Sobota, 21. 1. 2017, 4.18
6 let, 2 meseca
Dušan Šešok: menedžer, ki si ga ne želite imeti za šefa
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
89
To je zgodba o dveh Slovenijah. O revni in bogati. O poražencih in zmagovalcih tranzicije.
To je zgodba o Sloveniji, kjer delavec v tovarni kondenzatorjev v Beli krajini dela za plačo, komaj višjo od minimalne. In o Sloveniji, kjer si končni lastnik tega istega podjetja, nekoč kratek čas tudi politik, s pomočjo družinskih članov in svetovalnih pogodb letno izplačuje milijonske zneske.
Obe Sloveniji je pomagal ustvariti Dušan Šešok, nekoč minister za finance v Demosovi vladi, danes direktor in večinski lastnik Iskre, zaradi katerega od konca leta vre v Sindikatu kovinske in elektroindustrije (SKEI). Z zategovanjem pasu je 450 delavcev v tovarni kondenzatorjev v Semiču pripeljal na rob stavke. Ob mizernih plačah ne dobivajo dodatkov, ki jim pripadajo po zakonu ali kolektivni pogodbi.
Medtem ko so njihovi realni prihodki danes zaradi zamrznitve plač občutno, celo do 30 odstotkov nižji kot pred desetletjem, so Šešokovi močno zrasli.
Samo leta 2015 je Dušan Šešok kot šef Iskre prejel za skoraj 188 tisoč evrov bruto prejemkov. To je 25 tisoč evrov več kot leta 2013, ko so že bili za dvanajst odstotkov višji kot leto dni pred tem. Hkrati je podjetje Taxgroup, ki je v lasti njegovih sinov, z Iskro ustvarilo za več kot milijon evrov poslov s pravnim in drugim svetovanjem.
Danes je ob Šešoku v lastništvu Iskre le še štirinajst menedžerjev. Največji delež ima njegov dolgoletni poslovni sopotnik in član uprave Iskre Jože Godec, s katerim se je prav tako sprl. Godec mu namreč očita izčrpavanje Iskre.
Šešok rad govori, da mora "plače urejati trg". "Naj delajo za 400 evrov bruto. Naj se dokazujejo," je ob neki priložnosti dejal sindikatom. Ko je plače zaposlenim v podjetju Iskra Sistemi vezal na normo, je govoril o nujnosti "spreminjanja kulture, ki izvira iz socializma". A Šešok, letnik 1953, si je prav v socializmu postavil prve temelje za preobrazbo v enega najbolj brezkompromisnih domačih kapitalistov.
Morda vas na Siol.net zanima tudi:
-> Nizozemci Slovenijo v večini vidijo kot dokaj revno balkansko državo
-> Štajerska vplivneža v boj za kamnolom, ki bo gradil drugi tir in tretjo razvojno os
Odkril ga je Andro Ocvirk
Kot univerzitetni diplomirani ekonomist je kariero začel v Iskri, ki jo je pozneje privatiziral. Najprej je bil svetovalec v biroju za industrijski inženiring, nato vodja oddelka za načrtovanje in analitiko. Marca 1989, dva meseca preden je pokojni Tone Pavček na Kongresnem trgu v Ljubljani prebral Majniško deklaracijo, je Šešok že postal direktor kemične tovarne Julon, današnjega Aquafila. Pozneje je priznal, da je imel na tem položaju verjetno najvišjo plačo v Sloveniji.
Šešoka, ki je veljal za tehnokrata zahodnega tipa, je "odkril" Andro Ocvirk, član starejše garde slovenskih direktorjev, ki se je iz Julona preselil na položaj ministra za energetiko v zvezni vladi Anteja Markovića. Rodila se je naveza, ki je imela v naslednjih dveh desetletjih pomembno vlogo tako na političnem kot gospodarskem parketu.
Že maja 1991 sta Ocvirk in Šešok spet združila moči. Skupaj sta prišla v Demosovo vlado, razklano zaradi različnih pogledov na izvedbo privatizacije.
Podpiral je Peterleta
Dušan Šešok je Lojzeta Peterleta leta 2007 javno podprl ob neuspeli kandidaturi za predsednika republike.
