Ponedeljek, 25. 5. 2026, 17.26
1 mesec, 3 tedne
Slovenska nevarna igra s tretjo svetovno vojno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,07
Zaradi Trsta je maja 1945 prišlo do prve krize med zavezniki znotraj protihitlerjevske koalicije. Na fotografiji: tržaško pristanišče.
Maja 1945 je prišlo do tržaške krize, ki se je končala z umikom Titovih enot (jugoslovanske vojske in slovenskih partizanov) iz mesta. Titova Jugoslavija ni imela podpore voditelja Sovjetske zveze Stalina, ki menda po lastnih besedah ni želel zaradi Trsta začeti tretje svetovne vojne z zahodnimi zavezniki. Na drugi strani so se tudi pripadniki poraženega slovenskega protirevolucionarnega tabora hudo ušteli, ki so pričakovali, da bodo zahodniki zavezniki takoj po koncu druge svetovne vojne sprožili vojno proti Titovi Jugoslaviji in jih postavili nazaj na oblast.
V zadnjih izdihljajih druge svetovne vojne na stari celini je prišlo do nekakšne dirke do Trsta med Titovo jugoslovansko vojsko in slovenskimi partizani ter zahodnimi zavezniki. Za Josipa Broza-Tita, ki je bil dejanski vodja Jugoslavije od osvoboditve Beograda oktobra 1944, od marca 1945 pa tudi predsednik od vseh zaveznikov priznane jugoslovanske vlade, je bilo zavzetje Trsta izjemno pomembno.
Dirka za Trst
To strateško pomembnost kaže podatek, da so Titove jugoslovanske enote načrtno zaobšle Reko (ta je bila osvobojena šele 3. maja 1945), tako da so do Trsta prišle že 30. aprila in 1. maja vstopile vanj skupaj s slovenskimi partizani. 2. maja so do mesta prišli zahodni zavezniki (novozelandske enote).
Zelo srdito so položaje v Trstu in okolici pred Titovo vojsko in slovenskimi partizani branili srbski četniki (ti so se pred Titovimi partizani iz osrednje Jugoslavije, tj. območja današnje Hrvaške in zahodne Bosne, kot nemški zavezniki umaknili na Primorsko), ki so morda tako odločilno prispevali k temu, da Trst do 2. maja ni bil trdno v Titovih rokah, in tako na koncu ni postal jugoslovanski oziroma slovenski. Zadnje nemške enote v mestu so se predale 3. maja.
Britanci Trsta in Gorice niso hoteli dati niti nekomunistični Jugoslaviji
Podobno kot za Reko velja tudi za Ljubljano – tukaj slovenski partizani niso zaletavo napadli nemških enot v mestu, ampak so premišljeno počakali na umik Nemcev, da so 9. maja brez boja in brez žrtev vkorakali v slovensko prestolnico.
Tanki 4. armade Titove partizanske vojske na poti v Trst. Bitka za Trst je trajala do 3. maja.
Trst je bil mesto z italijansko večino in močno slovensko manjšino, ki je bilo obdano z etnično slovenskim podeželjem. Že kraljeva Jugoslavija je leta 1940 in 1941, ko so jih Britanci snubili, da bi jim pomagali v boju proti nacistični Nemčiji in fašistični Italiji (zadnja je jeseni 1940 napadla jugoslovansko južno sosedo Grčijo, ki je imela podporo Londona), odprla vprašanje spremembe jugoslovansko-italijanske meje.
London trdi: Italijanska kultura je višja od slovenske
A London se Beogradu ni hotel zavezati, da bo podprl spremembo meje. Še več, interni dokumenti britanskega zunanjega ministrstva iz začetka leta 1941 kažejo, da so Britanci mnenili, da so Trst, Gorica in zahodna Istra narodnostno in kulturno italijanska ozemlja ter da je italijanska kultura višja od slovanske, tj. slovenske in hrvaške.
A moralni ugled, ki ga je imela ob koncu vojne Titova partizanska vojska (zato, ker se je od leta 1941 naprej pogumno spopadala z Nemci in njihovimi zavezniki), ter tudi vojaška teža Titove vojske ob koncu vojne, sta nagnila tehtnico na stran spremembe jugoslovansko-italijanske meje. Še zlasti, ker zahodnim zaveznikom ni uspelo priti do rapalske meje pred Titovo vojsko.
Premik meje proti zahodu, a Gorica in Trst ostaneta pod Italijo
Vprašanje je bilo samo, kako velike bodo ozemeljske spremembe v korist Jugoslavije (Slovenije in Hrvaške). Meja se je tako pomaknila močno proti zahodu, je pa Italija na koncu z mednarodnimi sporazumi dobila Gorico (leta 1947) in Trst (leta 1954), ki sta bili mesti z italijansko večino in slovensko manjšino. Italija pa ni dobila do takrat večinoma etnične italijanske zahodne Istre (tako je Slovenija leta 1954 s Koprom, Izolo in Piranom dobila izhod na morje).
Titova jugoslovanska vojska in slovenski partizani so morali v Trstu in okolici zlomiti odpor Nemcev, italijanskih fašistov ter srbskih četnikov, nedićevcev in ljotićevcev. Na fotografiji: jugoslovanski tanki v Trstu. 2. maja so v mesto prišli novozelandski vojaki. Zaradi zahodnega pritiska se je morala 4. armada in slovenski partizani 12. junija umakniti iz Trsta.
Tržaško krizo leta 1945 imajo številni za nekakšen začetek hladne vojne (ameriški zgodovinar Timothy Snyder postavlja začetek hladne vojne v čas varšavske vstaje, ki se je začela avgusta 1944 – takrat Stalin ni dovolil ameriškim letalom, da bi dotakala gorivo na ozemlju pod sovjetskim nadzorom, da bi pomagala prozahodnim poljskim vstajnikom).
Začetek hladne vojne in začetek razkola med Titom in Stalinom?
Prav tako naj bi bila tržaška kriza začetek spora med Titom in Stalinom, ki se je popolnoma razvnel 1948 in pripeljal do razkola med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo. Tito se je potem naslonil na Zahod in tudi zato je Jugoslavija leta 1954 dobila južni del Svobodnega tržaškega ozemlja.
Če so se s tretjo svetovno vojno po svoje igrali slovenski partizani oziroma Titova Jugoslavija, so podobno počeli tudi pripadniki v državljanski vojni poraženega slovenskega protirevolucionarnega oziroma protikomunističnega tabora (ta tabor so večinoma sestavljali pripadniki predvojnega desnega dela slovenskega katoliškega političnega tabora, ki se je v 30. letih pri gospodarski politiki deloma navdušil nad italijanskim fašističnim korporativizmom).
Državljanska vojna v t. i. Ljubljanski pokrajini
Ta tabor, ki je v času državljanske vojne (to vojno so v ideološki gorečnosti v t. i. Ljubljanski pokrajini sprožili komunisti oziroma Osvobodilna fronta) sodeloval najprej s fašistično Italijo, od jeseni 1943 pa z nacistično Nemčijo, je ob koncu vojne naivno pričakoval zahodno oziroma britansko pomoč.
Trst je branilo tudi približno 13 tisoč srbskih četnikov pod vodstvom Momčila Đujića (na fotografiji skupaj z italijanskim častnikom nekje v osrednji Jugoslaviji). Đujić je vodil četnike o območju ustaške Neodvisne države Hrvaške (NDH). Tesno je sodeloval z Italijani, po italijanski okupaciji pa z Nemci. Proti koncu vojne so se njegovi četniki umaknili na sever Istre in v zahodno Slovenijo. Ob koncu bitke za Trst so se predali zahodnim zaveznikom.
Morda so mislili, da se bo ponovila Grčija iz decembra 1944 in januarja 1945, ko so Britanci vojaško podprli grške protikomuniste (tudi tiste, ki so predtem sodelovali z nemškimi okupatorji) v boju proti komunističnim grškim odpornikom. A pri tem verjetno niso vedeli za dogovor med Stalinom in britanskim premierjem Winstonom Churchillom oktobra 1944 v Moskvi.
Churchill in Stalin tajno delita vplivna območja
Gre za znani dogovor fifty-fifty (50-50), tj. dogovor o delitvi vplivnih območij na jugovzhodu Evrope med Moskvo in Londonom. Stalin se je tedaj strinjal, da imajo Britanci 90 odstotkov vpliva v Grčiji, ki je bila zaradi svoje lege v vzhodnem Sredozemlju izjemno pomembna za Britanski imperij. Tako je Stalin med boji med grškimi komunisti in Britanci ravnodušno ostal križemrok.
