Andrej Capuder: Partijska politika in samouprava, to je bilo vse skupaj blef

Do dneva državnosti 25. junija bomo dnevno objavljali izseke intervjujev z osebnostmi, ki so pomembno vplivale na slovensko osamosvojitev. Pogovori so zbrani v knjigi Boštjana Furlana, Ožbeja Peterleta in Marka Balažica Slovenija in pika!, ki bo pri Cankarjevi založbi izšla 15. junija.

Kot prvega objavljamo dele pogovora z ministrom za kulturo v Demosovi vladi Andrejem Capudrom.

Kako ste postali minister za kulturo?
Spomnim se telefonskega klica Lojzeta Peterleta. Dobil me je ravno, ko smo se z ženo in z družino čez vikend odpravljali na deželo. Rekel je, da išče ministra za kulturo ter da razmišlja o Dragu Jančarju. Odvrnil sem, da je pa že bolje, če prevzamem jaz. Še danes ne vem, ali sem se prav odločil.

/…/

Stranki z demokrščansko vsebino sta dobili skoraj polovico glasov znotraj Demosa. Vas je to presenetilo?
To je presenetilo vse, predvsem pa Lojzeta Peterleta, ki ni mogel verjeti lastnim očem. No, presenetilo pa je tudi naše kolege v SDZ-ju. Dimitrija Rupla, ki se je že videl kot predsednik vlade. Morda bi bilo res bolj logično, da bi takrat prevzeli vodstvo bolj levi iz Demosa, saj sem slutil, da bi imeli manj nasprotnikov. Če bo vlado prevzel SKD, bodo izbruhnili vsi hudiči. In točno tako je bilo. Pregovoril sem Peterleta, da sva šla skupaj do Pučnika in mu ponudila mandatarstvo. On je odklonil. Sicer je rekel, da si bo vzel čas za premislek, a sta ga vzela v roke Spomenka in Tine Hribar in prepričala v nasprotno. Ne vem, ali je šlo za strategijo, da nas pošljejo v ogenj, ali pa jih je bilo strah pred odgovornostjo. Sicer pa je bil tem pogovorom naklonjen, saj mu je laskalo, da bi postal predsednik prve vlade. Vsekakor je potem gla­soval proti Demosu, proti naši vladi. Tako Janez Janša kot Pučnik sta rušila Peterletovo vlado. To je zgodovinsko dejstvo.

/…/

Prevzeli ste kulturno ministrstvo, ki je imelo v ideološkem konceptu prejšnjega režima zelo pomembno vlogo.
Nikakor se nisem zavedal, v kaj sem ugriznil. Na splošno sem takrat mislil, da je bila zadaj ideologija. Ne, bili so ljudje in njihovi konkretni interesi. Kultura je bila "prešpikana" z levimi umetniki in kulturniki, ki so bili na plačilni listi Ministrstva za kulturo. Seveda so se vsi ustrašili, da naenkrat teh privilegijev ne bo več. Pri priči se je proti meni organizirala fronta. Po pol leta mojega mandata so že sklicali kulturni zbor v Cankarjevem domu, kjer se je dobila "smetana" slovenskih kulturnikov, ki so mi prali glavo. Jaz sem bil tako naiven, da sem šel tja; danes ne bi šel. Tam sem s svojim zname­nitim govorom preobrnil situacijo, ampak to ni pomenilo nič. Gonja se je nadaljevala.

Moram povedati, da nismo odvzeli podpore nikomur. Tu in tam smo malce zmanjšali, saj so bili takrat tudi taki, ki so ministrstvu izstavljali bianco menice. Živeli so od državnih jasli, bili zasvojeni s tem denarjem, ker si drugače niso mogli predstavljati svoje eksistence. To je bila paradržavna kultura, ki smo jo podedovali od prejšnjega sistema. Moja skromna želja je bila, da bi to krivično stanje malce prevetril, zlasti kar se tiče tistih, ki so bili zapostavljeni pol stoletja. Bog ne daj, postal sem zločinec, javni pljuvalnik, kot je rekel moj ministrski kolega Peter Tancig. Kljub temu sem junaško vzdržal ti dve leti in odšel skupaj z vlado.

/…/

"Naša vlada je bila preveč pohlevna. Bolj "ljudomilega" predsednika vlade kot je bil naš, bi morali iznajti. Rekel je, da je ena revolucija zadosti," o takratnemu predsedniku vlade Lojzetu Peterletu pravi Capuder. Foto: Muzej novejše zgodovine Slovenije

Vrnimo se k Demosu. Konservativnemu delu Demosa se očita revanšizem.
Jaz ne vidim v Demosu kakšnega posebnega revanšizma. Mi smo samo skušali dati malo več priložnosti tistim, ki so bili 40 let zatirani. To je narav­no, to je evropska in človeška norma. Problem je bil, da nismo našli ljudi, ki bi bili pripravljeni ugrizniti v korenite spremembe. Tudi Peterle je obdržal Aleša Čerina kot generalnega sekretarja vlade.

Govoril bi lahko o opranih možganih, ki štirideset let niso bili vajeni prevzemati nobene prave odgovor­nosti. Partijska politika in samouprava, to je bilo vse skupaj blef. To je bilo izvrševanje naročil od zgoraj, ne pa osebna iniciativa. Čim je nekdo ravnal osebno odgovorno, ni bil v skladu s partijsko linijo in je moral iti. Pogosto nam očitajo, da nismo izpeljali lustracije. Lustracija se ne izpelje sama, ampak zanjo nismo imeli podpore niti v lastni koaliciji, ki bi se takoj razklala na pol. Če bi jo Peterle uvedel z dekreti, ne bi bili nič drugačni od prejšnjega režima. Pri tem je bistveno vprašanje arhivov, ki so spomin naroda. Vprašajmo se, kdo je bil takrat notranji minister. Arhive, ki so jih denimo na Češkem zastražili, so pri nas ponoči s kamioni vozili neznano kam.

