"10-dnevna vojna je eno izmed mnogih zloveščih podtaknjenih kukavičjih jajc, ki smo jih dobro ogreli"

Upokojeni brigadir Tone Krkovič za kraj našega pogovora ni predlagal ne domačega Kočevja, ne Ljubljane, ne kakšnega bara. Povabil nas je v idilično dolenjsko vasico – na Pristavo nad Stično. "Slovenska vojska se je spočela na relaciji med Kočevjem in Ljubljano," so bile ene njegovih prvih besed v pogovoru, njegov otrok – Manevrska struktura narodne zaščite (MSNZ) pa je enega od svojih pomembnih korakov naredila prav v tej vasici.

Rojen je v družini s šestimi otroki. Dva materina brata sta padla med domobranci, njegov oče pa je bil partizan. Zato zase pravi, da spravo živi že vse življenje in da je težka. Vso svojo kariero je posvetil vojski, njegov pomemben prispevek pri osamosvajanju Slovenije pa se je začel z idejo in vzpostavitvijo MSNZ, bil je tudi njen načelnik. Poveljeval je 1. specialni brigadi MORiS in raportiral predsedniku države ob razglasitvi neodvisnosti. Šolal se je tudi na Royal College of Defence Studies v Angliji, pozneje pa je v San Antoniu v ZDA študiral vojaški menedžment.

Krkovič pravi, da rojstnih dni iz prepričanja ne praznuje. Pa vendarle: njegov in rojstni dan MSNZ se skoraj prekrivata – 17. maja letos je MSNZ praznovala 26., Krkovič pa dan za tem svoj 60. rojstni dan.

MSNZ je nastala v dneh po 14. maju 1990, ko je v Ljubljano prišel strogo zaupen ukaz načelnika generalštaba jugoslovanske vojske Blagojeta Adžića, da mora slovenska teritorialna obramba (TO) svoje orožje izročiti JLA. Slovenski štab TO je ukaz tudi začel izvrševati in JLA skupno predal toliko orožja, da je TO dejansko postala neoperativna.

Prav Krkovič, ki je bil takrat sekretar za obrambo v občini Kočevje, je bil tisti, ki je opazil, da se skladišča orožja praznijo, in je samoiniciativno ukrepal. 19. maja se je sestal z Janezom Janšo, ki je dan prej prevzel funkcijo sekretarja za obrambo. Dogovorili so se o nastanku tajne slovenske vojske, ki bi zavarovala slovensko osamosvajanje, če bi prišlo do napada JLA.

Nekaj časa niti ni imela imena. Pozneje so jo najprej poimenovali Jedro odpora, nato Vojska Republike Slovenije, šele potem je postala MSNZ. Za tem spet nova Teritorialna obramba, končno pa Slovenska vojska. V tem času sta bila septembra 1990 med drugim izdelana organigram MSNZ za vso Slovenijo in Direktiva za bojno delovanje za primer napada JLA. Krkovič trdi, da so s sodelavci že takrat predvideli večino tega, kar se je potem dejansko zgodilo leta 1991. Končni produkt MSNZ je bil 21 tisoč oboroženih pripadnikov, organiziranih v enovito obrambno-varnostno organizacijo.

Kdaj ste se zavedli, da razorožujejo teritorialno obrambo?
Ko sem prišel na dvorišče občine Kočevje, je bil prizor podoben, kot bi nenapovedano vstopil v prostor, kjer se ravnokar dogajajo orgije. Vsi smo bili presenečeni. Oni, ker so zagledali mene, in jaz, ker sem naletel na nekaj, česar nisem pričakoval. Videl sem cel konvoj tovornjakov, ki so odhajali, vojaki JLA so že skakali nanje, vsa skladišča so bila odprta na stežaj, kot bi bombo vrgel, vse prazno. Vsi smo imeli odprta usta in smo se gledali. Nazaj nisem mogel, naprej tudi ne.

Videl sem poveljujoča majorja Miheliča in kapetana Čopa, ki sta samorazoroževala vojsko, ko bi jo narod najbolj potreboval. Po intuiciji in kmečki naturi sem jima rekel: "Fanta, bosta prej v penziji, kot bosta to dobila nazaj." To je bilo neko mašilo, saj nisem vedel, kaj bi v tistem trenutku rekel. Major je to s slabo vestjo in preveč resno vzel in mi odgovoril: "Boljše, da gre v kasarno, kot da vzame Janša." Usedel sem se v avto in mi sprva ni bilo nič jasno. Kaj se dogaja?