Iz vlade sta se umaknila podpredsednik Jože Mencinger in sekretar za finance Marko Kranjec, ki sta bila naklonjena postopni, decentralizirani in odplačni prodaji družbenega premoženja. Na nasprotni strani je bil model, ki so ga podpirali takratni predsednik vlade Lojze Peterle, nekdanji čudežni deček svetovne ekonomije Jeffrey Sachs in vidni član nekdanje SKD Andrej Umek. Ti so bili naklonjeni hitri in centralizirani privatizaciji.
Mencingerja je zamenjal Ocvirk, Kranjca pa Šešok, takrat star 37 let. Oba sta v vlado prišla v kvoti Peterletove SKD. Že pred tem je Šešok ob pokojnem Jožetu Berniku in predsedniku Svetovnega slovenskega kongresa Borisu Pleskoviču veljal za enega ključnih ekonomskih svetovalcev Lojzeta Peterleta, ki ga je leta 2007 javno podprl tudi ob neuspeli kandidaturi za predsednika republike.
Nepripravljeni za gospodarsko osamosvojitev
O Šešokovem delu v vladi so mnenja deljena. Junija 1991, le nekaj dni pred razglasitvijo samostojnosti, je "pokvaril zabavo" z nastopom v skupščini, kjer je opozoril, da nova država ob dnevu rojstva ne bo imela ne lastnega denarja ne carine, da nima dovolj deviznih rezerv in da njeno gospodarstvo ni pripravljeno na osamosvojitev. Še v času Šešokovega mandata, oktobra 1991, je Slovenija uvedla lastno valuto – tolar. Začasno so ga nadomeščali vrednostni boni, natisnjeni doma in zato tudi dokaj slabe kakovosti.
Dušan Šešok je tudi po zaslugi dobrih odnosov z Andrijano Starina Kosem, tedaj glavno kadrovico v (para)državnem gospodarstvu, dobil proste roke pri nakupu Iskre.
"Takoj ob prihodu sem ugotovil, da na finančno osamosvojitev nismo bili pripravljeni," je dvajset let pozneje pojasnjeval Šešok.
Nekdanji minister in poslanec LDS Janez Kopač se stvari spominja drugače: "Hvala bogu smo imeli že od začetka leta 1991 na zalogi večjo količino bonov brez imena in z oznako 'Republika Slovenija' še od nekdanjega finančnega ministra Marka Kranjca."
"Šešok in Ocvirk vse do prvih dni oktobra 1991 nista vedela, kaj bi storila z zamenjanimi dinarji, kakšen bo plačilni promet z Jugoslavijo, ali bo kakšen vladni odlok posegel v pogodbe, ki se sklicujejo na fiksni tečaj dinarja v razmerju do tujih valut, skratka nič," je Kopač leta 2006 zapisal v javnem pismu.
Tudi Kranjec, poznejši guverner Banke Slovenije, je Šešokovo izjavo, da denar ob osamosvojitvi ni pripravljen, saj naj bi bil slabe kakovosti, pozneje označil za "povsem neustrezno".
V Semiču so ga pričakali z odprtimi rokami, toda …
V tistem času je imel Šešok pomembno vlogo tudi v danes že pozabljeni aferi Slovin. Omenjeno podjetje je leta 1991 prodajalo devize, ki jih je ob osamosvajanju krvavo potrebovala, a to počelo s pribitkom, večjim od dogovorjenega. "Sam nisem o ničemer odločal, ampak sta to počela tedanji minister Šešok in njegova pomočnika," je leta 1999 na sodišču povedal takratni svetovalec na finančnem ministrstvu Mihajlo Madžarević, eden od štirih obtoženih v aferi.
V prvi vladi Janeza Drnovška je bil Dušan Šešok osem mesecev minister za gradbeništvo in industrijo.
V prvi vladi Janeza Drnovška je bil Šešok osem mesecev minister za gradbeništvo in industrijo. Jeseni 1992 je obiskal Belo krajino. V razpravi z župani je obljubil načelno podporo njihovim prizadevanjem za izboljšanje gospodarskih in življenjskih razmer, a malo konkretnih ukrepov.
