Petek, 13. 1. 2012, 12.37
1 leto, 3 mesece
Če je alkoholiku več do družine kot do alkohola, potem je rešitev mogoča
Začel je kot "falirani" študent in alkoholik, danes kot doktor psiholoških znanosti po socialnoandragoški metodi vodi terapevtsko skupnost ljudi z različnimi težavami. Med njimi so tudi alkoholiki.
Ali lahko govorimo o tipičnih karakteristikah slovenskega alkoholika?
Zasvojenost je zasvojenost, enaka je v Afriki, Ameriki ali Avstraliji. Obstaja rek, da je toliko, kolikor je alkoholikov, tudi vzrokov zanje, a posledice so na koncu za vse enake. Razpad družine, bolezen, smrt. Alkoholizem ne izbira stanov in izobrazbe, svoj davek zahteva med vsemi.
Se na vas obračajo večinoma alkoholiki ali njihovi svojci?
V 99 odstotkih so to svojci. Ti so tisti, ki morajo alkoholiku postaviti ultimat. Alkoholik bo sicer pil, dokler bo lahko. Ko je tako zasvojen, ni več kritičen do sebe, opremi se z obrambnimi mehanizmi in zanika racionalizacijo, da lažje vzdržuje stanje alkoholiziranosti. Škarje in platno imajo v rokah ljudje, ki v življenju alkoholika igrajo pomembno vlogo. Alkoholik ni sam svoj gospodar in nobenega smisla ne vidim v obtoževanju. On enostavno potrebuje svoj odmerek in pomagaš mu lahko le tako, da ga prisiliš v zdravljenje. Če je alkoholiku več do družine kot do alkohola, potem je rešitev mogoča, sicer ne.
Govorite večinoma o moških alkoholikih, verjetno pa so med njimi tudi ženske?
Sem ter tja tudi. K meni prihaja 140 ljudi z različnimi stiskami. Delamo po Rugljevem sistemu in pri meni s pijačo nimajo več nobenih težav. V moji 20-letni karieri se je zapil le eden.
Ali številka 200 tisoč alkoholikov v Sloveniji še vedno drži?
Menda da.
Ali splošni zdravnik alkoholika lahko napoti na zdravljenje k vam?
Ne, pošiljajo jih na klasično psihološko obravnavo v bolnišnico, kjer se na alkoholoških oddelkih zdravijo na klasičen bolnišnični način. Osnovna razlika med bolnišničnim in mojim načinom zdravljenja je v sistemu. Sam imam zelo zahteven teoretski pakt. Kdor ne prebere vsaj dveh knjig na mesec, dnevno ne piše avtoanalitičnih spisov, ne teče in ne hodi v hribe, v mojih skupinah nima kaj početi. Člani moje skupnosti imajo v povprečju visoko izobrazbo, le redki so tisti s srednješolsko, vsi pa morajo biti v rednem delovnem razmerju. Ukvarjam se le s tistimi, ki hočejo nekaj narediti.
Ali že ob prvem srečanju lahko presodite, ali je človek iz pravega testa za trdo delo?
Najprej zahtevam, da preberejo nekaj knjig. Imajo dve možnosti: ali sprejmejo sistem, v katerem nato igramo neko pravično igro, ali odidejo. Mnogo jih pride, le nekaj ostane. Pripravljen sem delati le s tistimi, ki so se pripravljeni maksimalno potruditi. Hvala bogu, da se mi s preostalimi ni treba. S takimi naj se ukvarjajo psihiatri, ki so zato v službi, jaz nisem. Jaz delam prek društva in zavoda, financiramo se s članarino. Nisem zdravnik, da bi delal prek koncesije.
Torej delate prostovoljno?
Da, poleg redne službe na Centru za socialno delo v Kamniku delam še to.
Ali je abstinenca predpogoj za vstop v vašo skupnost?
Seveda, brez tega se sploh ne pogovarjam. V skupini niti ne kadi nihče. To je nekako logično. Pomembno je, da spremenijo način življenja. Pustimo psihološka spoznanja in psihoterapijo, vzroke, travme in zgodovino, poglejmo zdravo kmečko pamet! Ti ljudje živijo narobe in spremeniti morajo način življenja.
Moja naloga je, da iz teh ljudi naredim elitnike. Da živijo tako nadpovprečno, da je možnost zdrsa v alkoholizem minimalna, in ravno zato je ta sistem tako uspešen. Osnovni program traja tri leta in v tem času človek ponotranji te spremembe, kar pomeni, da postanejo način življenja, ne le programska zahteva. V naslednjih od petih do desetih letih to utrdijo in vračajo svojim naslednikom. S svoji zgledom vlečejo. Alkoholikom, ki prihajajo, ravno ta zgled daje največ energije in upanja, da bodo zmogli, pa če so še tako na dnu.
