Zdravstvena reforma, ali res?

Financiranje zdravstva je brez dvoma problem, vendar še daleč ni edini. Nič manjši problem niso nedorečena mreža zdravstvene dejavnosti na primarni in sekundarni ravni, zastarela organizacija zdravstvenih zavodov, slab nadzor nad kakovostjo izvajanja zdravstvenih storitev in s tem nad racionalno porabo denarja ter nedorečenost dolgotrajne oskrbe in nege bolnikov in starostnikov, ki to potrebujejo.  

Zaradi tega je nujno pristopiti k spremembam vseh zakonov, ki regulirajo zdravstvo. Le na tak način bi bilo mogoče predvideti, kje in kako bomo racionalno porabili dodatno zbrani denar. Tako smo naredili tudi leta 1992, ko je bilo zdravstvo v katastrofalnem finančnem položaju, čeprav zdaj nekateri trdijo, kako dobro je bilo v tistem času.

Sistem je treba preurediti tako, da bo ob vzdržnem financiranju učinkovitejši, prijaznejši in varnejši za bolnike. To pa je težko, ker nimamo številnih ustreznih podatkov, ki bi dopuščali reorganizacijo dela v zdravstvenih zavodih in prestrukturiranje mreže.

Skrivanje napak

Na konkretnih primerih želim prikazati, da dodatni denar v sistemu zdravstva ne bo prinesel bistvenih sprememb, ki bi koristile bolnikom.

Naj najprej navedem dejstvo, da se podatki o nepredvidenih nevarnih dogodkih (napakah) v tujini in pri nas močno razlikujejo. Pri nas teh dogodkov tako rekoč ni! Ali res? Vprašanje je, kako posamezni oddelki in zdravniki izpolnjujejo danes v medicini uveljavljene kriterije za varno delo. Eden od teh je, da mora imeti zdravnik okrog 150 operacij ali diagnostičnih postopkov letno, da je zanesljiv pri posegu ali interpretaciji videnega.

Tudi stroka na tem področju ne deluje pošteno do javnosti. Dejstvo je, da zavarovalnica ob slabih možnostih nadzora plačuje marsikateri "zaplet", ki ni zaplet, ampak posledica našega ne najboljšega dela. Tudi na primarnem delu zdravstva za zdaj nimamo ustreznega nadzora. Kako naj torej ob takem poznavanju, bolje rečeno nepoznavanju realne slike opravljenega dela opredelimo nujne spremembe v smislu reorganizacije dela v zdravstvu? Vsakdo, predvsem pa lokalna oblast, nam bi lahko očital, da delamo nekaj na pamet.

Dejstvo je, da ob dozdajšnji neurejenosti zdravstvenega sistema več denarja pomeni le večjo porabo sredstev na do zdaj neracionalen, morda strokovno ne povsem ustrezen način v slabo organiziranih in razdrobljenih zdravstvenih zavodih.

"Reforma je bistveno več, kot si pod tem pojmom predstavlja gospa ministrica." Foto: STA ,

Izogibanje problemu staranja

Kot drugi primer neresnega pristopa k reševanju problemov v zdravstvu lahko navedem zakon o dolgotrajni oskrbi in negi. Zakon si ministrstvo za zdravje in ministrstvo za delo, družino, socialo in enake možnosti že nekaj let podajata kot vroč kostanj. Problem je, da se ne moreta dogovoriti, kako priskrbeti denar za vse večje število ljudi, ki to potrebujejo, in koliko bo plačalo vsako od ministrstev. Skrajno neodgovorno od politike, da ta dogovor ni mogoč že vrsto let.

Celovit pristop, ne le novih davkov

Kako naprej? Vsekakor je potreben celovit pristop k reformi in ne samo uvedba novega davka. Ministrstvo obljublja, da je vse  pripravljeno. Tudi v preteklih letih je bilo pripravljeno že večkrat, a zgodilo se ni nič! Dogajalo se je tudi, da je nova vlada že na predhodni vladi sprejete dokumente, kot so načrt zdravstvenega varstva, zakon ali resolucija, preprosto vtaknila v predal. Zdajšnja vlada ravna drugače; nove davke in spremembe financiranja, kot so povedali, naj bi izpeljali šele do leta 2019, torej bo to storila naslednja vlada? Ali so resni?