Dobro desetletje pozneje se je v regijo vrnil kot kupec Iskre kondenzatorjev iz Semiča. Sprejeli so ga z odprtimi rokami, saj je delavce odrešil prejšnjega, nemškega lastnika, ki je podjetje spravil na rob stečaja. "Slabše ne more biti," so takrat govorili delavci. Danes spoznavajo, da je lahko.
Nekoč velika Iskra
V obdobju Šešokovega ministrovanja se je slovensko gospodarstvo, ki ga je močno udarila izguba jugoslovanskega trga, borilo za preživetje. To je bil hkrati čas, ko si je bilo treba izboriti dober začetni položaj v tekmi za njegovo lastninjenje.
Šešok je to več kot dobro razumel. Konec leta 1992 je kot minister holdingu Iskra odobril dobrih sto milijonov takratnih tolarjev posojila. Že nekaj mesecev pozneje je z vrha Iskre izrinil dolgoletnega direktorja Janeza Vipotnika.
Z zategovanjem pasu je 450 delavcev v tovarni kondenzatorjev v Semiču pripeljal na rob stavke.
Iskra je bila paradni tehnološki konj socialističnega obdobja. Ob Litostroju, IMV, Lesnini, Slovenijalesu, Jugotekstilu, Tamu in Hidromontaži je bila največja Sestavljena organizacija združenega dela (SOZD), v današnjem jeziku koncern.
Nastala je takoj po osvoboditvi – iz nacionalizirane tovarne Jugočeška, ki je proizvajala letalske inštrumente za nemško vojsko, se je najprej preimenovala v Strojne tovarne, nato pa leta 1946 v Iskro – po dekretu Franca Leskoška Luke, medvojnega poveljnika glavnega štaba partizanskih odredov v Sloveniji. Ime je dobila po plamenu, ki naj bi ga prinesla rast in razvoj nove tovarne.
Telefon v vsako jugoslovansko gospodinjstvo
Na lokaciji v Kranju je začelo delati 800 ljudi. Njene telefone in televizijske sprejemnike je imelo skoraj vsako jugoslovansko gospodinjstvo. Simbol Iskre, ki je nekoč želela postati največji proizvajalec čipov in računalnikov na svetu, sta bili stolpnici na Trgu republike v Ljubljani.
Za lažjo predstavo, kaj je nekoč pomenila Iskra, naštejmo nekaj številk. Združevala je 160 podjetij. Še leta 1992 je Iskra ustvarila 720 milijonov nekdanjih nemških mark prometa. Pred osamosvojitvijo je Iskra zaposlovala skoraj 35 tisoč ljudi. Po tem kriteriju bi se danes prepričljivo uvrstila na vrh največjih slovenskih podjetij. Ko je tja prišel Šešok, jih je že bilo približno trikrat manj.
Položaj direktorja Iskre je bil dejansko politična funkcija. Ne le zaradi njene velikosti in vpliva, ampak tudi zaradi vloge tega koncerna v takratnih orožarskih poslih.
Švicarsko podjetje iz trgovine z orožjem
Ko je ministrstvo za obrambo leta 1991 (vodil ga je Janez Janša) Hrvaški začelo prodajati prve pošiljke orožja, zaplenjenega v skladiščih Jugoslovanske ljudske armade (JLA), se je kupnina iz teh poslov stekala na račun švicarskega podjetja Cranex. Ustanovila so ga podjetja iz skupine Iskra. Od leta 1993 je bil zastopnik tega podjetja Dušan Šešok.
Cranex, ki je imel milijon švicarskih frankov kapitala, je poslom z orožjem, najbolj skrivnostni epizodi naše osamosvojitve, dajal dodatno nevidnost. Še pomembneje, nekaterim v mladi državi, za katero je veljal embargo, je podjetje Cranex omogočalo, da služijo na račun orožja.
Mednarodnim dobaviteljem, recimo podjetju Scorpion v lasti grškega trgovca z orožjem Konstantina Dafermasa, je plačevalo z devizami. Hkrati je prejemalo kupnino iz nadaljnjih prodaj orožja v države nekdanje Jugoslavije. V času Šešoka se je Iskra z obrambnim ministrom Jelkom Kacinom dogovorila o nabavi helikopterjev in šolskih letal za vojsko, ki je bila tudi sicer velik naročnik Iskre.
