Sobota, 10. 5. 2025, 11.22
2 tedna, 2 dneva
Intervju z Anjo Kovačič, avtorico knjige Peter Opeka, ostani z nami
Anja Kovačič o življenjskih lekcijah Pedra Opeke: Ni pomembno, koliko imamo, ampak koliko lahko damo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,24
Novinarka in popotnica Anja Kovačič je po knjižnem prvencu Ujeta v svobodi izdala knjigo o slovensko-argentinskemu misijonarju Pedru Opeki. Gre za dobrodelno knjigo, kar pomeni, da bo del sredstev od prodaje knjig namenjem Humanitarnemu združenju Akamasoa, ki ga je ustanovil Opeka.
"Od njega sem se naučila, da ni pomembno, koliko imamo, ampak koliko lahko damo," pravi Anja Kovačič, novinarka, popotnica in navdušena iskalka zgodb, ki se je poglobila v številne razsežnosti delovanja misijonarja Pedra Opeke, ki ga zaradi njegovega izvora Slovenci štejejo za rojaka, in o njem napisala prvo izvirno knjigo v slovenščini. V 12 dneh življenja v njegovi skupnosti in njegovi hiši je povsem od blizu spoznavala bit njegovega delovanja in ljudi, ki ga obkrožajo. Kako karizmatičen mož, ki je bil že večkrat predlagan za Nobelovo nagrado za mir, živi, razmišlja in v katerem jeziku moli? Kdo je njegov vzornik in kaj je tisto, kar mu daje moč, da vedno najde čas za druge? Kdo so ljudje, ki mu pomagajo širiti njegovo poslanstvo – delati dobro?
Novinarka, popotnica in strastna iskalka zgodb Anja Kovačič je aprila letos pri založbi Beletrina izdala svojo drugo knjigo. Peter Opeka, ostani z nami je prva izvirna knjiga v slovenščini, ki podrobneje osvetljuje nenavadno, a globoko navdihujočo življenjsko pot misijonarja slovensko-argentinskih korenin Pedra Opeke.
Karizmatični 77-letni gospod, ki zna še vedno strastno streljati na gol, že več kot pol stoletja živi in deluje na Madagaskarju – kar 36 let v okviru skupnosti Akamasoa, kjer pomaga najbolj ranljivim prebivalcem, da si ponovno ustvarijo dostojno življenje.
Z avtorico knjige sva se pogovarjali o tem, kako je navezala stik z Opeko in zakaj ga naslavlja kot Petra. Kako je doživljala obdobje 12 dni, ki jih je preživela z njim in njegovimi najbližjimi sodelavci? V katerem jeziku moli Pedro Opeka, kako gleda na Slovenijo in kako mu pri navezovanju stikov z ljudmi pomaga šport? Je ponosen na vse, kar je ustvaril na Madagaskarju, ali mu misli okupira predvsem zavedanje, da njegovo delo najbrž ne bo nikoli končano? Ali vzgaja ali išče svojega naslednika? Kdo ga navdihuje in česa se lahko naučimo iz njegove zgodbe?
"Idejo o tem, da bi rada napisala prvo slovensko knjigo o njem, sem mu predstavila v elektronskem sporočilu in takoj je pristal. Rekel je, da sem dobrodošla in da mi je pripravljen pomagati."
INTERVJU: Anja Kovačič, avtorica prve izvirne knjige o misijonarju Pedru Opeki v slovenščini
Je najprej zaživela ideja o knjigi, v kateri bi opisali življenjsko zgodbo Pedra Opeke in strnili zgodbe domačinov in različnih vidikov življenja na nekdanjem smetišču na Madagaskarju, ali se je ta rodila po vašem obisku tega afriškega otoka?
Pedro Opeka in Anja Kovačič
Vse se je začelo poleti 2023, ko so me prijatelji povabili na Madagaskar in omenili, da bomo obiskali tudi Petra Opeko. Takoj se mi je porodila ideja, da bi o njem in njegovi izjemni zgodbi napisala prvo izvirno knjigo v slovenščini, saj je do zdaj še nismo imeli.
Na Madagaskarju sem oktobra in novembra 2023 preživela skoraj tri tedne, od tega 12 dni pri Petru Opeki. Dogajanje je bilo zelo intenzivno in hitro, in že ob vrnitvi domov sem imela pripravljen osnutek knjige. Sledila je daljša faza pisanja, urejanja in preverjanja dejstev. Tudi Peter je prispeval nekaj komentarjev, nato pa je sledilo še zadnje piljenje besedila, vse dokler ni bilo točno takšno, kot mora biti.
Knjiga je nastajala leto in pol, izšla je aprila letos pri založbi Beletrina. Gre za dobrodelno knjigo, kar pomeni, da bodo sredstva od prodaje knjig namenjena Humanitarnemu združenju Akamasoa, ki ga je ustanovil Opeka. Od vsakega od prvih tisoč prodanih izvodov bo združenju namenjen en evro, od vsakega nadaljnjega pa dva evra.
Je bil Pedro Opeka takoj naklonjen ideji, da o njem napišete knjigo, je omenil, ali ga je že kdo drug kdaj nagovoril s podobno idejo?
Idejo o tem, da bi rada napisala prvo slovensko knjigo o njem, sem mu predstavila v elektronskem sporočilu in takoj je pristal. Rekel je, da sem dobrodošla in da mi je pripravljen pomagati. Povabil me je, naj samo pridem, in mi dal vedeti, da bomo vse uredili. Spomnim se, da mi je, ko sem prišla na Madagaskar, takoj pomagal do ljudi, ki so mi pogovore z domačini prevajali iz malgaščine v angleščino.
V njegovi skupnosti sem se 12 dni počutila kot del družine. Z njimi sem bila na zajtrku, kosilu in večerji, prisotna sem bila ob vseh obiskih, ki jih je imel, kamorkoli je šel, me je povabil, naj se mu pridružim.
Kako ste sami doživeli srečanje z njim? Ste to, da ga lahko iz prve roke opazujete pri delu, doživljali kot privilegij?
Zelo hitro se lahko navežem na ljudi, in ko vidim, da se lahko nekomu približam in mi zaupa, je ta povezava še toliko močnejša. Najbolj so se me dotaknili otroci, ki živijo tako rekoč s Petrom. Gre za sirote, ki nimajo nikogar razen njega in njegovih najbližjih sodelavcev. Ko so videli, kako toplo me je Peter sprejel in da mi zaupa, da živim v njegovi hiši, sem bila zanje kar naenkrat v simboličnem pomenu kot Opeka – torej starš, ki ga nimajo. Sicer pa so me ti otroci spremljali kjerkoli in kadarkoli, ker ni dovolil, da bi sama hodila naokoli.
"Ko so otroci videli, kako toplo me je Peter sprejel in da mi zaupa, da živim v njegovi hiši, sem bila zanje kar naenkrat v simboličnem pomenu kot Opeka – torej starš, ki ga nimajo. Sicer pa so me ti otroci spremljali kjerkoli in kadarkoli, ker ni dovolil, da bi sama hodila naokoli."
Pedra Opeko poznamo kot Pedra, medtem ko ga vi naslavljate kot Petra tudi v naslovu knjige. Kako se vam je sam predstavil in koliko je slovenskost pri njem še prisotna, glede na to, da je rojen v Argentini, ima slovenske starše in že več kot 50 let živi na Madagaskarju?
Težko odgovarjam v njegovem imenu, kaj točno čuti, si pa upam reči, da je zelo slovenski in da Slovenijo res čuti v svojem srcu. Sam tega sicer neposredno nikoli ne reče, raje pravi, da je njegova domovina Zemlja, pa vendar, o Sloveniji in o pokrajini, o čemer sta mu pripovedovala starša, govori v presežkih. Omenja lepoto narave in prijaznost ljudi.
Ko sem ga vprašala, v katerem jeziku moli, je odgovoril, da v slovenščini, kar je sam po sebi zelo zgovoren podatek.
Sicer pa se sam predstavlja kot Pedro, medtem ko ga družina po materini strani – obiskala sem jih v Gornjih Podpoljanah pri Velikih Laščah – naslavlja kot Petra, Petrčka, zato sem se odločila, da je za naše ljudi in zame Peter. Ko sem mu vse to pojasnila, je razumel in sprejel, da knjiga nosi ime Peter Opeka.
Tudi zdaj, ko sva v stiku prek WhatsAppa, ga naslavljam kot Petra, on pa na koncu sporočilo s pozdravi vedno zaključi kot Pedro.
Ali zna biti ponosen na vse, kar je dosegel, na to, kako je številnim ljudem življenja spremenil na bolje, ali živi z zavedanjem, da njegovo delo še ni končano?
Hiša, v kateri živi misijonar Opeka.
