Sobota, 25. 8. 2018, 16.02
6 let, 3 mesece
S kolesom iz Švice v Slovenijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,00
Relacija Švica–Slovenija je za Petro Urh, ki v Zürichu živi že pet let, nekaj povsem običajnega. V domovino se namreč vrača, kadar le more. Letošnji dopust v domovini ji bo ostal v prav posebnem spominu, saj je pot "od doma do doma" kar prekolesarila. "Običajno potujem z avtom, vlakom ali letalom, pa sem si rekla, zakaj enkrat ne bi bilo nekoliko drugače."
Ideja za podvig je nastajala po koščkih. Pot jo je očarala, ko so pred leti zaradi večkilometrskega zastoja pred karavanškim predorom proti Švici ubrali drugo pot. "Ves čas smo se izogibali zastojem in se vozili po obrobnih poteh. Bilo je res lepo, popolnoma me je prevzelo, zato sem si rekla, da se bom tja vrnila na dopust."
"Italija ima super urejene kolesarske poti."
Da bo letošnji dopust nekaj posebnega, se je odločila že lani, ko jo je poležavanje v hotelu s petimi zvezdicami in all inclusive paketom na turški obali popolnoma razočaralo in dolgočasilo.
Čeprav je ideja rasla dalj časa, poti ni dolgo načrtovala. Konec junija je v Slovenijo prišla po svoje kolo za treking, samo pot pa je začela načrtovati le dva tedna pred odhodom. Potem je že skoraj obupala, saj čez Italijo ni našla primerne poti.
"Ironija je, da se je na koncu izkazalo, da ima ravno Italija najlepše in najbolj urejene kolesarske steze," pojasnjuje Petra. Na koncu jo je o uresničitvi podviga prepričala sodelavka. Povedala ji je za dva kolesarja, ki sta iz Švice kolesarila do Azije, njuna pot pa je šla čez Slovenijo. In ta delček njune poti je Petri pomagal, da je našla primerno pot čez Italijo.
Prekolesarila 760 kilometrov in 2140 metrov visok prelaz
760 kilometrov dolgo pot, ki je šla tudi prek visokogorja, je prekolesarila v šestih dneh. Sprva je načrtovala, da bo potrebovala deset dni, ko je izrisala zemljevid, se je pot skrajšala na osem dni, med samo vožnjo pa je, kot pravi, pridobila toliko kondicije in zagona, da je zadnje štiri dni skrčila v dva dneva.
Kolesarila je vso pot, le del poti mimo Davosa je bila zaradi zaprtega prelaza primorana prepotovati z vlakom.
Kolesarila je vso pot, le del poti mimo Davosa je bila zaradi zaprtega prelaza primorana prepotovati z vlakom. "Pa tudi sicer bi ga," pove v smehu.
Najtežji del poti je bil zagotovo vzpon na 2140 metrov visok prelaz Fuorn Pass, pri čemer je naredila 1300 metrov višinske razlike.
"To je bilo že drugi dan, zato ni bilo tako naporno, ker še nisem čutila bolečin. Kolesarila sem z velikim užitkom, na vrhu pa te prevzame tako edinstven občutek, da takoj pozabiš na vso pot. Sem pa bila tisti dan zvečer res utrujena, nisem se mogla niti pogovarjati z domačimi, ki sem jim sproti javljala, kako je na poti."
Na dan je prekolesarila dobrih sto kilometrov, na kolesu je bila po pet, šest ur dnevno. Večino poti je prekolesarila sama, prvi dan ji je družbo delal prijatelj iz Švice, zadnja dva dneva pa se ji je pridružil oče. Velik nasmeh na obrazu se ji je narisal, ko so jo na Bledu pričakali trije prijatelji iz Slovenije in z njo prekolesarili do domače vasi v bližini Kranja.
Dopust, ki ga ne bo pozabila
Najtežji del poti je bil zagotovo vzpon na 2140 metrov visok prelaz Fuorn Pass, pri čemer je naredila 1300 metrov višinske razlike.
Doživetje je bilo res edinstveno, dopust pa resnično nepozaben. V spominu ji ne bo ostalo zgolj kolesarjenje, temveč tudi preluknjane zračnice, kopanje v naravnih jezerih in številni kolesarji, ki jih je spoznala na poti.
"Na poti sem srečala ogromno ljudi, a med njimi zmaga popolnoma odštekani Nemec, ki je kolesaril že tri tedne, od doma pa je odšel le s kolesom in denarnico v žepu. Potem je bil na nekem festivalu, kjer je med izgubljenimi predmeti vzel še armafleks in nahrbtnik. V vsem času je zapravil 30 evrov, jedel pa je hrano, ki jo je naprosil v trgovinah. Bil je kot klošar," razlaga Petra.
Na poti je spoznala Nemca, ki je že tri tedne kolesaril, od doma pa je odšel zgolj s kolesom in denarnico v žepu.
Prijetno presenečena je bila tudi v Bolzanu, kjer je prek Couchsurfinga prenočevala pri Pakistancu, ki ji je med drugim razkazal vse mesto. V Brunecku pa si je kolesarski teden popestrila z veselico, ki so jo imeli ravno tisti dan, ko je tam prenočevala.
In naslednji podvig? Na vprašanje, ali bo prihodnjič prišla peš, se je samo glasno nasmejala, si pa želi, da bi enkrat poskusila s štopanjem.
Del poti ji je družbo delal oče.
Od Bleda do doma so jo spremljali prijatelji.
Vabljeni tudi k branju Petrine izkušnje z življenjem in delom v Švici, ki jo bomo na Siol.net jutri objavili v tedenski rubriki Slovenci v tujini.
