SiolNET. Novice Slovenija
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Da smo na občini zaradi ljudi in ne obratno, pri nas ni le fraza

2

termometer

Dve laskavi priznanji, ki so ju v zadnjem času Postojni podelili različni ocenjevalci za urejenost in gostoljubnost ter najbolj prodorno občino, najbrž ne moreta biti golo naključje ali plagiat.

Pa čeprav je trenutno stanje duha v Sloveniji takšno, sploh v visoki politiki, da nismo pripravljeni skoraj ničemur več verjeti, niti diplomam, niti raziskavam, niti zapisanemu v medijih, niti … "Škoda, da ste prišli zdaj, ko je še sneg in ne pozneje, ko že vse cveti, ko imamo urejeno cvetje na balkonih hiš in stanovanj, zelenice in parke, takrat je pri nas res lepo," nam pove župan občine Postojna Jernej Verbič, pri katerem smo se namenili preveriti, kakšne so formule za uspešen razvoj občine. Pred razkrivanjem ustroja občine Postojna pa župan, ki zase pravi, da je ljudski, kar lahko po njegovih besedah mirno preverimo pri ljudeh, poudari izjemno geografsko lego Postojne. Oktobra lani je občina Postojna v Radencih, v tradicionalnem projektu Turistične zveze Slovenije (TZS), prejela priznanje za najlepše in najbolj gostoljubno srednje veliko mesto v Sloveniji, pred kratkim pa na Brdu pri Kranju še vedno bolj uveljavljeno priznanje zlati kamen, ki ga podjetji SBR in Planet GV s svojo žirijo desetih strokovnjakov s slovenskih univerz in prakse podeljuje razvojno najbolj prodorni občini.

Jasna razvojna strategija, pa čeprav le kot županov predvolilni program, opiranje na lastne vire in javno-zasebno partnerstvo, dobre prakse za kakovost bivanja, kot so brezplačni javni prevoz in brezžično omrežje na skoraj celotnem območju občine, je nekaj adutov, ki so po mnenju žirije zlatega kamna nekdanje vojaško središče spremenili v urejeno in privlačno za bivanje srednje veliko mesto oz. občino s proračunom okrog 20 milijonov evrov.

Komisijo ste prepričali tudi z razvojno vizijo. Kakšni so glavni strateški razvojni cilji vaše občine? Da bi lahko odgovoril na to vprašanje, se moramo vrniti v leto 2002, ko sem prevzel mandat župana občine. Najprej je bilo treba zbrati skupino ljudi in oblikovati ekipo, ki bi bila pripravljena delati ne le po osem ur, ampak tudi popoldan, ob sobotah in nedeljah, praznikih, kadarkoli. Svojim ljudem ob vsakem prazniku ponavadi rečem, da smo mi zaradi ljudi tukaj v tej občinski stavbi, ne pa ljudje zaradi nas.

To se lahko sliši tudi kot oguljena, populistična fraza. Ne, to sploh ni fraza. To je neke vrste opozorilo ekipi, ki je bila sestavljena kot spekter različnih poklicev, da moramo vseskozi ugotavljati, kaj v Postojni manjka, kaj še lahko izboljšamo. Na področju turizma, pa čeprav Postojno obišče veliko turistov, na področju gospodarstva itn. Predvsem pa smo se dogovorili, da najprej uredimo infrastrukturo v občini.

Zakaj ste temu dali prednost? Če ni urejene infrastrukture, se ljudje, ki pridejo v Postojno, ne znajdejo. Na primer: bili smo prvi, ki smo v državi imeli krožišča. Ta se mi zdijo sijajna, saj omogočajo večji pretok prometa, če so na primer na avtocesti zastoji. Zdaj se v Postojni praktično ne čaka več . Bili smo med prvimi v Sloveniji, ki smo imeli s širokopasovnim omrežjem pokrite tudi ruralne dele v občini. Glede na to, da smo imeli veliko vojaških objektov in stanovanj, jih je bilo treba arhitekturno preurediti.

