Nedelja, 12. 8. 2018, 20.04
5 let, 8 mesecev
Slovenski umetnik, ki je s kipom okrasil največjo križarko na svetu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,34
Symphony of the seas, največja križarka na svetu in ladja presežkov, je aprila iz Barcelone zaplula v Sredozemlje. Med umetniškimi deli, ki jo krasijo, v glavni avli ladje stoji tudi velika skulptura, pod katero se je podpisal slovenski umetnik Gregor Kregar. Že 21 let živi v Aucklandu na Novi Zelandiji, kjer je ostal po magisteriju. Tam si je ustvaril tudi družino, s katero redno obiskuje Slovenijo.
Kakšno je življenje na Novi Zelandiji v primerjavi s Slovenijo?
Družba na Novi Zelandiji je zelo multikulturna. Avtohtono ljudstvo so Maori, velik vpliv pa so imele Anglija in anglosaške dežele. Veliko je Polinezijcev s Samoe, iz Tonge in tako naprej in Auckland je eno izmed največjih pacifiških mest, veliko je otočanov. Lahko bi na primer rekli, da je Samoancev že več v Aucklandu in na Novi Zelandiji, kot na Samoi.
V primerjavi s Slovenijo je to dosti drugače. Slovenija je še vedno precej monokulturna, Nova Zelandija pa je dežela emigrantov. Je zelo veliko različnih vplivov in bi zato tudi za ljudi zelo težko posplošil in na splošno opisal, kakšni so.
Pri hrani je velik vpliv azijske hrane, rib. Tudi podnebje je drugačno. V Sloveniji imamo izrazite štiri letne čase, v Aucklandu je podnebje subtropsko. Pozimi je seveda bolj mrzlo, a je drugače, čez dan je lahko tudi od 15 do 20 stopinj, lahko si tudi v kratkih rokavih.
"Prijetno se je vrniti v Slovenijo v poletje, ko je na Novi Zelandiji zima in je slabo vreme, mraz in dež. In obratno, ko je zima v Evropi, greš na Novo Zelandijo v poletje," pravi Gregor Kregar, ki mu spremembe, na katere se je moral navaditi v novi deželi, ugajajo.
Ste se morali poleg vožnje po drugi strani ceste še česa navaditi?
Da, tega sem se moral navaditi, a sem že prej veliko potoval zaradi dela in tudi veliko prevozil po levi strani ceste. Velika sprememba je na primer jezik. Na začetku razmišljaš v slovenščini in to prevajaš v angleščino, po nekem času pa se privadiš in začneš razmišljati v angleščini, ker za komunikacijo porabiš manj energije.
Sprememba so bili tudi letni časi. Trenutno je pri nas zima in ko je v Evropi zima, je pri nas poletje. Ob božiču, ki sem ga bil navajen v belini, je tu poletje, si v kratkih rokavih, se kopaš, greš na čoln in takšne stvari. Na neki način je to prav dobra sprememba. Tudi glavne počitnice se tu dogajajo ravno okoli božiča. Glavna turistična sezona je nekje od konca decembra do sredine januarja, ko si ljudje tudi vzamejo dopuste. Julija in avgusta, ko so počitnice v Evropi, je tu tega bolj malo, ker imamo zimo.
"Včasih pogrešam tudi bolj izrazite štiri letne čase. A tu živim že skoraj polovico svojega življenja. Tega se navadiš in veliko značilnosti Nove Zelandije mi je všeč. Je tudi dosti velika in če si zaželiš snega, greš na jug, kjer je bolj mrzlo in so tudi smučišča. Bolj južno se premikaš, bolj je mrzlo. Ravno obratno kot v Evropi, kjer je bolj mrzlo proti severu," pravi Kregar.
Kako so vas našli za Symphony of the Seas?
Kustosinja z Nove Zelandije, ki je delala v aucklandski galeriji, je na neki konferenci v Braziliji spoznala kustosinjo, ki je glavna tudi za izbiranje umetnosti za to ladjo, in ji je povedala zame.
Na začetku sem bil kar presenečen nad tem, da bi delal kip na potniški ladji, na taki tudi sam sploh še nisem bil, niti ne vem, če kdaj bom, po drugi strani pa ladja sprejme okoli 6800 gostov in 2200 osebja. To se menja vsakih sedem ali deset dni in to pomeni vsako leto zelo veliko ljudi, v desetih letih so to milijoni potnikov, kar je za neko javno postavitev kar v redu. Upajmo, da se ljudje na tej ladji tudi zanimajo za to.
Kregar je pri projektih sodeloval tudi z ženo, ki je slikarka. Za projekt z imenom Pin wall, ki je sestavljen iz keramičnih krogel, so se dogovarjali šest let, medtem ko so se za skulpturo na križarki dogovarjali dve leti.
Kakšen je občutek, ko sestaviš takšen projekt?