"Ko sem prišel na dvorišče Občine Kočevje, je bil prizor podoben, kot bi nenapovedano vstopil v prostor, kjer se ravnokar dogajajo orgije." Foto: Klemen Korenjak

Kako ste se odzvali?
Ko sem prišel domov, je moja intuicija odigrala svoje. Začel sem sestavljati drobec z drobcem. Doma sem za kosilo dobil svojo najljubšo jed – govejo juho z domačimi rezanci, a nisem mogel jesti. Morda sem pojedel le pol krožnika. Odložil sem žlico in rekel, da moram iti. Po prihodu nazaj v pisarno v Kočevju sem nemudoma poklical dr. Mihaela Petroviča, takratnega predsednika skupščine občine Kočevje. Dejal sem mu, da se mi vse zdi na moč čudno.

Poklical sem Vinka Beznika, ki je bil šef policijskega centra na Jasnici. Bila sva prijatelja iz let od 1978 do 1988, ko sem bil operativni oficir v zloglasni, javnosti še veliko premalo znani Mačkovi zaščitni brigadi, in sicer z uradnim nazivom, ki že samo po sebi pove vse bistveno: 27. zaščitna partizanska brigada TO Edvard Kardelj – Krištof. Beznika sem v šifrah vprašal, ali kaj ve, ali se kaj posebnega dogaja. Ničesar ni vedel, je pa nemudoma preveril pri svojem sošolcu z akademije JLA, ki je bil takrat poveljnik občinskega štaba TO na Jesenicah. Govora je o zdajšnjem brigadirju Bojanu Šuligoju.

"Hočejo me utišati z domnevnimi kršitvami mednarodnega vojnega prava. Na sam 17. maj so si privoščili klicati me na sodišče, me zasliševati po kazenski zakonodaji Jugoslavije. Mislim, da so prestopili mejo – za ljudi, ne zame. Izzvali bodo nekaj, kar bo zanje pogubno." Foto: Klemen Korenjak

V 15 minutah me je poklical in rekel: "Res je, nekaj se dogaja, menda nas razorožujejo." In začelo se je. Bezniku sicer formalno nisem mogel poveljevati, sva se pa dogovorila, da na lastno pest nikomur ne bo izročil niti naboja. Obljubil mi je okrepljeno zavarovanje okoliša objekta Jasnica. Poklical sem v Kočevsko Reko v bazo 30. razvojne skupine TO. Dobil sem še dodatno potrditev, da "se razorožuje". Nato so sledile javne objave zahtev Petroviča in njegovih ožjih sodelavcev po vrnitvi orožja.

Moje aktivnosti pa so se osredotočile na vzpostavitev osebnega stika z "novopečenim" sekretarjem za obrambo Janezom Janšo. Veste pa dobro, v kakšnih okoliščinah je to prevzel. Saj se spomnite, kako je prevzem ministrske funkcije javno opisal takratni minister za notranje zadeve Igor Bavčar: "Pričakala sta me tajnica in fikus v neki pisarni, vsi z vrha policije pa so pri Ertlu praznovali rojstni dan." Nekaj takega je bilo tudi pri Janezu. Vsi zatečeni uradni vrhovi so bili bolj ali manj proti nam.

"Ne verjamem v naključja. Sem globoko verujoč človek in ne predstavljam si vojaka, ki ni verujoč. Ima pa vsak pravico verovati na svoj način. Moje prepričanje je agnostično, torej verjamem v silo oziroma avtoriteto, višjo od človeštva. V človeštvu vidim pomembno vlogo koncesionarja višje sile, nikakor pa vrhovne avtoritete tega planeta, kaj šele vesolja. Resnično se mi zdi naduto in milo rečeno neskromno, da si človeštvo domišlja, da ima vlogo boga. To je smer pogube. Zato ne verjamem, da je bila ta moja takratna vloga preprosto in golo naključje. Bil sem od nekod poslan, da sem opravil svoje poslanstvo. Da pa ne bo kakršnekoli dileme ali dvoma. Po mami sem tako temeljito krščansko vzgojen, da mi že počasi zmanjkuje obrazov, ko nastavljam svoja lica. Vse pa ima svojo mero, ki je pravičnost. Nedvomno pripadam krščanski kulturi evropskega tipa in krščanskemu etosu nasploh. Popolnoma se strinjam, da so zvezde na evropski zastavi iz Marijinega kroga in da na evropski zastavi ni nikakršnega polmeseca, niti rdeče zvezde." Foto: Klemen Korenjak

O čem sta se pogovarjala z Janšo?
Bistvo sestanka z Janšo 19. maja je bilo v tem, da sem mu predstavil, kaj se v resnici dogaja in kam to strateško meri. Ob tem sem mu tudi lastnoročno napisal uradno poročilo na dveh straneh rokovnika.  Časa za formalno administriranje ni bilo.

