Četrtek, 14. 7. 2011, 13.24
8 let, 7 mesecev
"20 let pozneje smo na začetku"
Debato med dvema prijateljema je povezoval Stojan Pelko, ki je oba označil za filozofa. Žižka je predstavil nekoliko podrobneje, kot smo vajeni, saj zadnje čase vsak Žižka predstavi kot nekoga, ki ga »ni potrebno posebej predstavljati«, medtem ko je Golobiča predstavil kot filozofa mlajše generacije.
Prijatelja, ki sta se odločila, da bosta govorila tudi o sovražnikih, sta za izhodišče vzela francosko revolucijo in starogrško filozofijo, a iz nekoliko bolj teoretskega začetka se je razvila konkretna debata o aktualnih temah.
Golobičeva krivda za bolonjo
Žižek je Golobiča neposredno izzval z besedami, da je kot nekdanji minister za visoko šolstvo kriv za katastrofo, ki ji rečemo bolonja (bolonjska reforma visokega šolstva), ki je povzročila manjšo uporabo uma v javnosti, ter kot desna roka pokojnega Janeza Drnovška tudi za vse, kar je slabega povzročil Drnovšek, ki je po Žižkovem mnenju s svojo umirjeno politiko Sloveniji naredil precej škode.
Na očitke se je Golobič zagovarjal s tem, da bolonjska reforma ni povzročila sprememb v visokem šolstvu, temveč je po njej klical sistem sam. Bolonjska reforma je zgolj ubesedila stanje, ki pa je tudi po Golobičevem mnenju slabo. »Dve in pol leti sem skušal univerzam dopovedati, da smejo in morajo bolonjsko reformo narediti takšno, kakršno si jo želijo, a njihov odgovor je bil vedno isti: mi nismo zreli za avtonomijo, povejte nam, kaj moramo storiti.«
»Vendar on je popolno in arogantno zanikal svojo stranko,« je kriknil Žižek, na kar je Golobič odvrnil, da je Drnovšek stranko jemal zgolj kot orodje, čemur je blizu tudi on sam. Vse videti, nič vedeti
Golobič je komentiral tudi svoje komuniciranje na Twitterju, ki ga jemlje kot eksperiment, a se zdi, da ga je ta medij razočaral: »Twitter sledi izreku Vse videti, nič vedeti. Teden dni nazaj sem vdrl na Twitter, kot nekakšen eksperiment, a vsak razprava je tam razumljena kot pretep. Dialog je razumljen kot trepljanje po rami. Zdi se mi, da mnenjskih voditeljev sploh ni več, da so samo še vodenci.«
Miheljak kot Golobičev pisun?
Političnih sovražnikov Golobič na pogovoru ni nikoli želel imenovati, čeprav jih je Žižek pogosto omenjal in tudi jasno kritiziral. Bolj kot domnevni politični sovražniki Golobiča motijo navidezni zavezniki, »lepe duše, ki v politiko gledajo skozi ključavnico in kar vidijo, se jim ne zdi dovolj vredno, ne vidijo pa, da je njihov pogled pogled služabnika.«
Omenil je kolumnista Vlada Miheljaka, ki naj bi Golobiča z vsakim besedilom »spravil v visoke obrate«. »Karkoli bo Miheljak napisal o mojih domnevnih sovražnikih, vedno bo izpadel kot moj pisun in to mu jaz tudi večkrat povem. A on sprejema to igro.«
Žižek meni, da bi morali objaviti vse, kar vemo o Titu. »Vse je treba prinesti na dan, to ne bo škodilo nam. Če pa nam bo škodilo, potem je pa tako ali tako bolje, da propademo.« Priznanje Tomažu Ertlu je komentiral s po njegovem mnenju neokusno primerjavo, da je to tako, kot da bi Hitlerja nagradili za razvoj cest in železnic, pozabili pa, kaj je delal Judom.
Po 20 letih smo na začetku
Na vprašanje, kje smo po 20 letih samostojne države, je Golobič odgovoril, da smo na začetku. S pesimističnimi mislimi o stanju Evrope, ki so spremljale celoten pogovor, pa sta filozofa tudi zaključila pogovor. Golobič upa, da se sesedanje Evrope ne bo končalo v vojni, Žižek pa opozarja, da resnica ni lepa. »Če si pogledamo v srce, smo butaste živali. Resnica je borba, resnica je travma.«
Žižek je na koncu še dejal, da jutri začne snemati nov film, v katerem bo ponovno odigral prizore iz različnih filmov, tudi umirajočega Leonarda DiCapria v Titaniku.