Se vam je ta status nekdanjega vojaškega mesta zdel kot neko breme, hipoteka, ki ste se je hoteli čim prej znebiti? Ne, sploh ne. Šlo je za praktične razloge, saj so pri nas delala močna gradbena podjetja in za njihove delavce ni bilo stanovanj, primanjkovalo jih je za občane. S pomočjo stanovanjskega sklada smo na občini Postojna začeli graditi urejena in lepa stanovanja, tudi varovana, ne sistem blokov.

Koliko stanovanj ste zgradili v zadnjem desetletju? Zagotovo več kot sto. Poleg tega pa imamo v občini fond sredstev, s katerim ljudem sofinanciramo obnovo fasad in streh, in to ne samo v starem delu mesta.Gradimo parkirišča, saj ima danes veliko družin že vsaj po dva avtomobila. Sicer pa smo veliko pozornost posvečali tudi šolski infrastrukturi: pred nekaj meseci smo končali gradnjo šole in vrtca v Prestranku, in to brez pomoči države in brez zadolževanja v zadnjih treh letih.

Kako potem financirate projekte? Čim več jih poskušamo z evropskimi sredstvi. V zadnjih štirih letih smo pridobili več kot deset milijonov evropskih sredstev, recimo že samo širokopasovno omrežje jih je prineslo za šest milijonov evrov.

Veliko slovenskih občin je kar precej zadolženih, kar je v teh kriznih, negotovih časih lahko veliko breme, če se stvari še zaostrijo. Razvoja občine brez zadolževanja ni, samo to zadolževanje mora biti pametno. In jaz imam pametne ljudi okrog sebe.

Koliko je trenutno zadolžena občina Postojna? Trenutna nominalna zadolžitev je šest milijonov evrov, kar znaša petdeset odstotkov tistega, kar bi se glede na zdajšnji proračun lahko zadolžili. Nekje v slovenskem povprečju. Imamo še nekaj možnosti do limita, ki je predpisan za našo občino. Ampak svojemu nasledniku bi rad pustil primerno blagajno.

Bi lahko bila občina Postojna tako uspešna, tudi če ne bi imela močno razvite turistične dejavnosti s Postojnsko jamo na čelu? Seveda bi bila brez Postojnske jame, ki jo skupaj s Predjamskim gradom obišče skoraj 700 tisoč ljudi, zgodba drugačna. A bila je kar huda bitka, da zanjo dejansko dobivamo koncesnino, neodvisno od primerne porabe, ki jo država namenja občinam.

Kakšno je vaše sodelovanje s Postojnsko jamo, kjer ste tudi kapitalsko prisotni? Naš delež je 25 odstotkov plus ena delnica, imamo svojega človeka v upravnem odboru. Če podjetje ne sodeluje z občino pri urejanju gradbenih in drugih zadev, potem ne more biti uspešnega razvoja. Če pa je to sodelovanje na višji ravni, potem lahko na primer tudi skupno kandidiramo za evropska sredstva. Menim, da nam uspeva predvsem zato, ker je večinski lastnik Postojnske jame, podjetnik Marjan Batagelj, domačin. S tem nočem reči, da mi nismo hoteli sodelovati s prejšnjim lastnikom, Istrabenzom, in tudi jih ne želim kritizirati. Vendar zdaj gre za drugačen položaj, zadeva je veliko bolj transparentna.

Če pustimo ob strani Postojnsko jamo, ki je motor razvoja v občini, kakšno je sicer stanje gospodarstva v občini? Postojna nikoli ni imela neke velike industrije in tudi nadaljnji bo razvoj šel v smeri malih specializiranih družinskih podjetij, pa naj bo na področju turizma, lesne ali kovinske industrije. Zato zdaj gradimo novo podjetniško cono na Velikem otoku, imamo tudi že inkubator. Smo sicer sredi gozdov, vendar vemo, v kakšnem stanju je lesna industrija in posledice težav in likvidacije Javorja iz sosednje občine Pivka čutimo tudi mi.

Ali lahko mladim Postojnčanom zagotovite, da bo bodo lahko našli službo doma? Poglejte, funkcija občine je, da zagotavlja prostore in pogoje, dovoljenja, skratka infrastrukturo, ne more pa pripeljati podjetnika. Tisti župan, ki bi to obljubil, bi širili lažne obljube. Sicer pa, kot sem že prej omenil, je lega Postojne idealna, saj do Kopra in Ljubljane ni več kot pol ure, zato zlasti za mlade hoditi v službo tja ni preveliko breme. Sicer pa precej ljudi dela tudi že od doma.

