Sobota, 21. 1. 2017, 3.26
6 let, 7 mesecev
Letošnji Tischlerjev nagrajenec: Biti moraš samozavesten, ponosen. Resnica in pravičnost morata biti naše vodilo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,98
11
"Nikoli ne smemo skloniti glave. Nikdar in nikoli. Če sklonimo glavo, nas lahko kdo s palico ali mečem udari po vratu in glave ni več. Vedno se moraš braniti, se sam zagovarjati," mladini na srce polaga dolgoletni profesor na Slovenski gimnaziji v Celovcu Jože Wakounig.
Nagrada nosi ime po ustanovitelju Narodnega sveta koroških Slovencev in prvem ravnatelju Slovenske gimnazije Jošku Tischlerju. "Zame je Tischlerjeva nagrada najvišje in najbolj dragoceno odlikovanje sploh," pravi zavedni Podjunčan iz Kotmare vasi.
Prejemate nagrado za prizadevno delo med koroškimi Slovenci. Kako ocenjujete položaj Slovencev na Koroškem?
Položaj koroških Slovencev na prvi pogled ni najbolj veder, vendar se za prihodnost koroških Slovencev nikakor ne bojim. Marsikaj smo prestali, preživeli. Prepričan sem, da se bo naša ljuba, zlata slovenščina oglašala tudi daleč v prihodnosti, za to pa si bomo morali prizadevati sami. Vpreči se bomo morali v ojnice, vleči svoj voz, drugi prijatelji iz nemške večine na Koroškem pa nam lahko pomagajo. A če mi ne bomo vlekli voza, nas bo vzelo blato.
"Za prihodnost koroških Slovencev se nikakor ne bojim."
Dokaz za ta optimizem je naša življenjska volja, da sooblikujemo svoje politično življenje in prihodnost. Predlani smo imeli občinske volitve. Nekateri so nam napovedovali poraze, skoraj so govorili o Sodomi in Gomori, a izšli smo močnejši. Dobili smo dva župana, izvoljena na slovenski listi.
Lani novembra smo imeli volitve v deželno kmetijsko zbornico. Prej smo imeli tri zastopnike. Nekateri so nam rekli, da bomo enega zanesljivo izgubili. 6. novembra so morali utihniti. Dobili smo štiri.
To je zame dokaz. Tisti, ki ima v sebi toliko življenjske volje, vstane, vzame posteljo in gre v javnost. Ne smemo se zapirati. Iti moramo v javnost, med ljudi. Slovenščina bo preživela le, če bo preživela v javnosti. To je naša dolžnost. Prepričan sem, da jo bo še dolgo slišati.
Podrobno spremljate tudi slovensko politiko. Pred kratkim ste za tednik Nedelja dejali, da je igra uradne Ljubljane klavrna, mevžasta, pokončnemu slovenskemu človeku nerazumljiva. Lahko pojasnite?
V Ljubljani ne delajo v dobro Slovenije. Delajo, kot da nas zunaj Slovenije ne bi bilo. Vidijo le tako daleč, do koder sega ljubljanska megla, vse drugo jim je tuje. Slovenci na Koroškem, Ogrskem, Hrvaškem, v Italiji in vsepovsod po svetu smo živa, brsteča, krepka veja na drevesu slovenskega naroda. A nekaterim "gospodunom" to ne gre v glavo, ker imajo druge predstave, ki niso skladne z življenjem slovenskega naroda in naše samostojne države, na katero smo kljub vsemu zelo ponosni.
"V Ljubljani ne delajo v dobro Slovenije. Delajo, kot da nas zunaj Slovenije ne bi bilo. Vidijo le tako daleč, do koder sege ljubljanska megla, vse drugo jim je tuje."
Če ste optimistični glede Slovencev na Koroškem, kako gledate na Slovenijo?
Za prihodnost Slovenije boste morali sami poskrbeti. Sami se boste morali vpreči v lastne ojnice in vleči, mi bomo pa radi pomagali potiskati.
