

Kakšni pa so načrti v Slovenski ljudski stranki? Se pogovarjate o morebitni združitvi s katero od drugih strank oziroma kakšne smernice ste zastavili, katere cilje želite doseči? Parlamentarne volitve se bližajo.

Slovenska ljudska stranka je ena od tistih, ki je spodbudila gibanje Povežimo Slovenijo. Na organih stranke smo se jasno opredelili, da nam je to v interesu, saj verjamemo, da je to odgovor, alternativa na politično razdeljenost v Sloveniji in da se na politični sredini povežemo. Ne gre za združevanje, ampak povezovanje – da se naredi skupna lista za nastop na parlamentarnih volitvah. Naš temelj so Ustava Republike Slovenije, dobre tuje prakse, predvsem v Avstriji. Za razliko od tega, da smo v preteklosti na volitvah poslušali, kdo s kom ne bo sodeloval, želimo, da se različni, vendar takšni, ki že imamo neko politično kilometrino, povežemo in sodelujemo.

Ne gre za zgodbo novih obrazov, ampak za tiste ljudi, ki so se mogoče malo bolj posvetili lokalni politiki in jim ni vseeno, kam slovenska barka plove. Na politični sredini se želimo povezati za Slovenijo in sestaviti skupno listo, ki bo v parlamentu zastopana s 15 do 20 poslanskimi mesti in bo sposobna sodelovanja v koaliciji.

V pogovorih smo z Novo ljudsko stranko Franca Kanglerja, z Zelenimi Slovenije s koordinatorko Nado Pavšer, s Stranko modernega centra, z Listo Bojana Šrota in še nekaterimi lokalnimi gibanji ter politiki. Gibanje podpira tudi dr. Ernest Petrič.

Kot tvorka nove stranke se omenja tudi Aleksandra Pivec. Menite, da je realna možnost, da se ustanovi in uspe še ena stranka? Imate morda tudi skupno prihodnost, se boste povezovali? (Pogovor je potekal, preden je Aleksandra Pivec ustanovila stranko.)

Kolikor nam je uspelo spoznati Aleksandro Pivec, bila je tudi ministrica, je njen način dela, da ne izključuje, se želi pogovarjati, tudi povezovati. Počakajmo, da postavi na noge svojo stranko, do tedaj se težko govori o kakšnem povezovanju. Spoznali bomo tudi njene sodelavce, program, potem pa seveda so pogovori mogoči, kaj več pa je za zdaj prezgodaj napovedati.

Težave se pojavljajo tudi v stranki DeSUS, zdi se, da se že nekaj časa iščejo, da ne najdejo prave poti: kaj menite, da je njihova težava?

Premalo poznam stranko, da bi lahko sodil.

Ima pa dogajanje v tej stranki velik vpliv na celotno politično dogajanje v Sloveniji.

To je bil tipičen primer, kjer smo z zamenjavo predsednikov dobili drugačne usmeritve. Če se je Aleksandra Pivec bila pripravljena pogovarjati in vstopiti v koalicijo, se je Karl Erjavec vrnil nazaj z nekim drugim namenom, da DeSUS odpelje iz koalicije. O razlogih, zakaj je to počel, težko govorim. Prav tako, koliko je tu političnih in koliko osebnih razlogov. Zagotovo pa je obstal pred težavo, ker se je nekaj dogovarjal s poslanci, spet drugo je obljubljal na terenu. Z dvema povsem različnima stališčema se seveda ni izšlo in na koncu je moral s te barke izstopiti.

Foto: Ana Kovač

S čim se sicer trenutno ukvarjate? Katere so najbolj pereče teme, ki so aktualne?

V Evropskem parlamentu nadaljujem na področjih, kjer sem izkušnje nabiral tudi doma. Po izobrazbi sem agronom, tudi kmetujem na manjši kmetiji, kjer sadjarimo. Tudi sicer imam v sorodstvu kar nekaj ljudi, ki so resni kmetijski proizvajalci. Kmetijstvo in podeželje sta moji ključni temi.

Od začetka prejšnjega mandata mi je bil izziv vzpostavitev koncepta pametnih vasi. Zelo hitro sem spoznal, da smo v EU veliko govorili o svetovnih megatrendih, kot so klimatske spremembe, demografske spremembe, digitalizacija, pametna mesta ... Pozabljeno pa je bilo podeželje, kjer vse večji problem postaja praznjenje tega prostora. Z aktivnostjo pobude glede pametnih vasi sem uspešen, še posebej z organizacijo blejske konference leta 2018 in sprejetjem blejske deklaracije, ki je pomemben dokument ter je pogosto citiran v EU.