Oboje. Po eni strani je zelo ponosen na to, kar so ustvarili z ekipo najožjih sodelavcev – teh je nekje med deset in 15 –, se pa hkrati tudi zaveda, da je to nedokončana zgodba, in namesto da bi se število ljudi, ki potrebujejo njihovo pomoč, zmanjševalo, zaradi izredno slabih razmer v državi samo še narašča.
Vedno poudarja, da je na Madagaskarju ogromno korupcije in da vodilni nič oziroma premalo naredijo za svoje ljudi, zato morajo v Akamasoi skrbeti za vedno več ljudi. In ker ga vedno več ljudi pozna, vedno več ljudi išče njegovo pomoč.
Pedro Opeka na Madagaskarju živi že več kot pol stoletja, prav tako je minilo že 36 let, odkar je ustanovil skupnost Akamasoa, v okviru katere najbolj revnim prebivalcem Madagaskarja, ki so živeli na smetišču, pomaga, da si ponovno ustvarijo dostojno življenje. Ali razmišlja o tem, da bi bilo smiselno poiskati, ali še bolje, vzgojiti naslednika?
Ne, pravi, da o nasledniku ne razmišlja, da ga ne vzgaja in da človeka, ki bi lahko prevzel vse njegove obveznosti, še ni srečal. Zato se je naloge lotil nekoliko drugače – bolj premišljeno.
Delo, ki ga opravlja, je razdelil med posameznike, za katere ve, da bodo znali voditi in upravljati skupnost tudi v prihodnje. Zelo trdno je namreč prepričan, da je svoje sodelavce in prebivalce skupnosti naučil najpomembnejših vrednot, načel in načina življenja, in jim predal vsa potrebna znanja, da bodo lahko njegove nauke prenašali naprej in z njimi živeli.
Njegova filozofija je, da nima samo enega naslednika, temveč da svoje znanje širi med ljudi, da znajo sami poskrbeti za svoje preživetje. Vedno znova poudarja, da je njegova ključna naloga povrniti dostojanstvo posameznikom, ki jim ga je država vzela, ko jih je pustila na cesti, brez pomoči in podpore. Peter jim je dal priložnost, da znova postanejo ljudje v polnem pomenu besede. Naučil jih je, kako živeti dostojno, kot si v resnici zaslužijo.
Zato zdaj računa prav nanje, da bodo priučeno znanje in vrednote predajali naprej novim generacijam in nadaljevali poslanstvo, ki ga je začel in ga prenaša na skupnost.
Pedro Opeka je zagotovo vzor številnim na Madagaskarju, kdo pa je njegov vzornik?
Njegova starša. Vedno poudarja, da vse, kar je danes, izhaja iz njegove primarne družine, da sta ga prav mama in oče naučila vrednot, ki jim sledi še danes in jih prenaša naprej.
Pedro Opeka v družbi mladih nogometašev in nogometašis z Madagaskarja. Ena od njih nosi dres Zlatka Zahovića, medtem ko je Opeka v argentinskem dresu legendarnega Maradone.
Na naslovnici vaše knjige Pedro Opeka nosi argentinski dres s številko deset. Sta v knjigi obdelala tudi njegov odnos do športa in ljubezen do nogometa? Kako skozi šport nagovarja ljudi, se jim približa?
Šport mu je zelo blizu, zato sem vztrajala, da je tudi naslovnica nogometno obarvana in optimistična. S svetlo in pisano naslovnico sem želela pokazati, kako optimistično in svetlo okolje je ustvaril, kako je ljudi z umazanega smetišča potegnil višje, jih približal soncu.
Na naslovnici je oblečen v nogometni dres in obkrožen z mladimi nogometaši in nogometašicami. Sam pravi, da bi ti ljudje brez gibanja in športa težko preživljali vsakdan. Prav zato skrbi, da se poleg šol in domov gradijo tudi športna igrišča – nogometna, košarkarska, verjetno kmalu tudi odbojkarska, saj je pred kratkim nastala tudi odbojkarska skupina.
Športna vzgoja je nepogrešljiv del njihove skupnosti, v malgaški kulturi pa imata posebno mesto tudi ples in petje – to sta njihova glavna načina izražanja. Iz tega izhaja tudi posebnost njihovih nedeljskih maš, ki jih Peter imenuje kar praznovanja. Vsaka dva tedna je na vrsti druga šola, ki se predstavi s svojo koreografijo in programom. Nastopajo pevski zbori, orkester, plesalci … Skozi vsa ta doživetja Peter Opeka gradi skupnost in krepi tisto, kar sam živi in spodbuja: zdravega duha v zdravem telesu.
