Sobota, 6. 6. 2026, 22.18
1 mesec, 1 teden
Čas skrajnosti: ni rešitve
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,72
Na fotografiji: ruski vojaki, oblečeni v uniforme Rdeče armade iz druge svetovne vojne.
To je bil čas skrajnosti. Politični prostor se je v Evropi pred drugo svetovno vojno radikaliziral, tudi na Slovenskem. Ne levi strani so se krepili komunisti s svojo vizijo radikalne preobrazbe družbe po sovjetskem zgledu, na desni so radikalci v katoliškem taboru politično sanjarili o katoliški teokraciji (ki pa jo v kraljevi Jugoslaviji s pravoslavno dinastijo na čelu seveda niso mogli uresničiti), zgled gospodarske ureditve pa jim je bila fašistična stanovska država. Slutiti je bilo, da se to ne bo dobro končalo. V spopadu radikalizmov je bila med drugo svetovno vojno desnica na Slovenskem poražena, in sicer v veliki meri, zato ker v mednarodnem prostoru za razliko od komunistov, ki so imeli oporo v Moskvi in mednarodnem komunističnem gibanju, niso imela nobenega resničnega zaveznika.
Prvi udarec katoliškemu taboru na Slovenskem (lahko ga skoraj popolnoma enačimo s Slovensko ljudsko stranko) je povzročil razpad Habsburške monarhije. Čeprav je katoliški politični tabor, ki je pred prvo svetovno vojno dosegel prevlado na Slovenskem, zaradi narodnih načel vodil odhod iz monarhije in oblikovanje skupne južnoslovanske države, je to objektivno gledano oslabilo položaj t. i. klerikalcev.
Iz katoliškega cesarstva v kraljevino s pravoslavnim vladarjem
Habsburška monarhija je bila država, ki ji je vladal katoliški cesar, južnoslovanska država pa država, v kateri so imeli prevlado pravoslavni Srbi, državi pa je vladal srbski kralj oziroma srbska pravoslavna dinastija. Samo po sebi je to oslabilo katoliški politični tabor: veroizpoved, na kateri so gradili svojo politično ideologijo, ni bila več veroizpoved monarha, ki so mu bili podrejeni.
Na prvih volitvah v novi južnoslovanski državi je doživel katoliški tabor hud osip glasov v primerjavi s preteklimi volitvami v Habsburški monarhiji – SLS je dobila "le" 37 odstotkov glasov (na državnozborskih volitvah pred prvo svetovno vojno leta 1911 je SLS dobila skoraj 60 odstotkov glasov slovenskih volivcev).
Napoved prihodnosti: socialistična levica leta 1920 dobi skoraj tretjino glasov
Velik upad glasov (SLS je sicer še vedno med strankami dobila relativno večino) je bil posledica predvsem tega, da smo bili Slovenci eni največjih poražencev prve svetovne vojne (izgubili smo velik del ozemlja in rojakov na račun Avstrije, Madžarske in seveda zlasti Italije).
Anton Korošec (na fotografiji) je bil od smrti Janeza Evangelista Kreka oktobra 1917 do svoje smrti decembra 1940 nesporni vodja slovenskega katoliškega političnega tabora oziroma stranke SLS. V južnoslovanski državi je v korist Slovenije spretno izrabljal dejstvo, da smo bili Slovenci jeziček na tehtnici v merjenju moči med Srbi in Hrvati. A te politike je bilo konec s srbsko-hrvaškim sporazumom avgusta 1939. Slovenski katoliški politični tabor je bil zdaj v slepi ulici, iz katere se ni mogel več rešiti. Ko je Hitler napadel Jugoslavijo, se je odprl prostor za vzpon komunistične partije.
Ni mogoče zanemariti niti vpliva ruske revolucije in povojnega levičarskega oziroma socialnega vrenja na stari celini (socialdemokrati in komunisti so na prvih volitvah na Slovenskem po vojni leta 1920 dobili skupaj 28 odstotkov glasov, še nekaj manj kot štiri odstotke glasov pa so dobili narodni socialisti, ki so bili nekakšna izpostava slovenskih liberalcev med delavskim slojem).
