SiolNET. Novice Slovenija
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Božič je praznik medsebojne ljubezni, vse drugo je folklora (video)

2

termometer

Božični večer naj bo rezerviran izključno za družino, ko se družinski člani srečajo in si povedo, da se imajo radi, vse drugo je folklora, poudarja družinski terapevt Christian Gostečnik.

Frančiškan in klinični psiholog dr. Christian Gostečnik je človek s tremi doktorati, avtor številnih knjig, profesor psihologije in dekan teološke fakultete. Najbolj je poznan kot zakonski in družinski terapevt, ki deluje v okviru Frančiškanskega družinskega inštituta, ki ga vodi skupaj s sodelavci.

Božič je družinski praznik, ki ga praznujemo v družinskem okolju in ni navada, da bi šli, kot npr. za novo leto, do prijateljev, kam odpotovali. Zakaj je ta praznik tako vezan na družinsko okolje? Božič je prvenstveno starševski praznik, praznik mame in očeta. Mama, ki na božični večer ni mirna, ne more praznovati, kar pomeni, da tudi vsa družina ne praznuje, če se ona ne umiri. Materinski praznik je zato, ker je rojstvo vsakega otroka božič. In če mama ta večer ne pogleda vsakemu otroku v oči in se spomni trenutka, ko ga je rodila in ko so se njune oči prvič srečale, kar je božansko, ni božiča. Ali oče, ko je prvič videl svojega otroka, njegovo telo. To je božič, vse drugo je folklora. To je dan, ko se družinski člani združijo, se srečajo in si povedo, da se imajo radi, da hrepenijo drug po drugem, se veselijo drug drugega.

Krščanstvo ima tu še drugi vidik, ko se spominja trenutka, ko se bog utelesi, ko bog stopi v človeško telo in stopi na naš planet. A če tega praznika ne praznujemo v naravi, v tem, kar smo mi, ni božiča. Zato govorimo o družinskem prazniku. To je praznik pripadnosti in praznik našega telesa, rojeni pa smo iz telesa mame in očeta.

Kakšno vlogo ima pri tem praznovanju vsak posamezni družinski član, mama, oče, otrok, stari starši? To je tisto najbolj temeljno vprašanje. Pomembno je, da se mama in oče umirita do take mere, da bosta v sebi mirna. Vemo, da se otrok ne more umiriti, dokler se oče ne umiri oziroma majhen otrok ne bo zaspal, dokler mama ne pride do njega, se sinhronizira z njegovim nemirom in se potem počasi skupaj umirjata, dokler otrok ne zaspi v njenem naročju, objemu, bližini.

Božič je praznik tega, na ta dan si povemo ravno to: ob tebi se lahko umirim, ti si vir moje sreče, mojega notranjega miru, v tvojem naročju lahko zaspim in se ti predam. Najprej so to starši, pozneje zakonski partner, pa tudi prijatelji, s katerimi se lahko pogovoriš, izraziš svoja čustva, poveš, kaj te moti, česa te je strah, kaj je tvoj notranji nemir. Ko se vse to zgodi, lahko dejansko tudi praznujemo. Božič je praznovanje te pripadnosti, medsebojnega druženja oziroma z lepo besedo medsebojne ljubezni. Te besede se zelo izogibamo, težko rečemo "ljubim te". A ta večer naj bo to izrečeno, drugače ne praznujemo. Če nimaš rad, ne moreš praznovati.

Družino razumemo v ožjem in širšem smislu. V katerem krogu naj bo praznovanje božiča, starši in otroci ali naj gremo k starim staršem in praznujemo v širšem krogu? Ta večer naj ima družina res zase. To je edini večer, ki je res izključno rezerviran samo za starše. Na obiske naj se gre drugi dan, če se to hoče. Ob božičnem drevesu namreč delimo te najmočnejše trenutke, ki res govorijo o pripadnosti. Ko te mama objame in ti pove, da te ima rada, verjetno ne želiš prič, kot so sosedje ali stari starši, okoli sebe. V tej intimi želiš biti sam, to je nekaj, česar si ne smemo pustiti vzeti.

