Slovenec, ki je nevrološko kliniko v Chicagu spravil med najboljših deset klinik v ZDA

Dimitri Krainc je Celjan in tudi po 25 letih življenja v ZDA še vedno ostaja zvest svoji celjanščini. Že v času študija na medicinski fakulteti v Zagrebu se je udeleževal kongresov v ZDA, ki so ga navdušili. Tam je videl, kako dobro delajo in se spraševal, zakaj so oni uspešnejši. "S tem sem ostal okužen in sem hotel več." Nikoli pa ni imel namena ostati v tujini. "Vedno sem mislil, da bom rojen in umrl v Sloveniji. Potem pa se naenkrat zaveš, da je 25 let mimo."

"Začel sem s čiste ničle" Krainc vodi nevrološko kliniko in center za redke nevrološke bolezni v Chicagu ter predava na Northwestern University Feinberg School of Medicine. Foto: Osebni arhiv

Spoznal je, da lahko v ZDA delaš in napreduješ, ne glede na to, od kod prihajaš. "Začel sem s čiste ničle. Poznal nisem nikogar, a sem imel občutek, da to ni bilo pomembno. Pomembno je samo, kaj znaš, kako delaš in da pokažeš rezultate svojega dela. Za to si tudi nagrajen," pravi nevrolog.

"Zdi se mi, da Slovenija še ni tako odprta. Čeprav sem Slovenec, se verjetno ne morem kar prijaviti za neko službo v Ljubljani, čeprav bi bil kvalificiran zanjo. To je velika razlika v mentaliteti. Morali bi se odpreti. Potem bi se ljudje tudi več vračali domov." 

22 let na Harvardu, zdaj izboljšuje kliniko v Chicagu

22 let je preživel na Harvardu, kjer je končal specializacijo iz nevrologije, potem pa delal kot profesor na nevrološki kliniki. Leta 2013 je postal vodja nevrološke klinike v Chicagu, ki je ena največjih in najboljših klinik v ZDA s 380 zaposlenimi.

"Američani imajo zelo radi lestvice. Naša bolnišnica se je uvrstila na 8. mesto v ZDA, prej pa sem delal v bolnišnici na Harvardu, ki je bila na prvem mestu. Nevrološka klinika je glede na akademski uspeh uvrščena na 9. mesto, po raziskavah smo pa 6. najboljša klinika v ZDA," se pohvali vodja klinike.

Krainc se je pred tremi leti z družino iz Bostona preselil v Chicago, tretje največje mesto v ZDA. Foto: Osebni arhiv

Krainca so s Harvarda v Chicago pripeljali zato, da bi pomagal, da se klinika povzpne med prvih pet ali med prve tri v ZDA. Bili so na 15. mestu, potem na 10., zdaj so že na šestem.

Pojasnjuje, da se kakovost klinike izboljša z dobrimi raziskovalci, zdravniki, ki veliko objavljajo in kaj odkrijejo. Klinični del se ocenjuje glede na stopnjo smrtnosti, zadovoljstvo pacientov, število komplikacij pri posegih, infekcij ipd. Kot šef klinike skrbi za vse to.

Vodja, raziskovalec, zdravnik

Poleg vodenja klinike dela kot zdravnik in raziskovalec, kar pomeni, da so dnevi zelo naporni, a takšna kombinacija ga zelo veseli.

Krainc (v sredini) s Francisom Collinsom (desno), direktorjem nacionalnih inštitutov za zdravje, s katerim sodeluje pri raziskavah, in senatorjem Dickom Durbinom (levo), ki je veliko storil za spodbujanje raziskav v biomedicini.

"V nevrologiji je namreč veliko bolezni, za katera ni zdravil in zelo je pomembno izvajati raziskave v upanju, da bomo našli zdravila. Zelo je pomembno, da so zdravniki neposredno vključeni v bazične raziskave, saj oni bolj razumejo, kako pristopiti k različnim boleznim. Naši bolniki nas vsak dan motivirajo s svojim trpljenjem, da se bolj trudimo najti zdravila." Je pa seveda pomembno sodelovati z drugimi raziskovalci, poudarja. 

Ključno se mu zdi, da je kot vodja klinike vključen tudi v raziskave in neposredno delo s pacienti. "Pomembno je, da doživljaš vsakdanji utrip klinike, da te ljudje vidijo, da si prisoten," je prepričan. "To je psihološko pomembno – tudi za specializante, študente, za vse udeležene."