Seveda pa je bilo tu izrečeno tudi tisto, brez česar ne bi bilo akcije in bi se vse skupaj končalo na ravni verbalnega. To pa je bilo izrečeno iz mojih ust kot odgovor na njegovo direktno vprašanje: "Kaj nam je potemtakem storiti?" Odgovoril sem – z oporo na svojo intuitivno zaznavo – kot bi izstrelil iz puške: "Nemudoma moramo vzpostaviti tisto, kar nam je odvzeto." To je bila ideja, implementacija projekta MSNZ pa je poglavje, ki si zasluži najmanj en intervju. Šlo je za projekt vzpostavitve obrambno-varnostnega sistema za zavarovanje procesa osamosvajanja in demokratizacije proti znanemu in predvidenemu agresorju v naslednji vojni – to je bila t. i. Jugoslovanska ljudska armada, ki nikoli seveda ni bila ljudska.

"Trdim, da do razorožitve sploh ne bi prišlo, če bi na volitvah leta 1990 zmagala nasprotna opcija Demosu." Foto: Klemen Korenjak

Trdim, da do razorožitve sploh ne bi prišlo, če bi na volitvah leta 1990 zmagala nasprotna opcija Demosu. Prepričan sem, da je Beograd imel načrt A in načrt B. Načrt A je bil namenjen zmagi strankam komunistične kontinuitete. Izvedli pa so načrt B, namen je bil preprečiti osamosvojitev Slovenije.

Kaj je za vas pomenila razorožitev?
Najpomembnejše je, da sem v razorožitvi videl prvi korak agresije na Slovenijo. Danes govorimo o 10-dnevni vojni. A res? Za koga je bila vojna 10-dnevna? Zame in moje ožje sodelavce že ne. 10-dnevna vojna je eno izmed mnogih zloveščih podtaknjenih kukavičjih jajc, ki smo jih dobro ogreli.

Tisti dan, ko sem sestrelil helikopter, je bil zame 408. dan v vojni. To je resnica. V slovenskem zgodovinopisju še nismo napisali niti črke A o tem.

"Leta 1990 smo predvideli, kakšen bo bojni pohod JLA nad Slovenijo. Naše predvidevanje se je praktično v celoti uresničilo," pravi Krkovič. Foto: Klemen Korenjak

Zakaj je bila MSNZ oktobra 1990 znova priključena TO?
Takrat je bil sprejet amandma k ustavnemu zakonu, s katerim je Slovenija v celoti prevzela vodenje lastnih oboroženih sil. Zato smo z imenom MSNZ, ki je bilo zakonsko sporno, zaključili, ker zanj ni bilo več potrebe. To novo strukturo smo formalno prenesli nazaj pod okrilje zakona o splošni ljudski obrambi in samozaščiti in jo spet poimenovali TO.

To se meša s TO, ki je samo sebe razorožila in s tem klavrno propadla. Prostovoljno je odšla na smetišče slovenske zgodovine. Slovenska vojska je ena in ista inštitucija, ki je nastala iz MSNZ, ki je sicer v času nastajanja zamenjala niz imen, je pa to ena in ista organizacija – Slovenska vojska.

Zakaj trdite, da se je Slovenska vojska začela z MSNZ in ne pozneje?
V življenju je od vsega najpomembnejši začetek. Začetek nosi vse superlative. Noben dogodek Slovenske vojske ne more biti pomembnejši od začetnih dogodkov, znanih pod imenom MSNZ. Če tega ne bi bilo, ne bi bilo uspešne obrambe in seveda ne samostojne Slovenije, kaj šele Slovenske vojske. Zato me zmoti, ker hočejo škodoželjneži slovenski osamosvojitvi s temi dejstvi manipulirati. Dobro vedo, kaj pomeni 17. maj in poznejši tok dogodkov v okviru MSNZ.