Dandanes težko ubežimo naglici, hitenju in kupu neprestanih obveznosti, zaradi česar precej trpijo medsebojni odnosi, saj družina ne more preživeti toliko kakovostnega časa skupaj. Omenili ste, naj bo božič rezerviran za družino. Kako lahko v tem prazničnem času nadoknadimo ves izgubljeni čas, ki nam polzi iz rok? To je ta največja želja, da bi vse nadoknadili. Ničesar ne moreš nadoknaditi, lahko pa začneš znova. Zgodovine ne moremo popravljati, je takšna, kakršno smo zarisali. Sta pa božič in novo leto priložnost, da začnemo znova. Ljudje smo toliko fleksibilni v sebi, toliko inteligentni in čustveno globoki v sebi, da se lahko zavestno odločimo, da nekaj začnemo znova. To lahko storimo v vsakem odnosu. Na primer dekle in fant se lahko na božični večer srečata, si pogledata v oči in si rečeta, ali lahko midva ustvariva nekaj novega in kar bo samo najino. In vsaka družina se lahko odloči, da bo v novem letu posvetila več časa skupnemu druženju, da se bo imela rada in bo rada skupaj.

Vsak dan naj bi bil namenjen temu, ampak zaradi tega neverjetnega stresnega okolja, naše razpršenosti na več koncev in ko nas vsepovsod stiskajo, smo včasih nervozni, anksiozni, polni vseh mogočih občutij od žalosti, razočaranja, skrbi, dvomov, strahov. Praznik pa je dan, ko se lahko usedeš in si rečeš, hvaležen sem, da smo lahko skupaj. Vse te lučke, ki so po mestih, so lahko same neizjokane solze. Lahko pa so vir upanja, drugačnosti, ampak za to se je treba odločiti. Če se ne odločiš, ne praznuješ. Praznik prepustiti spontanosti je vedno preveliko tveganje. Ker potem komaj čakamo, da pride kdo na obisk, da nam razprši našo stisko.

Omenjate stisko, na praznik pa lahko nastanejo tudi nesporazumi in prepiri. Kajti zdi se, da včasih z najbližjimi sploh ne znamo biti več skupaj, sploh v teh dneh, ko imamo kar naenkrat več skupnega časa ... Zato je to praznik telesa, ko se moški in ženska v sebi zavestno umirita, se sprostita. Ti prazniki so velik izziv. Vsi pričakujemo, kaj vse se bo zgodilo, da nas bo neki blišč umiril. Da bomo imeli obiske, da bo žena prijazna, mož bo na razpolago. A to se ne bo zgodilo. Ne, če se ne bomo skupaj usedli, se umirili in se odločili, da bomo res praznovali. Vsi pričakujemo, da bo nekdo zunaj nekaj naredil za nas. Ne more. Lahko pa mi v zunanji svet vnesemo marsikaj novega.

Marsikdo tega žal ne zmore, se ne zna ali ne more notranje umiriti. Kaj je razlog za to? Ali pri vašem delu z mladimi in družinami opažate, katere so glavne težave, ki ogrožajo naše medsebojne odnose? Na kratko: da ljudje ne živimo v sedanjosti. Ne živimo v tem trenutku in zdaj. Zaposluje nas vse mogoče. Tragika človeka je, da živi v preteklosti, starih zamerah, starih občutjih, dvomih in strahovih. Vsi ti prazniki so pokvarjeni, ker si začnemo očitati vse mogoče. Ni treba, da to izgovorimo, dovolj je, da s tem pridemo. Imamo eno tako znamenito reklo: moški pozabi, a ne odpusti, ženska pa odpusti, a ne pozabi. In kakšen je potem božič? Ja na istem smo. Moški ves nemiren v sebi, ne more ničesar delati in sedi na svojem kavču in gleda televizijo, ona pa mu očita vse mogoče, da že čez leto nič ni bilo z njim, zdaj bo pa pokvaril še božični večer. Pomeni, da oba živita v preteklosti.

Se lahko onadva kot otroka usedeta na obalo in si rečeta, saj so nama res plime in oseke razsule vse gradove, ampak kako lepo je, ko se vse sesuje, da imaš nekoga, ki ga lahko primeš za roko. Vse sanje so se morda odplaknile, vse je morda drugače, kot smo si predstavljali, naša hrepenenja se niso izpolnila, ne vemo, ali bo naše potrebe in želje kdaj kdo izpolnil, a midva imava drug drugega in ta dan lahko začneva znova. Mi lahko daš roko? Se lahko objameva? To je praznik ali ga pa ni.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin