Ali lahko verjamemo slovenskemu sodstvu?

Ker sta bila zakona o sodiščih in sodniški službi v veliki meri medijsko prezrta, smo dodatne podrobnosti poiskali pri ministru za pravosodje Senku Pličaniču.

Ali še verjamete v sodstvo? Absolutno verjamem. Vse ni dobro, vendar pa vseeno živimo v demokraciji in pravni državi. Priznati si moramo, da ne delujeta tako, kot bi si želeli. Sam mislim, da moramo tisto, kar v sodstvu ne deluje dobro, odločno spremeniti, tisto, kar deluje, pa javno pohvaliti. Marsikaj v sodstvu vendarle deluje, zato ohranjam zaupanje.

Toda videti je, da mediji ne verjamejo v vas? Moj pristop k politiki je iskanje skupnega, tistega, kar nas povezuje, kar je pozitivno. Res pa je, da v Sloveniji žal v medijih mnogokrat prevladuje stanje duha, ki je negativistično, izključevalno. In potem je normalno, da moj pristop ostaja slabo razumljen. Zunaj medijskega sveta sem med pripravo obeh novel zakonov zaznal veliko podporo državljank in državljanov, v obliki e-pošte, klicev, pisem, pogovorov z mimoidočimi.

Sprememba insolvenčne zakonodaje je bil vaš prvi korak: ali že imate prvo povratno informacijo s terena? Povratne informacije so predvsem dveh vrst. Dobili smo kar nekaj pohval in poskusov, kako nove možnosti v stečajih uporabiti za čim bolj učinkovite postopke. Dobivam pa tudi opozorila, da marsikdo sprememb sploh še ni preučil. Ta informacija sama po sebi kaže na to, da je potrebno strukturirano izobraževanje sodnikov in upraviteljev. Da bi lahko realno presodil, ali je zakon dosegel svoj namen v smislu pocenitve in pospeševanja postopkov, bo treba počakati do jeseni.

V javnosti so dostopna konkretna imena stečajnih upraviteljev, ki so s pravo "hobotnico" sorodstvenih vezi zagotavljali razprodajo nepremičnin po smešno nizkih cenah. In ti stečajni upravitelji so še danes na svojih položajih. Kako to? Tudi sam sem prejemal podobne informacije še v času razkritja "prijateljev v stečaju". Tisto, kar se je od takrat spremenilo, je, da je zbornica stečajnih upraviteljev dobila novega predsednika, s katerim sva odlično usklajena. Zagotovil mi je, da bo storil vse, da očisti lastne vrste, kar je končno tudi v interesu zbornice, saj posamezniki mečejo slabo luč na vse. Računam na to, da bo zbornica res ravnala, kot je napovedala. Z novelo zakona smo tudi na ministrstvu dobili dodatna pooblastila, da ukrepamo, če zbornica svojega dela ne bi opravila.

S predlogom spremembe zakona o sodiščih in zakona o sodniški službi ste se znašli med tistimi, ki trdijo, da je to prepozno in premalo ("too little, too late"), ter tistimi, ki trdijo, da gre za nedopustno poseganje politike v sodstvo. Obe spremembi sta bili kljub očitkom sprejeti z veliko stopnjo konsenza z vsemi deležniki, kar je po mojem mnenju uspeh. Le s širokim konsenzom lahko namreč dosežemo, da se bosta zakona v praksi tudi izvajala in uveljavila. Očitki, da gre za poseganje politike v sodstvo, so smešni, saj je nadzor izvršilne veje oblasti nad sodno vejo oblasti v najrazvitejših evropskih državah, kot je na primer Finska, bistveno strožji. Različna mnenja so realnost – sprejet zakon je vedno družbeni kompromis. Če smo nekje med premalo in preveč, potem je očitno ravno prav. Še posebej v sodstvu, kjer je potrebno zadeve delati odločno in hkrati premišljeno.

Nadzor izvršilne veje oblasti nad delovanjem sodstva, tu seveda mislim zgolj na nadzor nad organizacijo poslovanja sodišč, je bil do sprejetja zakona o sodiščih izjemno omejen, v praksi celo nemogoč. Kako bo po novem? Nova rešitev omogoča, da izvršilna oblast s posebno službo nadzira, ali je delovanje organizacije sodstva (t. i. sodna uprava) organizirano, kot je predpisano. Pravzaprav z novim zakonom izvršilna veja sodstva niti ne nadzira, pač pa mu pomaga pri učinkovitejši in sodobnejši organizaciji postopkov. Celo same predsednice in predsedniki sodišč so mi dostikrat – pogosto sicer le na štiri oči – priznali, da potrebujejo takšno telo. Tudi očitki, da gre za poseganje politike v sodstvo, ne vzdržijo, saj je v novem zakonu meja med izvajanjem nadzora in odločanjem o konkretnih zadevah jasna, trda in "neprestopljiva". V novem zakonu ni mogoče, da bi neki uradnik ministrstva kakorkoli lahko vplival na odločanje o konkretnih sodnih zadevah. Kako boste v teh težkih časih zagotovili financiranje takšne nadzorne službe in uradnikov? V nadzorni službi bodo že zaposleni uradniki ministrstva. Edini dodatni strošek bo sodnik, ki bo dodeljen ministrstvu in bo vodja nadzorne službe. Sodstvo se je namreč med pripravo zakona zelo balo, da bodo neki uradniki – v očeh sodnikov kar nekako manjvredni – hodili po sodiščih in vohljali za njimi. Ker sem želel konsenz tudi s sodstvom, smo sprejeli kompromis. V službi delajo uradniki, vodi pa jih dodeljeni sodnik.

