Torek, 3. 10. 2017, 4.02
7 let, 2 meseca
Arbitraža: ali preiskovalci v prisluškovalni aferi res še tavajo v temi? #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
26
Preiskava odmevne prisluškovalne afere, v katero sta bila vpletena nekdanji slovenski arbiter Jernej Sekolec in nekdanja agentka Slovenije v arbitražnem postopku Simona Drenik, je po dobrih dveh letih dobila prvi epilog.
Na Nacionalnem preiskovalnem uradu (NPU) so za Siol.net potrdili, da zoper preiskovance niso našli dokazov za storitev kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali pravic in nevestnega dela v službi. Preiskavo v tem delu so končali in maja letos oddali poročilo na okrožno državno tožilstvo v Ljubljano.
Po naših podatkih je bila teh kaznivih dejanj osumljena Simona Drenik. Gre namreč za del preiskave, ki je zajemal le Drenikovo, ne pa tudi Jerneja Sekolca, saj ta v obdobju njunih pogovorov ni bil zaposlen na ministrstvu za zunanje zadeve, ampak je služboval na arbitražnem sodišču v Haagu.
Novinar: Marko Gregorc/Video: Planet TV
Odgovor na ključno vprašanje, kdo je prisluškoval Sekolcu in Drenikovi, ki je danes zaposlena na ministrstvu za pravosodje, tudi po dveh letih uradno ostaja brez odgovora.
Ovadba že 16 mesecev na tožilstvu
Že maja lani so kriminalisti NPU na ljubljansko tožilstvo vložili ovadbo zoper neznanega storilca zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja. "Predkazenski postopek še vedno traja s ciljem izsleditve storilca kaznivega dejanja," so pojasnili na policiji.
Ovadba je tako že dobrih 16 mesecev na mizi okrožnega državnega tožilstva. Na vprašanje, v kateri fazi je zadeva, odgovora tožilstva nismo dobili. Objavili ga bomo takoj, ko ga prejmemo.
Sekolec predal računalnik
Tudi državnozborska komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb je prisluškovalno afero nazadnje obravnavala decembra lani.
Takrat so poslanci obravnavali vmesno poročilo o zadevi in med drugim izvedeli, da Jernej Sekolec zavrača sodelovanje v preiskavi. Preklical je tudi privolitev za preiskavo dveh elektronskih naprav, ki jih je v dogovoru z njim policija najprej zasegla.
Kot smo izvedeli, so v prvih mesecih letošnjega leta kriminalisti vendarle pregledali računalnik in preostale elektronske naprave, ki jih je Sekolec uporabljal za komunikacijo s Slovenijo, a so za to morali pridobiti odredbo. Kaj so ugotovili, uradno ni znano.
Toda sum, da je bila v njegovem računalniku nameščena programska oprema za prisluškovanje, se po neuradnih informacijah takrat ni potrdil. O tem naj bi kriminalisti naknadno obvestili tudi tožilstvo.
Kdo je bil "omrežen"? Sekolec ali Drenikova?
Od takrat očitno preiskovalci tavajo v temi, zgodba pa je izginila z radarja javnosti.
V zadnjih letih se je v političnih in diplomatskih krogih, deloma pa tudi v javnosti pojavljajo več namigov, kdo naj bi operativno izpeljal akcijo, ki je poleti 2015 resno ogrozila delo arbitražnega sodišča pri določanju meje med Slovenijo in Hrvaško.
Po bolj ali manj vseh razlagah naj bi bil v duetu Sekolec-Drenik "omrežen" prvi. Po neuradnih informacijah naj bi namreč Drenikova za komuniciranje uporabljala tehnologije oziroma protokole, ki jih je pred tem kot varnostno preverjene potrdila Slovenska obveščevalno-varnostna agencija (Sova).
Sekolec je bil pri komuniciranju očitno manj previden in je pri tem uporabljal tudi poti, ki so omogočale prestrezanje pogovorov.
So prisluhe snemali Nemci …
Pogosto se je omenjalo, da je Sekolcu po neuradnih podatkih Sove prisluškovala nemška obveščevalna služba (BND), ki tradicionalno dobro "pokriva" območje zahodnega Balkana.
-
Nemški agenti naj bi leta 2004 v prisluhe ujeli tudi pogovore med Janšo in nekdanjim predsednikom vlade Ivom Sanaderjem o incidentih v Piranskem zalivu.
S Sovo je imela v obdobju prve vlade Janeza Janše skupno lokacijo za obveščevalno dejavnost v stanovanju na Bavarskem dvoru v Ljubljani nasproti poslovne stavbe Telekoma Slovenije. - Agenti BND pa naj bi leta 2004 v prisluhe med iskanjem vojnega zločinca Radovana Karadžića ujeli tudi pogovore med Janšo in nekdanjim predsednikom vlade Ivom Sanaderjem o incidentih v Piranskem zalivu. Izročili naj bi jih direktorju Sove Iztoku Podbregarju, ta pa naj bi o tem obvestil Antona Ropa, tedanjega premierja.
Razlaga o Nemcih, ki naj bi komunikacijo med Ljubljano in Dunajem prestregli na vozliščih v Zagrebu in Budimpešti (tako hrvaški kot madžarski Telekom sta v lasti Deustche Telekoma), ima najmanj eno pomanjkljivost.