Če bodo ti, ki zdaj "gospodunijo" in mislijo, da krojijo usodo slovenskega naroda, še naprej sedeli zgoraj, bo hudo. Pobralo nas pa ne bo. Prepričan sem, da se bodo nekega dne zbudili pred kruto resničnostjo, ki so jo sami zakrivili. Takrat bo zanje prepozno.
Najbolj se bojijo resnice. Za človeka pa je hudo, če mu je resnica najhujši strah, ne le nočna, ampak tudi dnevna, vsakodnevna mora.
Slovenija je obveljala za protimigrantsko državo. Lahko morda to razložimo s tem, da imamo šibko identiteto in zato težko sprejemamo drugačne? Toda koroški Slovenci ste identitetno močni. Kako sprejemate migrante?
Dolžnost vsake države je, da brani svoje ozemlje, da zavaruje svoje meje, da brani svoje ljudi, slovenski narod in slovenski značaj Slovenije. Ta ni omejen zgolj na jezik, ampak na naše bogato srednjeevropsko kulturno izročilo.
"Globalizacija se bo nekega krasnega dne izglobalizirala."
Slovenija je bila do leta 1918 politično vedno del katoliške Srednje Evrope – kulturno, versko, v vseh pomenih. Nikoli nismo bili del Balkana. Nikoli v zgodovini. Ivan Cankar je pred več kot sto leti dejal, da bo udinjanje po srbsko za Slovence imelo katastrofalne posledice. Vsakršna balkanizacija Slovenije je njeno uničenje.
Kakor se mi tukaj z vsemi močmi bojujemo, da preživimo, je dolžnost vseh Slovencev v Sloveniji, da se borijo za ohranitev tega bogatega slovenskega izročila.
Ste poznavalec islama. V čem je nezdružljiv z našo kulturo?
Islam je totalitarna ideologija. Ne pozna osebne svobode. V najmlajših surah Mohamed svoje vernike poziva, naj preganjajo nevernike, brezbožneže – jude in kristjane. Čudovito lepe sure govorijo o ljubezni do bližnjega, usmiljenju – to so v glavnem mekanske sure. Medinske pa so bojevite, saj je bil Mohamed takrat že oblastnik, vojaški vladar. Zadnjih deset let je vodil več kot 60 bojnih pohodov.
Velika nevarnost naših evropskih politikov in verskih dostojanstvenikov je, da ne poznajo islama takšnega, kot v resnici je. Ne poznam islamske države, v kateri bi bili kristjani enakopravni.
"Velika nevarnost naših evropskih politikov in verskih dostojanstvenikov je, da ne poznajo islama takšnega, kot v resnici je."
Toda tudi v Svetem pismu imamo nasilje. Stara zaveza je krvoločna.
Stara zaveza je v veliki meri zgodovinska pripoved o bojih, ki so jih morali Judje bojevati proti sosednjim narodom, ki niso bili miroljubni. Filistejci, na primer, so bili bojeviti in krvoločni.
Mi se sklicujemo na Kristusa. Osnovna zapoved je ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.
Primerjamo lahko Jezusovo in Mohamedovo življenje. Jezus je umrl na križu, Mohamed pa je dal svoje nasprotnike križati. Iztrebil je celotna judovska plemena, sam je ljudem sekal glave. Jezus je svojim učencem umival noge, Mohamed pa je svojim bojevnikom brisal krvave meče.
"Slovenska zunanja politika od začetka do danes, to so amaterske igre."
Kaj opažate, ko primerjate avstrijsko in slovensko zunanjo politiko?
Slovenska zunanja politika od začetka do danes – to so amaterske igre. Glede na naš geopolitični položaj in štiri sosede, ki jih imamo, bi morala biti vrhunska, najboljši ljudje bi morali biti v njej. Glavna skrb slovenskega zunanjega ministra mora biti dobra, uspešna prihodnost Slovenije. Dobra zunanja politika je odlična varnostna politika.
Avstrijska zunanja politika ima dolgo tradicijo. Nikoli ni delala za osebne interese gospodov, ki imajo, kakor vem za Slovenijo, svoje počitniške hišice nekje na Hrvaškem in se zanje bojijo, ampak so vedno delali v interese Republike Avstrije – ali so bili črni ali rdeči. Tega v Sloveniji manjka. Vedno so v ospredju osebni, partikularni interesi. Temu se po domače reče korupcija.
Samo poglejmo, kako je Slovenija izgubila ugled v Evropski uniji! Nas to zelo boli. Pa kako smo se veselili leta 1991! Kako sem bil vesel, ko sem se 26. ali 27. junija peljal čez Ljubelj in sem tam videl vihrati zastavo brez krvavega keksa. Kako sem bil vesel in ponosen!
Ampak tisti krvavi keks se še vedno kruto reži. Ko so bile predsedniške volitve na Češkem, so Čehi izvolili žrtev komunističnega nasilja Vaclava Havla, ki je imel geslo Resnica zmaguje. In koga so izvolili v Sloveniji? Saj ga vsi poznamo.
Tu se je komunistična laž nadaljevala in še danes kruto tepe ves slovenski narod, Slovence, kjerkoli živimo. Če sem živa veja na drevesu slovenskega naroda, bo ta veja čutila, kaj vse se dogaja na deblu, pri koreninah in na drugih vejah.
Če slovenski narod ne bo spoznal, da s temi ljudmi, s temi komunističnimi usedlinami ni dobre prihodnosti slovenskega naroda, bo trpel ves narod. Hudo je, da mora zaradi neke klike trpeti ves slovenski narod.
"Slovenski politiki so nekulturni in neizobraženi, brezobrazni in brez občutka za slovenstvo."
Od kod podložnost slovenske zunanje politike do Avstrije?
To je jugoslovanska vzgoja. Do Obrežja so še znali slovensko, potem so pa samo še "hrvatili" in "srbili". V Beogradu so pozabili, da so Slovenci. Pravi hlapci! Delali so vse, kar so jim ukazali v Beogradu. Malo so se sicer razburjali, ker so se zaradi domačih ljudi morali, v resnici pa so bili "hlapčuni" in to so do danes ostali.
Kakšno vlogo je odigrala slovenska politika, ko ste se na Koroškem borili za dvojezične table?
Avstrijci so takrat, ko je šlo za naše napise, v letih 2005, 2006, slovenske politike, ki so imeli toliko izkušenj v mednarodnem življenju kot jaz v kitajščini, lepo vabili na slovesne prireditve na Dunaj, z ladjami so se vozili po Donavi. Dobesedno so jih suhe in žejne zvlekli skozi Donavo.
"Zgodovino slovenskega naroda, vsaj od leta 1848, bo treba čisto na novo napisati. Tisti, ki bodo to pisali, bodo imeli veliko dela in veliko odgovornost."
Kako gledate na kompromis glede dvojezičnih tabel iz leta 2011?
To je bil krut diktat, podla kupčija na hrbtu koroških Slovencev. Izvajali so hude pritiske. To ni noben kompromis. To je velik nateg. Tisti memorandum še do danes ni uresničen. Še vedno ni vseh napisov, ki bi morali biti.
Še dobro, da imamo zgledne duhovnike, "čedermace", ki se res borijo za slovenščino. Tem velja vse priznanje. Naša slovenščina na Koroškem ne bo umolknila. To vam lahko obljubim!
Dijake in druge skupine še vedno radi vodite na potovanja, vaši najljubši mesti pa sta Praga in Rim, kjer ste bili že skoraj 70-krat. Zakaj?
Poučeval sem latinščino in grščino. Trikrat sem bil v Grčiji, a je to premalo. Latinščina je bila jezik rimskega imperija. V Rimu – kakršenkoli že je, kakršnokoli vlogo je odigral v 20. Stoletju – ne smem videti le fašizma in Mussolinija, ki je do zadnjega popačil idejo rimskega imperija. Vidim pa izreden pomen grško-rimskega izročila – poleg judovsko-krščanskega – za našo Evropo. Rim se mi je tako priljubil, da me vsako leto nekajkrat vleče tja.