Leta 1994 sta bila Šešok in Kacin skupaj v Izraelu, s katerim je Slovenija izpeljala več orožarskih poslov. Istega leta je to državo obiskal tudi tedanji predsednik republike Milan Kučan, ki si je med delovnim obiskom ogledal izraelskega proizvajalca letal IAI.
Od leta 1997 je Cranex registriran v švicarski davčni oazi Zug. Šešok je položaj prokurista Cranex ohranil do leta 2006, ko je bilo podjetje izbrisano.
Zgodaj se je lotil lastninjenja
Dušanu Šešoku in sodelavcem je uspelo še pravočasno izpeljati lastninjenje Iskre. "Protitajkunska vojna", ki jo je pozneje sprožil prvak SDS Janez Janša, ga je obšla.
Že nekaj mesecev po prihodu na položaj direktorja je Šešok poudarjal, da so se v Iskri resno lotili lastninjenja. Ob začetku tega procesa je Šešok, podobno kot številni drugi direktorji, ki so se v novih časih preimenovali v menedžerje, javno zatrjeval, da bodo njeni lastniki zdajšnji in nekdanji zaposleni. Ker je bilo certifikatov za lastninjenje zajetnega družbenega kapitala Iskre premalo, je Šešok sindikatom za vsak certifikat ponujal po deset nemških mark.
Še leta 2005 je Šešok napovedal, da bodo zaposleni po lastninjenju ostali lastniki od 30 do 40 odstotkov Iskre. V naslednjih letih se je izkazalo, da je menedžersko-delavsko lastništvo Iskre v resnici vedno bolj menedžersko in vse manj delavsko.
Šešok se je "operacije Iskra" lotil po več tirih. Najprej s sanacijo. Skupina skoraj tridesetih podjetij, ki so ostala povezana v Iskro Holding, se je po gospodarski krizi ob propadu Jugoslavije dokaj hitro pobrala. Že leta 1995 je njihova skupna proizvodnja rasla za petino, leto pa je sklenila s pozitivno ničlo. Šešokovi ekipi je uspelo sanirati Iskro Kondenzatorje in Iskro Avtoelektriko. Nekatera druga (Iskra Terminali) niso preživela, spet tretja je Šešok združil.
"Iskreni Slovenec"
Leta 1995 je prevzel vodenje Košarkarske zveze Slovenije (KZS). Šlo je za najvišji položaj v takrat najbolj priljubljenem ekipnem športu pri nas.
Imel je ambiciozne načrte. Že sredi devetdesetih let, ko se je Slovenija na vsak način otepala povezav z Balkanom, je Šešok redno hodil v Srbijo, ki jo je takrat še trdno obvladoval Slobodan Milošević. Govoril je, da "je (nekdanja, op. a.) Jugoslavija edina rešitev za slovensko gospodarstvo". To je bilo v nasprotju z doktrino Janeza Drnovška, ki je prihodnost za Slovenijo videl v zahodnih trgih. V Večernjih novostih so tedaj Šešoka označili za "enega redkih iskrenih Slovencev".
Tedaj je v Sloveniji še užival velik ugled. Bil je pomemben član domače gospodarske elite. Sedel je v različnih nadzornih svetih, recimo v Slovenskih železarnah in Prvi pokojninski družbi. Na okroglih mizah je politike učil o pomembnosti gospodarstva. Leta 1995 pa je prevzel tudi vodenje Košarkarske zveze Slovenije (KZS). Šlo je za najvišji položaj v takrat najbolj priljubljenem ekipnem športu pri nas.
Medtem je nekoč velika Iskra, ki se je svoje časa širila in rasla s svetlobno hitrostjo, razpadala na množico samostojnih in pozneje zelo uspešnih podjetij: Iskratel, ki je bil vrsto let med najpomembnejšimi dobavitelji Telekoma Slovenije, Iskraemeco, Iskra OTC (nekdanja Iskra Orodjarna), Hidria (nekdanja Iskra Rotomatika), Domel (nekdanji Iskra Elektromotorji), Iskra Električna orodja, Iskra Merilne naprave, Iskra Kibernetika Mehanizmi, Iskra ISD …
Boj za blagovno znamko Iskra
To je bilo marsikomu v interesu, saj je ponujalo nešteto možnosti za poceni privatizacije. Hkrati številni od direktorjev teh podjetij že zaradi značajskih razlik niso mogli shajati s Šešokom.