Kakšna je stopnja nezaposlenosti v občini? Prej se je gibala okrog osmih, devetih odstotkov, v zadnjem letu pa se je nezaposlenost zaradi težav Primorja in Javorja kar precej povečala in znaša 12,2 odstotka, ta podatek pa velja skupaj za občino Postojno in Pivka. Zdaj spet opažamo rahel trend upadanja.

Kaj pa je trenutno največji problem v vaši občini? Je to vadbišče slovenske vojske na Počku, ki je za mesto moteče tudi z ekološkega in turističnega vidika? Zame največji problem v občini trenutno je pridobiti vsa potrebna dovoljenja za obnovo vodovoda, ki je star več kot 35 let, in da dokončamo čistilno napravo, kar nas bo stalo tri milijone evrov. Glede Počka pa takole: z njim se ukvarjam že od leta 1998, ko sem bil še podžupan. Vsi vemo, da slovenska vojska mora imeti vadišče. Ko sem se pogovarjal z ministri, generali, brigadirji itn., so vsi obljubljali, da bodo vadišče postopoma nadomestili simulatorji. Veliko bo odvisno od izvedbe državnega prostorskega načrta (DPN), ki zdaj leži v predalu, občinski sveti občin, ki jih to zadeva, naše, bistriške in pivške, so svoje povedali … Težko napovem, kako bo naprej, kako se bodo razvijali odnosi med MORS-om in občinami. Vendar je jasno, da če smo turistična občina, potem ne morejo vsak dan letati s helikopterji in letali ter se voziti s tanki.

Ste pa pred kratkim z MORS-om dosegli dogovor glede prevzema vojaških stanovanj. Koliko je še teh stanovanj v Postojni? Pred osmimi leti je bilo v Postojni še 80 vojaških stanovanj, sicer pa smo že pred desetimi, petnajstimi leti začeli prepričevati državo, da bi ta stanovanja prenesla na občino. Vojska je zdaj ta fond zmanjšala, pred kratkim so jih spet trinajst prenesli na občino, nekaj pa so jih prodali. Tisto, kar so ohranili, točne številke ne poznam, pa pravijo, da potrebujejo za svoje potrebe.

Ali je kazalec, da vam gre v občini Postojna dobro, tudi dejstvo, da proti vam in drugim občinskim veljakom v Postojni nismo zasledili večjih protestov in napisov v stilu Gotov je? Protest pri nas pred občinsko stavbo je bil le enkrat, prav mojega imena oziroma župana kot funkcije, pa mislim, da protestniki niso omenjali. Bolj je šlo za proteste proti državni politiki.

Kakšno je sicer vaše mnenje o teh protestih proti vsem trenutnim elitam? Če je šlo za neumnosti ali nepravilnosti, potem sem za to, da se to pove, vendar na civiliziran način. Sem pa zelo proti temu, da med tridesetimi, petdesetimi protestniki vidim ljudi, ki za to Postojno niso naredili popolnoma nič. Sicer pa nova stranka še ne pomeni novih obrazov. Imamo ogromno sposobnih ljudi, ekonomistov, politologov, komunikologov, pravnikov, pa nočejo iti v politiko. Zakaj ti ljudje nočejo v politiko, to je tisto ključno vprašanje.

Kako ste odprti do ljudi? Vam lahko občani osebno pridejo predstavit predloge in mnenja? Ljudje hodijo k meni tudi pozno zvečer, da ne rečem, da me celo med mašo ali pa med pogrebom sprašujejo ali pokličejo po telefonu. Tega ljudem ne zamerim. Veste, jaz nimam urnika. Nekateri namreč še vedno mislijo, da smo mi župani nekaj posebnega, nekakšne svete krave, se sprašujejo, kako naj pridejo do župana. Do mene lahko pride vsak, kdor hoče.

Se boste potegovali še za en mandat? Do volitev je še daleč. Sicer pa, vse je odvisno od zdravja, ne nazadnje tudi nisem več tako mlad, pravkar sem dopolnil 61 let.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin