Torek, 28. 10. 2014, 11.38
7 let, 1 mesec
7000 dodatnih otrok pod pragom revščine. Posledice bo čutila celotna družba.
Od začetka gospodarske krize leta 2008 je pod prag revščine samo v razvitih državah zdrsnilo dodatnih 2,6 milijona otrok. Skupno v razvitih državah živi že 76,5 milijona revnih otrok.
Poročilo razkriva, da kar 23 držav s sprejetjem varčevalnih ukrepov ni uspelo zaščititi najbolj ranljivih otrok. Najbolj kritične so razmere na Hrvaškem, Irskem, Islandiji ter v Latviji in Grčiji, kjer so se stopnje revščine otrok povečale za več kot 50 odstotkov.
Sicer ne tako drastično, a vseeno se je revščina otrok poglobila tudi v Sloveniji. Stopnja revščine otrok se je v letih od 2008 do 2012 povečala za 15 odstotkov, pod prag revščine pa je zdrsnilo dodatnih sedem tisoč otrok oziroma 318 dodatnih razredov osnovnošolskih otrok.
Starši nimajo niti za hrano, kaj šele za obleko, obutev in šolske potrebščine. Ogulinova ravno danes v Kranjsko Goro pelje bunde in čevlje za otroke, ki tam v okviru ZPM preživljajo krompirjeve počitnice.
Žalostno je predvsem to, da teh osnovnih stvari ne uspe kupiti niti tistim staršem, ki imajo službo ali ima službo vsaj eden od staršev. Plače mnogih so tako nizke, da jim ne uspe niti pokriti položnic, sledijo opomini, odklopi elektrike, rubeži terjajo plačilo stanarine, izterjave na sodiščih, s čimer se običajne cene položnic potrojijo ali celo pošesterijo, opozarja Ogulinova.
Tem družinam pri Slovenski Karitas delijo hrano, šolske potrebščine, počitnice za otroke ter pripravljajo vrsto dejavnosti, kot je program Popoldan na cesti, kjer na različnih lokacijah otroci dobijo dodatno učno pomoč, kreativno preživljajo prosti čas, staršem pa ponujajo različne vzgojne nasvete.
Pri Slovenski Karitas se namreč zavedajo, da bodo posledice za otroke, ki danes živijo v revščini, dolgoročne, občutili pa jih ne bodo le oni, temveč celotna družba. Ne zato, ker nimajo hrane, temveč ker živijo ob pomanjkanju kulturnih, športnih in drugih interesnih dejavnostih, ki človeku dajejo širino.
"Ne veste, kaj pomeni biti jezen, socialno izključen otrok, brez vseh priložnosti. To otrokom povzroča ne le fizične, temveč tudi psihične posledice. Za to, kar mi danes prikrajšujemo otroke, bomo posledice nosili kot družba," opozarja tudi Ogulinova.
Kot primer dobre prakse Unicef omenja Avstralijo, ki je s hitrimi in obsežnimi ukrepi omejila negativne ekonomske in socialne učinke krize. Kljub temu pa so družinam z otroki in nizkimi prihodki dali denarno pomoč, kar se je izkazalo za zmagovit ukrep. S tem so namreč zaščitili najrevnejše ter obenem spodbudili dvig potrošnje in posledično okrevanje gospodarstva.