Dušan Semolič je v nekaterih Šešokovih dejanjih videl "višek pohlepa in norosti". Šešok je postal simbol slabih strani domačega lastništva.
Na pogorišču nekdanjega velikana se je vnel boj za blagovno znamko Iskra, saj je Šešok od odcepljenih delov Iskre zahteval denarno nadomestilo za njeno uporabo v višini treh odstotkov od letnega prometa. Obmetavanje s tožbami in kazenskimi ovadbami je trajalo več kot desetletje. Spora ni končala niti salomonska sodba vrhovnega sodišča, po kateri je nosilec blagovne znamke nekdanji SOZD Iskra, ki pravnega naslednika nima.
Šešok nikoli ni skrival ambicij, da bi vsaj deloma obnovil nekdanjo veliko Iskro. Prav zaradi tega se je zapletal v različne vojne. Dolgoletni direktor Iskraemeca, pokojni Nikolaj Bevk, mu je že konec devetdesetih let očital, da se želi tiho polastiti tega podjetja.
Šešok je oko vrgel tudi na Domel in Iskro Avtoelektriko, ki mu je začela mešati štrene tudi pri lastninjenju Iskre. Spopad se je končal z neodločenim izidom. Šešoku je tudi po zaslugi dobrih odnosov z Andrijano Starina Kosem, tedaj glavno kadrovico v (para)državnem gospodarstvu, dobil proste roke pri nakupu Iskre.
Iskra Avtoelektrika
Ekipi menedžerjev na čelu s pokojnim Alešem Nemcem je ostala Iskra Avtoelektrika, današnja Mahle Letrika. Cena, ki so jo plačali za to, je bila (pre)velika.
Menedžerji Iskre Avtoelektrike so namreč morali delnice družbe odkupovati prek podjetij, ki so bila povezana s krogom nekdanjega prvega moža Pivovarne Laško Boška Šrota. Odkup je klavrno propadel, vodilni menedžerji Iskre Avtoelektrike pa so končali na sodišču. Kot zanimivost, v nadzornem svetu ključnega podjetja, prek katerega so menedžerji Iskre Avtoelektrike lastninili družbo, je sedel tudi Aleksander Kešeljević, danes ključni ekonomski svetovalec predsednika vlade Mira Cerarja.
Podjetje je pozneje pristalo v lasti nemškega Mahleja. Po velikosti je danes približno dvakrat večje od Iskre.
Ko en "tajkun" pomaga drugemu
Zaradi slabega ravnanja Dušana Šešoka z zaposlenimi v Iskri vre v Sindikatu kovinske in elektroindustrije (SKEI).
Vse to se je dogajalo v času vlade Janeza Janše, ko je postalo jasno, da bo val menedžerskih odkupov slovenskih podjetij zajahal tudi Šešok. Iz sanatorja in "običajnega" direktorja je postal "tajkun".
Toda že pred tem je Šešok pripravil vse potrebno za dokončno "zaprtje" lastništva krovne Iskre. Delnice je imel "parkirane" pri povezanih podjetjih. Kar 30 odstotkov jih je bilo že leta 2004 v rokah različnih investicijskih in borznoposredniških družb. Istega leta se je Šešok lastniško prepletel s prvim možem DZS Bojanom Petanom, dolgoletnim članom LDS. Šlo je za priljubljeno prakso, ki so jo domači kapitalski mogotci uporabljali za vzajemno hrambo "parkiranih" lastniških deležev.
Marca 2006 sta Kad in Sod dobrih 41 odstotkov prodala podjetju Maos, ki ga je ustanovilo 50 menedžerjev Iskre. Ti so za prevzem najeli za 25 milijonov evrov posojil pri NLB in Factor banki. Še osem milijonov evrov so dobili drugje: pri DZS, Potezi Naložbah, Kordeževem Merkurju in podjetju Novoline.
Nakup je Šešok upravičil kot obrambo pred sovražnim prevzemom Iskre Avtoelektrike. Ocenil je, da "ima do prevzema Iskre vso moralno pravico".
