"Želimo si kakovosten študij z jasno katoliško identiteto"

Anton Stres je duhovnik iz reda lazaristov, filozof in profesor. Iz teologije je doktoriral na ljubljanski teološki fakulteti z disertacijo z naslovom Razvoj marksističnega pojmovanja religije v povojni Jugoslaviji, iz filozofije pa na katoliškem inštitutu v Parizu z disertacijo z naslovom Pojem svobode pri Heglu in prevzem tega pojma pri Marxu. Od leta 1972 je profesor na ljubljanski teološki fakulteti, bil je tudi njen dekan. Papež Janez Pavel II. ga je maja 2000 imenoval za ptujskega naslovnega in mariborskega pomožnega škofa. Bil je prvi škof novoustanovljene Škofije Celje, nato je bil leta 2009 imenovan za nadškofa koadjutorja v Nadškofiji Maribor. Leta 2010 je postal ljubljanski nadškof in metropolit ter predsednik Slovenske škofovske konference. Zaradi finančnih nepravilnostih v mariborski škofiji je moral julija 2013 odstopiti. Po dveh letih se vrača v življenje v delo Cerkve na Slovenskem, imenovan je bil za rektorja katoliškega inštituta v Ljubljani.

Kako se boste lotili nalog rektorja in ustanavljanja katoliške univerze? Ko smo pred leti načrtovali ustanovitev visokošolskega zavoda, sem bil zraven kot nadškof. Podpiral sem to idejo, čeprav smo se zavedali, da je Slovenija po eni strani zaradi svoje majhnosti specifična. Med dvema milijonoma najti zadostno število ljudi je nekaj drugega kot na primer v Franciji, kjer jih je 60 milijonov.

Po drugi strani pa je res, da je to tudi del pastoralne skrbi Cerkve. Ni naključje, da je po svetu okoli 1300 katoliških univerz. Nobenega razloga ni, zakaj v Sloveniji ne bi poskušali česa takega, seveda z ozirom na razmere, v katerih smo – to je predvsem naša številčna majhnost, pa tudi ekonomska šibkost. Visoka šola vendarle zahteva znatna sredstva.

To nalogo rektorja so mi dodelili v zadnjem času, na to nisem računal. Najprej sem pristal samo na to, da bi predaval filozofijo, potem pa so zraven prišle še te upravne naloge. To je naš dolgoročni projekt. Moja prva skrb bo priprava lastnega profesorskega kadra. S pomočjo programov, ki so že akreditirani, lahko dobimo nekaj novih visokošolskih učiteljev in bi jih lahko poslali še na dopolnitev v tujino.

Sklenjenih imamo veliko pogodb o sodelovanju z raznimi katoliškimi univerzami po svetu, a to sodelovanje ni steklo, ker od nas ni bilo kakšnih posebnih pobud. Najprej bo treba razvijati že obstoječe pedagoško delo, hkrati pa oblikovati nove ljudi, ki bodo lahko jutri dobro usposobljeni nadaljevali delo.

Prvi cilj je, da je to res kakovosten študij in da ima neko sorazmerno jasno katoliško identiteto. To seveda ne pomeni, da bomo gojili ideologijo, pač pa znanost, kot delujejo tudi druge katoliške univerze po svetu, ki so ugledne znanstvene in pedagoške ustanove in imajo hkrati jasno vrednostno identiteto.

Kako načrtujete širitev iz fakultete na univerzo? Če hočemo priti do univerze, čeprav je to še hipotetično, bi bile po naši zakonodaji potrebne tri fakultete. Trenutno obstaja poslovna fakulteta, stvari tečejo, čeprav v malem okviru. To je treba ohraniti, gojiti, potem pa misliti še na kakšno drugo fakulteto.

Katero na primer? Vsekakor tiste, ki bi jih Cerkev potrebovala za svoje pastoralno delovanje. Mislim predvsem na področje karitativnih in socialnih dejavnosti, da bi lahko prilagodili formacijo našim potrebam.

Kaj pa tiste, ki jih družba potrebuje? Gotovo na področju vzgoje in izobraževanja, a v tem trenutku nimamo nič jasno odločenega, ker se bomo odločali, ko bo čas za to.