Vrnitev SLS k absolutni večini
Katoliški tabor (Slovenska ljudska stranka) si je v 20. letih opomogel in se vrnil k volilni absolutni večini po zaslugi tega, da se je oprijel odločnega zagovarjanja slovenske avtonomije znotraj južnoslovanske države (niso pa zagovarjali federalizacije države, tako kot Hrvati) in protibeograjske retorike (a pragmatično sodelovali z Beogradom, ko so bili v vladi). Katoliški politični tabor je vodil izjemno spretni in nadarjeni politik Anton Korošec.
Slovenci smo bili tako v prvi Jugoslaviji jeziček na tehtnici med vladajočimi Srbi in nezadovoljnimi Hrvati, ki so trmasto zahtevali preoblikovanje jugoslovanske države v federacijo (hrvaška desna politična emigracija pa je zahtevala celo razbitje Jugoslavije in ustanovitev neodvisne hrvaške države). Slovenska politika je bila politika taktičnega sodelovanja s Srbi za čim več dejanske avtonomije, tudi zato, ker so si nekateri hrvaški nacionalisti prizadevali podrediti Slovenijo ali vsaj del nje Zagrebu.
Slovenci v slepi ulici, SLS v veliki zagati
A slovenske politike jezička na tehtnici je bilo konec s srbsko-hrvaško začasno spravo (s katero niso bili zadovoljni skrajneži na obeh straneh), ko je bila avgusta 1939 ustanovljena Banovina Hrvaška. Jugoslavija je iz nekakšne trialistične države Srbov, Hrvatov in Slovencev zdaj postala le dualistična država Srbov in Hrvatov. Slovenci smo popolnoma izviseli. Jugoslavija je postala nekakšna Srbo-Hrvaška.
Katoliški politični tabor in komunisti so imeli tudi zgodovino skupnega sodelovanja, o kateri pozneje niso radi javno govorili. Na ljubljanskih volitvah v prvi polovici 20. let preteklega stoletja so klerikalci, socialisti, komunisti in narodni socialisti skupaj porazili razcepljeni liberalni tabor. Tedaj je Ljubljana za nekaj časa celo dobila Trg Karla Marxa. Tudi Korošec na začetku ni grajal oktobrske revolucije, ampak je previdno govoril o njej (da ne bi odganjal delavskih volivcev). V 30. letih se je seveda politični prostor radikaliziral: SLS, predvsem njen prevladujoči desni del, je postal goreče protikomunističen in protisovjetski. Na fotografiji: Ljubljana leta 1929.
Katoliški politični tabor se je s tako svojo politiko jezička na tehtnici izpel, Slovenci pa smo se znašli v slepi ulici (Hrvati so celo želeli, da se Slovenci v tej dualistični Jugoslaviji podredijo Zagrebu). To je bil drugi veliki neuspeh SLS oziroma katoliškega političnega tabora po prvi svetovni vojni, ki je zelo škodil slovenski desnici: prvi neuspeh so bile velike ozemeljske izgube po prvi svetovni vojni.
Vzpon slovenskih komunistov, ki imajo oporo v Moskvi
Odpiral se je prostor za levico, zlasti za komunistično partijo, ki je imela mednarodno omrežje in oporo v Moskvi. Takšne mednarodne opore katoliški politični tabor ni imel. Že v 19. stoletju se je nekakšen krščanski internacionalizem, ki je gledal na obstoj posameznih narodov, tudi manjših, kot izraz volje Boga, umaknil bolj darvinističnemu pogledu, po katerem imajo veliki narodi v boju za preživetje pravico asimilirati manjše narode, tudi če so to krščanski narodi.
Slovenski katoliški politični tabor je prisegal na katolištvo in Rim (Vatikan), ta Rim pa je bil tudi prestolnica italijanske nacionalne države, ki je po prvi svetovni vojni izvajala politiko ostrega raznarodovanja Slovencev. Ne pozabimo tudi, da je leta 1929 s konkordatom prišlo do sprave med Svetim sedežem in fašističnim režimom Benita Mussolinija. S tem konkordatom je Italija med drugim priznala Vatikan kot suvereno državo, katolištvo pa je postala edina državna vera v fašistični Italiji.