Načrt, dolg desetletje in pol, se je Šešoku naposled izšel. Vlak mu je uspelo ujeti v pravem trenutku. "Protitajkunska vojna", ki jo je pozneje sprožil Janša, ga je obšla. Tudi zato, ker je bilo v Iskri lažje ostati pod radarjem kot recimo v Istrabenzu, ki ga je lastninil Igor Bavčar, Šešokov ministrski kolega iz Demosove vlade.
Menedžerjem Iskre sta dobrih 41 odstotkov delnic leta 2006 prodala paradržavna sklada Kad in Sod. Sod je tedaj vodil Marko Pogačnik.
"To je bila ena redkih transparentnih transakcij v Sloveniji. Delnico smo preplačali, vendar nam bo z dobrim poslovanjem uspelo nadomestiti ceno," je govoril Šešok.
Breme posojil na plečih Iskre
Sledili sta še zadnji fazi "operacije Iskra". Breme odplačevanja posojil za menedžerski prevzem je vse bolj prevzemala Iskra – z izplačevanjem visokih dividend, pobiranjem bilančnih dobičkov iz odvisnih družb, provizij za določene storitve in odprodajo njenega premoženja. Zadnjih osem milijonov evrov dolga je poplačal tako, da je podjetje Maos pripojil Iskra Sistemom, ki so že pred tem postali krovna družba v skupini. Šešok je poudarjal, da so to zahtevale banke.
A šlo je za klasično "tajkunsko" lastninjenje, zelo podobno tistemu v nekaterih drugih podjetjih. Recimo v Svilanitu, ki so mu menedžerji prav tako pripojili svoje podjetje skupaj z dolgovi. Razlika je, da lastninjenje Svilanita in več drugih podjetij na Gorenjskem preiskuje policija. Lastninjenja Iskre ne.
Začel se je zapirati pred sodelavci
Hkrati je Šešok začel s privatiziranega čolna postopno metati druge menedžerje.
Nekateri od teh so se mu že leta 2007 uprli. Šešoku so očitali nepregledno trgovanje s "parkiranimi" delnicami pred menedžerskim odkupom in zahtevali njegovo razrešitev. Njihove deleže je naposled odkupil Šešok. Svojim kolegom je že pred prevzemom večkrat pojasnil, da lahko Iskro prevzame sam, vendar jih je potreboval, ker država njemu samemu najbrž ne bi prodala svojih deležev.
Predsednica SKEI Lidija Jerkič.
"Kot oseba se je v zadnjih letih kar veliko spremenil, začel se je zapirati, obseden je bil s tem, da bi postal ekskluzivni družbenik," nam je povedal eden od nekdanjih vodilnih menedžerjev Iskre, ki ni želel biti imenovan.
Danes je ob Šešoku v lastništvu Iskre le še štirinajst menedžerjev. Največji delež ima njegov dolgoletni poslovni sopotnik in član uprave Iskre Jože Godec, s katerim se je prav tako sprl. Godec mu namreč očita izčrpavanje Iskre.
V času krize, ki jo je Šešok po oceni revije Manager pričakal s 24 milijoni evrov premoženja, so iz Šešokovih ust začele prihajati vse bolj radikalne ideje in interpretacije slovenske realnosti. Pozival je k zmanjševanju plač in serijskemu odpuščanju javnih uslužbencev, ki naj bi jih bilo petnajst odstotkov preveč. Morda tudi zato, ker je resor za finance vodil v času, ko je bilo tam zaposlenih le 39 ljudi.
Z Mestno občino Maribor je Šešok sklenil javno-zasebno partnerstvo za postavitev cestnih radarjev. Dobiček bi Iskra Sistemi ustvarjala na račun prometnih prekrškov. Posel je sprožil ljudsko vstajo, ki je odnesla župana Franca Kanglerja.
"Iz socializma smo prenesli vse negativne strani. Preteklo je dovolj časa, da bi se lahko očistili. Učinkovitost naših podjetij je zato slabša, kot bi bila sicer," je govoril na javnih nastopih.
Mariborska vstaja in Iskra
Leta 2012 je z javnim partnerjem sklenil posel, ki je vse prej kot tržen. Z Mestno občino Maribor je sklenil javno-zasebno partnerstvo za postavitev cestnih radarjev. Dobiček bi Iskra Sistemi ustvarjali na račun prometnih prekrškov.
