Petek, 20. 5. 2016, 19.21
7 let, 1 mesec
Kakšna je politična prihodnost Alenke Bratušek?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
9,73
13
Lahko današnji kongres Zavezništva Alenke Bratušek, kjer bodo člani stranke sprejeli nove programske smernice in spremenili ime, stranki prinese dodatni zagon in politično preživetje?
Danes bo v Ljubljani potekal dolgo napovedani kongres Zavezništva Alenke Bratušek (ZaAB). Na dnevnem redu je sprejem novih programskih smernic stranke in sprememba imena, saj bodo poleg Zavezništva vanj vtisnili še politično usmeritev.
Zavezništvo Alenke Bratušek je nastalo okrog nekdanje premierke Alenke Bratušek po razkolu Jankovićeve Pozitivne Slovenije in tik pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami ter se za las uvrstilo v parlament. V zadnjem letu je po komisarski zgodbi Bratuškove stranka povsem izgubila podporo javnosti. Prihajalo je do notranjih trenj, zapustilo jo je več vidnih članov. Jani Möderndorfer je odšel v SMC k Miru Cerarju, Peter Vilfan pa se je pridružil Desusu.
Kakšna je njena prihodnost? Lahko Alenka Bratušek politično obstane? Kaj se bo zgodilo na sobotnem kongresu? O tem smo se pogovarjali s političnima analitikoma Sebastjanom Jeretičem in Borisom Vezjakom.
"Za Bratuškovo bi bila najboljša možnost integracija s katero od nastajajočih političnih pobud"
Sebastjan Jeretič, politični analitik
"Mislim, da Zavezništvo Alenke Bratušek nima resnih možnosti, da samostojno prestopi parlamentarni prag. Zato bi bila zanj najboljša možnost integracija s katero od nastajajočih političnih pobud, recimo z zavodom Dobra država, s katerim svoje mesto v političnem prostoru išče Bojan Dobovšek. Samo če se bo v projekt povezalo več takih političnih dejavnikov, bodo lahko dosegli kritično maso za tekmo s pragom.
Na politično podobo Alenke Bratušek je poleg klavrnega mandata njene vlade vplivala tudi napihnjena afera, povezana z njeno kandidaturo za evropsko komisarko. Tudi njeni odločni in kritični nastopi v zadnjem letu ne morejo popraviti tistega vtisa."
Alenka Bratušek: Od nepoznane funkcionarke do predsednice vlade
Vzpon Bratuškove na slovenski politični parket je bil bliskovit. Iz neznane političarke je praktično čez noč postala prva predsednica vlade v zgodovini Slovenije.
Pred vstopom v parlament na listi ljubljanskega župana Jankovića leta 2011 je bila Bratuškova malo znana funkcionarka na finančnem ministrstvu. Z začetkom politične krize se ji je odprla pot na prestol. Komisija za preprečevanje korupcije je pri nadzoru premoženja Janeza Janše in Zorana Jankovića januarja 2013 ugotovila kršitve zakonodaje. Za Janšo je to pomenilo začetek konca njegove vlade, za Jankovića pa konec sanj o premierskem položaju. Če je želel, da opozicija prevzame oblast, se je moral umakniti v ozadje.
Sredi januarja 2013 je Janković podpisal odstopno izjavo, stranko pa je, ne da bi jo kongres izvolil za predsednico, prevzela Alenka Bratušek. To je bilo dovolj, da je lahko nastala nova koalicija, Alenka Bratušek pa je februarja 2013 postala nova predsednica vlade.
"Na lik predsednice stranke se vežejo tri maksimalne polomije"
Boris Vezjak, politični analitik
"Kongres Zavezništva Alenke Bratušek zelo verjetno prihaja prepozno in v trenutku, ko je strankina zvezda zašla in skoraj ni več možnosti za uspešno vrnitev na politični parket.
Na lik predsednice stranke se vežejo tri maksimalne polomije: tako kot je eksplodirala v višave slovenske ter celo evropske politike – sprva kot predsednica vlade in pozneje kot s strani predsednika Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja predlagana evropska komisarka – in se za las prebila v domači parlament na predčasnih volitvah s svojo svežo stranko, je v vseh treh projektih končala že prav dramatično klavrno, bolj kot katerikoli slovenski politik v zadnjem času. Kot predsednica vlade je morala odstopiti, ker je lastni člani niso potrdili za predsednico stranke, takrat še Pozitivne Slovenije, saj so dali prednost Zoranu Jankoviću. Kot evropska komisarka je neslavno propadla že po zaslišanju pred evropskimi poslanci, za nameček pa se ji je praktično razbežala še poslanska skupina v domačem parlamentu.
Tudi nekateri njeni suvereni nastopi in navzočnost zato pozneje nikoli več niso mogli nadomestiti podobe nekoga, ki zmore politično le izgubljati. Odhajajoči člani so se medijem večkrat pridušali o preveč trdi roki in internih nesoglasjih, njihovi odhodi so bili zmerom pospremljeni s precej ciničnim tonom predsednice stranke.
Glede sicer zapoznelega kongresa je iz napovedi dogodka mogoče prepoznati tri značilnosti: da v ZaAB ne mislijo preverjati tega, kakšno podporo stranka še ima, kar bi verjetno morali, zato bo to le programski in ne volilni dogodek. Naslednja značilnost je verjetno le kozmetična sprememba imena stranke, a prihaja prepozno in potopljene javnomnenjske podpore ne bo rešila. Tretja značilnost zadeva napoved določenega umika od zmerno liberalnega programa v nekoliko bolj socialne poudarke.
Ker gre za stranko, ki je izrazito vezana na ugled ene osebe, se je ta znašla v klasičnem precepu: po eni strani se tega sama zaveda, zato se Alenki Bratušek ne more kar odreči. Po drugi strani pa je edina, čeprav majhna, mogoča rešitev zanjo morda le še kadrovska prevetritev. Če bi uspela najti dovolj prodornega vodjo."
Bratuškova je po komisarski sagi ostala še brez poslanske skupine.
Jankovićevi premierski apetit usoden za Bratuškovo
Vlado je prevzela v času, ko so finančni analitiki napovedovali, da bo naša država zaradi slabega stanja javnih financ morala zaprositi evropsko komisijo za pomoč. Temu se je Slovenija izognila, a Bratuškova na premierskem položaju ni zdržala dolgo.
Janković se s stransko vlogo nikakor ni uspel sprijazniti, z Bratuškovo pa sta si bila iz dneva v dan bolj nenaklonjena. Izsilil je volilni kongres PS, na katerem je ugnal Bratuškovo ter tako znova prevzel stranko. Jankoviću je tako uspelo z eno potezo razklati stranko in zrušiti vlado.
Razkol, nova stranka in komisarska saga
Razkol znotraj PS je pomenil predčasne volitve. Bratuškova je okoli sebe zbrala svoje podpornike in pred volitvami ustanovila Zavezništvo Alenke Bratušek. Stranki je za las uspel preboj v parlament, v vmesnem času (poleti 2014) pa se je sama predlagala za evropsko komisarsko.
Njeno samokandidaturo je preiskovala celo policija, njena želja po komisarskem mestu v Bruslju pa je padla v vodo na zaslišanju v Bruslju. Tam je doživela popoln polom, izpadla je iz igre in izgubila zaupanje javnosti. Pomagala ji ni niti podpora predsednika EK Jean-Clauda Junckerja. V naslednjih mesecih je poslansko skupino ZaAB zapustil Peter Vilfan, nato še Jani Moderndorfer, zaradi česar je poslanska skupina prenehala obstajati.
13