"[Stranke danes nadomeščajo] grupacije, zbrane ad hoc, prirejene trenutnemu političnemu voditelju, po možnosti karizmatiku. Jaz sem še vedno za osnovno platformo Mojzesovih tabel, ne laži, ne kradi, ne pričaj po krivem, ne želi si svojega bližnjega blaga, žene ali moža, itd., ki se mi zdi potrebna in zadostna. Šele na to naj se zida politični, socialni gospodarski program. Politik naj bo najprej poštenjak, le tako mu bodo ljudje zaupali. Na žalost pa je danes vrstni red zaobrnjen. Nekateri pravijo, da je bilo vedno tako, a jaz jim ne verjamem." Foto: Jani Božič

Koga se je torej zaustavljalo?
Fantome. Strah pred odkritji preteklosti. Ljudi, ki so v povojnem času sami streljali in ukazali streljati. Desnica je danes ta, ki odkriva jame in brezna in vse njihove grozote. Levice pa je strah preteklosti, spomina. Naša vlada je bila preveč pohlevna. Bolj "ljudomilega" predsednika vlade kot je bil naš, bi morali iznajti. Rekel je, da je ena revolucija zadosti.

Bi bila po vašem mnenju potrebna še ena?
Revolucija je premočna beseda. To znajo samo na levi. Predvsem pa znajo zastrašiti ljudi, tako da tiči strah v kosteh še naslednjih generacij. Prve volitve za predsednika predsedstva to nazorno pokažejo. Da je lahko Milan Kučan odnesel 58 odstotkov, po štiridesetih letih komunizma in grozotah leta 1945, se lahko zgodi samo slovenskemu narodu.

Vendarle je bil jugoslovanski komunizem bolj odprt v primerjavi s sovjetskim …
No, počasi. Seveda, Titova linija je po kongresu v šestdesetih letih odprla trg in sprejela ameriške kredite. Začelo se je tiho blagostanje, ki je bilo v bistvu legalizirana tatvina. Vzel si kredit v bankovcih in ga vrnil v drobižu. A smo vsi zamižali, ker je tudi idejni pritisk rahlo pojenjal. Zadnjih 10 let je bilo znosnih, več kot znosnih. Večina slovenskih vikendov je nastala v tistem času.

V tem smislu imajo prav ti, ki se spominjajo za nazaj, češ da nam ni bilo hudega. Seveda nam ni bilo hudega! Ameriški strici, pa trimestna inflacija, državne službe, kjer se ni spraševalo, kdo pije in kdo plača, tako bi vsak živel! Iz tistega sistema iti v nov ekonomski in politični model, ki naj bi temeljil na delu in osebni odgovornosti, tega pa smo se prislovično pridni Slovenci korenito odvadili. Zanimivo, tudi komunizem naj bi slonel na delu, a to so bile zgolj parole. Napaka je bila v tem, da ni zaupal v človeka. Vse je bil samo kolektiv.

/…/

"V tem smislu imajo prav ti, ki se spominjajo za nazaj, češ da nam ni bilo hudega. Seveda nam ni bilo hudega! Ameriški strici, pa trimestna inflacija, državne službe, kjer se ni spraševalo, kdo pije in kdo plača, tako bi vsak živel! Iz tistega sistema iti v nov ekonomski in politični model, ki naj bi temeljil na delu in osebni odgovornosti, tega pa smo se prislovično pridni Slovenci korenito odvadili." Foto: Jani Božič

V Sloveniji se vzporedno druga mimo druge razvijata dve narodni identiteti. Ena temelji na narodnoosvobodilnem boju (NOB) in revoluciji, druga na predvojni Sloveniji in osamosvajanju. Kako gledate na ta razvoj?
Slovenija na žalost ne pozna razvoja, zgolj preobrate. Kar poglejte! Enaka, morda celo ista množica (80.000), ki je pred vojno sodelovala na katoliškem Evharističnem kongresu v Ljubljani, se zbere in maja 1945 pozdravi maršala Tita, ki je prišel v Slovenijo, da prižge zeleno luč za pomor domobrancev. Približno tolikšna je tudi številka organiziranih komunistov leta 1989, tik pred osamosvojitvijo. Kje so danes? Ti prehodi so nekaj običajnega tudi v drugih evropskih sistemih, a nas kot številčno majhne tolikšna labilnost "značaja" še bolj zadene.

Kako da zdaj, po četrt stoletja samostojnosti nismo ne narod in ne država? Ali je vzrok za to, da narod nismo nikdar bili, ker smo bili razdeljeni zgolj na deželne entitete? Država pa še manj. Vedno smo bili služabniki v neki državi, ki ni bila naša. Skratka, ali je to vzrok ali posledica? Mislim, da bi se morali bolj iskreno truditi, da bi bili in narod in država. Saj je še zgodaj. 25 let države, kaj pa je to … In malo nas je. Tudi masa igra svojo vlogo. Škoda, da vas je tako malo, mi je nekoč z naklonjeno odkritosrčnostjo zabrusil madžarski veleposlanik.

/…/

V Sloveniji politična elita nima enotnega pogleda na totalitarizme.
To je naravno. Fašizem je bil, v primerjavi z nacizmom in komunizmom, relativno blaga varianta. Pri Benitu Mussoliniju je šlo bolj za ekscentričnost sicer prepričanega socialista. Metati na skupni imenovalec vse tri sisteme je tvegano. Zanimivo pa je, če te hoče kdo ozmerjati in označiti kot totalitarca, uporablja besedo fašist. Celo v Ameriki, ki tega pojava ni nikdar poznala.

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.