Posel je sprožil ljudsko vstajo, ki je odnesla župana Franca Kanglerja. Na položaj je prinesla Andreja Fištravca, ki ga je kmalu po prihodu na oblast čakal 762 milijonov evrov vredni odškodninski zahtevek Iskre Sistemov zaradi domnevne izgube dobička. V začetku letošnjega leta se je posel končal s poravnavo. Obtožnica zoper Kanglerja, ki ga je bremenila prirejanja javnega razpisa za Iskro in podražitve posla s pet na 30 milijonov evrov, je bila umaknjena.
Leta 2012, sredi krize, je bil Šešokov delež v Iskri še vedno vreden skoraj 15 milijonov evrov. V istem letu je delo v Iskri izgubilo 122 ljudi, s pripojitvijo Iskre MIS pa je iz Kranja izginil še zadnji ostanek tega kranjskega koncerna. Nato je Šešok udaril še po plačah režijskih delavcev. Sam je leta 2013 prejemal desetkratnik povprečne plače v Iskri. Leto dni pozneje se je vrnil na lestvico stotih najbogatejših Slovencev."
"Skupinski mobing"
Sindikati so mu očitali "skupinski mobing". Dušan Semolič je v nekaterih Šešokovih dejanjih videl "višek pohlepa in norosti". Šešok je postal simbol slabih strani domačega lastništva. Kot zanimivost, na spletni strani sindikata SKEI so na beli listi pohval za korektni socialni dialog, spoštovanje zakonov in obveščanje zaposlenih le podjetja v lasti tujcev: ETI, Mahle Letrika, BSH Hišni aparati …
Šešokov sin Matija je danes direktor operacij v Iskri.
Danes nima zaslombe v politiki
Šešok danes po ocenah sogovornikov nima pretirane zaslombe v politiki. Ne podpira ga nobena stranka, kvečjemu kakšni posamezniki, s katerimi se pozna še iz obdobja, ko je bil minister ali predsednik KZS. To je vodil v času, ko je imela Slovenija daleč najboljšo reprezentančno generacijo, po oceni mnogih zrelo celo za evropski naslov. Tudi zaradi Šešokovega "nizkocenovnega" modela je nikoli ni vodil uglednejši tuji trener, ki bi se lahko postavil nad domače košarkarske klane.
"Slovenija mi pomeni zelo veliko. Nisem eden tistih, ki razmišlja, kako bo podjetje, v katerem dela, prestavil nekam drugam, v neki off-shore," je Šešok izjavil pred šestimi leti.
Oče in sinova: Iskra in Taxgroup
Dušan Šešok je javno zelo ponosen na svoje potomce – še posebej na Matijo in Klemna Šešoka, ustanovitelja podjetja Taxgroup, ki je pred leti pomagalo pri številnih menedžerskih odkupih.
Taxgroup je delal tudi za družino Janković.
Taxgroup je bil v preteklosti eden največjih igralcev na trgu davčnega svetovanja. Posebej specializiran je bil za Ciper. Delali so tudi za družino Janković. S krizo in njihovimi težavami je bilo posla manj. Na pomoč jim je zato prišel Dušan Šešok.
V Iskri so že leta 2004 sklenili pogodbo s Taxgroup. Takrat je Dušan Šešok govoril, da njegova sinova svetujeta pri optimizaciji nabave za celotno skupino in da za to dobita drobiž. Zaposleni v Semiču so tedaj opozarjali, da se v Taxgroupu ne spoznajo najbolje na potrebe proizvodnje.
V letu 2015 je Taxgroup za Iskro opravil za dober milijon evrov poslov, lani domnevno že trikrat več.
Zaradi usahnitve svetovalnih poslov na trgu so šli pri Taxgroup v druge vode. Njihov je bovling Klub 300 v Ljubljani, lokala Madeira in Sempre, restavracija Cubo … Hotel Cubo so leta 2013 prodali Rusom. Vmes so kupovali tudi IT-podjetja, na primer Orio, ki se je izkazal za slab nakup, zato so ga prenesli na Iskro, ki je imela zaradi tega več sto tisoč evrov izgube. Orio je Taxgroup kupil od Sandija Češka, lastnika Studia Moderna.
89