Ana Rupar

Torek,
28. 10. 2014,
11.38

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

recesija revščina otroci

Torek, 28. 10. 2014, 11.38

7 let, 1 mesec

7000 dodatnih otrok pod pragom revščine. Posledice bo čutila celotna družba.

Ana Rupar

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Gospodarska kriza je v revščino pahnila dodatnih sedem tisoč slovenskih otrok, razkriva poročilo Unicefa. Anita Ogulin in Jožica Ličen pa opozarjata, da bodo posledice dolgoročne, predvsem za družbo.

Od začetka gospodarske krize leta 2008 je pod prag revščine samo v razvitih državah zdrsnilo dodatnih 2,6 milijona otrok. Skupno v razvitih državah živi že 76,5 milijona revnih otrok.

Otroci recesije: Vpliv gospodarske krize na blaginjo otrok Unicefov raziskovalni center Innocenti je v raziskavi Otroci recesije preučeval vpliv varčevalnih ukrepov vlad v času gospodarske recesije na blaginjo otrok v 41 državah članicah OECD in EU, med njimi tudi v Sloveniji.

Poročilo razkriva, da kar 23 držav s sprejetjem varčevalnih ukrepov ni uspelo zaščititi najbolj ranljivih otrok. Najbolj kritične so razmere na Hrvaškem, Irskem, Islandiji ter v Latviji in Grčiji, kjer so se stopnje revščine otrok povečale za več kot 50 odstotkov.

Sicer ne tako drastično, a vseeno se je revščina otrok poglobila tudi v Sloveniji. Stopnja revščine otrok se je v letih od 2008 do 2012 povečala za 15 odstotkov, pod prag revščine pa je zdrsnilo dodatnih sedem tisoč otrok oziroma 318 dodatnih razredov osnovnošolskih otrok.

270 otrok čaka na botre, ki bi jim podarili 30 evrov mesečno Da vse več staršev potrebuje pomoč pri preživljanju otrok, opažajo tudi pri Zvezi prijateljev mladine (ZPM). "Vsak dan imamo več staršev in otrok za vključitev v projekt botrstvo in v druge oblike humanitarne pomoči, a darovalcev je vedno manj. Skoraj 270 otrok čaka na botra, a teh ni, četudi gre zgolj za 30 evrov mesečne pomoči," nam je povedala Anita Ogulin, sekretarka ZPM.

Starši nimajo niti za hrano, kaj šele za obleko, obutev in šolske potrebščine. Ogulinova ravno danes v Kranjsko Goro pelje bunde in čevlje za otroke, ki tam v okviru ZPM preživljajo krompirjeve počitnice.

Žalostno je predvsem to, da teh osnovnih stvari ne uspe kupiti niti tistim staršem, ki imajo službo ali ima službo vsaj eden od staršev. Plače mnogih so tako nizke, da jim ne uspe niti pokriti položnic, sledijo opomini, odklopi elektrike, rubeži terjajo plačilo stanarine, izterjave na sodiščih, s čimer se običajne cene položnic potrojijo ali celo pošesterijo, opozarja Ogulinova.

Posledice bodo dolgoročne, tudi za družbo "Vedno več je družin, ki se soočajo s to problematiko," pravi tudi Jožica Ličen s Slovenske Karitas, ki opaža, da največjo težavo vse več družinam predstavljajo najemniška stanovanja in visoke najemnine, ki zahtevajo večino njihovih prihodkov.

Tem družinam pri Slovenski Karitas delijo hrano, šolske potrebščine, počitnice za otroke ter pripravljajo vrsto dejavnosti, kot je program Popoldan na cesti, kjer na različnih lokacijah otroci dobijo dodatno učno pomoč, kreativno preživljajo prosti čas, staršem pa ponujajo različne vzgojne nasvete.

Pri Slovenski Karitas se namreč zavedajo, da bodo posledice za otroke, ki danes živijo v revščini, dolgoročne, občutili pa jih ne bodo le oni, temveč celotna družba. Ne zato, ker nimajo hrane, temveč ker živijo ob pomanjkanju kulturnih, športnih in drugih interesnih dejavnostih, ki človeku dajejo širino.

"Ne veste, kaj pomeni biti jezen, socialno izključen otrok, brez vseh priložnosti. To otrokom povzroča ne le fizične, temveč tudi psihične posledice. Za to, kar mi danes prikrajšujemo otroke, bomo posledice nosili kot družba," opozarja tudi Ogulinova.

Izgubljena leta prihodkovnega napredka To bodo posledice, ki jih bomo čutili že čez leta, posledice same recesije pa gospodinjstva že občutijo, saj so njihovi prihodki že močno nazadovali. Prihodek grške družine je že padel na raven iz leta 1998, Irska in Španija sta izgubili desetletje, Slovenija pa štiri leta.

Zgledovati bi se morali po Avstraliji To pa vsekakor ne pomeni, da je povsod tako slabo. Kar 18 držav je našlo učinkovite načine, s katerimi jim je uspelo ublažiti najhujše posledice krize ter obenem zmanjšati revščino otrok. Med zglednimi državami so, verjeli ali ne, Čile, Poljska, Slovaška ter tudi Avstralija, Finska in Norveška, kjer jim je revščino otrok uspelo zmanjšati za slabo tretjino.

Kot primer dobre prakse Unicef omenja Avstralijo, ki je s hitrimi in obsežnimi ukrepi omejila negativne ekonomske in socialne učinke krize. Kljub temu pa so družinam z otroki in nizkimi prihodki dali denarno pomoč, kar se je izkazalo za zmagovit ukrep. S tem so namreč zaščitili najrevnejše ter obenem spodbudili dvig potrošnje in posledično okrevanje gospodarstva.