Drugače je bilo pri Jugoslaviji, za katero je Churchill želel, da ima v njej London 50 odstotkov vpliva, Moskva pa 50 odstotkov – dejansko pa je bila Jugoslavija, kjer so sovjetska Rdeča armada in Titovi partizani oktobra 1944 po bojih vkorakali v osvobojeni Beograd, zunaj britanskega vplivnega območja.
Operacija Bagration zlomi nacistično Nemčijo
Da bo Rdeča armada prej ali slej prišla na jugoslovansko ozemlje, je bilo jasno vsaj že po uspešni sovjetski vojaški operaciji Bagration. Ta ofenziva se je začela 22. junija 1944 (na tretjo obletnico Hitlerjeve invazije na Sovjetsko zvezo). Sovjeti, takrat že dobro opremljeni tudi z ameriškim orožjem in opremo, so v dveh mesecih dobesedno izbrisali nemško Armadno skupino center.
Sovjetski voditelj Stalin in britanski premier Winston Churchill sta na pobudo zadnjega jeseni 1944 v Moskvi tajno delila vplivna območja na jugovzhodu Evrope.
Nemci so se umaknili na Vislo, sovjetski prodor pa je opogumil poljsko podtalno Domovinsko armado, da je sprožila že omenjeno varšavsko vstajo. Stalin, deloma zato, ker ni želel podpreti protikomunističnega poljskega tabora, deloma zato, ker so bile sovjetske enote že utrujene in so potrebovale počitek, je varšavske vstajnike pustil na cedilu.
Romunija in Bolgarija prestopita na sovjetsko stran
Sovjeti so po že tik pred uspešno operacijo Bagration (ime je dobila po ruskem generalu gruzijskega rodu Petru Bagrationu, ki se je bojeval proti Napoleonu) prišli tudi na ozemlje Romunije. Ta država in njena južna soseda Bolgarija sta kmalu iz Hitlerjevega tabora pristopili v protihitlerjevsko koalicijo (v Bukarešti so pronemško oblast odstranili avgusta, v Sofiji pa septembra). Sovjeti so tako pozno poleti 1944 prišli na meje Jugoslavije – in Churchillu je bilo jasno, da mora nekaj storiti.
Že na Teheranski konferenci novembra in decembra 1943 so ZDA, Sovjetska zveza in Velika Britanija sklenile, da bodo podprle Titove partizane (ti so se dejansko bojevali proti Hitlerju), na hladno pa dale monarhiji zveste protikomunistične srbske četnike, ki so sodelovali z okupatorjem (tesno je bilo do kapitulacije Italije zlasti sodelovanje med četniki in Italijani na območju ustaške Neodvisne države Hrvaške, kjer se je Rim pokazal kot zaščitnik Srbov pred ustaškim genocidom) ali pa vsaj niso spopadali z njimi.
Padec Mihailovića in vzpon Tita
Posledica britanske politike je bila, da je julija 1944 nekdanji hrvaški ban Ivan Šubašič kot premier oblikoval novo jugoslovansko vlado v izgnanstvu (to je bila vlada, ki so jo priznavali zahodni zavezniki), v kateri vodja četnikov Draža Mihailović ni bil več obrambni minister, ostal pa je uradno načelnik generalštaba Jugoslovanske vojske v domovini.
Churchill in Tito sta se prvič srečala v Neaplju avgusta 1944, ko je bil sovjetska vojske že na mejah Srbije. Nekaj mesecev pozneje je Tito že vladal Jugoslaviji iz Beograda. Marca 1945 je postal tudi predsednik vlade, ki so jo priznavali vsi zavezniki.
A le do 29. avgusta 1944, ko je jugoslovanski kralj Peter II. razpustil generalštab in čez nekaj dni javno pozval Srbe, Hrvate in Slovence, da se pridružijo Titovim partizanom. To je dejansko pomenilo, da so Titovi partizani, torej tudi slovenski partizani, postali Jugoslovanska vojska v domovini, tj. vojska tudi od zahodnih zaveznikov priznane vlade.