Vatikan in fašistična oblast, ki zatira Slovence
Ta konkordat, ki je pomenil podporo Vatikana fašistični oblasti v Italiji, je bila zagata za slovenski katoliški politični tabor, podobna zagati, v kateri so se znašli slovenski komunisti, ko je Stalin avgusta 1939 sklenil pakt o nenapadanju s Hitlerjem. Ne preseneča, da Straža o viharju, glasilo gibanja, ki ga je vodil Lambert Ehrlich, ni nikoli pisala o fašističnem zatiranju Slovencev, čeprav je bil Ehrlich po rodu iz Kanalske doline.
Politični katoliški tabor je bil zelo ideološko navezan na Rim. Ne nazadnje je bilo glasilo, ki je prvo širilo protiliberalne ideje političnega katolištva, Rimski katolik Antona Mahniča (ta se je pozneje kot škof na Krku pohrvatil in umrl kot Antun Mahnić). Ironija usode je, da je Italija, država, ki je imela središče v Rimu (tu je tako sedež italijanske nacionalne države kot Katoliške cerkve), precej pomagala k smrti krškega škofa Mahniča, ko so ga Italijani po prvi svetovni vojni za nekaj časa konfinirali v nek kraj v bližini Rima, kjer je zbolel. Leta 1929 je Vatikan podpisal konkordat s fašistično Italijo, ki je raznarodovala Slovence. Katoliški politični tabor je bil tako v podobni zagati, kot je bila komunistična partija med avgustom 1939 in junijem 1941, ko sta Hitlerjeva Nemčija in Stalinova Sovjetska zveza sodelovali: središče njune ideologije (politično katolištvo pri prvih in komunizem pri drugih) sta bili geopolitično povezani s silo, ki je želela uničiti slovenski narod. Na fotografiji: vodja fašistične Italije Benito Mussolini.
V 30. letih je desni del katoliškega političnega tabora sledil idejam o stanovski državi po zgledu fašistične Italije: stanovska ureditev naj bi preprečila razredni boj, ki so ga zahtevali na marksistično navdahnjeni levici, in ga nadomestila s sodelovanjem razredov oziroma stanov. Stanovsko državo je podpiral tudi Vatikan.
Velika praznina: smrt Korošca, umre tudi Kulovec
Hud udarec je katoliški politični tabor doživel decembra 1940, ko je umrl Korošec. Zazijala je velika praznina, ki je novi vodja SLS Franc Kulovec ni mogel zapolniti. Napad Hitlerjeve Nemčije in njenih zaveznic je katoliški politični tabor doživel popolnoma nepripravljen, zmeden in brez realnih ciljev. Za nameček je Kulovec umrl med nemškim bombardiranjem Beograda 6. aprila 1941.
Kako geopolitično nerealen je bil slovenski katoliški politični tabor, kaže dejstvo, da je skušal tik pred napadom Nemcev in nekaj časa še tudi po njem doseči, da bi Slovenija postala nekakšna satelitska država Nemčije po zgledu Slovaške. Ta je po Hitlerjevem razbitju Češkoslovaške postala desna avtoritarna država, na čelu katere je bil katoliški duhovnik Jozef Tiso.
V fašistični Evropi ni bilo prostora za Slovence in Slovenijo
Ni pomagalo niti to, da je Korošec leta 1940 kot minister sprejel dva protijudovska zakona (o omejitvi vpisa Judov v srednje, strokovne in visoke šole ter glede živilskih industrijskih podjetij, ki so jih vodili Judje) – antisemitizem sicer slovenskemu katoliškemu političnemu taboru ni bil tuj že prej, navdih zanj je bil že dunajski župan Karl Lueger v času Habsburške monarhije. Ta se je povzpel na oblast s protijudovsko retoriko.
Leta 1938 je britanski konzul v Zagrebu Thomas C. Rapp je glede na razpoložanje med Slovenci ugotavljal, da se ti ne bodo uprli Hitlerjevi Nemčiji, če bo ta napadla Jugoslavijo in zasedla slovensko ozemlje. A dejstvo, da so Slovenci takrat številni še mislili, da bo to nekakšna obnova predvojne Habsburške monarhije. A Hitler ni bil Habsburžan, ampak ga je gnalo sovraštvo do Slovanov. Slovenci smo bili tako po kapitulaciji starojugoslovanske vojske tarča razčetverjenja slovenskega ozemlja in takojšnjega nacističnega etnocida, v katerem so sodelovali tudi pripadniki nemške manjšine, na primer kočevski Nemci. Ta nemška politika pa je seveda sprožila slovenski upor. Na fotografiji: Hitler v Mariboru 26. aprila 1941.