Ali na Finskem nadzorno službo tudi vodi dodeljeni sodnik? Ne, tam uradništvo izvaja nadzor in pristojnosti njihove službe so bistveno bolj podobne pristojnostim naših inšpektorjev na drugih področjih. Pri nas bo služba le opozarjala, tam pa lahko o marsičem tudi sama odloča. Morda velja omeniti, da je na Finskem zaupanje državljank in državljanov v sodno vejo oblasti 80-odstotno. Vendar pa je podobno ureditev naši novi ureditvi mogoče najti v državah bližje nam (Avstrija, Nemčija, Francija).

Pa ni nevarnosti, da bo nadzor z dodeljenim sodnikom in zgolj svetovalno vlogo službe razvodenel? Že danes imamo na ministrstvu dodeljene sodnice. Na primer v Nemčiji, ki nam je velikokrat za zgled, je za sodnika velika čast, da dela in pomaga na ministrstvu. Tudi naša nadzorna služba bo del ministrstva, in kako učinkovita bo ta služba, je odvisno zgolj od dela službe same. Takoj po poletju bom službo oblikoval, jeseni pa nameravam precej časa preživeti na terenu in skupaj s službo za vsako sodišče posebej ugotoviti, kako izboljšati njegovo organizacijo.

So spodrsljaji res le plod nesposobnosti ali so morda plod korupcije sodne veje oblasti? V zadnjem letu sem se v glavnem ukvarjal s časom trajanja sodnih postopkov, torej z učinkovitostjo. Pomembna so še druga vprašanja: kakovost, odprtost, pregon korupcije.

Mednarodna skupina GRECO (Council of Europe Anti-Corruption Group) je v svojem poročilu na primer zapisala: "Čeprav zaradi pomanjkanja zaupanja javnosti trpijo tudi sodniki, se zdi, da je tako zaradi sodnih zaostankov, šibkega notranjega vodenja sodišč in pomanjkanja politike odnosov z javnostjo, ne pa zaradi problema sistemske korupcije." Ocena skupine GRECO je boleča, a žal resnična, zato so priporočili oblikovanje standardov, pravil ravnanja, povezanih z integriteto sodnikov. Nekaj od tega smo že upoštevali v zdaj sprejetih zakonskih spremembah in podpisani zavezi, nekaj še bomo jeseni.

Kateri so vaši naslednji koraki pri prepotrebni reformi sodne veje oblasti? Naslednje korake bom izvajal na treh ravneh. Na prvi ravni bom nadaljeval zakonodajne spremembe: med številnimi naj poudarim le eno – spremembo zakonodaje, ki bo omogočala odvzem premoženja obsojenim gospodarskega kriminala. Izkazalo se je namreč, da lanski Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora ni ustrezno orodje za dosego tega namena. Druga raven bo moje delo na terenu, o katerem sva govorila že prej.

Tretja raven delovanja ni povezana s pravosodjem, temveč širše z razvojem države. Kot politik želim oblikovati razvojno vizijo Slovenije z ekološkim turizmom in drugimi panogami zelenega gospodarstva kot osrednjo gospodarsko usmeritvijo. Prepričan sem namreč, da imamo v Sloveniji ravno tu ogromen potencial. Posebej se nameravam zgledovati po dveh uspešnih modelih – Novi Zelandiji in Avstriji. In tu mora država ne le ustvarjati pogoje za zasebno iniciativo, pač pa tudi usmerjati, spodbujati razvoj.

Pa vam bo pri vseh vaših naporih stala ob strani vaša stranka? Stranka me podpira, izkušnja lanskega leta pa je pokazala, da je pomembna komunikacija med strankarskimi ministri, poslanci in članstvom. In tega je bilo premalo. Mislim, da so v stranki zadovoljni z mojimi rezultati. Seveda pa sem predvsem v službi državljank in državljanov. Ti me za zdaj podpirajo in to je tisto ključno.