Neizvršitev ukaza je le posamično, relativno nepomembno enkratno dejanje. MSNZ pa je proces, ki se je odražal v učinkovitem obrambnem sistemu. Kajti brez vojske, kot je nastala v tem procesu, takšne, kot smo jo postavili v MSNZ, Slovenije ob odkriti agresiji JLA leta 1991 ne bi ubranili.

"Tudi 17. maj je zame na nek način moj rojstni dan. Opredeljuje moje življenjsko delo. Večjega ne bom mogel več narediti. Tega ni mogoče ponoviti." Foto: Klemen Korenjak

Upam si trditi, da tudi pri 10 referendumih s 100-odstotnim izidom za brez učinkovite obrambe ne bi uspeli. JLA se je lotila vehementno, ker se je čutila v premoči. Paralelo vlečem s primerom ruske armade s pohodom na Finsko v drugi svetovni vojni. Enako so šli Rusi nadnje. Skoraj na izlet. Tako so se tudi ti mislili prepeljati čez Slovenijo. Z nič manj brutalnimi nameni. Čas je pokazal, balkanska vojna se je začela v Sloveniji. Tu se je začelo. Helikopter, ki sem ga sestrelil, je prvo vojaško plovilo, sestreljeno v kruti balkanski vojni. Morali bi biti ponosni, postaviti spomenik, ker je bil sestreljen, ne pa spomenik agresorskemu pilotu.

Tudi 17. maj je zame na nek način moj rojstni dan. Opredeljuje moje življenjsko delo. Večjega ne bom mogel več narediti. Tega ni mogoče ponoviti.

Zakaj se o datumu ustanovitve Slovenske vojske ne moremo poenotiti?
Predsednik parlamenta Milan Brglez je rekel, da je NOB temelj samostojne Slovenije. Gre za vprašanje kontinuitete ali diskontinuitete z nekdanjo komunistično Jugoslavijo. Prek tega hočejo celo rehabilitirati vso revolucijo, čeprav so jo umaknili iz besednjaka, in za vsako ceno uveljaviti kontinuiteto. V resnici pa trdim, da gre za popolno diskontinuiteto. Gre za novo nastalo državo. Prej je šlo za njihov NOB, ki sem ga lepo opisal v pismu o 27. aprilu, in komunistično revolucijo, v novi državi Sloveniji pa je šlo za diametralni proces – za samostojno Slovenijo in demokracijo.

"294 dni sem presedel v zaporu in prosim, prosim, naj mi že enkrat nekdo pove, zakaj." Foto: Klemen Korenjak

Ni čudno, da kot načelnik MSNZ, vojaški vodja s toliko izkušnjami ne smete predavati niti dijakom?
Še hujše od tega in bistveno bolj žalostno dejstvo je, da niti eno uro nisem smel predavati na vojaških šolah. To, da so me s Šubičeve gimnazije nagnali, še preden sem vanjo stopil, je miniatura v primerjavi s tem. Naj povedo enkrat, zakaj ne. A zato, ker jaz nič ne znam? Mislim, da je razlog, zakaj se me ne spusti k mladim, povsem nekaj drugega.

Že vrsto let ste v različnih kazenskih postopkih, krivda vam do danes v nobenem ni bila dokazana. Zakaj ste očitno tolikim v spotiko?
294 dni sem presedel v zaporu in prosim, prosim, naj mi že enkrat nekdo pove, zakaj. Ničesar nisem storil, kar bi me lahko upravičeno uvrstilo med kriminalce ali morilce.

Danes po 26 letih mi sodijo po jugoslovanskem kazenskem zakoniku. Perverzija! Kaj nam pa je, saj jaz nisem edini. Še marsikdo bo na vrsti! Zlasti pa veterani vojne za Slovenijo.

In ne pišite mi obtožnice na 81 straneh. Povejte ljudem razumljivo v pol odstavka: Krkovič je naredil to in to in zato mu prisojamo zapor. In jaz bom šel sam, če bom kriv.

Kako gledate na Slovenijo, ki ste jo soustvarjali in jo pomagali ubraniti, danes, po 25 letih?
Če bi lahko, bi živel zunaj Slovenije, pa ne morem – na koncu je tu vedno najlepše. V mladih letih sem pasel krave in ovce. Ko nas je zelo zeblo, smo bosi stopili v kravjak, pa je bilo toplo, čeprav je malo smrdelo. V Sloveniji sem velikokrat razočaran, a ne bi mogel živeti drugje.

Boste to naredili že vi, bomo morali mi ali celo naši potomci?
Mi in vi. Pogrešam pa vas.

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.