Praga pa, zlata Praga … Do leta 1918 je veliko Slovencev študiralo v Pragi in Krakovu. Če hodim po praškem gradu, hodim po Plečniku. Tista tla, kjer so položene velike granitne plošče, je dal zgladiti prav on, ko je bil glavni arhitekt ob prenovi praškega gradu v predsedniško palačo.
Koliko Plečnikovih del vidiš, ko hodiš po Pragi! Ko bi v Sloveniji najrajši videli, da ga nikoli ne bi bilo, so v Pragi Plečnika zelo spoštovali in ga še danes. V vsakem vodniku po Pragi lahko preberete ime Jože Plečnik. Zelo se trudijo, da bi njegova cerkev v Vinohradyh prišla na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Kje zamujajo? V zamegljeni Ljubljani.
"Slovensko izročilo ima tri temelje – grško-latinska antika, judovsko-krščansko izročilo in naše slovanske korenine. Če enega od teh temeljev zrušiš, se poruši vse. Če miza stoji na treh nogah in eno odbiješ, se miza podre."
Ste profesor grščine in latinščine, ki izgubljata svoj pomen. Zakaj se vam grško-rimski temelji še vedno zdijo pomembni in aktualni?
Slovensko izročilo ima tri temelje – grško-latinska antika, judovsko-krščansko izročilo in naše slovanske korenine. Če enega od teh temeljev zrušiš, se poruši vse. Če miza stoji na treh nogah in eno odbiješ, se miza podre.
Znani ste po tem, da so vaše ure latinščine bile hkrati tudi ure zgodovine, politične vzgoje, vzgoje za življenje. Kako ste vse to vključevali v svoj pouk?
Vsako besedilo, ki smo ga obravnavali pri pouku grščine ali latinščine, vsako zgodovinsko besedilo je tudi politično, kulturno besedilo. Razložiti sem jim moral ozadja. Ko pa razlagaš ozadje, se kar naenkrat znajdeš v sodobnem, svojem času. Paziti moramo tudi, da so prevodi jezikovno čisti, da slovenščina ne bo začela propadati zaradi naše jezikovne malomarnosti.
Z vsem tem prideš v sodobni svet, tako da latinščina in grščina nista več mrtvi zadevi. Vse to povežeš z živim življenjem.
"Nikoli ne smemo skloniti glave. Nikdar in nikoli," poudarja Wakounig.
Glede na vaše izkušnje … Kakšen je dober profesor?
Mladino moraš imeti rad. To mi je Tischler naložil kot prvo nalogo. Drugo, kar mi je rekel, je, da moram do njih biti odkrit, pošten. In tretje: "Preveč grob tudi ne smeš biti. Predvsem pa moraš biti pravičen." Dijak mora vedeti, pri čem je. Če si je kdo zaslužil petico (to je pri nas najslabša ocena), je bila pač petica. A mislite, da je lahko dati dijaku negativno oceno? To je včasih zelo kruta odločitev.
A mislim, da mi je na koncu večina dijakov hvaležna, da sem z njimi igral odkrito igro.
Kakšno je vaše sporočilo mladim?
Želim jim vedrega pogleda, ampak z ostrim pogledom za resničnost, ki je včasih kruta. Toda nikoli ne smemo skloniti glave. Nikdar in nikoli. Če sklonimo glavo, nas lahko kdo s palico ali mečem udari po vratu in glave ni več. Vedno se moraš braniti, se sam zagovarjati.
Biti moraš samozavesten, ponosen. Samo tisti, ki je samozavesten, ponosen, ki ve, od kod prihaja in kam hoče, tisti bo tudi soseda drugega jezika in kulture znal spoštovati. Ostati moramo pri resnici. Resnica mora biti naše vodilo. In pravičnost.
Kakšne razlike vidite med slovenskim in avstrijskim šolstvom?
Od ljudi, ki delajo v slovenskem šolstvu, sem slišal, da je ta šola akademija za poneumljanje slovenskega naroda, da se izogiba resničnosti.