Že v letu 2013 se je namreč zgodila precejšnja ohladitev odnosov med Hrvaško in Nemčijo, ki se do danes niso otoplili. Spomnimo, Nemčija je ob razglasitvi arbitražne sodbe poudarila, da jo je treba spoštovati.
Razlog za poslabšanje odnosov med Hrvaško in Nemčijo je bil tako imenovani "lex Perković", posebni zakon, s katerim so v Zagrebu želeli preprečiti izročitev Josipa Perkovića, nekdanjega sodelavca jugoslovanske in hrvaške tajne službe. Nemčija jo je zahtevala, ker je bil Perković v Münchnu obsojen na dosmrtni zapor zaradi umora hrvaškega izseljenca Stjepana Djurekovića leta 1983.
Nekdanji hrvaški premier Zoran Milanović
… in jih dali Američanom?
Da bi bila teorija o Nemcih prepričljivejša, so že pred dvema letoma prvič izbruhnile informacije, da so ti posnetki prisluhov do Hrvaške prišli prek Američanov. O tem je jeseni 2015 javno govoril tudi tedanji ustavni sodnik Mitja Deisinger, ki naj bi mu to povedal hrvaški kolega Mato Arlović.
Po tej razlagi naj bi bila Slovenija "kaznovana" zaradi pretoplih odnosov z Rusijo. Ali je to res, je seveda nemogoče preveriti. Spomnimo, približno pol leta, preden so neznanci prvič posneli Sekolca in Drenikovo, se je minister za zunanje zadeve Karl Erjavec ponudil za mediatorja med Rusijo in Ukrajino pri reševanju vojne na vzhodu te države in vprašanja Krima.
Hrvaški premier Andrej Plenković tudi v pogovorih s tujimi voditelji ponavlja hrvaška stališča.
Hrvaška pa je bila ena od držav EU, ki so najostreje obsodile rusko agresijo na Ukrajino. Andrej Plenković, sedanji predsednik hrvaške vlade, je bil takrat vodja delegacije evropskega parlamenta za Ukrajino.
Američani so – prek veleposlaništva v Ljubljani – namige, da bi prisluhe posredovali Hrvatom, tedaj (pričakovano) zanikali.
Prvi indic: čas objave
Vse te razlage, najbrž ne naključno spuščene v medijski eter, bi lahko prikrivale dejstvo, da je šlo za samostojno akcijo hrvaške varnostno-obveščevalne agencije (SOA). Gre za osrednji obveščevalni organ Hrvaške za zbiranje in analizo podatkov, pomembnih za hrvaško nacionalno varnost.
Čas objave je tako skoraj sovpadel z nespametnimi javnimi izjavami Karla Erjavca o razpletu arbitraže.
"Upam, da bomo enkrat izvedeli, kdo stoji za temi prisluhi, upam pa, da ne kdo iz Slovenije," je Karl Erjavec dejal novembra 2015.
Erjavec je na velenjski lokalni televiziji (VTV), kjer je razlagal, da bo Slovenija po njegovih neuradnih informacijah v arbitraži dobila stik z odprtim morjem, nastopil aprila 2015. Prisluškovalna afera, namenjena rušenju arbitraže, pa je izbruhnila tri mesece pozneje, in to domala na predvečer predzadnjih hrvaških volitev, med katerimi je bila arbitraža ena od pomembnejših tem.
Drugi indic: način in kraj objave
Tudi način objave posnetkov priča o usklajeni operaciji. Luč sveta so hkrati ugledali v časniku Večernji list, tradicionalno naklonjenemu vsakokratni hrvaški vladi, in v beograjskem tabloidu Kurir, kar je bilo verjetno namenjeno prikrivanju sledi.
Poudariti je treba, da Večernji list in Kurir povezuje isti lastnik – avstrijska medijska skupina Styria. Z njenimi vodilnimi predstavniki je bil vrsto let v dobrih odnosih tudi tedanji hrvaški premier Zoran Milanović.
Omeniti je treba še, da se je pol leta po objavi prisluhov zgodila zamenjava na vrhu hrvaške agencije SOA, ki jo je že izpeljala vlada Tihomirja Oreškovića. Uradno zaradi prisluškovanja pogovorom med hrvaško predsednico Kolindo Grabar Kitarović in najvplivnejšim človekom v hrvaškem nogometu Zdravkom Mamićem, ki mu je že prej prisluškovala policija, o tem pa predsednica ni vedela ničesar. Mamić je bil tedaj eden od pomembnejših financerjev njene kampanje.
Erjavec krivca iskal tudi v Sloveniji
Eno od teorij pa je v javnost spravil kar Erjavec. "Upam, da bomo enkrat izvedeli, kdo stoji za temi prisluhi, upam pa, da ne kdo iz Slovenije," je dejal novembra 2015.
S tem je (ne)posredno s prstom pokazal na SDS, ki je proti Erjavcu vložila interpelacijo. V tej stranki sicer že od razglasitve arbitražne sodbe poudarjajo, da je ta slaba za Slovenijo, saj ji jemlje preveč ozemlja.
26