V fašistični Evropi, kot je bila zastavljena na začetku druge svetovne vojne, ni bilo prostora za nekatere narode, poleg Judov zlasti za manjše slovanske narode – in med njimi smo bili tudi Slovenci.
Razkosanje slovenskega ozemlja in etnocid nad Slovenci
Slovensko ozemlje, ki so po prvi svetovni vojni živeli znotraj Jugoslavije, je bilo razdeljeno na štiri dele: levji delež so si prigrabili Nemci, velik del je pripadel tudi Italijanom, ki so dobili Ljubljano, Madžari so dobili Prekmurje, ustaška Hrvaška pa nekaj vasi med Savo in rečico Bregano. Nemci, Madžari in Hrvati so hitro začeli z raznarodovanjem Slovencev, le italijanska politika v Ljubljanski pokrajini je bila nekaj časa bolj blaga.
Nemci so hoteli celo izgnati tretjino Slovencev z območja, ki so ga zasedli: Gorenjska, Posavje in slovenska Štajerska. V projektu etnocida nad Slovenci so prostovoljno sodelovali tudi kočevski Nemci (Kočevarji).
Katastrofalni položaj slovenskega naroda izkoristi partija
To katastrofo, ki je Slovence doletela leta 1941, so izkoristili komunisti. Šli so v oboroženi odpor, tudi zato, ker so bili prepričani v hitro sovjetsko zmago po nemškem napad na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Vojna se je zavlekla, a na koncu so Sovjeti na vzhodni fronti v letih 1943–1945 res zlomili Hitlerjevo Nemčijo. To je tudi pomagalo komunistom z Josipom Brozom Titom na čelu, da so prišli na oblast.
Komunistična partija Jugoslavije (KPJ), ki jo je vodil Josip Broz Tito, je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 začela z oboroženim odporom, in sicer v prepričanju, da bo Rdeča armada hitro porazila Hitlerja. A vojna se je zavlekla in postajala vse bolj krvava. Tito se je iz Srbije moral zaradi Nemcev in četnikov umakniti v Bosno (ta je bila del Neodvisne države Hrvaške), kjer je izkoristil dejstvo, da je ustaška genocidna politika številne Srbe pognala v partizane.
Partizanski odpor od poletja 1941 naprej je bilo dejanje obupa, povezano s politiko nemškega etnocida nad Slovenci. Leta 1941 namreč ni veliko Slovencev verjelo v poraz Hitlerjeve Nemčije (vsaj ne v hitri poraz). Upor je bilo torej dejanje obupa, a tega upora ne bi bilo, če ne bi bilo lažnega upanja komunistov na hitro sovjetsko zmago.
Slovenci smo bili zaradi etnocida potisnjeni v kot
Slovenci se med drugo svetovno vojno nismo mogli potuhniti in previdno čakati, kdo bo zmagal na koncu. Leta 1941 nismo dobili satelitske države, kot so jo dobili leta 1939 Slovaki ali leta 1941 Hrvati. Niti nismo dobili protektorata kot Čehi leta 1939. Prav tako nismo obdržali vsaj dela narodnega ozemlja, ki bi kljub okupaciji nosil slovensko etnično ime: kot so imeli svojo ozemlje z entičnim imenom Srbi v Srbiji, ki je bila leta 1941 skrčena na Banat in Šumadijo ter pod nemško okupacijo (v hujšem položaju so bili seveda Srbi v NDH, na Kosovu in pod bolgarsko okupacijo).
Katoliški politični tabor je imel smolo, da je okupacijo dočakal brez vodilnih mož: Anton Korošec je umrl decembra 1940, njegov naslednik Franc Kulovec pa aprila 1941. Miha Krek je pobegnil v London skupaj s številnimi drugimi člani jugoslovanske vlade. V domovini sta med drugimi ostala zadnji ban Dravske banovine Marko Natlačen in vodja stražarjev Lambert Ehrlich – oba so med vojno umorili komunisti. Tako Natlačen kot Ehrlich v času Korošča nista spadala v sam vrh SLS. Na fotografiji: Marko Natlačen.