Ste razmišljali tudi o povezovanju s kakšno tujo univerzo, da bi kakšna tuja univerza tu ustanovila svoj oddelek? Tudi o tem smo razmišljali, imeli smo nekaj stikov, na primer z univerzo St. John's iz New Yorka. To bi bilo za nas finančno lažje. A zanje smo Slovenci premajhna riba. Številčno smo premajhni, da bi jim kazalo vlagati sem.

Nihali smo med tema možnostma – ali da privabimo neko tujo univerzo ali da se postavimo na svoje noge, glede na to, kakšne potrebe imamo. Tuji partner bi imel v ospredju svoje interese, pomemben bi mu bil uspešen študij, vprašanje pa je, ali bi se oziral na potrebe slovenske družbe in Cerkve. Takrat so se odločili, da najprej poskusimo sami, je pa možnost sodelovanja s kakšno tujo univerzo še vedno odprta.

A saj ni treba, da se omejimo le na slovenske študente. Dober študij privabi tudi tujce. Natanko tako. V tem primeru bi tukaj seveda študirali tudi študentje iz sosednjih držav.

Videli smo, da fakulteta za poslovne vede ni zares zaživela. Kako boste to spremenili? Poskušali bomo uveljaviti tiste prednosti, ki jih lahko damo mi. To je predvsem zelo individualen študij. Predavatelji imajo zelo oseben pristop, profesor je hkrati tudi mentor in spremljevalec. Druga prednost je veliko sodelovanja pri raziskovalnih projektih oziroma praktičnem delu. Tuje univerze so za nekaj časa pripravljene sprejeti naše študente. Te prednosti nameravamo še poudariti. Sicer pa so nas ameriški kolegi že pred časom opozorili, da ustanavljanje zasebne univerze ne traja le več let, ampak kar desetletij. Najlažje je ustvarjati z denarjem davkoplačevalcev. Mi tega nimamo in smo odvisni zgolj od lastnih sredstev. Kljub temu se je fakulteta za poslovne vede ves čas od ustanovitve dalje lepo razvijala. Ustvarili smo neodvisno strukturo in pridobili znanje za nadaljnji razvoj projekta.

Kaj pa glede svetovnonazorske usmeritve? Tudi katoliške univerze po svetu izgubljajo svojo identiteto. Če se trudimo za to, da bi imeli neko alternativno šolo, potem mora biti res alternativna. Nobenega pomena nima, da bi pri nas ponavljali tisto, kar lahko študentje najdejo drugje. Tu moramo imeti tisto, kar se drugje težje sliši oziroma težje izve. To gotovo pomeni več pluralizma, odprtost za zasebno iniciativo, ekonomska svoboda in družbena odgovornost – oboje hkrati, kar je značilno za družbeni nauk Katoliške cerkve, ki je za nas merodajen. Katoliška identiteta mora biti jasna. A ne na škodo znanosti. To ni ideologija, ampak usmeritev, ki pa hoče v polnosti ostati tudi na znanstveni višini.

Kako pa ocenjujete katoliške srednje šole? Vse štiri gimnazije, kot vidite, dosegajo zelo visoko kakovost, so zelo uspešne. Mislim, da je tudi njihova katoliška identiteta dosti jasna. Seveda se vedno kaj prikrade. Če človek hoče biti drobnjakar, lahko vedno najde kakšno pomanjkljivost. Na splošno pa so to dobre gimnazije.

Zavedamo se tudi pomena osnovnih šol. Usmerjenost samo na gimnazije je bila morda malo preozka, saj otrok v osnovni šoli preživi devet let in velikokrat tam dobi svojo osnovno vrednostno usmerjenost. A zdaj imamo to, kar imamo. Seveda pa je to kapljica v morje. Le dva ali tri odstotke dijakov hodi na zasebne gimnazije, osnovna šola pa je ena sama. Pa še okrog 20 otroških vrtcev. To je malenkost. Res ne razumem, zakaj je tudi to nekaterim trn v peti.