"Zdi se mi, da v Sloveniji tak model, v katerem zdravniki tudi vodijo laboratorije z bazičnimi raziskavami, še ni zaživel, razen redkih izjem. To je tudi ena glavnih razlik med akademsko medicino v Sloveniji in ZDA," izpostavlja Krainc. "Druga razlika je pa, da v ZDA že študentje in potem specializanti dobijo veliko praktičnih izkušenj v bolnišnici s tem, da ves čas študija delajo čim bolj samostojno. Seveda pod delnim nadzorom mentorjev."

Prejemnik prestižne nagrade za izjemne dosežke v nevrologiji

Krainc se ukvarja z raziskavami na področju neurodegenrativnih bolezni, in sicer Parkinsonove in Huntingtonove, pa tudi Alzheimerjeve bolezni. Ameriški nacionalni inštitut za nevrološke okvare in kapi mu je pred kratkim podelil prestižno nagrado javits za nevroznanstvene raziskave za izjemne dosežke na področju nevroloških znanosti.  Nagrada bo njegovi ekipi omogočila sedem let raziskav za razvoj terapije za Parkinsonovo bolezen.

Kako združuje življenje raziskovalca, zdravnika in vodja klinike z družinskim življenjem? "Ni tako hudo, kot je videti. Začenjam sicer že ob 6. uri, a pridem popoldne domov in smo lahko skupaj. Večerjamo skupaj." (na fotografiji z ženo in hčerkama) Foto: Osebni arhiv

"Za uspeh v medicini je pomembna želja, da nekaj narediš za bolnike in njihove svojce, ki trpijo zaradi takšnih bolezni. Potrebna je motivacija, da greš vsak dan v službo in rešuješ težke probleme, ki jih še nihče ni uspel rešiti," pravi nagrajenec. 

"Ta motivacija pride od bolnikov, ki čakajo, da najdemo rešitev zanje. Bolnikov ne zanimajo akademski naslovi ali nagrade, ampak želijo le, da se vsi zdravniki in raziskovalci združimo in čim prej pridemo do novih terapij," je prepričan Krainc.

"Tisti mladi kolegi, ki imajo takšno željo, da nekaj naredijo za družbo in našo skupno prihodnost, bodo uspeli. Treba je biti vztrajen in pogumen in seveda human. Okolje v ZDA omogoča, da vsak razvije svoj potencial, kakor želi. Ni preprek."

Domotožje ostaja in ga je z leti vedno več

Krainc je poročen s Slovenko Mili, ki jo je spoznal že na gimnaziji v Celju. Imata dve hčerki. Talia ima 17, Maya pa 14 let, obe sta bili rojeni v Bostonu.

Hčerki Talia in Maya vsako leto preživita vsaj en mesec v Sloveniji. Na fotografiji s sestričnama v Ljubljani. Foto: Osebni arhiv

Pravi, da zelo pogreša Slovenijo in je večkrat letno doma. "V bistvu imam vse sorodnike v Sloveniji. V ZDA imam le ženo in otroke." Vsako priložnost – na primer službeno potovanje v Evropo – izkoristi tudi za obisk Slovenije. "Ko grem domov, je to izredno prijeten občutek. Domotožje ostaja in ga je z leti verjetno celo vedno več," ugotavlja.

"Veliko potujem po svetu, a Slovenija je daleč najlepša." Upa, da bosta s soprogo v prihodnjih letih čim več doma.

Da bi se vrnil in stalno delal v Sloveniji, je praktično nemogoče, pravi, saj v Sloveniji še ni uveljavljen model, po katerem bi lahko izvajal raziskave in hkrati delal kot klinik. Če bi bilo mogoče, bi se vrnil že pred leti, ne izključuje pa možnosti, da bi se vrnil, ko se bo upokojil.

"Sloveniji želim pomagati"

"Slovenija je majhna in ni dobro, da mladi odhajajo. Škoda je, da izgubljamo talente," opozarja. "Nič ni narobe, če odhajajo po izkušnje, a najti bi se morala strategija, da se jim omogoči vrnitev." Navedel je primer Singapurja, ki svoje mlade načrtno za nekaj časa pošilja v tujino, a poskrbi, da se tudi vrnejo.

"Vedno želim na razne načine pomagati Sloveniji in upam, da bo tudi doma še večji interes za sodelovanje," pravi Krainc.