Domobransko zavezništvo z Nemci, ki so sovražniki Britancev
Slovenski domobranci so se tako, ko so se v zavezništvu z Nemci spopadali s svojimi ideološkimi sovražniki partizani, dejansko spopadali z od zahodnih zaveznikov priznano vojsko. To je bil domobranski boj proti vojaškim enotam, ki so bile del protihitlerjevske koalicije. Zelo kočljiva zadeva, še zlasti od marca 1945, ko je Tito postal predsednik jugoslovanske vlade, ki so jo upoštevali tudi zahodni zavezniki.
Ustanovitev slovenskega domobranstva in njegovo protipartizansko delovanje na območju nekdanje Ljubljanske pokrajine, pa tudi na Primorskem zahodno od Rapalske meje in na Gorenjskem (na pa tudi na Štajerskem) je po kapitulaciji Italije dovolila nacistična Nemčija. Nemci so tudi oborožili in opremili domobrance.
Titovi partizani koristijo zahodnim zaveznikom, ki se bojujejo v Italiji
Razlog za spremembo nemške politike do Slovencev (spomnimo, leta 1941, po razkosanju Jugoslavije in slovenskega ozemlja znotraj nje, so Nemci hoteli čim prej izvesti projekt etnocida nad Slovenci) je bil ta, da je nacistični Nemčiji po porazih na vzhodni fronti in v severni Afriki primanjkovalo ljudi za vojskovanje, zaradi česar je bil Hitler bolj naklonjen uporabi protikomunističnih pripadnikov slovanskih narodov, do katerih so imeli nemški nacisti prej zelo sovražen odnos.
Julija 1944 je postal predsednik jugoslovanske vlade v izgnanstvu (sedež je imela v Londonu) Hrvat Ivan Šubašić. Ta je iz vlade vrgel Draža Mihailovića. Šubašić je novembra 1944 kljub nasprotovanju jugoslovanskega kralja Petra II. sklenil dogovor s Titom. Ta je marca 1945 postal predsednik začasne vlade Demokratične federativne Jugoslavije. Na fotografiji: kralj Peter II. in Šubašić.
A to sodelovanje protikomunističnih domobrancev z Nemci seveda ni navduševalo zahodnih zaveznikov. Ti so gledali zelo pragmatično in preračunljivo: zanje so bili Titovi partizani koristni, ker so s svojim odporom vezali nase nemške sile. Če ne bi bilo partizanskega odpora v Jugoslaviji, bi Nemci lahko v Italijo poslali več vojakov, kar pomeni, da bi imeli zahodni zavezniki tam še več žrtev.
Britanci nenaklonjeni Slovencem
Poleg tega je treba vedeti, da Američani niso veliko vedeli o Slovencih, britanski diplomati pa nasploh niso bili navdušeni nad Slovenci (spomnimo samo na uradno mnenje britanskega zunanjega ministrstva iz leta 1941, da je slovenska kultura manj vredna od italijanske).
Pred drugo svetovno vojno je britanski konzul v Zagrebu Thomas C. Rapp obširno poročal svojim nadrejenim tudi o Slovencih in o takrat vladajočem slovenskem političnem taboru. Poročal je, da se Slovenci niso pripravljeni upreti Nemcem, če bi jih ti zasedli, da so Slovenci marljivi, vztrajni, a počasnega mišljenja, da so materialisti, nezaupljivi in se pogosto zatekajo k laži, da sta pijanstvo in razvrat dva glavna narodna greha, da so duhovniki (kot del vladajoče klerikalne stranke) finančni diktatorji, ki vladajo kmetom, da so kmetje in delavci otopeli in ravnodušni ...
Ko je že vsega konec, protikomunistični tabor skuša zamenjati stran
Slovenski protirevolucionarni oziroma protikomunistični tabor je maja 1945, po smrti Adolfa Hitlerja in v zadnjih izdihljajih nemške okupacije, v Ljubljani razglasil narodno državo Slovenijo v okviru federativne Jugoslavije, ki bi ji vladala srbska dinastija Karađorđevićev. Kralja Petra II. so celo pozvali, naj pride v Slovenijo. Pričakovali so tudi podporo zahodnih zaveznikov.