Občutek je zelo dober, a pri postavljanju je bilo vse zelo stresno. Delali smo tri tedne in čisto do zadnje minute. Končali smo ob polnoči, naslednji dan pa smo morali voziti do Pariza, od koder smo leteli v Zagreb in šli v Ljubljano. Potrebovali bi vsaj še en dan. Tudi zato, da bi se skulptura še malo bolje fotografirala, je bil pa dober občutek, da smo jo dokončali.
Za delo v takšni ladjedelnici so posebni protokoli, zato bi morali najprej začeti uvajanje za varnost pri delu, pa smo že s tem zamujali in izgubili dva dneva, nekaj dni smo čakali na transport, pa dvigal, ki bi jih morali dobiti, ni bilo. Naknadno smo morali zakriti tudi nekaj lukenj, ker so se zbali, da bi se kdo na njih popraskal in so se želeli zavarovati pred tožbami.
Bil je kar izziv, da smo delo zaključili v pravem času. A s takimi postavitvami je običajno tako, vedno se zgodi kaj nepredvidljivega.
"Celoten kip je oblikovan tako, da je zrcalna slika samega sebe, ki se ponavlja in če bi ga prerezal na pol, bi videli, da imamo pred seboj dve čisto isti zrcalni sliki. To je sicer odvisno, kje bi ga prerezal, a to ni takoj jasno, se moraš sprehoditi okrog in to spoznati. Dlje časa kot preživiš s kipom, več se ti odpre," pravi Gregor Kregar.
Kaj je bil povod za idejo kipa na križarki, ki ste ga poimenovali Paradox Void?
Povod je bil, da se aktivira prostor glavne avle in se naredi izkušnja transformacije tega prostora. Ko konstruiram, razmišljam veliko o percepciji - kako gledamo na prostor, skozi katerega hodimo in se začnemo zavedati tudi neke svoje prisotnosti, zato so te plošče vedno nekakšna zrcala. Zrcalijo tebe, poleg tega pa še ves prostor in ga nekako spremenijo. Če je postavljeno zunaj, nebo pride na tla in tla se dvignejo v nebo, ti pa si pri tem nekje vmes.
Pri natanko tem kipu na križarki je bila svetloba zelo pomembna komponenta. V kip je vgrajenih 200 luči, a zaradi odsevov skoraj izgubiš občutek, kaj je prava luč in kaj je odsev. Lahko si začneš postavljati različna vprašanja glede percepcije, torej kaj je realnost in kaj ni, kaj je le slika realnosti in podobno.
Vaše skulpture delujejo kot delo nekoga, ki je velik perfekcionist. Jo potem, ko jo sestavite, še ocenjujete in opazite kaj, kar bi morda spremenili?
Vedno se nekaj naučiš. Tudi če uporabljaš podobne materiale in tehniko, je še vedno vsak kip, ki ga narediš, unikat. In vsak ima svoje izzive in pri vsakem dobiš nove izkušnje. Kot sem prej omenjal, delo na neki ladji, kjer dela 2500 ljudi in kjer ne gre vse po načrtih, je kar izziv, a ko ga končaš, lahko razmišljaš, kako bi stvari naredil v prihodnosti. Zato upajmo, da se moje delo razvija v pozitivno smer, kar se mi zdi pomembno pri vsakem umetniku.
"Moraš biti sposoben tega, da se usedeš, pogledaš in se tudi od svojega dela veliko naučiš. Da ga kritično presodiš in samo na tak način lahko delo izboljšaš," pravi Gregor Kregar. Ena od njegovih skulptur, ki je pred časom krasila ljubljanski Mestni trg, je postavljena ob hiši njegovega brata v Ljubljani.
Če omeniva paviljon iz odpadnega lesa, v katerem so gugalnice na zunanji razstavi Sculpture of the Gulf. Ta projekt so popolnoma posvojili tudi ljudje, kajne?
Na tej razstavi, kjer je veliko skulptur, se dostikrat dogaja, da projekt, ki dobi glavno nagrado, ni nujno najbolj popularen pri občinstvu. V letu 2013 je paviljon dobil tako glavno nagrado kot tudi glavno nagrado obiskovalcev, ker je večina glasovala prav zanj. To se res ne zgodi pogosto.
"Prav to me na neki način tudi zelo zanima - delati projekt, ki ne zadovolji le nekega strokovnjaka, ki se zanima za umetnost, temveč tudi vsakdanje ljudstvo. Pa to ne pomeni, da bi zdaj moral biti projekt zbanaliziran ali da mora zaradi tega trpeti koncept," pravi Gregor Kregar.
Odločitev, da boš kipar in se preživljal z umetnostjo, verjetno danes ni najlažja odločitev?
To je kar neumna odločitev (smeh, op. a.). Odločiti se je treba, kaj te zanima v življenju. Ali boš delal samo zaradi denarja, ali te zanima delo tudi zaradi drugih stvari. Verjetno je najbolje, če lahko združiš oboje, gotovo pa to ni lahko. Najbrž je v tem času lažje preživeti, če delaš kaj drugega, kot v kiparstvu. Po drugi strani pa to ni odločitev, je način življenja. Lahko sicer delaš kaj drugega, a prej ali slej boš spet začel delati kipe.