Nedeljska maša ali praznovanje, kot jim pravi Pedro Opeka.
Ali še vedno igra nogomet?
Zaradi težav s kolenom ne igra več redno, ostaja pa nogomet v njegovem življenju na prav posebnem mestu. Na nogometno fotografijo za naslovnico knjige je pristal prav zato, ker je vedel, da podoba, kako je oblečen v nogometni dres in obkrožen z mladimi, izraža optimizem in upanje, kar je točno to, kar pooseblja zgodba, ki jo je ustvaril na Madagaskarju.
Ko sem mu omenila, da bi ga rada videla igrati nogomet, so se mu kar zasvetile oči. Sredi dneva, v največji vročini, si je vzel čas za igro. Rekel je, da se gre preobleč, in ko se je vrnil, oblečen v argentinski dres Diega Armanda Maradone, v črni trenirki in s kopačkami na nogah, sem bila zelo presenečena, ko pa sem zagledala, da v rokah nosi dres Zlatka Zahovića, sem potrdila tezo, da je neverjeten.
Mislila sem, da bo šlo za nekajminutni simbolični posnetek, pa smo na igrišču ostali več kot eno uro. Najprej se je ogrel, se raztegnil, da bi koleno čim bolje pripravil na napor, si podajal žogo z učenci, nato jih je razdelil v dve ekipi, se z njimi podil po igrišču, streljal na gol in na koncu še delal trebušnjake …
Kakšno je ozadje zgodbe z dresom Zahovića?
Če me spomin ne vara, mu ga je podaril nekdo, ki je prišel na obisk iz Slovenije. Večino stvari, ki jih ima, prejme kot dar. Je izredno skromen človek. Ima nekaj majic, dvoje ali troje hlač, perilo si pere sam in ga nato suši na balkonu. Živi preprosto, a vsaka stvar, ki jo ima, prinaša svojo zgodbo.
Česa ste se naučili od Pedra Opeke in kaj lahko tudi mi odnesemo iz zgodbe, ki jo je spisal na Madagaskarju?
Od njega sem se naučila, da ni pomembno, koliko imamo, ampak koliko lahko damo. In prav to je tudi bistvo knjige, da bralec začuti, koliko zelo lahko vsak posameznik prispeva k boljšemu svetu, tudi če gre 'zgolj' za majhna dejanja.
Zgodba Petra Opeke je dokaz, da lahko z voljo, srčnostjo in zavedanjem o vrednosti vsakega človeka premagamo tudi največje težave. Težave, s katerimi se soočajo Malgaši, so za nas ne le nepredstavljive, ampak skorajda nemogoče. Pa vendar zmorejo. In ključ njihove moči je vera, ampak ne v cerkvi, temveč z udejanjenimi nauki, ki jih z besedami in dejanji predaj Peter Opeka.
Zaupanje, ki ga imajo ljudje vanj, presega naše razumevanje vere. Ko rečejo: "Zdaj grem molit, ker verjamem, da mi bo jutri lažje," se v resnici opirajo na njegova sporočila. On jim vero približa, prevede v življenje in to ponotranjijo kot upanje.
"Od Pedra Opeke sem se naučila, da ni pomembno, koliko imamo, ampak koliko lahko damo. In prav to je tudi bistvo knjige, da bralec začuti, koliko zelo lahko vsak posameznik prispeva k boljšemu svetu, tudi če gre 'zgolj' za majhna dejanja."
V knjigi omenjate, da se zdi, kot da Pedru Opeki nikoli ne zmanjka energije. Kaj mu daje moč, da vedno najde čas za druge?
Verjamem, da so njegov vir energije otroci in mladina – vsi tisti, ki jim omogoča dostojnejše življenje in ki mu to vsak dan vračajo z nasmehi, igrivostjo, bližino, objemi … to so stvari, ki ga hranijo.
Ima prav posebno igro, ki jo izvaja z otroki. Ko ga obkroži skupina – pogosto 20 otrok ali več – se dela, kot da je izgubil tla pod nogami, kot da bo omedlel. In otroci tesno stopijo okoli njega, da bi ga ulovili, če bi padel. S tem jih uči, da jim zaupa, da se v njihovih rokah počuti varno, da se lahko zanese nanje. Na simbolen način jim sporoča: "Tudi vi ste moja opora. Vem, da se lahko zanesem na vas, kot se vi lahko name." S svojimi nauki jim vrača dostojanstvo, odgovornost ter občutek vrednosti in pripadnosti.