Bili smo v podobnem položaju kot Poljaki: s to razliko, da je bilo naše ozemlje razdeljeno med štiri okupatorje, Poljake pa so razkosali samo Nemci in delno Sovjeti (ti so leta 1939 zasedli del Poljske, kjer so imeli večino Ukrajinci in Belorusi). Slovensko-poljske vzporednice so tudi v tem, da je bilo tako slovensko kot poljsko ime izbrisano z zemljevidov.
Izgoni Poljakov v Generalno gubernijo in Slovencev na tuje
Oboji smo tudi izkusili izgone, a s to razliko, da so Nemci Poljake z delov Poljske, ki so bili vključeni neposredno v Tretji rajh, izganjali v Generalno gubernijo (torej še vedno na poljsko etnično območje), Slovence pa ne v italijansko Ljubljansko pokrajino, ampak na tuje etnično ozemlje: v NDH, "skrčeno" Srbijo in etnično nemške dele Tretjega rajha.
Desni del slovenskega katoliškega političnega tabora je pred drugo svetovno vojno sanjaril o tem, da bi Slovenci lahko v fašistični Evropi dobili podoben status kot Slovaška, ki je postala satelitska država Hitlerjevega Tretjega rajha. To so bili seveda le utvare. Na fotografiji: Jozef Tiso (v črni duhovniški opravi s klobukom in z dvignjeno desnico stoji v prvi vrsti v sredini), vodja Slovaške med drugo svetovno vojno. Po vojni je bil obsojen na smrt.
O položaju, ki so ga pod nemško okupacijo imeli Francozi, Belgijci, Nizozemci, Norvežani in zlasti Danci, pa smo Slovenci lahko samo sanjali. Zato seveda našteti narodi niso bili potisnjeni v oboroženi odpor širšega obsega že takoj na začetku okupacije, tako kot smo bili Slovenci. Slovaki so se sprva neuspešno množično uprli Nemcem avgusta 1944, ko so bili tik pred njihovimi mejami Sovjeti, poljska Domovinska vojska (Armija Krajowa) je podobno čakala do poletja 1944, ko so Sovjeti prodrli do Visle, a so Nemci skupaj s slovanskimi protikomunističnimi kolaboracionisti varševsko vstajo krvavo zadušili.
Razkosanje slovenskega ozemlja in etnocid sta ustvarila pogoje za zmago komunistov
Če ne bi bilo razkosanja slovenskega ozemlja leta 1941 in predvsem če ne bi bilo nemškega projekta etnocida nad Slovenci, ne bi bilo partizanskega odpora in komunisti po vojni najverjetneje ne bi prevzeli oblasti. A bi bila tudi Slovenija zdaj manjša: skoraj zagotovo ne bi imela izhoda na morje (tudi ne bi bilo povojne gradnje Nove Gorice). Verjetno bi bila italijansko-slovenska meja precej bolj vzhodno, kot je danes, morda bi se ohranila celo rapalska meja iz leta 1920.
Razkol v katoliškem političnem taboru dobro ponazarja tudi dejstvo, da je zadnji ban Dravske banovine Marko Natlačen sodeloval z Italijani in nasprotoval Osvobodilni fronti, prvi ban Dravske banovine Dušan Sernec (prav tako iz vrst SLS) pa je bil vnet privrženec Osvobodilne fronte. Na fotografiji: Dušan Sernec.
Podobno bi bilo, če bi se leta 1941 po nekakšnem čudežu uresničile sanje katoliške desnice in bi Hitler dal Slovencem satelitsko državo, kot jo je dal Slovakom. Meja takšne Slovenije, če bi po vojni sploh še obstajala, bi na zahodu potekala po črti, dogovorjeni z Rapalskim sporazumom.
Državljanska vojna: narodna tragedija
Med drugo svetovno vojno je na Slovenskem poleg boja proti okupatorjem izbruhnila tudi državljanska vojna (pravzaprav se je ta razmahnila bolj ali manj le v Ljubljanski pokrajini). To državljansko vojno je iz ideološke gorečnosti sprožila komunistična partija, ki je imela vodilni položaj v Osvobodilni fronti.