Decembra 1944 in januarja 1945 so britanske enote v Grčiji strle odpor grških levičarskih partizanov, pri katerih so imeli glavno vlogo komunisti. Na fotografiji: britanski vojaki decembra 1944 pred stavbo v Atenah, v kateri so pripadniki levičarskega odporniškega gibanja ELAS. Morda so v protikomunističnem taboru v Ljubljani nekateri pričakovali, da se bo isto zgodilo tudi v Jugoslaviji. A so se ušteli, ker Jugoslavija ni imela tako strateško pomembne vloge za britanski imperij, kot ga je imela Grčija.
Seveda so bili to popolnoma nerealni načrti. Že zasedanja Avnoja leta 1943, ki je določilo, da bo prihodnja Jugoslavija federacija, je kralju prepovedalo vrnitev, podobno je tudi sporazum med Titom in Šubašićem (za katerim so stali Britanci) jeseni 1944 kralju Petru II. prepovedal vrnitev v državo – Jugoslovani bi se na volitvah pozneje odločili, ali so za kraljevino ali republiko.
Umik v Avstrijo
Ko je bilo jasno, da bodo partizani v Ljubljano vstopili pred britansko vojsko, se je 11 tisoč pripadnikov slovenskega domobranstva in šest tisoč civilistov umaknilo na avstrijsko Koroško. V Avstrijo je pobegnil tudi ljubljanski škof Gregorij Rožman.
Nekateri ta umik 17 tisoč domobrancev in civilistov imenujejo eksodus, čeprav je bil po številu manjši od kakšnih drugih večjih prisilnih premikov Slovencev med drugo svetovno vojno: samo izgnancev je bilo 80 tisoč, zaprtih v koncentracijskih taboriščih na tujem pa na deset tisoče Slovencev. Obstajal je tudi povojni premik Slovencev v nasprotni smeri: po vojni se je iz Nemčije in Avstrije v Slovenijo vrnilo od 13 tisoč do 14 tisoč preživelih taboriščnikov, vsega skupaj pa vsaj več kot 70 tisoč Slovencev (izgnanci, prisilni delavci ...).
Britanci se skušajo čim prej znebiti Slovencev, ki so se pred partizani umaknili v Avstrijo
Na avstrijsko Koroško so maja 1945 prišli tudi slovenski partizani, a ker je bilo jasno, da slovenske ozemeljske zahteve do s Slovenci poseljene južne Koroške nimajo opore niti pri Stalinu (novembra 1943 so ZDA, Sovjetska zveza in Velika Britanija z moskovsko deklaracijo napovedale obnovitev Avstrije v mejah iz leta 1938, kar je pomenilo, da ne bo nič s povojno spremembo jugoslovansko-avstrijske meje), so se morali umakniti.
Na fotografiji: umik nemških vojakov in slovenskih domobrancev skozi Tržič maja 1945. Slovenske domobrance so Britanci pozneje iz Avstrije vrnili v Jugoslavijo oziroma Slovenijo. Vrnjene domobrance je nova komunistična oblast pobila.
Britanci so se z zvijačo odkrižali tudi slovenskih domobrancev, čeprav so verjetno vedeli ali vsaj slutili, da jih z vračanjem v Slovenijo pošiljajo v smrt. Nič ni bilo torej z zmagovalno vrnitvijo domobrancev v Slovenijo skupaj z britansko vojsko – to je bila le smrtonosna utvara, rojena iz zmotnih predvidevanj. Tako kot Stalin zaradi Trsta tudi zahodni zavezniki takoj po koncu druge svetovne vojne niso bili pripravljeni sprožiti nove vojne, da bi strmoglavili komunista Tita z oblasti.
Odhod v Argentino, ki je simpatizirala s poraženci druge svetovne vojne
Okoli šest tisoč civilistov je k sreči lahko ostalo v Avstriji, a je bilo jasno, da se jih skušajo Britanci čim prej znebiti. Leta 1948 jim je vrata odprla Peronova Argentina, ki je bila med drugo svetovno zaradi zunanjih pritiskov uradno del protihitlerjevske koalicije, a so bile njene simpatije na strani Italije in Nemčije. Zato Argentina ni imela zadržkov pri sprejemanju poražencev druge svetovne vojne.