Na začetku moraš delati nekaj različnih služb, da podpiraš to, kar delaš, a potem se stvari začnejo dogajati. Prej sem delal tudi na fakulteti, nato sem moral imeti tudi še druge službe, a vsaj zadnjih deset let že delam samo to.
Posebnost ročno izdelanih steklenih opek pri Kregarjevem začasnem projektu Glass room oziroma Steklena soba je prav v tem, da niti ena opeka ni enaka drugi. "To ljudje včasih težko razumejo, še posebno, če je, tako kot tu, opek 800. Veliko ljudi je spraševalo, kje sem jih kupil. Samo odlivanje opek za ta projekt je trajalo dve leti," pove Kregar.
Kako pa je s produkcijskimi stroški in razstavninami?
Še posebno večji projekti so vedno povezani z visokimi stroški. Na Novi Zelandiji imam kar velik atelje oziroma halo, veliko 400 kvadratnih metrov. Vedno imam tudi vsaj enega asistenta, včasih tudi več, odvisno od projektov.
Včasih so pri naročilih, pri bolj stalnih postavitvah, stroški precej večji. Pri začasnih postavitvah se lahko projekt naredi tudi za manj denarja, ker se ne uporabljajo tako dragoceni materiali, pa spet je odvisno od tega, kaj se dela.
Vsaka stvar, ki se dela na unikaten način, takoj kar veliko stane. Ljudje dostikrat tega ne razumejo, ker so zaradi množičnega proizvajanja izdelkov s tem izgubili stik.
Vedno se sicer delajo tudi projekti, ki so komercialni, v smislu tega, da lahko zanje prejmeš plačilo, potem pa so tu še projekti, ki so finančno nelogični in se sredstva samo zapravljajo (smeh op. a.).
Recimo?
Leseni paviljon z gugalnicami je sicer videti kot začasni projekt, a najprej smo 11 ton odpadnega lesa zbirali od dva do tri mesece. Nato ga je bilo treba urediti, razrezati, pobrati ven žeblje. Treba ga je bilo pripeljati na otok Waiheke in nato sestaviti skupaj. Porabili smo 30.000 žebljev. To so bile zelo dolge ure mene in še dveh asistentov.
Tu so stroški delavcev, prenočišča, hrane, transporta, kar sem moral kriti sam. Ti stroški so bili v tisočih in tisočih evrov. Prva nagrada je bila 20.000 dolarjev, nagrada za najbolj priljubljeno skulpturo pa je prinesla 5000 dolarjev. Na koncu, ko smo morali projekt podreti, smo morali spet zapraviti veliko - bager in tovornjak sta bila 3000 dolarjev, stroški odpada pa še nadaljnjih 3000 dolarjev.
"Čeprav sem dobil pri projektu lesenega paviljona dve nagradi, finančno gledano ti projekti nimajo nobenega smisla. Veliko ljudi tega ne razume, vidijo le nagrado, ki jo prejmeš, čeprav so bili stroški verjetno prav tolikšni, če ne še večji od obeh nagrad skupaj," pojasni Kregar.
Koliko je treba delati na tem, da si po končanem študiju toliko samozavesten, da znaš svojemu delu postaviti ceno?
To je zelo preprosto. Stvari so vredne toliko, za kolikor jih lahko prodaš. Če je nekdo sposoben določiti stvari visoko ceno in to prodati, je lahko vredna toliko. Menim, da cena umetnika raste z razstavami, z rezimejem razstav, še posebej v javno priznanih galerijah. To še zlasti določajo pomembne galerije. Tu so potem različne nagrade, vključevanje v različne kolekcije in ko se te stvari začnejo zbirati, začne tudi cena rasti. Pri kiparstvu je spet nekoliko drugače, zato ker so že sami fizični stroški teh projektov dovolj visoki in je to vedno pomemben dejavnik pri določanju cene.
Kaj bi priporočili tistim, ki so na podobni poti?
Predvsem to, da resno zastavijo. Če se za to odločijo, morajo močno zagrabiti in v to dati vse. In to gotovo ni tako le pri kiparstvu, tako je tudi pri drugih stvareh - če se res ne potrudiš, se stvari ne zgodijo kar same od sebe. Težko je reči, da je nekaj recept za uspeh. V te recepte ne verjamem. Vsaka zgodba je unikatna.
"Palčki in ovce ali dinozavri, ki sem jih delal, so precej drugačni kot projekti z jeklenimi trikotniki ali projekti iz recikliranega materiala, po drugi strani pa imajo veliko več skupnega, kot bi si lahko mislili. Zanima me prav to, kako se lahko vsakdanji ali banalni predmet dvigne v neki drug kontekst, kjer se predstavi na drugačen način in lahko začnemo nanj gledati drugače. Igraš se s perspektivo," pravi Kregar.