Kakovost znanja na teh šolah se kaže tudi na maturitetnih preizkusih, v vzgojnem smislu pa morda ne dosegajo tistega, kar je slovenska katoliška javnost pričakovala od njih. To je morda vaš pogled, drugi pa so zelo zadovoljni, tako da imamo tu lahko različne poglede. Vedno si lahko želite kaj več. Na splošno pa mislim, da te šole upravičujejo svoj obstoj. Tudi nemalo fantov pride s teh šol v bogoslovje. To pomeni, da so v teh šolah našli okolje, ki jim je lahko bilo v pomoč.

Francoska liberalna misel je do vere manj naklonjena kot anglosaška. Vi v Parizu kljub temu očitno najdete tudi somišljenike in okolje, ki vas navdihuje. Za Francoze je značilno, da se vedno soočijo s težkimi izzivi. Kar omenjate, so težki izzivi za krščansko misel. Recimo J.-P. Sartre ali L. Althusser, M. Foucault ali J. Derrida. To so veliki izzivi, a za francoski katolicizem je značilno prav to, da se ne ustavi oziroma zapre vase, ampak se z izzivi sooči. To je produktivno. Poleg tega imate med Francozi izjemno veliko dobrih zgodovinarjev, ki poznajo srednjeveško filozofijo, neoplatonizem ... Ravno iz Francije so prihajale pobude, da je treba vendarle na novo ovrednotiti srednji vek, češ končajmo enkrat to zgodbo o mračnem srednjem veku. Iskateljstvo je tu doma. Pomembno je tudi soočenje. Nič nam ne pomaga, če se zapremo za zidove in ponavljamo, kar smo že vedeli.

Kakšne so razlike med slovensko in francosko družbo? V Franciji je manj obremenjenosti, življenje je bolj sproščeno, bolj pluralistično, manj se žolčno dajejo med seboj. Čeprav so tudi tam huda politična nasprotja, kot veste. Tudi zdajšnja vlada je na zelo majavih nogah. Predsednik je nepriljubljen.

A kljub temu je dežela veliko bolj razkristjanjena kot Slovenija, to je jasno. To je vendarle domovina sekularizacije, domovina laicizma, ravno oni so ga že leta 1905 začeli in mogoče se šele zdaj počasi poznajo dolgoročne posledice tega.

Po drugi strani pa je Francija vedno imela, to je pač prednost velikega naroda in velikega izročila, tudi velike močne predstavnike duhovne kulture, če pomislite na 16., 17. stoletje, veliko mističnih mislecev, svetnikov, katoliških, krščanskih pisateljev, ki so pustili svojo sled. V Franciji je 20 odstotkov šolarjev, ki obiskujejo katoliške šole, in število učencev raste, čeprav se tudi tam zastavlja vprašanje identitete katoliških šol, o kateri sva prej govorila.

Ljudje iščejo alternativo. Iskateljstva je veliko več, pa tudi več potrpljenja drug z drugim, več medsebojnega spoštovanja. Sem pa v Parizu doživel tudi Charlieja Hebdoja, tudi to je Pariz. A debate, diskusije so na splošno na višji kulturni ravni.

Zakaj je tako? Zdi se mi, da je kultura višja. Mislim, da je tudi filozofska izobrazba bolj poglobljena v šolah. Povprečen Francoz bolje pozna svojo lastno zgodovino in zgodovino filozofije. Ogromno tega svojega, lastnega imajo. Bolj so tudi pluralistični. V šolah kot upoštevanja vredno miselno avtoriteto obravnavajo tudi zelo izrazite religiozne mislece, na primer Pascala, Descartesa, avtorja metafizičnih meditacij, Bergsona, Montaigna ... Morda se kdo s katerim od teh ne strinja, ampak jih pozna.

Danes smo zelo ozko usmerjeni. Študiramo na primer ekonomijo, a brez širšega filozofskega ozadja, da bi družbo bolje razumeli. Na naši poslovni fakulteti imamo tudi predavanja iz filozofije. S tem želimo dati še eno dopolnitev izobrazbe. Poleg tega ožjega, strokovnega, tudi širše znanje. Ne gre za filozofijo v ozkem smislu, ampak za filozofijo kot pogled na svet s širino etike in politike. Politična filozofija je zelo pomembna, a pri nas razen marksistične ideologije drugega skoraj nismo poznali.