Naj ta del razmišljanja končam z ugotovitvijo, da za povrhu vsega še naprej ohranjajo košarico pravic v enakem obsegu, kar kljub predvideni dodatni vsoti denarja ob dozdajšnji neorganiziranosti zdravstva, slabem nadzoru porabe denarja, staranju prebivalstva, vse večji zahtevnosti bolnikov in dragi opremi ne bo zagotovilo vzdržnosti financiranja niti v krajšem obdobju.

Nadaljevalo se bo trenutno stanje, ko imamo zagotovljene vse pravice, do njih pa ne moremo. Postavljali nas bodo v čakalno vrsto.

Nerazumljiva analiza

Po drugi strani je za bolnike vsekakor največji problem dostopnost do specialista oziroma čakalna doba. Zadnja je najprej povezana s pomanjkanjem finančnih sredstev.

Vedeti je treba, da bolnišnice in zdravstveni domovi naredijo veliko več, kolikor je določeno v njihovem dogovoru z ZZZS in kolikor dobijo plačano. Zaradi dozdajšnjega načina financiranja je dodatno delo, ki ga opravijo zdravstveni zavodi, opravljeno v njihovo škodo in nekateri zavodi imajo zaradi tega tudi del izgube. Ampak kljub temu dodatnemu delu imamo čakalne vrste.

Ob tem je smešna ugotovitev mednarodne analize pod okriljem ministrstva za zdravje, citiram: "/…/ sistem financiranja je dober glede dostopnosti. Enaka dostopnost, z izjemno malo nezadovoljenimi zdravstvenimi potrebami, je ohranjena." Ob številu čakajočih te ugotovitve ne razumem.

"Bolnika z več boleznimi se danes pošilja k različnim specialistom, ki vsak zase oceni le svoj del zdravstvenega problema. Prav bi bilo, da bi se ob takem bolniku soočili specialisti, pregledali njegovo dokumentacijo in se odločili, kaj je za bolnika najboljše." Foto: STA ,

Vsi delajo vse, oprema pa čaka

K dolgim čakalnim dobam prispevata tudi slaba organiziranost in razdrobljenost zdravstva, predvsem bolnišnic. Vsi delajo tako rekoč vse. Sprememb v organizaciji in delu posameznih oddelkov, bolnišnic ne dopušča niti lokalna politika. Nerazumljivo in nedopustno. To se dogaja, ker državna politika in ministrstvo ne delujeta tam, kjer bi morala, in ne prevzameta odgovornosti.

Odločitve glede organiziranosti sekundarne bolnišnične dejavnosti bi morale biti povsem v rokah vlade. Seveda ob ustreznih podatkih! Ker to ne deluje, vse ostaja po starem, zahtevna in draga medicinsko-tehnična oprema je slabo izkoriščena, bolnišnice pa v polnem obsegu delujejo največ 50 odstotkov časa. Bolniki pa čakajo!

Defenzivna medicina

K čakanju prispevajo tudi neizkušenost, morda negotovost posameznih zdravnikov ter s tem povezano naročanje k specialistom tudi za lažje zdravstvene probleme, torej defenzivna medicina. Tudi to, da bolniki svojemu zdravniku ne zaupajo, in njihove zahteve daljšajo čakalne vrste.

Bistven vzrok za čakalne dobe je tudi slaba komunikacija med zdravniki. Ključnega pomena pri obravnavi bolnikov, njihove varnosti in tudi pri zmanjševanju čakalnih vrst je vsekakor dobra povezanost in komunikacija med zdravniki na različnih ravneh in z različnih specialnostmi. Bolnika z več boleznimi se danes pošilja k različnim specialistom, ki vsak oceni le svoj del zdravstvenega problema. Prav bi bilo, da bi se ob takem bolniku soočili specialisti, pregledali njegovo dokumentacijo in se odločili, kaj je za bolnika najboljše.