Kako družba sprejema alkoholika, ki se postavi na svoje noge? Ali je ta zaznamovan za vedno?
Pri nas se človek postavi na noge in zamenja staro družbo, saj z njo nima več skupnih točk. Kateri normalen človek pa bi hotel prijateljevati z alkoholno zgago? Človek se med zdravljenjem spremeni osebnostno, nehote zamenja družbo, v naši skupnosti se poveže z drugimi. Nima več časa za čvekanje neumnosti in izgubljanje časa. Z disciplino se naredi ogromno, v enem letu postane drug človek.
V skupnost mora biti verjetno vključena vsa družina?
Da. Žena obvezno. Samskih alkoholikov sploh ne znamo zdraviti. Alkoholik mora imeti nekoga, za kogar živi in ki je njegovo ogledalo. Samski nimajo nobenega ogledala. Osebnostno se lahko razvijamo in brusimo le ob spolnem partnerju. Vedno lahko igramo neko igro, a ob partnerju to ni mogoče. Tukaj smo goli in bosi, smo to, kar smo. Če ste samski, kdo bo držal zrcalo vaši neumnosti?
No, pa kljub temu vendarle je mogoče, da se pozdraviš sam …
Zdravljenje alkoholizma in preostalih zasvojenosti je mogoče le v skupini. No, obstajajo pa tudi izjeme …
Na primer Branko Gradišnik?
Da, pa tudi on je nekako diskretno sledil Ruglju. Poznam nekatere, ki jim je uspelo samim, a praviloma ne gre.
Ste kdaj razmišljali, kaj bi bilo danes z vami, če se žena ne bi obrnila po pomoč?
Bil bi mrtev. Zagotovo. Čakaš na milostni udarec. Dokler gre, gre.
Sami delujete po socialnoandragoški metodi Janeza Ruglja. Ste jo kakorkoli modificirali?
Nisem Rugelj in nesmiselno bi bilo, da delam tako kot on. V nekem smislu ga kopiram in dodajam neke svoje metode. Uvajam kulturo, obiskovanje gledališča in koncertov resne glasbe, nekatere njegove prijeme pa opuščam. To je živ program in se tako kot jaz z leti spreminja. Ne morem biti psihoterapevt v klasičnem smislu, temveč neke vrste avtoriteta.
Vaš način vodenja skupin je avtoritativen, tako kot je bil že Rugljev, in ni, denimo, motivacijski. Zdi se mi, kot da to nekako pomeni, da svojim članom vendarle ne zaupate povsem ...
Seveda, takoj ko jih spustim iz rok, se disciplina razpusti. Če opazim, da nekdo zaradi nedejavnosti škodi skupini, se ga je kot gnilega jabolka treba znebiti.
Kako je videti povprečni dan enega vaših članov?
Najprej mora biti v rednem delovnem razmerju.
Ob vseh zahtevanih dejavnostih sploh ne vem, kdaj najdejo čas še za službo …
Vse se da. Stvari, ki niso pomembne, odpadejo. Še vedno vam ostane dovolj časa. Vsak mora prebrati dve knjigi na mesec, o vsem tem pisati svoja razmišljanja, na začetku vsak dan pisati avtoanalitične dnevnike, redno teči, enkrat mesečno s skupino oditi v hribe, vmes tudi z družino, se udeleževati taborov, dnevniških delavnic …
Kaj pa invalidi, ki tega ne zmorejo?
Program lahko prilagodim. Če ne zmore teči, lahko počne nekaj drugega. Lahko plava. Tek je pač najenostavnejši, bistveno je, da si vzameš uro na dan, da si sam s sabo. Če si v dobri psihofizični kondiciji, lahko tudi intelektualno veliko narediš. Svetovno znani psihiater M. Scott Peck pravi: "Z malo discipline človek napravi malo, z veliko discipline pa vse." Ko človek to ponotranji, ne želi več živeti po starem.
Kako pomembno je, da ima terapevt osebno izkušnjo z alkoholizmom?
Ni treba, je pa dobro … Rugelj, na primer, ni bil nikoli alkoholik. Meni nihče ne more očitati, da se programa ne da izpeljati, ker imam sam s tem osebne izkušnje.
Dr. Rugelj je dolga leta iskal naslednika. Vi že iščete svojega?
Delam pri tem …