V Franciji so navzoče različne misli in Francozi jih poznajo. Na francoskih visokih šolah predavajo tako teisti – kristjani – kot tudi drugi. Ni izključevalnosti. V pluralizmu se lahko krešejo mnenja in se oblikuje neka širina.

Prej ste omenili Charlieja Hebdoja, v sredo je Islamska država ubila Hrvata, torej našega soseda. Jutri bomo lahko mi. Vsekakor je treba ta zločin najostreje obsoditi.

Kako je slovenska Cerkev pripravljena na soočenje s skrajnim islamizmom, ki lahko očitno kadarkoli potrka tudi na vrata naše države? Po mojem mnenju sta tukaj komplementarni dve stvari. Po eni strani moramo znati razločevati, da ne bomo posploševali, po drugi strani pa je treba še naprej voditi dialog z islamsko skupnostjo. Ekstremizem je seveda najprej njihova težava. Oni so najbolj izzvani – v tem smislu, da pokažejo, da to ni to in da gre za skrajnost, ki je ne kaže posnemati in ki ogroža tudi njih. To je najprej njihova naloga. Pri tem pa pričakujemo, da bodo zelo nedvoumni pri svoji obsodbi tega, da se resnično jasno distancirajo od tega kot nečesa, kar je nesprejemljivo.

Kar zadeva civilno, varnostno, obveščevalno plat, upam, da je naša država dovolj previdna in pripravljena. Naša široka naloga pa je, da še bolj poudarjamo medsebojno spoštovanje in sodelovanje. Druge poti ni.

Se dovolj pogovarjamo o teh temah, o globalnih premikih, novih grožnjah, je to predmet pogovora v Cerkvi? Več bi se morali pogovarjati o naših bratih kristjanih, ki so preganjani. Na Bližnjem vzhodu imamo celotne pokrajine, države, v katerih krščanska navzočnost popolnoma izginja. Še do pred kratkim so bile to močne krščanske skupnosti, zelo tradicionalne, prvobitne, z dolgo zgodovino. Ne bom pozabil, ko sem bil pred leti na Cipru, smo lahko videli samostane, pravoslavne cerkve, ki so obstajale in so preživele stoletja, čeprav so bile vmes vse mogoče invazije, arabska osvajanja, križarske vojne, niso pa preživele zadnje okupacije Turčije. Pričakoval bi, da se bo vendarle nasprotovanje ublažilo oziroma da bomo šli v smer vedno večjega medsebojnega spoštovanja, a je proces očitno obraten.

Po treh letih se bo morda ponovil tudi referendum o družinski zakonodaji. Kako se je slovenska družba v teh letih spremenila s tega vidika? Je realnost zdaj drugačna? Mislim, da so stvari glede tega postale bolj jasne, zato bo tudi odločitev lažja oziroma pri ljudeh bolj zavestna, ker so razprave, ki so v zadnjem času potekale, vendarle opozorile, kaj vse to potegne za seboj. Da ne gre tu le za pluralizem ali spoštovanje drugačnih, kar je dejansko omogočal že zakon o registraciji istospolnih zvez, ampak da gre za veliko globlji poseg v izročilo in tradicijo naše družbe. To za seboj potegne marsikaj drugega, kar na prvi pogled niti ni vidno. Mislim, da je to tudi javnost že precej spoznala. Ljudje se tega zavedajo in tudi odločitve bodo, upam, temu ustrezne.

Takrat se slovenska Cerkev ni tako jasno izrazila in ni tako močno vstopila v kampanjo pred referendumom kot tokrat. Zakaj? Prav takrat smo se povezali z muslimani in pravoslavnimi in dali zelo jasno stališče tik pred referendumom. Prepričan sem, da je imel tisti skupni nastop treh verskih skupnosti precejšnjo težo pri tem, da so se takrat ljudje odločili, kot so se, oziroma da je bil rezultat zelo prepričljiv.

Mislim, da kakšne bistvene razlike v angažirane Cerkve ni. Bolj bi lahko rekel, da je bila takrat angažiranost celo interkonfesionalna, kar se mi zdi zelo pomembno. Da pokažemo, da gre za neko širše vprašanje vrednot in temeljnih izročil, ne samo neko ožje konfesionalno prepričanje.