Avstrijsko šolstvo je bilo nekoč veliko boljše. Z vsako novo reformo so zmanjšali kakovost. Nekateri imajo "človekoljubne ideje", da morajo vsi maturirati.
V prispodobi: če imamo tek na sto metrov in morajo vsi priti skupaj do cilja, se mora najhitrejši ravnati po najpočasnejšem. Te socialistične sanjarije so avstrijskemu šolstvu naredile veliko škodo.
Pri nas v Avstriji nekateri oblastniki govorijo o enakosti, da otroka ne smeš bremeniti in podobno. Toda kam so ti ljudje dali svoje otroke? V zasebne šole, pogosto katoliške. Tu se vidi njihova shizofrenija. Če bi neumnost bolela, bi bilo na svetu veliko joka in stoka.
Jožetu Wakounigu je Tischler velik vzgled. "Upam, da se profesorji in dijaki, ki hodijo na Slovensko gimnazijo, zavedajo, kaj je Tischler za to šolo naredil," pravi nagrajenec.
Kakšen vzgled je za vas Joško Tischler?
Odkrit, pošten, srčen, pravičen. Marsikaj hudega je moral prestati, pretrpeti. Bil je zelo spravljiv človek. Spravil se je tudi s tistimi na Koroškem, ki so mu po vojni nekaj časa stregli po življenju.
Hudo ga je zabolelo, ko je leta 1945 na ukaz revolucionarne oblasti v Ljubljani moral zapustiti mesto deželnega svetnika. Do takrat je bil deželni svetnik in je koroškim Slovencem izposloval obvezno dvojezično šolstvo. Trajalo je do leta 1958. Zaradi pritiskov iz komunistične Ljubljane leta 1945 na deželnozborskih volitvah nismo smeli nastopiti samostojno. Če takrat v Ljubljani ne bi bili tako sovražno nastrojeni proti slovenski narodni samostojnosti, bi se leta na Koroškem čisto drugače razvila. Veliko bolj svetlo in vedro za nas Slovence.
Wakounig pred fotografijo Joška Tischlerja.
Vsa leta je Tischler zagovarjal samostojno politično zastopanje. Tudi zato je ustanovil Narodni svet koroških Slovencev. Leta 1953 je bil glavni kandidat slovenske liste na deželnih volitvah. Takrat so nekateri časopisi kazali gnusne in zlagane fotografije o njem.
Bil je izredno socialen človek. Mnogim dijakom je pomagal iz svojega žepa. Mnogim je brezplačno pomagal pri matematiki, ki jo je predaval. Če si je nekaj zadal, je s svojo podjunsko trmo to tudi dosegel. Brez Joška Tischlerja ne bi bilo Slovenske gimnazije. Imenujemo ga oče Slovenske gimnazije, v njegovi družini pa pravijo, da je bil to njegov peti otrok, za katerega je najbolj skrbel.
Brez Slovenske gimnazije bi se nam Slovencem zelo "vrbova pisala" (v koroškem narečju: slabo bi se nam godilo).
Zakaj je samostojno politično nastopanje za Slovence na Koroškem tako pomembno?
Vsak se mora oglašati sam. Zato ima usta, glas, dar besede. Če bom prepustil, da se bo nekdo oglašal namesto mene, ne bo dobro. Zato dosledno zagovarjamo samostojno politično nastopanje. Biti moramo glasni. Včasih še glasnejši. Da nas slišijo. Glasnejši moramo biti od drugih.
Pravilnost naše poti se je, kot rečeno, znova pokazala pri občinskih volitvah 2015 in pri lanskih volitvah v koroško kmetijsko zbornico.
Prav ta zadnji razvoj me navdaja z optimizmom. Upanje živi do zadnjega. Zame so največji reveži na tem svetu pesimisti. Če se zgodi tisto, kar pričakujejo in si morda tudi želijo, se lahko kar zvrnejo v grob. Če pa se to ne zgodi, so razočarani, da se njihovo upanje ni uresničilo (smeh, op. p.).
11