Če želimo ohraniti podeželje, je treba ustvariti pogoje za življenje na njem – infrastrukturo, zdravstvo, socialo, širokopasovne povezave … Ne nazadnje je tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen ob septembrskem letnem nagovoru približno pet minut govorila ravno o tem področju. Tudi zadolžitev hrvaške evropske komisarke za demokracijo in demografijo Dubravke Šuice v sodelovanju še z nekaterimi komisarji je, da do junija pripravi dolgoročno vizijo razvoja podeželja v EU, pri čemer aktivno sodelujem. Stvari, ki jih izpostavljamo že tri, štiri leta, so zdaj stebri vizije razvoja podeželja. Ključno je, da imamo v naslednjih letih na voljo tudi precej sredstev za to področje. Tudi v tem kontekstu 1. oktobra na Gradu Rajhenburg v sodelovanju s kmetijskim ministrstvom pripravljamo mednarodno konferenco na temo pametnih vasi. Konferenca spada med prireditve v času slovenskega predsedovanja.

Poleg tega pa sem kot evropski poslanec tudi v stiku z različnimi drugimi stvarmi, ki se dogajajo in zapolnjujejo naš urnik. Trenutno je to koronakriza, pred tem brexit, različne notranjepolitične teme … Delo je zelo pestro, zanimivo. Je pa dobro, da si najdeš neko osrednjo točko, nek fokus, pri katerem lahko največ prispevaš in po čemer te v Evropskem parlamentu tudi poznajo.

Foto: Ana Kovač

Kako ocenjujete področje kmetijstva v Sloveniji? Na kaj se je v preteklosti pozabljajo in katere so zdaj prioritete? Pogosto ste kritični do dela v času ministra Dejana Židana – zakaj?

Kmetijstvo je eno od zelo pomembnih področij. Ob uvedbi skupne kmetijske politike v Evropski uniji v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je v lačni Evropi manjkalo hrane, je bil ključni cilj, kako proizvesti dovolj hrane in nahraniti ljudi. V 80. letih je s pomočjo kmetijske politike počasi prišlo do viškov hrane v EU, v 90. letih se je šele uvedla komponenta razvoja podeželja. Zadnjo finančno perspektivo pa zaznamujejo tudi okoljski pritiski, kjer se kmetijstvo znajde na obeh straneh: po eni strani lahko ogroža vodo, zrak, tla …, po drugi strani pa je kmetijstvo samo deležno posledic klimatskih sprememb, kot so suše, poplave, neurja ...

Če primerjam slovensko in evropsko kmetijsko politiko, je obema skupno, da se veliko vlaga v skrb za prenos kmetij na mlade skozi ukrep mladih prevzemnikov kmetij. Ta ukrep bo v naslednji finančni perspektivi še izdatnejši. Na evropski ravni se želi ohraniti manjše, družinske kmetije, ki pomenijo vir dohodka oziroma službe za te ljudi. Na manjših kmetijah bodo podprte dopolnilne dejavnosti, neposredna prodaja pridelkov potrošnikom, diverzifikacija dejavnosti na podeželju. Ni namreč vse zgolj v povečevanju kmetijskih površin, ki so omejene. Manjše kmetije bodo upravičene do višjih plačil na hektar.    

Podpora se pričakuje tudi pri ekološkemu kmetijstvu (do 25 odstotkov kmetij do leta 2030, zdaj jih je 9 odstotkov), potem sledi zmanjšanje uporabe pesticidov za 50 odstotkov, zmanjšanje rabe gnojil za 30 odstotkov. To so cilji, ki kažejo v smer ozelenitve kmetijske politike.

Problem Dejana Židana je bil predvsem v tem, da ni ustvaril strategije kmetijske panoge, ni bilo postavljenih jasnih ciljev, ampak je bila postavljena drža: toliko imamo evropskih sredstev, odločite se, kaj boste. Na področju kmetijstva potrebujemo resno strategijo kmetijstva, posameznih panog, merljive cilje, vključitev sodobnih znanj, digitalizacije, spodbujanje kratkih verig, povezovanje ... Zavedati se moramo, da imamo zgolj 180 tisoč hektarov njivskih površin, vsega skupaj pol milijona hektarjev vseh kmetijskih površin. Usmeriti se moramo v dopolnilne dejavnosti oziroma iskati dejavnosti, ki bodo omogočale dostojno življenje tudi na manjših kmetijah, se povezovati. In to je naloga kmetijskega ministrstva, da pri svojem delu upošteva in vključuje vse te dejavnike.