Razpad katoliškega tabora: desna in leva struja v radikalizem, zmerna sredina šibka in osamljena
Katoliški politični tabor je drugo svetovno vojni dočakal razdeljen. Desni del katoliškega političnega tabora se je zoperstavil Osvobodilni fronti in pri tem sodeloval z okupatorji, nekdanji levi del (krščanski socialisti) je v Osvobodilni fronti sodeloval s komunisti.
»Glas, ki kliče v puščavi.« Tako je svoj politični položaj med letoma 1935 in 1945 opisal ekonomist Andrej Gosar (na fotografiji). Ta sredinski, zmerni politik iz vrst SLS je nasprotoval tako sodelovanju z okupatorju kot sodelovanju s komunističnimi partizani. Gosar je še najbližje oznaki krščanski demokrat, torej predstavnik zmerne desne sredine. Levo od njega so bili krščanski socialisti, ki so se povezali s partijo, desno od njega sta bila desničarja Korošec in Kulovec. Desno od Korošca in Kulovca pa sta bila Ernest Tomec in Lambert Ehrlich.
Obstajala pa je tudi sredina, katere pripadnik je tudi ekonomist in družboslovec Andrej Gosar, ki se ni pridružil ne Osvobodilni fronti ne protikomunistični desnici. Gosar je bil v tistem času še najbližje temu, kar bi lahko opisali kot krščanska demokracija oziroma zmerna desnica.
Smrtonosne utvare o britanski pomoči
Še zadnji geopolitični nerealni načrt katoliškega protikomunističnega tabora med drugo svetovno vojno so bile utvare, da jih bodo podprli Britanci oziroma zahodni zavezniki. Ti naj bi po kapitulaciji Nemčije obračunali še s slovenskimi partizani oziroma s Titovo Jugoslavijo ter nasprotnike Osvobodilne fronte z avstrijske Koroške, kamor so se zatekli maja 1945, vrnili na oblast.
Pri tem je treba vedeti, da so bili Titovi partizani in s tem tudi slovenski partizani od septembra 1944 tudi uradno vojska jugoslovanske vlade v izgnanstvu v Londonu (to so zahtevali Britanci), Tito pa je bil od marca 1945 predsednik začasne jugoslovanske vlade, ki so jo upoštevali vsi zavezniki, tudi zahodni.
Zemljevid razkosanja Jugoslavije spomladi 1941. Slovensko narodno ozemlje znotraj Jugoslavije je bilo razkosano, tudi noben od okupiranih delov slovenskega ozemlja ni nosil slovenskega imena: Slovenci smo bili takorekoč izbrisani iz zemljevida. Vidimo pa, da sta tudi v času okupacije ostali enoti z imenom Hrvaška in Srbija. Hrvaška se je raztegnila tudi na območje BiH (in hkrati izgubila Dalmacijo, Medmurje in Baranjo). Ta Neodvisna država Hrvaška (NDH), v kateri so zavladali fašistični ustaši, je bila satelitska država Berlina in Rima (na zemljevidu vidimo svetlosivo črto, ki označuje mejo med italijanskim in nemškim vplivnim območjem). Srbija je bila "skrčena" na ozemlje Šumadije in Banata (ta je imel znotraj tega posebni položaj zaradi nemške manjšine) in je bila pod nemško vojaško okupacijo. Pod nadzorom Nemcev jo je vodil general Milan Nedić. Nemci so lahko računali tudi na podporo fašista Dimitrije Ljotića ter protikomunističnih in promonarhističnih četnikov Draže Mihailovića in Koste Pećanca (zadnji je še bolj sodeloval z Nemci kot Mihailović).
Britanci so slovenske domobrance, ki so se proti partizanom bojevali skupaj z Nemci (Nemci pa so bili seveda glavni sovražniki Britancev, zaradi česar Britanci niso prijazno gledali na domobrance) z zvijačo vrnili nazaj v Jugoslavijo oziroma Slovenijo, čeprav so vsaj slutili, da jih tam čaka nekaj groznega.
Britanci Trsta in Gorice niso hoteli obljubiti niti nekomunistični Jugoslaviji
Zaradi tega je jasno, da so teorije o tem, da bi Slovenija, če bi po vojni prevladali domobranci, dobila tudi Trst, Gorico (teh dveh mest Britanci niso hoteli leta 1941 obljubiti niti kraljevi Jugoslaviji) in Koroško, zgolj izmišljeni miti in domišljijske fantazme. Britanci niso vrnili Trsta in Gorice Sloveniji, vrnili so le domobrance – in to v smrt.
