Edini zapor, ki je z dvorišča povezan s sodiščem

Mariborski zapor, tako kot večina drugih v Sloveniji, stoji skoraj v središču mesta, medtem ko je le streljaj stran, čez reko Dravo, stari zapor, ki je bil zgrajen po vzoru zaporov iz obdobja Avstro-Ogrske z značilno, zvezdasto obliko dvorišča. Do ustanovitve Doba je bil mariborski mestni zapor največja kaznilnica, njena kapaciteta je 146 obsojencev, skupaj z odprtim oddelkom Rogozo in oddelkom Murska Sobota lahko sprejme 216 oseb.

V mestnem delu nameščajo tiste, ki so obsojeni na krajše zaporne kazni, do leta in pol, in pripornike, medtem ko lahko sodišče v Rogozo napoti tiste, ki so obsojeni na kazen do petih let zapora.

Spominska plošča na obzidju notranjega dvorišča priča o tem, da je bilo med drugo svetovno vojno pred zid postavljenih precej zavednih Slovencev.

"Svojci 661 ustreljenih žrtev pridejo vsako leto, na drugi strani zidu je osrednja občinska proslava ob 1. novembru," pojasni direktor mariborskega zapora Robert Šilc.

To je edini slovenski zapor, ki je neposredno z dvorišča povezan tudi s sodno stavbo, zato imajo manj stroškov za prevoz obsojencev na sojenje. Pa ne le s sodno palačo, tudi s centrom za socialno delo in zdravstvenim domom.

Skupne prhe in premajhen sprehajalni prostor Težavam ni videti konca; nujno potrebujejo novo ureditev prostora za obiske, kuhinja in jedilnica sta potrebni celovite prenove, le nekaj sob ima sanitarije, sicer so prhe skupne, manjka zelenih površin. "Enkrat na teden skupino obsojencev odpeljemo v Rogozo na košarko," pojasni Šilc.

Sprehajalni prostor je majhen – dopoldne so tam priporniki, popoldne obsojenci. Ti dve skupini med seboj ne smeta komunicirati, zato je zelo pomembno, da ni naključnih srečanj.

Kdaj je iz tukajšnjega zapora pobegnil zadnji zapornik? "Tretjega septembra 2007," izstreli Šilc. Takoj naslednje jutro, ko je prevzel vodenje zavoda, pojasni.

Odprti oddelek Rogoza

Rogoza je v nekdanji Jugoslaviji veljala za največji odprti kazensko-poboljševalni zavod, obsojenci tam opravljajo kmetijska dela.

Ko zapelješ na območje, ki pripada odprtemu oddelku Rogoza, imaš občutek, da si prišel na ogromno kmetijo, ki jo obkrožajo gospodarska poslopja, okoli njih pa so neskončne njive.

Drugi preblisk je bliže resnici: trenutek vzhičenja zaradi lepe pokrajine namreč boleče okrni gromozanski, z rdečimi zidaki obdan obok. Auschwitz.

Rogoza je sicer v nekdanji skupni državi slovela kot največji odprti kazensko-poboljševalni zavod.

Rogoza ima največji sprehajalni prostor med vsemi zapori, kjer trenutno raste čudovito zelenje. Imajo domače živali, na dvorišču vidiš petelina, traktor kaže na to, da obsojenci delajo. Imajo tudi lastno črpalko za gorivo.

Večina tamkajšnjih obsojencev konce tedna preživlja doma.