Birokratizacija in vse bolj brezosebna medicina

Vse navedeno prispeva k podaljševanju čakalnih dob s ponavljajočim naročanjem na preiskave. Medicina se vse bolj birokratizira, bolnika se obravnava po delih, celotnega problema bolnika pa ne pozna nihče. In bolnik hodi od specialista do specialista. Mi pa govorimo o celostni medicini.

Pika na i v smislu birokratizacije je elektronska napotnica. Uredila naj bi čakalne vrste. Morda bodo te res bolj pregledne. Po drugi strani pa bo dodatno poslabšala stike med zdravniki. Medicina postaja vse bolj brezosebna. Res je, da je že zdaj na napotnici, ki smo jo dobili v roke, največkrat bila napisana le diagnoza ter stopnja nujnosti obravnave. Nujnost je bila velikokrat odvisna od "sitnosti" bolnika oziroma "prijaznosti" zdravnika in včasih ni odražala resnične nujnosti. Enako bo tudi zdaj!

Res je tudi, da ob normativih zavarovalnice za delo v ambulantah, za pogovor, tudi telefonski, med zdravniki ni časa! Zdravnikom, ki so vključeni v kolektivno pogodbo in ki jim čas odmerjajo zavarovalnice, zmanjkuje časa za natančen in prijazen pogovor ter pregled. Žal tisti, ki načrtujejo reformo, očitno nimajo vpogleda v neposredno delo z bolniki ali pa si zatiskajo oči.  "K čakanju prispeva tudi neizkušenost, morda negotovost posameznih zdravnikov ter s tem povezano naročanje k specialistom tudi za lažje zdravstvene probleme, torej defenzivna medicina." Foto: Siol.net/ A. P. K.

Delo mimo protokolov

Priznati je treba, da je v tem pogledu tudi stroka premalo samokritična in politike ne opozori povem jasno na resnost problema. Za povrhu je slišati, da so stroko vsaj do zdaj tudi odrivali od priprave zakonodaje.

Resen problem našega zdravstva, skrit pred javnostjo, kot sem že zapisal, je tudi vprašanje kakovosti zdravstvenih storitev in varnost bolnikov. Ministrstvo je sicer uzakonilo obveznost akreditacij za bolnišnice, ki naj bi izboljšale kakovost, in večina bolnišnic to tudi ima. Kakšni so rezultati? Če pogledamo posamezne primere nesrečnih dogodkov, ki pridejo v javnost, je jasno, da v realnem življenju ne delamo skladno z zapisanim v akreditacijskih protokolih. V tujini poročajo o od osem do deset odstotkov nepredvidenih nevarnih dogodkov med vsemi zdravljenimi bolniki. Ko vedo, kaj je narobe, napake oz. razloge za njih odstranjujejo in s tem prispevajo k racionalnejši porabi denarja. 

Kaj pa pri nas? Kje so razlogi, da ministrstvo nima teh podatkov? V kulturi in zakonodaji! Tudi to je treba urediti. O tem bi morali razmisliti na ministrstvu za zdravje. Potrebno bi bilo sodelovanje med medicinsko in pravno stroko. Žal med njima za zdaj ne najdemo poti k dobri rešitvi.

Reforma je bistveno več

Probleme neracionalne porabe denarja, tudi korupcije, bi morali rešiti z opredelitvijo zdravstvenih zavodov kot neprofitnih javnih gospodarskih družb, ki praviloma ne bi smele imeti izgube. Za to bi bili odgovorni direktorji in sveti zavodov.

S tem bi vlado in zavarovalnico prisilili k resnejšemu premisleku o spremembah financiranja zdravstvenih storitev, ki se zdaj dogajajo kar sredi pogodbenega obdobja, praviloma v škodo zdravstva, stroki pa bi s tem povedali, da lahko deluje le v okviru razpoložljivega denarja.

Naj sklenem z ugotovitvijo, da je reforma bistveno več, kot si pod tem pojmom predstavlja gospa ministrica.