Za razliko od Nemcev, ki so bili obsedeni s protislovanskim sovraštvom, so bili bolj pragmatični Italijani pripravljeni že takoj sodelovati s protikomunističnimi pripadniki slovanskih narodov. Pojavilo so je krovno ime Milizia volontaria anticomunista (MVAC), Prostovoljna protikomunistična milica po slovensko. Pod MVAC so Italijani šteli tako vaške straže v Ljubljanski pokrajini kot srbske četnike na območju NDH, ki je spadalo pod italijansko vplivno območje. Čeprav so Italijani sprva podpirali ustaše, je kmalu prišlo do preobrata: ustaši so se bolj navezali na Nemce, Italijani pa so postali zaščitniki Srbov pred ustaši. Na fotografiji: italijanski častnik in četniški vojvoda Momčilo Đujić. Đujić se je oddolžil Italijanom, ko so njegovi četniki branili Trst in s tem vzhodne meje Italije pred Titovo partizansko vojsko. Če ne bi bilo srbskih četnikov in njihove obrambe (predali so se na koncu britanskim silam), bi bila morda tako Trst kot Gorica zdaj slovenski.
Civilisti, ki so iz Slovenije maja 1945 skupaj z domobranci pribežali v Avstrijo, so potem leta 1948 odšli v Argentino, državo, ki je bila med drugo svetovno vojno s svojimi simpatijami na strani Italije in Nemčije ter je imela zato odprta vrata za poražence vojne. Peronova Argentina je bila pripadnikom slovenskega protikomunističnega tabora tudi ideološko bližje kot angloameriški svet.
Angloameriški vplivi v socialistični Sloveniji po razkolu med Titom in Stalinom
Če so se politični begunci v Argentini kulturno, jezikovno in politično vključili v romanski svet Latinske Amerike, smo Slovenci v domovini po razdoru med Titom in Stalinom v veliki meri (spet) bili kulturno vključeni v zahodno Evropo, prvič v zgodovini – z vzponom množičnega znanja angleškega jezika v socialistični Sloveniji (kar nas je ostro ločilo od preostalega socialističnega tabora, ki je bil podrejen Sovjetom) – pa smo bili z eno nogo v angloameriškemu svetu (od tam so prihajali filmi v naše kinodvorane in televizije, od tam sta prihajala sodobna glasba in sodoben način življenja).
Slovenski katoliški politični tabor
Slovenski katoliški politični tabor je bil skoraj popolnoma istoveten s Slovensko ljudsko stranko (SLS). Ta stranka je bila tako kot druge stranke prepovedana leta 1929, ko je kralj Aleksander razglasil diktaturo. Ko je bilo spet dovoljeno strankarstvo, se je omrežje nekdanje SLS s Koroščem na čelu vključilo v Jugoslovansko radikalno zajednico (JRZ). SLS se pravnoformalno ni mogla obnoviti, ker niso bile več dovoljene zgolj plemenske (tj. nacionalne) stranke, ampak samo vsejugoslovanske. Kljub temu se v zgodovinopisju tudi za to obdobje za slovenski del JRZ uporablja pojem SLS.
T. i. zgodovinska SLS ni enaka današnji SLS, ki je nastala iz leta 1988 ustanovljene Slovenske kmečke zveze (SKZ). Je pa današnja SLS pravna naslednica zgodovinske SLS, ker se je leta 2000 združila s stranko Slovenski krščanski demokrati (SKD). T. i. zgodovinska SLS, ki je po drugi svetovni vojni delovala v politični emigraciji, se je namreč leta 1992 združila oziroma priključila stranki SKD.
Slovenskega katoliškega političnega tabora ni mogoče umestiti popolnoma na desno. Janez Evangelist Krek je bil tako utemeljitelj krščanskega socializma. Se pa zdaj bolj uporablja v zgodovinopisju pojem krščanski socialci. Pojma krščanski socializem in krščanski socialisti sta se namreč bolj uveljavila za poimenovanje struje znotraj katoliškega političnega tabora, ki je bila v 30. letih 20. stoletja zagovornica sodelovanja in zbližanja s komunisti.
